Etiopija 09:

potovanje v Mali
Živjo,
zanima me, če je bil kdo v Maliju - brez agencije seveda. Kakšne so kaj tam razmere. Predvsem mislim varnost. V mislih imam potovanje za 3 tedne. Koliko bi to približno stalo. Pa seveda, če veste za kakšne ugodne karte.
lp klemen
-
Naslov: potavanje v Mali
Ojla,
Mali je neverjeten. Do tja najbolj poceni prideš z Point Afrique, ki vozi iz Pariza in Marseja. Drugače pa vse ostale standardne letalske družbe, ki vozijo v Zahodno Afriko.
Mali je poleg Senegala najdražja zahodno afriška država, glede varnosti sploh ni nikakršnih problemov, grand taxi (predelan kombi, v katerem se pelje 20 ljudi)so glavno 'prevozno sredstvo. Infraskturkutra je dokaj nerazvita, ceste so zelo slabe. Zato se tudi zelo dolgo potuje. Drugače je pa krasna dežela, če imaš pa na voljo več kot tri tedne bi ti pa toplo priporočala da greš uza dalj. Že samo ča hočeš priti iz Moptija do Timbouctouja rabiš 6 dni s čolnom v eno smer. Lahko se seveda odločiš, da se pelješ z 4wd, ampak po mojem mnnenju je ravno to potovanje po reki Niger ena najlepših izkušenj, ki jih poleg trekinga po deželi Dogonov in območja Gao sploh lahko doživiš.
Če pa boš mogoče šel iz Burkine v Mali, je takoj ob meji mesto Koro, od tam potuješ naprej v notranjost. v tem mestu živi najboljši vodnik po deželi Dogonov, Suleiman. vprašaš za njega in če te on pelje na treking, ti je zagotovljena najbolj kul možna izkušnja. lp a.

Aja, še cene. Jaz sem večino časa spala na strehah, pa je prišlo 5 EUR na noč. Je kr drago, tudi voda in hrana sta kar dragi v primerjavi z sosednjimi državami.lp a.
________________________________________________

Kenija/Etiopija:

Dnevnik moje sopotnice:

Najprej na tovornjak, s policijskim spremstvom zaradi banditov. Po totalno razdrapani cesti je gonil nas zadaj v kesonu se z nekaj lokalci. . . . od gumi defektov, do tega, da ti sredf furanja v avtobusu zahinavijo bremze. . . in the middle of nowhere. Pretumbali smo se ko nori. Najboljs je bilo na tistih vrecah rixza zadaj na tovornjaku, natlaceni ko sardine, z vsemi lokalci, ki zvecijo tisto svojo miro al koko al karokoli ze pac zvecijo. S tem truckom smo prisli do Yabela. . . ponoc nas skrcajo ven. Kaj pa zdaj? Najblizji lodge je zaseden, naslednji je "5 minutes" away. In hodimo 2 uri. Z ruzaki, ponoc, crkneni. Dve mame se rezijo nam trem zgubljenim, zenjim, utrujenim, pozuljenim muzungujem, ki se prebijajo neznanokam ze ob skoraj polni luni. Zicnemo se na sredo asfalta, studiramo, al gremo nazaj al naprej. Luci v daljavi se kar oddaljujejo. Pa vendar gremo naprej, do Yabela (glej mapo etiopije. . . juzni del). Crkneni najdemo en krscanski hostel in eno Svabsko blondinko, ki nas s svojo tojoto zategne do lodga, rekoc, da pri njih v hostlu pac nimajo fraj postelj. Eh. Zjutraj odpikamo dalje, proti adisu. Pridemo do Dille, zamenjamo bus, Shashamaneja. Tam spimo. Kriza, tale Sasamane. S konjsko vprego sopnemo do rasta village. Ze med voznjo se ulije dez, potem pa tam v tem sumljivem villagu spijemo pivo, ko pride nek stari rasta in nas zvlece v svojo sobo, kjer iz kota vzame boben in iz mize vrecko herba. Po uri nam vse skup postane sumljivo in spicimo. . . Janin se trudi posneti mal villaga, ki to ni, temno je ze, oblacno, mokro, stari rasta bi pa se kar pohal. Norc. Na hitro se poberemo z minibusem nazaj v mest,stvar nam postaja sumljiva, nihce ne pozna imena hotela, kjer smo. Super. Vemo le, da je pri bus station. "Where are u go". "Bus station, bus station" razlaga Janin. Minibus se ustavi in eden od tipov nazene vse ven, da ostanemo not le mi, nekaj se derejo, nekaj pregovarjajo. . . nic ne razumemo. Tema je, mi pa nekje na zabaceni ulici, brez elektrike. Kje je presneti bus station!! In tip se nekaj dere, pride se en, cela zmeda, mi pa sami v minibusu. Recem, naj se spokamo ven, in se. Dve bejbe nas peljeta do bus station. Vleceta nas po najbolj zakotnih ulicah, kjer slisis le "you, you, money". Ne pocutimo se prijetno, nihce od nas. Prepricana sem bila, da tiledve bejbe vleceta Janina in Siniso do hotela. . . svojega seveda, zrihtane sta bile lih tolk.

. . . pot od Moyaleta do Nairobija je bila poglavje zase. Pika na i. Nora. V Moyaletu nam zaracunajo `le` 20 usd za tranzitno vizo. Pol pa. . . . Obljubijo nam truck za 1500 s tem, da smo sami v kabini. Izkaze se, da bomo s sabo furali krave. Dobro, kaj nas briga, ce smo v kabini. Pol pa zvemo, da je v kabini sam en zic prost. Da je ze zasedena. Da gremo med krave. Najprej sem v kabini jaz. . . suhljati crnc se raztegne cez postlo, da ne morem stegnit nog. V narocju pa drzim gusle. Nikakor ni udobno, zato ob prvem postanku zamenjam plac z janinom, sam mi prepusti plac na kosu rezervne gume na strehi tovornjaka nad kravami. Super je, neki casa, pol, po desetih urah furanja po luknjastih cestah pa ni vec zabavno. Veter mi piha v faco, da gledat ne morem. Cist noro. Ustavimo se ob polnoci za spanje. . . pojma nimamo kje smo. Zumboti po tleh polozijo eno plahto in se zleknemo nanje med dvema tovornjakama s kravami. Ob sestih zjutraj gremo. Prvic v zivljenju se zavem, s koliko kosti sem sestavljena. In nazaj nad krave. . do 9h, ko pridemo v Garisso. Pol pa na bus. Nekak rezerviramo sedeze ze vnaprej. Voznja, ki naj bi trajala 4 ure traja 7. . . kar naprej nas ustavljajo policijske kontrole. Cist dost jih mam.
________________________________________________

Vzhodna Afrika 2007: Turkana, Maasai Mara, Lamu

________________________________________________
Fedr: S kolesom od Cape Towna do Kilimanjara

22. teden
V domovino sem se vrnil po pol leta napornega potovanja po Afriki in napočil je čas za refleksijo. Vrnitev je tudi čas neštetih vprašanj. Kako se kolesarjenje po Afriki primerja z enoletnim kolesarjenjem po Sredozemlju, bo nova knjiga še boljša od Kilometrov Sredozemlja? Kako se je odrezala Monika? Najljubši kraji, doživetja, spomini? Bi šel še kdaj nazaj?
Afrika je pomenila spoznavanje najbolj zakotnih in nerazvitih delov sveta, spoznavanje najbolj revnih, a hkrati izredno toplih in gostoljubnih ljudi. Drugačna hrana, drugačno podnebje, drugačne naravne nevarnosti in bolezni. Srečanja z eksotičnimi živalmi in rastlinami, potovanje iz deževne dobe v popolno sušo.
Potovanje so zaznamovali tudi vrhunski adrenalinski vložki: potapljanje z velikimi belimi morskimi psi, najvišji bungee skok na svetu z 216-metrskega mosta, sprehod čez center Johannesburga, rafting na reki Zambezi ter za finale vzpon na najvišji vrh Afrike.
Bi šel še kdaj nazaj? Vsekakor, saj bom že poleti pospremil skupino prijateljev in znancev na Kilimandžaro (v skupini je še nekaj prostih mest!), vzponu pa bo sledil krajši safari in za finale še počitek na tropski peščeni plaži.

21. teden
Po dobrih petih mesecih kolesarjenja po Afriki je napočil čas za vzpon na najvišjo točko črne celine, vrh Uhuru na gori Kilimandžaro, ki je z 5895 metri najvišji osamelec na svetu.
Z Moniko sva se odločila za šestdnevno odpravo po trasi Machame-Mweka. Odvečno opremo in preostalo kolo sva pustila v pisarni agencije, ki nama je organizirala vzpon z vodičem, pomočnikom in tremi nosači. Prvi štirje dnevi so bili pravi užitek, saj nas je lep visokogorski trek vodil kar skozi pet podnebnih pasov. Hoditi smo pričeli v deževnem pragozdu, kjer so po drevesih skakale in vreščale opice, ampak kmalu smo se dvignili v alpski svet in naprej. Sam vrh gore leži v šestem, arktičnem podnebnem pasu.
Peti dan je bil v vseh pogledih najbolj naporen: malo po polnoči smo v mesečini zapustili bazni tabor na 4500 metrih in se v hudem mrazu in vedno redkejšem zraku prebijali proti cilju. Vrh smo po dobrih šestih urah dosegli tik pred sončnim vzhodom. Božanski razgled, začinjen z občutkom zmagoslavja, je več kot odtehtal trdobit dolgega potovanja.

20. teden
Kolesarski del moje pustolovščine je za mano, sedaj me čaka le še vzpon na najvišji vrh Afrike. Do vznožja Kilimandžara sem prispel preko sušne in prašne notranjosti Kenije. Prečkal sem narodni park Tsavo, ki s svojo rdečkasto, od sonca ožgano pokrajino ponuja stereotipno podobo Afrike. Kolesarju ponuja še poseben izziv zaradi slabe ceste, pomanjkanja vode in napadov sončarice.
Kolesarjenja čez park sem se veselil, dokler nisem izvedel za zgodbo o človekojedcih iz Tsava, ovekovečenih v filmu Prikazen in zver. Gre za vrsto posebej krvoločnih levov, ki so med gradnjo železnice pojedli kar 140 delavcev.
V parku sem srečal prvega kolesarskega kolega v vzhodni Afriki: proti meni je prikolesaril kot trlica suhi Japonec. Na kolesu je sedel čudno sključen in med kratkim pogovorom mi je potožil, da trpi od bolečine v hrbtu, saj mu je kolo, katero je rabljeno kupil v Nairobiju, premajhno.
Kolesariti je sicer pričel že v Istanbulu, a se mu je v Sudanu zlomil okvir kolesa. Ko mu ga lokalni mojstri niso mogli zavariti, ga je v navalu besa zagnal v reko Nil. V patriotskem duhu sem mu takoj svetoval, naj si naslednjič izbere kolo znamke Cult, zanesljive slovenske izdelave.

19. teden (in pol)
V širni Afriki sem spet sam na kolesu. Ne gre za kakšen nesporazum z Moniko, ampak so ji polnočni tatovi ukradli kolo, tako da mi bo preostalo pot do vznožja Kilimandžara sledila z avtobusi.
Še pretresena od roparskega napada z mačeto sva prispela do pravljične tropske plaže Diani, kjer sta naju pogostila slovenska zdomca Nevenka in Roman, ki v Keniji že četrto leto vodita turistično agencijo Eyes on Africa.
Nevenka in Roman s skoraj dve leti staro hčerko Ano živita v vili s prekrasnim vrtom v neposredni bližini peščene plaže. Kompleks šestih hiš je ograjen in varovan 24 ur, vendar se je tat ponoči vseeno uspel splaziti čez zid in kljub lajanju mladega psa Zigija odnesti kolo.
Za vrnjenega ameriškega Scotta sva razpisala nagrado stotih ameriških dolarjev, torej dobro lokalno mesečno plačo. Novica se je hitro razširila po majhnem kraju, vendar kolesa ni bilo nazaj. Po nekaj dneh iskanja sem sam odrinil naprej proti Mombasi, srednjeveškemu otoškemu mestu, ki so ga med svojo kolonizacijo postavili Portugalci.


19. teden
Na pravljično lepi tropski obali Kenije sta naju pogostila slovenska zdomca Nevenka in Roman, ki tu vodita turistično agencijo Eyes on Africa (www.eyesonafrica.org). Po elektronski pošti smo se že nekaj mesecev dogovarjali za sodelovanje glede organizacije poletnega izleta na Kilimanjaro in ostalih izletov po vzhodni Afriki v bližnji prihodnosti, in povabila sta naju, naj se ustaviva pri njima, da se še osebno spoznamo in pogovorimo.
V bližini plaže imata najeto krasno hišo z ogromnim vrtom in – najpomembneje za naju - s sobo za goste. Da gostoma ni bilo dolgčas, je poskrbela leto in pol stara hčerka Ana. Hitro naju je posvojila za bejbisiterja, saj je bila njena redna varuška Sophie ravno na dopustu. Poslovni pogovori so potekali nadvse uspešno, tako da se obeta sprememba poletnega programa (in predvsem znižanje cene), za naslednje leto pa pričakujemo nekaj pustolovskih izletov po Keniji in Ugandi. Že srbijo pete?

18. teden
V Kenijo sva vstopila brez problema, le za vizo je treba odšteti US$50; plačaš lahko tudi v evrih (40) ali britanskih funtih (30). Pri prekupčevalcih na meji se da tudi zamenjati denar po precej ugodni menjavi, dolarje po 75 kenijskih šilingov, kar se dobi le v redkih menjalnicah, pa še to le za velike, torej 50 in 100 dolarske bankovce, na meji pa zmenjajo tudi samo po 10 ali 20 dolarjev.
Na makadamski cesti pred kenijsko mejo sta naju sredi dolgega klanca kar naenkrat napadla roparja z ogromno, rjasto mačeto in se zadrla, naj jima izročiva svoj denar. Imel sem ravno dovolj časa, da sem s prikolice snel močno gorjačo, ki jo tovorim s seboj prav za takšne namene. Ko sem se pognal proti njima, vihteč palico in glasno tuleč najbolj sočne srbske kletvice, sta jo kot zajca ucvrla po klancu.
Oddahnila sva si, vendar prezgodaj, saj sta se nepridiprava kmalu začela vračati in nama z daljave najprej grozila z ogromnimi kamni, nato pa naju pričela še obmetavati z njimi. Eden je zadel Monikino kolo in kasneje sva ugotovila, da se je kar zagozdil med kolo in torbo, pri tem pa razbil plastični hrbet torbe in polomil šest špic.
Kot zakleto, ravno takrat na cesti ni bilo nobenega prometa. Nekaj minut smo se obmetavali s kamni, ki jih je Monika nabirala v jarku ob cesti, jaz pa sem jih metal. Končno je iz nasprotne strani le pripeljal poln minibus, ki naju je prijazno pospremil nazaj do najbližje vasi, od koder sva se do meje peljala z avtobusom.

17. etapa
Do neuradne tanzanijske prestolnice (glavno mesto je sicer Dodoma), ki v prevodu pomeni pristan miru, Dar es Salaam, sva z Moniko prispela ravno na vikend, ko se je po mestu odvijala rally dirka za veliko nagrado Tanzanije. Ulice so bile obdane s stotinami navdušenih navijačev, ki so zaneseno navijali in pozdravljali vsakega tekmovalca.
Ko sva se po končani dirki vrnila v hostel, sva na hodniku srečala objokan nizozemski par, ki nama je hlipajoče in v en glas hitel nekaj razlagati. Najprej ju nisva nič razumela, nato pa sta se le toliko umirila, da sta med jokanjem uspela povedati, da so jima vlomili v sobo in jima pobrali ves denar, potna lista in kreditne kartice. Dekle je bilo še posebej iz sebe zaradi ukradene zbirke zgoščenk, čeprav so ji nepridipravi pustili predvajalnik.
Medtem ko sta šla Nizozemca vlom prijaviti na recepcijo, sva midva z olajšanjem ugotovila, da je najina soba ostala nedotaknjena. Nositi dragocenosti s seboj in tvegati, da te na cesti oropajo, ali pustiti jih v sobi, kjer tatovi zlahka vlomijo, je večna popotniška dilema.

16. etapa
Po nekajdnevni vožnji skozi močvirno džunglo, katere dražljivo ozek pas naju je ločil od ogromnega jezera in nama zastiral pogled nanj, sva končno prispela do obale tropskega jezera Malavi, po katerem je poimenovana cela država. Večinoma sva taborila na divje, v mestecu Mzuzu pa sva šotor postavila na dvorišču krščanskega misijona, ki proti plačilu popotnikom nudi skromna prenočišča. Monika je pred straniščem s sandalom stopila na nekaj mehkega, nakar jo je po dolgem hodniku glasno cvileč ubrala ogromna podgana. Sam sem se nato raje poslužil žive meje in bližnjega koruznega polja.
Ob obali sva se do sitega najedla rib, ki so glavni vir prehrane in zaslužka večine priobalnega prebivalstva. Nekega večera nama je natakar dejal: »Pravijo mi enoroki Filimon,« in nama povedal, da mu je roko med ribarjenjem v ustju reke Rumphi odgriznil krokodil. Le bratu, ki je Filimona objel okoli pasu in ga s tem zadržal v drevaku, se ima zahvaliti, da ga krokodil ni celega potegnil v vodo, kjer mu ne bi bilo več rešitve.

+++

Fedr: S kolesom od Cape Towna do Kilimanjara

11. teden
Pozen zaradi prebolele bolezni in naveličan monotone, z neskončno ograjo iz bodeče žice obdane pokrajine Južne Afrike, sem se odločil, da iz Bloemfonteina do Musine, zadnjega mesta pred mejo z Zimbabvejem, potujem z vlakom. Kolo in prikolico sem naložil v poseben vagon za prtljago in se podal na 30-urno potovanje, med katerim sem v Johannesburgu moral osem ur čakati na povezavo. Večina vlakov tod vozi le po enkrat na dan, nekateri pa celo samo enkrat na teden.
V Musini sem spet zajahal kolo in se zapeljal do 16 kilometrov oddaljenega mejnega prehoda, v dobri veri, da državljani dežel Evropske skupnosti vizo za vstop v Zimbabve lahko pridobimo na meji. Žal se je izkazalo, da smo še vedno državljani tretjega sveta, ki morajo po vizo na konzulat. Vodja izmene, do katerega me je napotila mejna uradnica, mi je na očitek, da sem informacijo o pridobitvi vize dobil na njihovi spletni strani, oholo odgovoril, da ne smeš verjeti vsemu, kar prebereš na internetu.
Tako se ponavlja stara zgodba, ki me spremlja med potovanji po celem svetu, od Avstralije, prek srednje Amerike - kjer morajo Slovenci za nekatere države na vizo čakati kar mesec dni, do Sredozemlja, kjer nam je vstop omejen celo v najbolj turistične države, kot sta Turčija in Maroko. Gnila slovenska diplomacija nam v vseh letih samostojnosti ni uspela zagotoviti niti približno takšnih potovalnih pogojev, kakršne imajo na voljo državljani držav prvega sveta. Razlog verjetno leži v tem, da je komunikacija z državami drugega in tretjega sveta, ki so za popotnike najbolj zanimive, za našega večnega ministra premalo glamurozna.
Spet sem sedel na vlak in se zapeljal do prestolnice Pretorije. Za 500 kilometrov poti vlak potrebuje kar 13 ur, tako da sem prispel ob štirih zjutraj. Na postaji sem počakal dobro uro, da se je zdanilo, nato pa odkolesaril do mladinskega hotela, kjer sem na vrtu postavil šotor. Odpravil sem se na konzulat, kjer so mi hitro povedali, da vize izdajajo le na konzulatu v Johannesburgu. Ker je bil petek, mi ni preostalo drugega, kot da vikend preživim ob bazenu.
Dan za menoj je v mladinski hotel prikolesaril Američan Scott, ki počasi zaključuje svoje triletno kolesarjenje po svetu. V kratkem naj bi se mu na števcu obrnilo 40.000 kilometrov, nazaj domov pa bo poletel iz Cape Towna. Kot sorodni duši sem mu z veseljem pokazal svojo knjigo Kilometri Sredozemlja, katero nosim s seboj namesto albuma s fotografijami, ki mi ponavadi služi za prebijanje ledu pri navezovanju stikov z domačini.
Besedilo v slovenščini mu je seveda bilo španska vas, ampak potem ko si je temeljito ogledal skoraj 300 fotografij, se je globoko zamislil in šele čez nekaj minut spet spregovoril: »Ko gledam tvojo knjigo, sem seveda nevoščljiv, obenem pa si zdaj želim, da bi svoje potovanje zastavil nekoliko počasneje, da bi prevozil manj kilometrov in si ogledal več stvari. V povprečju sem letno naredil skoraj enkrat več kilometrov od tvojih 8182, bil sem na vseh celinah sveta, ampak večinoma mi je v spominu ostala le cesta, neskončna cesta.«

12. teden
Po več kot tednu dni čakanja na vizo za Zimbabve sem obupal in iz Johannesburga poletel v Livingstone, mestece ob Viktorijinih slapovih v Zambiji. Razlog za naglico je bil zmenek z Moniko, ki se mi je v Zambiji pridružila za preostanek potovanja do Kilimanjara. Načrtovano snidenje ni potekalo najbolj gladko, saj je imelo njeno letalo iz Londona kar 16 ur zamude.
V Livingstonu sva si ogledala Viktorijine slapove, ki pa v tem letnem času zaradi malo vode niso najbolj mogočni. Druga zgodba je bil celodnevni rafting na reki Zambezi, saj je za to sedaj najboljša sezona in divjali smo čez vseh 23 brzic vseh stopenj od 5 do 1, razen čez brzico 6. stopnje z zloglasnim imenom Commercial Suicide, čez katero so vodiči sami prepeljali čolne, mi pa smo jih obšli po kamniti obali, ironično po ozemlju Zimbabveja.
Med vožnjo smo se štirikrat prevrnili in najhujša izkušnja je bila prav prva brzica (5.stopnje), tik pod Viktorijinimi slapovi, kjer smo se neuigrana mednarodna ekipa prevrnili in v divji vodi porazgubili.

13. teden
Pred odhodom iz Livingstona sva si z Moniko ogledala krokodilji park, kjer imajo na ogled 60 krokodilov najrazličnejših velikosti. Žal sva zamudila čas hranjenja, vendar nama je uslužna vodička s kovinsko palico zbudila največjega krokodila in kar kri mi je zledenela v žilah, ko je glasno zarjovel, saj nisem vedel, da se ti plazilci sploh oglašajo. Skoraj bolj zanimiva od samih krokodilov je bila obsežna zbirka afriških kač, ki sva si jo ogledala na koncu, med njimi tudi črno mambo in nekaj kober.
V zambijski prestolnici sva šotor postavila na dvorišču edinega mladinskega hotela, imenovanega Cha-cha-cha, ki je ime po plesu dobil le posredno, saj je Ča-ča-ča obdobje boja za neodvisnost, ki si jo je Zambija priborila leta 1964.
Na konzulatu Republike Malavi nama je prijazna uslužbenka razložila, da je Malavi pred kratkim pričel izdajati vize v obliki nalepke za v potni list, katerih pa še niso prejeli, tako da nama je natipkala priporočilno pismo mejnemu uradu, naj nama izjemoma izdajo vizo na meji.

14. teden
Z Moniko sva se proti Malaviju odpravila po 600-kilometrski Great East Road (Velika vzhodna cesta), ki vodi preko zelo zanimive, a neverjetno hribovite pokrajine. Ob cesti je bilo le nekaj večjih vasi z majhnimi trgovinicami, kjer sva nabavljala hrano, ostale naselbine pa so sestavljale izključno slamnate kolibe, v katerih prebivajo izredno prijazni domačini, ki ponavadi govorijo dobro angleško. Večkrat so nama ponudili prostor, kjer sva lahko vedrila, saj je v teh krajih sedaj deževna doba.
Šotor sva ponavadi postavila v džungli ob cesti in nekega jutra, ko sva ob zori po goščavi lezla nazaj proti cesti, mi je na spolzkih tleh spodrsnilo in težko otovorjeno kolo mi je ušlo izpod nadzora in padlo, krmilo pa je ob okvir stisnilo torbico s testnim digitalnim fotoaparatom Olympus. Zgrožen sem ugotovil, da se je razbil displej, vendar je močno ohišje iz magnezijeve zlitine aparat, vključno s premičnim ekranom, dovolj zavarovalo, da je ostal drugače nepoškodovan in mi še vedno zvesto služi.
Pred odhodom iz Zambije sva obiskala narodni park South Luangwa, kjer sva na poldnevnem safariju videla kopico živali, vključno s skrivnostnim leopardom.

15. teden
Na mejo z Malavijem sva z Moniko prišla brez vize, a s priporočilnim pismom njihovega konzulata v Lusaki, kjer niso imeli nalepk za vize. Mejni uradnik je najprej poklical velikega šefa, nato pa brez zadrege zahteval 20-dolarsko podkupnino, preden naju je z začasnim dovoljenjem, veljavnim za tri dni, spustil v državo.
Pred hudo afriško pripeko je zjutraj le nekaj ur časa za kolesarjenje po zmernih temperaturah, zato vstajava ob prvem svitu. Pri tem si pomagava z Garminovo GPS napravo, ki nama poleg točne lokacije, nadmorske višine in kopice ostalih koristnih podatkov pove tudi točen čas sončnega vzhoda in zahoda, tako da si lahko primerno nastaviva budilko.
V prestolnici Lilongwe sva zapravila cel dan na uradu za tujce, kjer so nama izdali in zaračunali trimesečno vizo, jo nato takoj preklicali, ker je nisva izkoristila za vstop, ampak sva že v Malaviju, ter nama nato izdali enomesečno dovoljenje za obisk, ki nič ne stane. Ob logiki in poteku celotnega postopka se človek lahko le nasmeje.

5. teden
Po okrevanju v Mossel Bayu, kjer se mi je oko brez nadaljnjih težav pozdravilo, sem začel kolesariti po zelo popularni Vrtni poti (Garden route), ki se vije med zalivoma Mossel Bay in Plettenberg Bay, za nekatere najlepši del Južne Afrike.
Glavni atrakciji Vrtne poti sta čudovita narava in adrenalinski športi, kot so padalstvo v tandemu, veslanje, kanjoning, potapljanje, gorsko kolesarstvo in seveda deskanje na valovih, ki so tu baje eni najboljših na svetu.
Eden za drugim se vrstijo kraji s pravljičnimi imeni kot so Wilderness (angleško: divjina), kjer sem zjutraj pred odhodom odšel malo naokrog, saj leži sredi istoimenskega narodnega parka. Okolica me je povsem prevzela in v mladinski hotel, kjer sem pustil prikolico s prtljago, sem se vrnil šele pozno popodan. Ni mi preostalo drugega, kot da še enkrat postavim šotor, odhod pa prestavim.
Teden sem končal na prekrasnem rečnem otoku Stanley Island, kjer v popolni idili stoji mladinski hotel, ki bolj spominja na penzion luksuzne kategorije.

6. teden
Prispel sem v Grahamstown, kjer imajo mladinski hotel v preurejenem zaporu, zgrajenem leta 1824, ki je še pred tremi desetletji služil svojemu prvotnemu namenu. Pred tem sem obiskal Port Elizabeth, pomembno pristanišče in prijeten obmorski kraj, kjer sem naredil kratek postanek, ki sem ga izkoristil za servis kolesa in nakupovanje, saj sem se poslovil od relativno razvite obale in sem zavil v notranjost, proti državici Lesotho.
Malo preden se mi je na števcu obrnil prvi kilometrski tisočak, sem zapeljal čez most nad reko Bloukrans, z 216 metri najvišji most Afrike in eden najvišjih mostov na svetu. Naslednji dan sem se iz kraja Storms River v avtu vrnil na most in skočil z njega, privezan na gumico (bungee). To je najvišji skok z gumico na svetu: padaš približno 160 metrov in v sedmih sekundah dosežeš hitrost 130km/h, adrenalin pa ti kar preplavi telo. Neverjetna in nepopisljiva izkušnja.
Po kopici tehničnih težav mi končno dela tudi korenito posodobljena spletna stran, vključno z dnevnim SMS žurnalom in fotogalerijo.

7. teden
Po nekaj napornih dneh vožnje po neskončnih in neposeljenih krajih province Eastern Cape sem prispel do toplic Aliwal Spa, kjer sem si privoščil dan počitka.
V Južni Afriki je taborjenje na divje izredno težko, ker je vsak najmanjši delček zemlje ograjen, tako da je med ograjo in cesto ponavadi izredno malo prostora. Kljub temu mi večkrat uspe najti primeren kotiček, ponavadi skrit v gostem, trnovem grmovju. Nekega jutra sem plačal visoko trnovo ceno, saj sem moral zakrpati kar pet lukenj na gumah kolesa.
Dvakrat sem ob sončnem zahodu našel zatočišče ob kmetijah ob cesti. Na vrhu prvega višjega, 1438 metrov visokega prelaza Nico Malan, me je farmer Trevor kar sam povabil, naj prespim v njegovi hiši in delim večerjo z njegovo družino.
Drugič sem zavil na kmetijo ob cesti in vprašal, če na njihovi zemlji lahko postavim šotor. Burski farmer me je nastanil v hišo za goste in mi postregel s koristnim nasvetom: na potovanju po Afriki potrebuješ le dve stvari, biblijo in sliko Nelsona Mandele!

8. teden
Prispel sem v Lesotho, malo državico znotraj Južnoafriške republike. Uporabil sem majhen mejni prehod, do katerega sem moral voziti po makadamski cesti. Nevajen vožnje po makadamu s težko natovorjeno prikolico, sem kmalu izgubil ravnotežje in padel, ob tem pa razbil ekran na mobilnem telefonu, katerega ponavadi nosim v torbici na boku.
Mejni prehod je sicer označen na zemljevidu, do njega pa z glavne ceste ne vodi noben smerokaz, tako da sem se na številnih križiščih krepko zanesel na Garminovo GPS napravico, ki mi poleg točne lokacije pokaže tudi natančen zemljevid področja, po katerem kolesarim. Varno sem prispel do meje, kjer južnoafriški policist ni opazil, da mi je viza potekla pred dvema dnevoma, njegov lesotski kolega pa je bil nad mojo pojavo tako presenečen, da mi je najprej pritisnil napačen žig, nato pa mi pozabil zaračunati vstopno takso, ki sicer znaša nekaj dolarjev.
V številnih vaseh ob cesti otroci stečejo na cesto in izgleda, da so se vsi naučili en sam angleški stavek: »Give me some money!«

9. teden
Torej stari latinski rek drži: vse poti vodijo v Rim (Roma)! Po prašnih, klancev polnih in bogu za hrbtom skritih stranskih cesticah sem prišel do Rome, ki je na zemljevidu označena kot majhna vasica, v resnici pa je univerzitetno središče. Za spremembo od zadnjih nekaj dni in odmaknjenih vasi, spet naletim na tekočo vodo, elektriko in celo takšno razkošje kot je internet.
Prispel sem do prijetnega gostišča na obrobju Rome, preurejenga iz stare angleške trgovske postojanke. Tam sem srečal Nizozemca Michela, ki je z veteranskim kombijem potoval od doma do juga Indije, nato je na tovorni ladji prepeljal kombi v Cape Town in sedaj se preko Afrike namerava vrniti domov. Vzdrževanje motorja in ostalo potrebno znanje ima seveda v malem prstu.
Utaboril sem se na vrtu, z namenom, da nekaj dni počivam in si naberem novih moči za težavne in predvsem hribovite ceste pred menoj. Žal me je že naslednji dan pokosila nekakšna vročica in po nekaj dneh sem se zatekel k antibiotikom iz torbice prve pomoči.

10. teden
Minil je teden brez kolesarjenja, čeprav sem geografsko naredil precejšen premik. Vročica, ki me je pokosila pred Romo, se je kar vlekla, žal pa sem imel v prvi pomoči le pol doze antibiotikov. V lokalni kliniki, kjer dela dežurna sestra, pacienti pa oboleli predvsem za AIDS-om, so mi zatrdili, da nimajo nobenih zdravil.
Z Mickom, lastnikom gostišča, čigar družina že tri generacije živi v Lesothu, sva prebrskala škatlo naključnih zdravil, ki jih gostje puščajo za seboj. Našla sva dve zaprašeni škatli različnih antibiotikov, in eden od gostov, Nemec Johann, sicer upravnik bolnišnice, mi je svetoval katere naj izberem. Rok trajanja jim je potekel pred letom in pol, ampak v nekaj dneh so opravili svoje delo in tropska vročica se je polegla.
Med okrevanjem sem se spet odpravil v prestolnico Maseru in ravno naletel na štart tradicionalne motociklistične dirke The Roof of Africa , ki vsako leto poteka po Lesothu. Podobno dirki Pariz-Dakar, katere cilj sem pred dvema letoma ujel med kolesarjenjem po Sredozemlju, vendar kakšne tri lige nižja kategorija.
Kljub izboljšanju se nisem počutil dovolj močnega, da bi se spopadel z mogočnimi gorami Lesotha, zato sem z veseljem sprejel Mickovo ponudbo, da me s poltovornjakom odpelje v Bloemfontein (fontana cvetja po afrikansko), prestolnico province Free State.

________________________________________________

  Fedr s kolesom od Cape Towna do Kilimanjara

1. teden

Moja kolesarska pustolovščina se je pričela. Poletel sem iz Münchna čez Madrid in Johannesburg do Cape Towna, ki leži na samem jugu Afrike, in prvič sem se znašel pod ekvatorjem. Moj cilj? Prekolesariti celotno Južnoafriško republiko, Mozambik, Malavi in Tanzanijo, in se za novo leto povzeti na Kilimanjaro.

Vreme oblačno, o pomladi še ni sledu. Center Cape Towna s svojo mešanico visoke zahodne razvitosti in afriške barvitosti močno spominja na ameriški New Orleans. Na poti z letališča sem naletel na barakarska naselja revnejšega, temnopoltega prebivalstva, imenovana townships. Tam se ni varno sprehajati in v youth hostlu, kjer sem po telefonu rezerviral prenočišče, so mi svetovali, naj se do njih raje pripeljem z minibusom, kolo pa zaenkrat pustim kar v škatli.

Britanski kolonializem je tu pustil pomemben pečat. Za moje kolesarjenje je najbolj pomembna vožnja po levi strani ceste, kjer mi bodo koristile petletne kolesarske izkušnje iz Londona, čeprav je vozniška kultura čisto drugačna, povsem afriško kaotična, kjer mi bodo bolj koristile kolesarske izkušnje iz arabskih držav Sredozemlja.

V dnevih in tednih pred odhodom sem bil z razno-raznimi pripravami preveč zaposlen, da bi se dobro naspal, kaj šele resno razmislil o potovanju, ki me čaka, zato pa je bilo na letalih več kot dovolj časa za vsakovrstno refleksijo: v kaj se spet spuščam, kaj vse me čaka? Bomo kmalu videli.

2. teden

Pred odhodom iz Cape Towna sem naredil testni izlet na Signal Hill, ki leži nad mestom in s katerega se razlega krasen razgled čez celo mesto in na planoto Table Mountain nad njim. Do nedavnega so s Signal Hilla vsak dan opoldne ustrelili s topom.

Obiskal sem tudi Robben Island, otok 11 kilometrov oddaljen od mesta, kjer je bil kot politični zapornik dolga leta zaprt Nelson Mandela. Zapor je sedaj preurejen v muzej, poseben čar pa obisku vdihnejo vodiči, ki so bivši politični zaporniki. Naš vodič Patrick je bil zaprt 20 let, torej ob izpustitvi točno polovico svojega življenja.

Po začetku kolesarjanja v Cape Townu sem si temeljito ogledal Rt dobre nade, ki se razteza dobrih 70km južno. Del rta je razglašen za narodni park, na sami konici pa na vrhu hriba stoji znameniti svetilnik, do katerega tiste najbolj lene zapelje kar zobata železnica.

Spotoma sem obiskal tudi rezervat afriških pingvinov. Ponavadi pingvine povezujemo z Antarktiko, vendar prav zadovoljni racajo tudi po peščenih plažah Afrike ter na spominjajo, da je od tu naslednja postaja južni tečaj.

3. teden

Neprijetno presenečen sem nad cenami v JAR, saj so cene prenočišč približno 100% višje kot v leto dni starem Lonely planetu. Sem pa našel alternativo popotniški bibliji: knjižico Coast to coast, v kateri so zbrani vsi južnoafriški hostli. Izhaja vsako leto, tako da so cene ažurne, pa še zastonj je.

Prispel sem v Swellendam, prijetno mestece na obrobju hribovja Langeberg, ki je tretji najstarejši kraj v celotni državi. Južno od tod leži Rt Agulhas, najbolj južna točka Afrike, kjer se razmejujeta Indijski in Atlantski ocean. Ljudje to ponavadi zmotno pripisujejo Rtu dobre nade.

Potoval sem po atlantski obali, kjer sem obiskal Hermanus, svetovno prestolnico opazovanja kitov z obale. Številni kiti v tem letnem času izberejo zavetje mirnih, a globokih zalivčkov naokrog za kotenje mladičev in tako omogočajo pogled nanje iz neposredne bližine.

Poleg opazovanja lenobnih kitov sem se odločil še za bolj adrenalinsko dejavnost, ki jo Hermanus ponuja kot eden redkih krajev na svetu: srečanje z velikimi belimi morskimi psi. Skrivnostno vrsto, pred nekaj dnevi uvrščeno na seznam ogroženih živali, lahko opazujemo iz kovinske kletke, ki jo spustijo z ladje, saj bi bilo neposredno srečanje z njimi bržkone usodno. Voda je ledeno mrzla, ampak na to pozabiš, ko mimo priplava prvi morski pes. Štirimetrska zverina z odprtim gobcem tik pred kletko? Kar pozabimo na Discovery channel.

_______________________

Vzhodna Afrika 2006: Marsabit, Kalacha, North Horr, Loyangalani, South Horr, Amboseli, Arusha, Ngorongoro, Zanzibar

________________________________________________
Vzhodna Afrika 05

________________________________________________
Vzhodna Afrika 04

_______________________________

  Zambija: ČRNO - BELA PARANOJA

         ...Takoj ko sem fotografiral te stopnice, se je za mano začelo kričanje in direndaj. Nekaj krikov je bilo tudi  angleških:
         "Primite ga! Držite ga! Ubijte ga!"
         Kar slutil sem, na koga se to verjetno nanaša, zato se nisem ozrl, temveč sem raje pospešil korak. Za mano je pridrvelo kakih deset besnih domačinov. Obkolili so me in me začeli grabiti za roke in za rame. Eden mi je hotel izpuliti kamero. Polotila se me je zanimiva mešanica panike in borbene evforije. Z močnim zamahom sem se jih otresel in se kar po slovensko krepko zadrl nanje. Najbolj zagnanega sem zgrabil za zapestje in mu zvijal roko, dokler me ni izpustil. To je presenetljivo zmanjšalo njihov žar. Kaže da je strahospoštovanje do belih kolonizatorjev še vedno živo.
         Malo so se umirili, spustili me pa seveda niso. Moje improvizirano predavanje o miroljubni koeksistenci, o tradicionalnem prijateljstvu med neuvrščenimi in o nedotakljivosti človeških pravic nanje ni napravilo pravega vtisa. Pogled na potni list, s katerim sem jim mahal pred nosom, tudi ne. Ko so me gnali proti policijski postaji, se jih je nabralo že več kot trideset in vedno glasnejši so postajali. Kako tudi ne, ko pa so vendar končno ujeli sovražnika ljudstva na delu! Krepko mi je odleglo, ko sem prepoznal policista, s katerim sva se spoprijateljila že prejšnji dan, ko sem spraševal za prenočišče. Najmanj štirideset zagrizenih domoljubov je hotelo skupaj s svojim ujetnikom v pisarno in možak je porabil kar precej energije, da jih je s pendrekom nagnal vseh petdeset, ki so se tlačili noter. Ko je končno zaprl vrata in se usedel, je bil že precej hripav.
***
         Zmanjkalo mi je filma in vložil sem novega. Prvi, slepi posnetek sem sprožil v neko precej klavrno barako in odšel proti cesti, nekaj sto metrov stran, kjer sem nameraval začeti s štopom proti Viktorijinim slapovom. Tudi če ne dobim nobenega štopa, lahko še vedno ujamem popoldanski vlak, saj je ura šele pol desetih zju... "Hop Cefizelj!"  je rekel policaj, ki je pridirjal za mano, "kaj si pa prej slikal?"
         Po daljšem sprenevedanju sva prišla do tega, da je bila baraka pomemben "military object" in da so me pravkar prijavili zavedni domačini. Na policijo bo treba! Danes pa res ni moj dan!
         Namesto da bi mu predal aparat, kot je zahteval, sem mu raje priredil kratko predavanje o skrivnostih fotografiranja, nujnosti menjave filmov ter slepega prvega posnetka, in mu molel števec filma: "Poglej, da kaže ničlo!". Kot da bi zajcu razlagal boben!
         Ko sem s tem prvim predavanjem pogorel, sem se vdal v usodo in začel z drugim, ki je doslej še vedno vžgalo. Tisto o miroljubni neuvrščenosti, tradicionalnem prijateljstvu in aktivni koeksistenci. Kljub globoki ganjenosti se možak še vedno ni dal. Tudi tisto, da nameravam štopati in da mi odžira dragocen čas, ni pomagalo. Približevala sva se že znani "Police" na avtobusni postaji. Malo me je skrbelo, da bom tudi prijateljskemu policistu v pisarni že počasi postal sumljiv. A strah je bil odveč. Ne greva tja, pač pa na glavno policijo, ki je nekaj kilometrov stran. Krasno! Tudi nahrbtnika mi ni hotel nesti...

Janin

________________________________________________
Pozdravljeni,
Gledam Vaso oddajo na televiziji in zdi se mi prav super, zato sem se odlocil, da Vam napisem nekaj   novic iz Tanzanije, ker sem se pravkar vrnil iz potovanja.
Vizo si lahko uredite na letaliscu, ko prispete na letalisce in stane 20 $ !
Po novem lahko letite iz Dar Es Salama na Zanzibar za samo 30 $, to je povratna karta in je ceneje kot ladja, ki stane 20 $ v eno smer in traja dobre 3 ure in pol.Letalska firma je AIR EXPRESS in so imeli to super akcijo za 30 $, polet traja slabih 15 minut.Na Zanzibarju lahko dobite bungalov za okoli 10 $ za dve osebi , samo morate rezervirati ze v mesto Stone town, ko pridete na Zanzibar. Drugace pa so cene malo drazje, okrog 16 $ za dve osebi in v to ceno imate vkljucen se zajtrk. Midva sva spala na vzhodni obali Zanzibarja, naselje se imenuje Jambiani in je bilo prav prijetno. Jeste lahko kar pri domacinih, kjer imajo okusno in zelo poceni morsko hrano, po osebi je 2,5 $, s tem , da je hrana bolje okusna kot v nekaterih restavracijah. Na jugu otoka Zanzibarja so imeli velik pozar in je kar precej bungalovov zgorelo, tako, da je tezko najti prenocisce v glavni sezoni!
Lahko si rentate tudi kolo za 2 $ na dan in malo prekolesarite otok, kar je se posebej zanimivo.Izogibajte pa se sonca med 11 uro pa tja vse do 15 ure!
Tablete proti malariji smo imeli s seboj, toda nismo jih jemali, ker ni bilo niti enega komarja, pa se domacini so nam rekli, da so komarji samo po dezevni dobi, to je junija in julija!
Toda vseeno smo se pazili glede komarjev in uporabljali Autan za komarje!
Ce rabite se kaksno informacijo posljite e-mail na   mgrasic@hotmail.com
ali telefon 031-202-177!
MARE

__________________________________________
Pozdravljeni
Odpravljam se na počitnice v Kenijo, in me zanima, kako je kaj z jemanjem tablet za malarijo.
Vprašal sem že vec ljudi, pa sem dobil dva odgovora in sicer:
Varianta 1:
·    Teden pred odhodom v Kenijo eno tableto
·    Vsak teden bivanja v Keniji eno tableto
·    Po vrnitvi v Slovenijo pa še dva tedna po eno tableto na teden
Varianta 2
·    Dve tableti v tednu pred odhodom v Kenijo
·    Vsak teden bivanja v Keniji dve tableti na teden
·    Po vrnitvi v Slovenijo pa še dva tedna po dve tableti na teden
Prosim za vaše mnenje glede na izkušnje, ki jih imate.
Hvala lepa
LP Brane
+++
Pozdravljen, Janin!
Glede malarije dobivam zelo različne nasvete, od tistih, ki pravijo, da je najbolje jemati tablete, do drugih, ki zagovarjajo, da ni pametno jemati nič. Pa me zanima, kaj ti predlagaš. Jaz sicer tudi nisem preveč navdušena nad tabletami, vsaj kolikor slišim o njihovih stranskih učinkih, vsekakor pa si ne želim nakopati malarije.
Za odgovor se ti najlepše zahvaljujem in ti želim še veliko popotniških kilometrov,
Simona
+++
o malariji je bilo povedanih že mnogo besed in prelitega veliko črnila, pa vseeno ostaja to ena od najpogostejših tem. Na kratko:
    Malarijo povzroča krvni zajedavec, plazmodij (soroden amebi), ki ga prenašajo samice vrste komarja, imenovane Anofeles. Simptomi so včasih kar precej dramatični - visoka temperatura, drgetanje, hud glavobol in splošna šibkost. K sreči obstajajo zdravila, zato nemudoma poišči zdravniško pomoč.
    Obstajata dve obliki malarije: falciparum, ki je ozdravljiva in vivax, ki te bo spremljala vse življenje, če boš imel srečo in se okužil z njo.
    Anofeles napada samo zvečer in ponoči, zaščita pa je podobna kot pri drugih komarjih - zaščitna tekočina ali krema, kadilo in zaščitna mreža. Dobra zaščita je tudi ventilator (ali pa veter, če spiš zunaj), saj komarji ne prenašajo hitrih zračnih tokov.
    Če te komarji opikajo, se ne praskaj! Ugrize namaži s kremo proti srbenju ali pa z milom! Komarjeva "slina" je kisla in alkalno milo jo bo nevtraliziralo.
    Proti malariji so se nekoč ščitili s kininom, zdaj pa so zajedavci marsikje že odporni nanj, zato boš tam jemal poleg kinina še maloprim. Tablete (še vedno so na bazi kinina, prodajajo pa jih pod različnimi imeni, npr. LARIAM) ne preprečujejo okužbe - vstopa mikroorganizma v telo - pač pa preprečujejo, da bi se zajedavec v telesu razvil in razmnožil. Na Inštitutu za varovanje zdravja ali pa v območnih zavodih za zdravstveno varstvo imajo natančne podatke, katera zdravila so najbolj učinkovita v določenih krajih. Tam ti bodo tudi prodali (precej drago!) tablete, ki jih začneš uživati dva tedna pred odhodom, prenehaš pa dva tedna po vrnitvi. V mnogih deželah so tablete bistveno cenejše kot pri nas.
    Obstajata dve vrsti tablet: ene jemlješ vsak dan, druge pa enkrat na teden. Nobena zaščita pa ni zanesljiva. V Afriki nisem srečal nikogar, ki bi tam preživel nekaj mesecev, pa še ne bi imel vsaj enega napada, čeprav so nekateri jemali oboje tablete - tedenske in mesečne. Ta zdravila imajo tudi zoprne stranske učinke - šibkost in slabo počutje, ki trajata vsakokrat po dva dni. V tem času je vsak tudi bolj občutljiv za druge bolezni, zato zadnje čase nekateri zdravniki jemanje tablet sploh odsvetujejo.
    Če si dobil napad malarije, v bližini pa ni zdravnika, bodo kot zdravilo služile iste tablete, ki jih jemlješ za zaščito. Vzemi štiri tablete skupaj, čez šest ur in vsak naslednji dan pa še po dve, dokler ne prideš do zdravnika.
janin

__________________________________________
Izidor Dolenc
Nakita imajo več kot oblek
Med plemenom Pokot
Ljudje Pokot so najbolj barvito pleme v Keniji. Ženske nosijo okrog vratu več deset ogrlic, v laseh obarvanih z glino pa nosijo perje. Živijo izven civiliziranega sveta v grmičevju severno od jezera. Ukvarjajo se z vzrejo goveda s katerim se veliko selijo v iskanju novih pašnikov in vode. To jih velikokrat pripelje v spore s Turkanami in Samburuji. V preteklosti je prišlo do mnogih spopadov v katerih so bili manj številčni Pokoti praviloma poraženi. Ti spopadi so eden od razlogov, da se njihovo število manjša. Drugi razlog pa so bolezni, ki so jih v preteklosti prizadele in so še vedno problem predvsem malarija in spalna bolezen, ki prizadene predvsem njihovo govedo.
Erik, domačin s tukajšnih krajev je po rodu s plemena turkan. Obljubil mi je, da me popelje med Pokote. Najin problem pa je bil kako priti do tja. Edini redni transport iz Kampi ya Samakija je bil matatu enega od vaščanov, ki je zgodaj zjutraj odpeljal proti prvemu večjemu mestu na jugu in se vrnil zvečer. Pokoti pa so živeli na severu.
Naslednje jutro se odpraviva na glavno in edino pot, ki pelje mimo Kampi ya Samakija proti jezeru Turkana in naprej proti Etiopiji. Upala sva, da bova tam pričakala kakšno vozilo, ki naju bo popeljalo vsaj do Loruka, majhne vasi na severu jezera. Erik, ki je doma nekje ob jezeru Turkana (včasih se je imenovalo Rudolfovo jezero) se je večkrat peljal po tej poti. Pravi, da mora biti pleme Pokot blizu vasi Loruk. Prevoza pa ni in ni bilo. Nobenega vozila, ki prevaža ljudi, tudi kakšnega safari džipa, ki bi peljal turiste proti jezeru Turkana ni bilo. Čakala sva že nekaj ur. Postajalo je vedno bolj vroče, jaz pa vedno bolj naveličan. Še dobro, da sva imela dovolj vode.
»Kako pa misliva priti nazaj?« vprašam Erika.
»Ne skrbi,« mi odgovori. »Danes ob šestih zvečer pripelje nekdo hrano v Loruk nato pa se odpelje prenočiti v Kampi ya Samaki.«
»Dobro,« mu zaupam. Se pravi morava zdaj dobiti le prevoz do tja.
Po več urah končno dočakava prevoz. Mimo je pripeljal razmajan avtobus, ki je peljal proti jezeru Turkana. S težavo se zbaševa skozi gnečo ljudi in kokoši ter obsediva na žakljih, ki so jih ljudje peljali s sabo. Avtobus je poln in vse oči so uprte vame. Sigurno so se vpraševali kaj neki dela ta mzungu (belec) tukaj. Po kakšni uri vožnje izstopiva v Loruku, avtobus pa nadaljuje po poti, ki iz asfaltirane ceste preide v zvožen pesek. V Loruku je le nekaj hiš. Pomemben je, ker je to križišče poti, ki peljejo proti jezeru Turkana na severu, na vzhodu proti Maralalu in proti jugu od koder sva prišla.
Erik pravi, da mora biti vas Pokotov nekje v bližini. Odpraviva se po peščeni poti na sever. Ko sva tako že nekaj časa hodila nama je nasproti prišla skupina žensk. Bile so Pokotke. To sem vedel takoj zaradi njihovega stila oblačenja. Medtem, ko se je Erik pogovarjal z eno od njih so se mi druge sramežljivo posmehovale. Erik mi reče, da nekatere od njih prvič vidijo belca. Tako kot sem bil jaz zanimiv za njih, tako so bile tudi one zame. Hotel sem obiskati to njihovo vas kjer živijo, a mi Erik razloži, da to ni mogoče. Pokotke so mu povedale, da je prepozno, da one hodijo že od jutra, da bi prišle v Loruk pred temo. Sem so prišle po hrano; po moko, sladkor in podobne stvari, ki jih ne morejo pridelati sami v tej sušni pokrajini. Noč bodo prespale v Loruku na prostem, zjutraj pa nazaj. Skupaj odidemo nazaj proti Loruku. Do šestih, ko naj bi jim nekdo pripeljal hrano naju pa odpeljal nazaj je ostala še več kot ena ura. Zadosti za kulturno izmenjavo. Eriku sem naročil naj jih vpraša, če jih lahko fotografiram. Večina med njimi sploh ni vedela, da je stvar, ki jo držim v rokah fotoaparat. Ko sem sprožil bliskavico so bile vidno prestrašene. Ena izmed njih, očitno nekakšna voditeljica, je očitno poznala fotoaparat. Vedela je tudi, da lahko kaj zasluži. Ostalim je naročila naj se mi pustijo fotografirati le, če jim dam denar. Za vsako fotografijo pa so hotele veliko denarja, za celo kosilo v restavraciji. Poskušal sem barantati, tako kot moraš za vsako stvar v Afriki a na moje presenečenje niso hotele popustiti niti za šiling. Skrivoma sem v žepu prešteval denar in ugotovil, da imam morda za eno fotografijo. Želel sem narediti več kot le eno fotografijo. To se je izkazalo za nemogoče. Ne le to. Ko sem poskušal ceno zbiti za polovico sem požel glasen krohot.
»To ni niti za sladkor,« so bile glasne.
Bile so neomajne. Edini denar, ki ga Pokoti dobijo je, ko prodajo kakšno svojih krav, sedaj pa bi raje ostale brez vsega kot pa se dale prepričati. Nič ni pomagalo. Vozilo s hrano za Pokotke in najin prevoz nazaj se je že bližal. Odločitev katero izmed njih naj fotografiram, kateri naj izročim denar je izbral Erik. Fotografiral sem dekle, ki je bila Eriku zelo všeč.
»Ima seksi oči,« mi pravi.
Na desni rami je imela vtetovirane nekakšne znake.
»To pomeni, da je že poročena,« mi pravi Erik.
Pokoti se radi tetovirajo. Moškemu na primer vtetovirajo določeno znamenje na desno lopatico, če je že ubil kakšnega človeka.
Ko sva se vračala nazaj mi je postalo jasno zakaj so zahtevale toliko denarja za fotografijo. Za njih je bila zahtevana vsota res majhna. Moški, ki jim na vsake toliko dni pripelje hrano, jim jo prodaja po nekajkrat višji ceni kot pa jo kupi sam. Pokoti, ki pridejo s svoje vasi globoko v osamljenem grmičju pa ne vedo kakšne so realne cene in takšno vsoto seveda plačajo.
Izidor Dolenc
___________
Petja
Etiopija: Na vrečah riža

Zjutraj že pred šesto tečemo na avtobusno postajo Moyale. Temni sopotniki se gnetejo pred in v avtobusu, mi pa le nemočno opazujemo situacijo. O sedežih, ki smo jih rezervirali dan prej, ni nobenega govora več. Vzamejo nam nahrbtnike in jih nesejo na streho, Janin se ravno spravi na avtobus, ko ta odpelje. V avtobus se požene še dvajset temnopoltih, midva s Sinišo pa ostaneva nemočna in gledava, kako se oddaljuje avtobus z našimi nahrbtniki in Janinom. Nemo obstaneva na mestu, potem pa se zaveva, da jih na tak način ne bova več videla.
Poženeva se po klancu navzgor za avtobusom. Upehana skoraj ne morem več, slabo mi je. Najin »vodič« ustavi drug nabasan avtobus, ki pripelje mimo, pojma nimava kam gre, zbaševa se na stopnice med ostale in sopihava. V mislih se poslavljam od Janina in nahrbtnika.
Čez par kilometrov avtobus ustavi in vsi izstopimo na parkirišču zaradi policijske kontrole. V gneči zagledam Janina in se zadržujem, da od veselja ne skočim vanj. Tudi nahrbtniki naj bi bili še na strehi, nekje med plastičnimi posodami in zelenjavo.
Čaka me sedež na zadnjem delu avtobusa. Super, le da pridemo do Shashamaneja in potem smo lahko že naslednji dan v Addis Abebi!
Zbašem se na prostor ob oknu, pred mano pa sedita Siniša in Janin. Tja, kamor naj bi spadale moje noge, je nekdo stlačil veliko plastično kanto, zato moram imeti skrčene, sonce neusmiljeno nabija skozi steklo, novi črni »prijatelj« poleg mene pa se vedno bolj širi. Verjetno namerno.
Čez petnajst minut se ustavimo in vsi zlezejo ven. Deset se jih vrže pod avtobus in razglabljajo, kaj je narobe. Po dveh urah čakanja ugotovijo, da ne delajo zavore. Potem gremo vsi nazaj v avtobus in čakamo. Potem gremo spet vsi ven in čakamo. Proceduro ponovimo približno trikrat. Vmes greva s Sinišo pogledat bližnji termitnjak in baje se dva neizmerno zabavata ob dejstvu, da skupaj izgineva v grmovje.
Avtobus po treh urah sedenja, čakanja, ležanja le odpelje z brzino 30km/h. Škoda da nismo mogli izkoristiti asfalta. Siniša in Janin z negotovostjo opazujeta mladeniča, ki neutrudno flirta kar z obema in izkorišča vsak trenutek, ko lahko prime katero izmed njunih belih nog.
Ob treh popoldne pridemo do Mege in se ne moremo do konca načuditi, kje smo šele…naredili nismo niti četrtino poti do Shashamaneja, iz Mege gre pa naslednji avtobus do tja šele naslednji dan! Reši nas mali kamion, ki pelje v smeri Shashamaneja, do Yabela. Dobro, vsaj še nekaj kilometrov prevozimo danes, četudi ne pridemo do želene destinacije, da le ne ostanemo v tej mali, negostoljubni Megi!
Splezamo na tovornjaček, malo večji pick-up, na katerega naložijo ljudi, tone riža v vrečah in vso prtljago, živi šopki kur, zavezanih čez noge in plastične posode, pa nimajo več prostora; zavežejo jih na zunanjo stran tovornjaka.
Poleg mene se pojavi izsušena mama s smrkavim dojenčkom, po katerem se pasejo muhe. Lezejo mu v nosnice, v oči in po ustnicah. Dojenček z odprtimi usti apatično zre v svet in se ne meni zanje. Strjen smrkelj mu prekriva del zgornje ustnice. Mama nekaj časa binglja oklepajoč se droga na sredini in izsušena dojka ji pade izza umetelno zavite rute. Skoraj se treščim vanjo, zato najdem bolj ugodno pozicijo na Janinovi vreči, Siniša pa se obrača stran, da mu ne bi bilo treba opazovati prizora kar naprej, ko zravna pogled.
Janin si privošči tričetrt vreče, medtem ko sama lezem v luknjo med dvema. Pa kaj se razburjam! Siniša prav tako ne uživa najbolje. Ostalih sedemdeset ljudi tudi ne. Ali pa, kakor vzameš, saj smo lahko veseli, da se sploh peljemo!
In da vmes le eno uro čakamo, ko guma le enkrat poči! Četudi zamenjajo napačno in jo potem še enkrat menjajo.
Nič hudega…le da se peljemo!
Spet se najde možakar, ki se želi stiskati k Janinu in steguje roke okoli njega. Sopotnik ga ne more odgnati, čeprav mu zabrusi par krepkih, in se mu prepusti v toplo zavetje njegovih rok.
Nog ne čutim več, tako zabite in zadelane so nekam med vreče. Moj nahrbtnik služi kot naslonjalo za mamo s smrkavcem. Do krepke teme vztrajamo v najbolj neverjetnih pozah. Domačini nas želijo podkrepiti s svojimi zelenimi naravnimi lističi imenovanimi qat (čet), ki jih previdno grizljava s Sinišo. Prav neokusna je ta zadeva, četudi nama zraven nudijo tudi sladkor.
Nekje ob devetih zvečer nas pustijo na križišču pred Yabelom. Super. Bližnji lodge zgleda prijazno in osvetljeno, a lastnik se ne da pregovoriti za sobe; baje so vse polne. Naslednja soba, pravi, je 5 minut stran. Pokaže nam smer, v kateri ni videti luči, le trdo temo.
Ne preostane drugega, kot da gremo teh pet minut peš. Drugega prevoznega sredstva ni, možnosti počitka za tri izmozgane popotnike pa tudi ne.
In gremo. Sandali so se mi zaradi tiščanja podplatov nekam med vreče raztegnili. Po desetih minutah hoje v temi, le v soju mesečine, ne pridemo do luči, nekje v daljavi pa lahko vidimo dve lučki, ki naj bi predstavljale nekakšno mesto, a v temi ne moremo oceniti razdalje. Počasi capljamo dalje, na levi in desni strani ceste so postavljene barake. Sem in tja nas kdo opazi in se dere za nami, nekje kurijo ogenj pred barakami, nekoga celo vprašamo, če ima kaj za prespat, pa ne razume naših želja. Tako hodimo dalje, ne da bi vedeli kam. Obljubljenih pet minut se že raztegne na uro, ko so lučke v daljavi še vedno enako oddaljene, ko naši koraki motijo domačine pri spancu in večernih pogovorih. Ožuljeni se usedemo na sredo asfaltirane ceste.
Medtem, ko sedimo in tuhtamo, kaj nam je storiti, nas spremlja monolog starca iz bližnje barake, ki se nam ne upa približati a po njegovem tonu sodeč se razburja nad nami.
»Kaj bi zdaj…ali gremo naprej ali nazaj…«
»Jaz bi se kar tu ulegel, vseeno mi je…kdo ve koliko časa je še do mesta,« ampak Janin ni navdušen nad predlogom in tako odšepamo naprej. Dve starki s težkimi vrečami na hrbtih nas že drugič prehitita in se nam na ves glas smejita.
Po dveh urah hoje prilezemo do ograje in table »Christian hostel«. Za ograjo razločimo stavbe z lučmi. Tu bi se dalo spati, če bi kdo odprl, a ne prikličemo nikogar, četudi se deremo in v železna vrata mečemo kamenje.
Tako gremo naprej do naslednje podobne ograje, ki ima visokega stražarja. Ta prikliče belo plavolaso postavo! Nemška prostovoljka!
Pove, da nima prostih postelj, in nas zategne s Toyoto do bližnjega lodga, ki ni daleč stran od avtobusne postaje.
Spijemo pijačo, Janin se spravi v toaleto. Ko gre nazaj proti sobi, pove, da takih ščurkov pa še ne. Ker sem že tik na tem, da moram wc obiskat tudi sama, si ne upam niti pogledati takihle živalic. Po petnajstminutnem opogumljanju sledim vonjavam in posvetim v kabino. Mali, ne preveč strašni večnožci, lezejo okoli luknje in skoraj že olajšano zavzdihnem, ko se kar odstrelim ven iz toalete, ker me presenetijo gigantski ščurki na stenah.
Spet se opogumljam nadaljnjih petnajst minut in opravim v parih sekundah.
Navsezgodaj zjutraj spet hitimo, a tokrat res do mesta Shashamane.
____________
Nairobi
Andrej andirozman@yahoo.com 
Prespal sem na balkonu neke turistične agencije. Zjutraj sem se podal na ulice Nairobija. Bil sem eden izmed redkih belcev, zato sem hitro padel v oči. Najprej me je ustavil prijazen domačin in ko sem mu povedal, da prihajam iz Slovenije, je postal malodane vzhičen. Povedal mi je, da se odpravlja na študij v Slovenijo. Povabil me je v bližnji lokal na kavo, da bi mu povedal kaj več o naši prelepi deželici. Natresel sem mu nekaj podatkov o Sloveniji, on pa me je pazljivo poslušal, včasih kaj vprašal in mi zadovoljen kimal v odgovor. Nato mi je povedal, da je begunec iz Sudana, da tam že več let traja vojna in da je ostal brez sredstev za preživetje. Njegov cilj pa je Dar es Salaam, kjer je organizacija, ki mu bo omogočila šolanje v Sloveniji. Vendar mora tja priti. Zato me je prosil za denar. Nekako sem začutil blefiranje in sem se ga po hitrem postopku na prijazen način rešil tako, da sem mu dal nekaj drobiža. Kasneje sem srečal še dva »namišljena« študenta, ki sta tudi bila namenjena na študij v Slovenijo.
Nekaj minut za tem sta pristopila dva tipa, mi pred nosom pomahala z nekakšnimi izkaznicami in se predstavila za policaja. S strogim glasom sta mi povedala, da sem aretiran, ker sem se družil s kriminalcem. Želela sta vedeti, od kod se poznamo in v kakšnih poslih sodelujemo. Odpeljala sta me na vrt neke gostilnice, kjer smo sedli v malo bolj odmaknjen kot. Nato sta me začela navzkrižno zasliševat. Kakšen biznis sem sklenil s tistim kriminalcem, kaj sem mu dal itd. Kmalu sem ju imel že vrh glave. Povedal sem jima, da ga ne poznam, da sva spila le kavo in da sem mu dal nekaj drobiža. Vprašal sem ju, ali je to zločin. Pa sta mi zatrdila da je, če je denar ponarejen. In tu je bila finta. Zahtevala sta, da jima pokažem ves denar, ki ga imam pri sebi. Izgovoril sem se, da pri sebi nimam več denarja, da sem dal onemu zadnji drobiž in da imam preostanek v hotelu. Poprosil sem ju, da bi stopila z mano v hotel, kjer bi lahko preverila denar, a sta mi potem povedala, da sta spregledala, da v resnici nisem povezan s tistim »kriminalcem« in se na hitro poslovila. Kaj bi bilo, če bi izza pasu potegnil torbico z denarjem? Najverjetneje bi ga bila odnesla, ker bi bil po njunem seveda ponarejen.
____________
ETIOPIJA Anja Leskovar &Domen Grögl
Kdaj na pot: Najprimernejše je oditi v času naše zime, saj je takrat sušna doba in je transport veliko lažji. Sicer pa je tudi v času našega poletja, julij in avgust, primeren čas. Na severu je sicer že deževna doba, a še ne tako silovita, da transport ne bi bil mogoč. Hkrati je prednost videti Etiopijo zeleno. Nas jugu pa je takrat še sušna doba in imaš priložnost doživeti tudi drugi obraz Etiopije.
Koliko denarja na dan: Načeloma je 10 USD dovolj za vse potrebno, a če hočeš na jug, ne gre drugače kot z džipi, to pa te stane minimalno 25 USD na osebo na dan (100 USD za džipa na dan in to je res minimalna cena).
Letalska karta: Iz Ljubljane do Frankfurta, do Kaira in Addis Abebe z Lufthanso (ali KLM) stane za študenta 127.000 SIT s taksami vred.
Viza: Če hočeš dobiti vizo za Etiopijo, moraš biti zelo optimističen, potrpežljiv in predvsem trdih živcev. Ne dobi se je v Sloveniji. Postopki za pridobitev so zeloooo dolgi in zamudni, predvsem pa dragi. Vse ostale informacije dobiš na mojem e-mail naslovu.
Kam iti: Bahar Dar, Izvir Modrega Nila, jezero Tana, Gondar, Aksum, Lalibella, Addis Abeba, Harar (če imaš čas in živce), Gambella (če imaš ogromno časa, živce in trdno zdravje) in ves jug, kjer so plemena – Vzhodnoafriški tektonski jarek, Dolina reke Omo, Nacionalni park Mago,…Plemena: Ari, Banna, Murski, Surma, Hamar, Dasenech, Karo, Konso;
Zdravje: Dolga zgodba. Za pridobitev vize moraš imet potrditev o cepljenju za rumeno mrzlico. Sledi hepatitis A. Sledijo antimalariki, ki so itak zanesljivi le 50/50. S sabo pa je skorajda obvezno imeti: svoje povoje, igle za vzorec krvi za malarični test, antibiotike – različne, kreme za izpuščaje, antiseptično raztopino, oglje ali borovnice – se najbolj obnese, hkrati imejte s sabo tudi odvajala, saj je tudi zaprtost lahko problem, antidehidracijske praške, po možnosti filtre za vodo in klor, vitaminske tabletke, varnostne sponke…
Ljudje: Če bi rekla, da tako dobrih ljudi še nisva srečala, bi rekli, da to ni mogoče, a je. Prav v tej deželi, ki je druga najrevnejša na svetu, sva prvič videla, kaj je to solidarnost in pripravljenost pomagat ne glede na situacijo.
Kako naokoli: Zelo težko, a se z malo potrpežljivosti in kondicije da. Na sever je najbolj poceni z avtobusom, a traja in traja. Malo dražje je z letalom, a zelo udobno…vseeno pa zamudiš dogodivščine na avtobusu. Na severu pač ni asfalta in so vse poti zelooo dolge, avtobusi pa nabito polni. Na vzhod je edina pot z vlako, pa še ta skorajda praviloma iztiri. Z avtobusom traja okoli 3 dni. Na jug a je edina možnost z džipom. Sicer je nekaj časa celo asfalt, vendar ko se konča, se končajo tudi ceste, naprej so brezpotja, po katerih se vsak nedomačin izgubi takoj.
Splošni vtis: Resnično nepozaben. Čeprav sva imela že pred potovanjem z vizo ogromno težav in nama tudi v Etiopiji ni bilo prizanešeno, je pravo razsežnost potovanju dal duh, ki preplavlja vso Etiopijo. Ljudje si resnično pomagajo med sabo, so zelo iskreni in resnično ne želijo nikogar opehariti. Če ti pstavijo dvojno ceno, ti povedo zakaj. Če si bolan, se ti opravičujejo, da si zbolel v njihovi deželi in na koncu ti ob slovesu rečejo le: »Ne pozabi name.« In »Sorry mister, that's Africa!«
Janin!
Za vse dodatne informacije lahko spodaj napišeš moj e-mail.
Anja Leskovar &Domen Grögl lesicka99@hotmail.com
____________
Kenija Jela Škrilec
Vzpon na Kilimandžaro
Po treh letih vendarle zaroka na pettisocaku
Pet dni in pol dolga odprava na Kilimadžaro in nazaj
Da skupina žensk v zrelih letih ne bi zmogla vzpona? Dajte, no!
Na Kilimadžaro gremo, smo se odlocile po enotedenskem safariju v Keniji. V Moshiju, ki je izhodišce za vzpon,smo se dogovorile za organizacijo odprave. Za pet dni in pol gremo.Predstavili so nam vodjo,gospoda Barako.Dva metra visoki, kot trska suhi vodnik nas je vzvišeno premeril. A kaj bi- kmalu smo bile v razmajanem kombiju na poti proti vhodu v narodni park.
Poleg petih nosacev sta bila v skupini še kuhar in pomocnik šefa. Mladi crni fantje.Na vhodu na Maranga Gate so prevzeli prtljago in odpravili smo se.Po treh urah hoje skozi cudoviti svet, kjer savana preide v pravi pragozd, smo prispeli na Mandaro, 2727 metrov visoko.Veter je postajal hladnejši. Prespale smo v leseni koci in v družbo sprejele Charlote iz Danske. Namenjena je bila na vrh, kjer naj bi se srecala s prijateljem, ki se je odpravil po drugi poti.Zgoraj naj bi se zarocila. Poskusila sta že pred tremi leti, pa Charlote ni uspelo.Pod vrhom se je obrnila in sestopila. Mogoce ji bo uspelo z nami.
Drugi dan smo se po sednih urah hoje med visokimi lobelijami in grmicevjem povzpele do koce Horombo na višino 378o metrov. Razgledovale smo se po naših sopotnikih: skupina Fincev,štirje Švedi,vecja skupina Kitajcev,dva Korejca, dva Avstralca, oce in sin; šepetali so,da je sin najvecji alpinisticni up v Avstraliji, da je s šestnajstimi leti plezal K2.
Naslednji dan smo opravili aklimatizacijsko turo pod Mavenzi do višine 52oo metrov.Hodile smo dobro,glavobola nismo imele.Gospod Baraka je prvic dopustil možnost, da bi lahko z dobro taktiko osvojile vrh. Hoditi, kar zmorete, je rekel.Smejimo se. Kaj ne bi? Ceravno v zrelih letih in malce zaobljene- a v naših nogah so kitajske stopnice,potiskale smo plin cez avstralsko pušcavo, navelicale smo se hoje po argentinskih ledenikih, prevozile smo tisoce kilometrov cez Manitobo in Saskatchevan, do kolen smo brodile po mehiških džungli…
Cetrti dan nas je pot vodila skozi pokrajino,ki je pocasi spreminjala podobo.Iz prelestnega zelenja je prešla v nizko vulkansko pusto gricevje. Zadnja koca Kibo je bila na višini 4703 metre. V dolgi nizki stavbi smo prespale v sobi s štirinajstimi popotniki. Mlada Cehinja je bruhala, nekdo je glasno smrcal, skratka, miru za pocitek nismo imele.
Vstali smo ob enajstih zvecer. Noc je bila svetla, luna bela in polna. Veter je zavijal okrog vogalov. Popile smo caj in stopile v vrsto.Gospod Baraka je dolocil vrstni red, skupino je vodil mladi veseli Babuci. Hodila sem zadaj v koloni. Po dveh urah hoje, ko se je pot že obrnila navkreber, sem v glavi zacutila vrocino in se onesvestila.Zbudili so me. Odlocila sem se nadaljevati pot, pocutila sem se dobro, le noge sem imela težke.Kot ocitno šibak clen v verigi so me prestavili na celo. Teren je bil pomrznjen , zacel se je strmo vzpenjati. Mocan veter je podil oblake, zdaj je bila luna svetla, zdaj je bil snežni metež. Hodili smo »pole-pole«
( v svahiliju pocasi). Taktika, ki jo je ubral Baraka, se je obnesla.Napredovale smo pocasi; pod strmim skalnim vrhom stožca smo srecale avstralski up, ki se je že vracal iz vrha. Skozi oblake je zasijala žareca krogla, veliko oranžno sonce nam je vlilo novih moci.Prestopila sem skalni rob kraterja in se znašla na Gilmans pointu, 5685 metrov visoko. Baraka nas je pohvalil: » I am so proud of you«. ( Tako sem ponosen na vas).Uspelo nam je.
Bilo je zelo hladno, voda v steklenicah je zmrznila. Odlocile smo se nadaljevati vzpon na » ta pravi vrh«. Gaz v na novo zapadlem snegu je bila ozka, v teniških copatah mi je drselo, veter se je ujel v pelerino in me dvigal kot balon. Dve uri po robu kraterja se je vleklo v nedogled.Komaj sem zmogla. Z nami je bila tudi Charlote, ki je na vrhu padla v objem prijatelju. Prstan iz belega zlata sem videla spodaj,ko smo se poslavljale. Veter je dvignil meglo,pokazali so se velikanski balvani zelenega ledu in široki krater vulkana. Stale smo pred tablo, na kateri je zapisana dobrodošlica.
Spust je bil še težji, pot se je vlekla. Hoja po mehkem vulkanskem pesku mi je pobrala zadnje moci. Trinajst ur hoje je bilo za mano,polna luna je bila že tako dalec. Na potki ob koci Kibo me je pozdravil široki nasmeh malega strežnika Wumilije, Nuri, dobri duh ekipe, me je objel, nosac težkega nahrbtnika me je pozdravil z » bravo chief mama«, gospod Baraka se mi je toplo nasmehnil. Odpustila sem mu vzvišenost na zacetku. Prepricana sem, da sem se z njegovo pomocjo dotaknila neba visoko nad Afriko.
Jela Škrilec
____________
____________
Etiopija
Dr. Gregor Majdic

Etiopija! Ko slišimo ime te države se večina od nas spomni na lakoto, vojno in revščino. A Etiopija je v resnici vse kaj drugega. Resda je Etiopija ena najrevnejših držav na svetu, a je tudi ena najstarejših držav, če štejemo odkritja do pred kratkim najstarejših fosilnih ostankov človekovih prednikov, jo lahko imenujemo kar zibelka človeštva. Naši daljni predniki so hodili po teh krajih že več kot 4 milijone let nazaj, na področju današnje Etiopije pa je bilo v antičnem času mogočno Aksumsko kraljestvo. Od tod naj bi bila doma legendarna kraljica iz Sabe, ki je omenjena v Svetem pismu. Njen sin Menelik I naj bi v Etiopijo iz Jeruzalema prinesel skrinjo zaveze, skrinjo, v kateri naj bi bile shranjene kamnite tablice z božjimi zapovedmi, ki jih je Mojzes prejel od Boga. Skrinja zaveze naj bi bila še vedno varno skrita v Etiopiji, ali zares obstaja ali ne, pa ve le en človek, čuvar skrinje zaveze v Aksumu. Skrinje zaveze torej popotnik ne more videti, a Etiopija vseeno skriva veliko presenečenj. Prelepa pokrajina, izjemno prijazni ljudje, ostanki starih kraljestev, gradovi in cerkve, kakršnih ne moreš videti nikjer drugje na afriški celini. Etiopija zares skriva ogromno neznanih zakladov, ki jih lahko odkriješ le sam.

Glavno mesto Adis Ababa
(ne Adis Abeba kot jo običajno imenujemo) ima poetično ime, ime namreč pomeni nov cvet. A mesto daje vse prej kot pa vtis cveta. Tretje največje mesto na afriški celini ima sicer široke avenije, ob njih pa marsikje barake in kolibe, kakršne vidiš po vaseh. Kljub nekaterim visokim zgradbam in nekaj ostankov hiš iz časov italijanske okupacije, daje mesto s 6 milijoni prebivalcev vtis predimenzionirane vasi. Ogromno prometa, predvsem avtobusov, tovornjakov in minibusov, ne prispeva k izboljšanju vtisa o mestu, saj te izpušni plini, s katerimi je zrak kar nasičen, neprestano praskajo po grlu in od njih pečejo oči. Nekaj ostankov socializma, muzej, v katerem hranijo okostje Lucy, do pred nekaj let najstarejšega znanega človekovega prednika, ki so ga odkrili na jugu Etiopije in je staro okoli 4 milijone let, in ulica Josipa Broza Tita in ogled Adis Ababe je zaključen. Sicer pa precej novo mesto (ustanovljeno je bilo leta 1887) ne slovi kot glavna zanimivost Etiopije, mnogo lepših, starejših in predvsem zanimivejšega se da videti v drugih delih Etiopije.

Avtobusni promet
je v Etiopiji kar zgledno urejen. Avtobusi vozijo le podnevi, zaradi česar vsi avtobusi krenejo na pot ob zori. Na avtobusni postaji je potrebno biti ob 6 zjutraj in po kakšni uri pakiranja avtobus običajno krene okoli 7. No, ob 7 po našem načinu štetja časa. Etiopci namreč to počnejo drugače. Čas začnejo šteti ob začetku dneva, ko se zdani. Po naše 7 zjutraj je tako v Etiopiji 1, po naše 12 opoldne pa je za Etiopce 6. Ne štejejo pa le ur drugače. Uporabljajo tudi svoj koledar. No, ne čisto svoj. Ko smo Evropejci pričeli uporabljati gregorijanski koledar, so Etiopci obdržali julijanski koledar. Tako so šele leta 1994, idealno, če se želite počutiti nekaj let mlajše. Načini polnjenja avtobusov so tudi svojevrstni. Vozovnice je potrebno kupiti en dan vnaprej, in na nekaterih postajah na vozovnicah označijo tudi številke sedežev. A številke sedežev niso namenjene sedežnemu redu, temveč po zaporednih številkah sedežev sprevodnik postavi vrsto čakajočih ljudi še pred vstopom v avtobus. Tako nastane lična vrsta in ko se končno odprejo vrata avtobusa vstopajo potniki po vrsti v avtobus, nato pa se usedejo kamor želijo. Je pa tudi na avtobusih red, sedežev je sicer pet v eni vrsti in ne le štirje kot v Evropskih avtobusih, a potnikov je le toliko kot sedežev, tako da pretiranega drena ni. Tudi vozovnice redno pregledujejo, proti koncu vožnje pa sprevodnik od vseh potnikov pobere vozovnice. A ne zaradi arhiviranja ali česa podobnega. Ko namreč zbere vozovnice od vseh potnikov odpre okno in vozovnice poletijo v zrak. Teorija o razpršenosti odpadkov ali kaj drugega, kdo bi vedel.

Pot iz Adis Ababe do mesta Bahar Dar
je dolga, kar en dan in pol, a zanimiva. Predvsem spust z visokega platoja do soteske modrega Nila in nato ponovno vzpon na višino 2000 metrov. Velik del Etiopije namreč leži na nadmorski višini preko 2000 metrov. Pokrajina je ves čas intenzivno zelena. Številna polja ob poti so lepo obdelana in kar težko je verjeti, da je bila v tej deželi lakota. A stvari postanejo bolj razumljive če vemo, da v Etiopiji ni bilo lakote zaradi dejanskega pomanjkanja hrane, temveč je bil to le del taktike v državljanski vojni, ko je oblast skušala izstradati svoje nasprotnike. Tri zaporedna leta suše so sicer pripomogla k temu, da je bilo hrane nekoliko manj na posameznih področjih, a v celi Etiopiji ni primanjkovalo hrane, le dobro je bila shranjena in zastražena v skladiščih. Zaradi tega tudi zelo odmevni koncerti Band Aid in podobno niso imeli pravega učinka, saj je hrana večinoma končala v rokah oblasti in ni prišla do ljudi, ko so jo zares potrebovali.
Bahar Dar leži na obali velikega jezera Tane, ki je veliko več kot ena desetina Slovenije. Iz jezera Tana izvira eden od dveh krakov reke Nil, Modri Nil ali Abbay, kot ga imenujejo domačini. Modri Nil (ki pa je bil, resnici na ljubo, bolj rjavi kot moder) naredi skoraj cel krog po Etiopiji, nato pa teče naprej v Sudan, kjer se pri Kartumu, glavnem mestu Sudana, združi z Belim Nilom in skupaj nato tečeta skozi Sudan in Egipt do Sredozemskega morja. Modri Nil teče naravnost iz jezera Tana, po kakšnih 30 kilometrih pa pada preko skoraj 50 metrov visoke skalne stopnje v izjemno lepih slapovih.
Etiopci so izjemno prijazni ljudje. Veliko jih govori angleško, otroci praktično vsi, saj imajo dobro urejeno šolstvo. Ker so turisti pričeli obiskovati Etiopijo bolj pogosto šele v zadnjih letih smo jim belci še vedno zanimivi, zato po ulicah kar naprej poslušaš klice: »You, you! Farendži!« Farendži je beseda, ki menda izvira iz besede Francoz in jo danes uporabljajo za vse tujce. A kljub temu, da se vzkliki »Ti, ti, tujec«, kot bi najboljše prevedli zgornje besede, slišijo precej nevljudno, niso mišljeni tako. Eden od Etiopskih pozdravov je namreč približno podoben našemu »Ti!«, tujci pa pač res smo, saj se od njih razlikujemo že po barvi kože. Predvsem pa so ti pozdravi večinoma zares mišljeni iskreno, otroci te pozdravljajo, ti podajajo roko in z nasmehom stečejo stran, ko jim sežeš nazaj v ponujeno roko.

Slapovi Modrega Nila
niso edina zanimivost v okolici Bahar Darja. V jezeru Tana leži mnogo otočkov in na številnih od njih so postavljeni stari samostani. S čolnom se odpelješ po jezeru, ki je kljub svoji velikost zelo plitvo, saj nikjer ne preseže globine 10 metrov. Samostani na otočkih so večinoma stari po nekaj sto let in so vsi okrogle oblike, sestavljeni iz treh krogov. Osrednji prostor, v katerega lahko vstopijo le posvečeni možje, se pravi menihi in duhovniki, je obdan z dvema okroglima hodnikoma, po katerih se lahko sprehodijo tudi obiskovalci. Notranjost samostanov je večinoma zelo lepo poslikana s prizori iz svetega pisma. Skoraj v vsakem samostanu je vsaj kakšna slika Svetega Jurija, ki se bojuje z zmajem. Sveti Jurij je namreč zaščitnik Etiopije in zaradi tega izjemno popularen svetnik. Njegov god je eden največjih etiopskih praznikov, po Svetem Juriju pa so poimenovali tudi vrsto piva, ki je, mimogrede, zelo dobro. V večini samostanov imajo manjše zakladnice, v katerih hranijo različne krone in križe, ki so jih pred stoletji darovali kralji in drugi veljaki ob obiskih svetih krajev. V nekaterih zakladnicah hranijo tudi izjemno lepa stara sveta pisma, pogosto napisana še na roko pred več kot 500 leti. V samostanu Svetega Gabrijela tako hranijo knjigo stare zaveze iz 13 stoletja, še bolj zanimiva pa je sicer nekoliko mlajša, iz 15 stoletja, ilustrirana izdaja nove zaveze z izjemno lepimi ilustracijami.
Naslednja postaja na t.i. zgodovinski poti je Gondar, ki je bil v 17 in 18 stoletju prestolnica Abesinskega cesarstva. Cesarju Fasiladasu se je namreč neke noči sanjalo, da mora ustanoviti novo prestolnico, katere ime se bo začelo s črko G. Baje je cesar kar nekaj časa iskal pravo mesto, dokler ni odkril Gondarja in si ga izbral za svojo novo rezidenco, kjer je nato sredi 17. stoletja postavil mogočen grad. Z nasveti mu je verjetno pomagal nek Portugalski jezuit, saj je grad močno podoben evropskim gradovom, vendar pa so ga, zagotovo postavili domačini. Potomci cesarja Fasiladasa pa niso želeli zaostajati za svojim predhodnikom. Tako je že njegov sin zgradil poleg očetovega gradu svoj nekoliko manjši grad, in temu zgledu je sledilo še nekaj generacij, tak oda je v nekaj desetletjih tu nastal cel kompleks grajskih poslopij, ki so prav dobro ohranjena še danes. Že v tistih časih so skrbeli za zdravje in higieno, zato so imeli v enem od gradov tudi savno oziroma turško kopel. Zanimiva je garderoba, v kateri so se slekli pred vstopom v samo turško kopel – za obešalnike so namreč v zid vzidali kravje rogove, ki molijo iz zidu še danes.

Severno od Gondarja
se pričenja najvišje etiopsko gorovje, gore Simien, sredi katerega leži tudi najvišji etiopski vrh, kar 4620 metrov visoki Ras Dashen. Simienske gore so izjemno lepe. Ko se pripelješ na vrh prelaza malo naprej od mesta Debark, ti kar zastane dih. Odpre se ti pogled na visoke sklane stolpe, strma pobočja, globoke prepade, a prav vse strmine so porasle z rastlinjem, ki obarva celotno gorovje v čisto posebno, izjemno intenzivno zeleno barvo. Med gorami se plazijo številni potočki, ki pogosto padajo čez strma pobočja v krasnih slapovih. Najprej ti ni čisto jasno, kje bo avtobus sploh peljal, a po sredini prepadne stene je zgrajena stara cesta, ki so jo uredili še Italijani, ko so bili v teh krajih. Tako se avtobus počasi spusti navzdol po prepadnem pobočju, a čim doseže dno doline se po prečkanju reke cesta prične zopet vzpenjati. Na poti iz Gondarja v Aksum se v enem dnevu tako pelješ kar čez šest visokih prelazov in skozi okno opazuješ zares prečudovito pokrajino. Le strah te ne sme biti višine in slabe ceste, saj je z ostrih ovinkov na ozki makadamski cesti pogosto dober razgled globoko v doline.

Aksum
je danes majhno mesto, ki ne daje nobenega vtisa, da je bilo nekdaj glavno mesto tako pomembnega cesarstva, kot je bilo Aksumsko ob začetku našega štetja. Na višku moči je segalo Aksumsko cesarstvo tudi preko Rdečega morja v današnji Jemen in je obvladovalo morske poti preko rdečega morja proti Indiji. Na ta način je imelo nadzor nad velikim delom trgovine z začimbami in drugimi dobrinami iz Azije, po katerih je bilo že takrat povpraševanje pri Grkih in Rimljanih. Prav iz Aksuma naj bi bila tudi kraljica iz Sabe, ki je imela otroka z judovskim kraljem Salomonom. Otrok, Menelik I, velja za začetnika Etiopske cesarske rodbine in tudi zadnji Etiopski cesar, Haile Sellase, je trdil, da njegov rod izvira neposredno iz Menelikovega in je torej sam Salomonov potomec. Menelik naj bi v Etiopijo prinesel skrinjo zaveze in ta je menda še vedno shranjena v majhni kapelici sredi Aksuma. Ali je ot res pa ve le varuh skrinje zaveze, star duhovnik, ki mu, ko se bliža smrti, določijo naslednika, ki naprej varuje kapelo in njeno skrivnost.

Lalibela,
bolj vas kot mesto, je bila glavno mesto Etiopskega cesarstva v 12 in 13 stoletju. V tistem času se je mesto imenovalo Roha in v njem je vladal mlad kralj imenovan Lalibela. Kralj je imel hudega nasprotnika v svojem bratu Harbaju, ki se je sam želel dokopati do prestola. Da bi se znebil brata, je Harbaj dal Lalibeli strupen napoj, ki pa mladega kralja ni ubil, temveč ga je le spravil v tri dni trajajoč blodeč spanec. V tem času so angeli ponesli Lalibelo v nebesa, kjer je dobil naročilo od Boga, da mora postaviti kamnite cerkve in tudi navodila kako naj te cerkve izgledajo. Ko se je Lalibela zbudil iz svojega spanca je razodel svoje videnje in kmalu se je pričela gradnja cerkva, kot jih je v sanjah videl kralj. V okolici Rohe so izklesali devet cerkva. Delo je hitro napredovalo, saj so podnevi delali človeški klesarji, ponoči pa je delo nadaljeval sam Lalibela ob pomoči angelov. Ko so končali deveto cerkev, pa se je Lalibeli ponoči v sanjah prikazal Sveti Jurij, zaščitnik Etiopije. Sveti Jurij se je Lalibeli potožil. 'Različnim svetnikom si posvetil prelepe cerkve', mu je menda dejal, 'le meni nisi posvetil nobene'. Lalibela se mu je v spanjah opravičil in obljubil, da bo napako popravil. In res so takoj naslednji dan pričeli s klesanjem še zadnje, desete cerkve, ki je še danes najlepša in je posvečena svetemu Juriju.
Lalibela, kot se je mestece Roha kasneje preimenovalo, stoji v strmem bregu na višini 2700 metrov. Med hišami vodi slaba makadamska cesta, prevozna le s terenskimi avtomobili. A domačini tako največ uporabljajo osle in jih taka cesta ne moti. Po kratkem sprehodu skozi vasico pa ugledaš kamniti cerkve. Prva je običajno prav tista, ki vleja za najlepšo, cerkve svetega Jurija. Prekrasna stvaritev človeških rok (ali deloma angelskih, če verjamemo izročilu). Cerkev je vklesana v pobočje hriba. V skalnati hrib je izklesana 15 metrov globoka jama, sredi katere pa so že med klesanjem pustili kamnito gmoto, iz katere so nato izklesali 15 metrov visoko kamnito cerkev s tlorisom v obliki križa. Res izjemno delo, ki ga nekateri imenujejo osmo čudo sveta, sploh ko vidiš, da je takih cerkva izklesanih iz žive skale kar deset v Lalibeli, nekaj pa še v okolici.

Etiopska hrana
je zelo zanimiva. Osnovna jed se imenuje indžera in je nekakšna zelo velika palačinka. Narejena je iz moke (iz Etiopskega žita imenovanega tef) in vode, ki ju zmešajo in nato pustijo nekaj dni, da testo prične vreti. Po treh ali štirih dneh vlijejo testo v ponev in spečejo le na eni strani. Rezultat je nekoliko kiselkasta, a dobra palačinka. To indžero nato položijo na krožnik, na njo pa nasujejo eno ali več različnih kuhanih omak. Etiopci so strastni mesojedci (a ne jedo svinjine), zato so omake večinoma mesne. Zmleta govedina, na koščke narezana pečena ovčetina ali pa najboljša jed – Doro Wat, nekakšen golaž s kurjim bedrom in trdo kuhanim jajcem, vse pa dobro začinjeno s posebni začimbno mešanico imenovano berberi, ki vsebuje kar 16 različnih začimb, med drugim tudi precejšnje količine močnega čilija. Odlične so tudi Etiopske zelenjavne jedi, ki pa se jih pogosto da dobiti le v postnem času, saj Etiopci smatrajo zelenjavne jedi za hrano revežev in želijo jesti le meso. Kosilo pa lahko vedno zaključiš z dobro kavo, saj je Etiopija domovina te pijače. Ime kava menda izvira iz imena Etiopske pokrajine Kaff in po vsej Etiopiji še danes gojijo kavo, ki je eden glavnih izvoznih artiklov. Pomemben del etiopske kulture je kavna ceremonija. Kavo v lepem glinastem vrčku skuhajo na žerjavici, na katero dodajo nekaj kadila iz smole, ki napolni celoten prostor s prijetnim vonjem in odžene dim. Kavo nato skuhajo trikrat zaporedoma iz iste osnove. Tretja je resda že nekoliko vodena, a še vedno zelo okusna.

Dr. Gregor Majdic Gregor.Majdic@vf.uni-lj.s
____________
Kilimanjaro
Sama sicer še nisem bila gor, imam pa prijatelja, ki se je na Kilimanjaro povzpel že 27-krat.
Pravi, da je najboljši čas preko božiča. Drugače pa obdobje od oktobra do marca (in tudi junij in julij nista slaba).
Vzpon traja 4-5 dni in sestop 2-3, če pa si v dobri kondiciji, potem pa 3 dni gor in 2 dol.
Če potrebuješ še kak nasvet vprašaj & srečno pot!
Tanja
____________
Kenija, Tanzanija, Zanzibar
Matej
Zdravo!
Po?iljam ti del potopisa iz potepanja po Afriki (Kenija, Tanzanija, Zanzibar) - samo tisti del, ki se nana?a na Kenijo....
Kako je pa s tvojo oddajo ... ali bodo izbrali kak?en bolj posrečen termin ... sobota je res grozno - popoldne??!
Imej se lepo, pa lep popotni?ki pozdrav,
Matej

Po plemenskih prostranstvih vzhodne Afrike, kjer živijo najbolj presenetljiva ljudstva našega časa.

Jezero Turkana je ekonom lonec Afrike
V Gametrackerju, ki velja za zanesljivo popotniško agencijo in med drugim organizira tudi safarije z džipi v oddaljene predele severne Kenije, so bili zelo prijazni:
-Yes, yes ... Slovenci, pred pol leta so bili tukaj. S tremi džipi so za štirinajst dni so odpotovali na sever do Turkane. Krasna skupinica, res!
Osem dnevni safari, do jezera Turkana bo kar pravšnja injekcija adrenalina in enkratna priložnost da si s Katjo ogledava živali in plemena na severu Kenije in finančno še nekako vzdrživa. Damaris Kirangi, simpatična predstavnica Gametrackersa nama je predstavila plan poti:
- 1800 kilometrov v osrčje severnega teritorija boste potovali s posebno prirejenimi džipi, se vozili po najslabših Afriških cestah, videli deževni gozd ob Mt. Kenyji, prečkali puščavo Čalbi in prišli do Jezera Turkana, kjer živijo raznovrstna plemena... Vredu, sva se strinjala midva! 400 dolarjev na osebo, za osemdnevno avanturo. Pošteno! Vključeno: hrana, spanje v šotorih in v lokalnih bomah, šofer, kuhar, vstopnine v nacionalne parke in Afriškim razmeram prirejen džip.
Naš voznik David je prijel za volan Toyote Landcruiser in bili smo na poti. Ha, kako enostavno!

Snubljenje med levi
Po transafriški avtocesti smo se tovorili proti severu. Cesta se je vlekla ob vznožju Mt. Kenije, kjer je asfalt počasi spremenil v luknjasto varianto, nekaj kilometrov zatem prešel v makadam in potem v kolovoz z ogromni skalami.
- Fjuuu, kakšna cesta. A gremo na Camel trophy? Avtocesta, ha, ha!
V nacionalni park Samburu game reserve smo prišli po sedmih urah vožnje. V parku se nahajajo levi, sloni, kafrijski bivoli, krokodili, zebre, opice, gazele, dik-diki, divji prašiči, antilope, hijene in žirafe, ki so stegovale svoje vratove do vej akacijevih dreves.
Večina turistov z nekaj tisoč dolarji "drobiža", ki hodijo po teh krajih si seveda želi videti živali (the big five ... velikih pet): slon, nosorog, žirafa, lev in leopard. Zadnji modni krik pa so poleti s pisanimi baloni, z zajtrkom in šampanjcem za 400 (!) dolarjev na osebo. V bližini pa apatične živali in domorodci, ki jim vse skupaj ni nič več jasno. Kaj neki bi o tem napisal Hemingway in kaj si o tem mislijo vnuki njegovih vodnikov, katerih deželo, ponos in kulturo je opisal tako tankočutno?!
Mi pa smo bili drugačni. Toyota je okrašena kot novoletna jelka v predbožični Ljubljani. Spredaj ob vitlu sta bili privezani kanti z vodo, šotori, ročke z bencinom, naši ruzaki in ostala krama pa so bili natrpani v prikolici, ki smo jo vlekli zadaj.
Čudovita družba smo iz štirih celin, šestih držav in devet nas je. Kot sem že omenil je naš voznik David prijeten mož, ki ve, kako s popotniki. Kuharju je ime Peter in je 65 letom navkljub še neverjetno vitalen. Resen mož, ki zna z veliko improvizacije na nekaj polenih pripraviti kosilo, zajtrk in večerjo z obvezno sladico.
Pretreseni od poti smo po strugi napol presušene reke odšli do vasi plemena Sumburu. Bome, borne kolibe iz vej in blata, obdane z bodičastim rastlinjem, ki je služilo kot ograja, so se zarisale na vrhu hriba.
- Vstop v vas stane 500 šilingov ... 7 dolarjev. In če ne plačate ne morete noter, preprosto, je razložil naš vodič Boxon (Lekiluai).
- Ma' ta je čist zmešan. Tolk' pa ne damo. Ne plačam! Ajd' gremo naprej!
Boxon pripoveduje o slabi plači v kampu, kjer kuha in skrbi za popotnike. Šestdeset dolarjev na mesec zasluži.
Osem krav mora fant plačati za ženo, krava pa stane 20.000 šilingov ... 300 dolarjev.
- Ob moji skromni plači bom delal samo za žensko skoraj tri leta, je bil obupan nad svojim položajem.
Vročina popoldneva je pojenjala čele potem, ko je sonce že tonilo za obzorje. Utaborili smo se na jasi med drevesi in se naselili v idilične šotore. Posedli smo se okoli tabornega ognja in si izmenjevali požirke iz flaškončkov. Le naša dobra tetka Karen je bila zaprepadena nad Jegrom, ki je šel h koncu:
Jej-jej, kaj boste pa potem pili, ko vama bo zmanjkalo Jegra je bila pomalem zgrožena nad našimi pivskimi zalogami.
V daljavi se je slišalo rjovenje levov in ko je debela luna že zarezala globoko v noč smo se - rahlo mehki v kolenih - spravili k počitku.
Že zgodaj zjutraj, ko se sonce še ni dvignilo nad pokrajino v rezervatu Sumburu, je bil čas za odhod proti severu. Cesta se je dvigala proti vrhu hriba in potem preko gozda do vrha planote na višino 1700 m. Toyota Landcruiser je tulila, ko je David pritiskal na plin avtomobila, ki je imel za seboj več kot 230.000 km Afriških cest.
Z jeklenimi nosilci ojačano podvozje, vitel, vzmeti, kakršne uporabljajo kamioni, dodatni stabilizatorji, zajemalnik zraka nad kabino, reduktor, dve zapori diferencialov, stalni štirikolesni pogon in veliko vozniške spretnosti - vse to omogoča, da se lahko premikamo po navidez neprevoznih cestah.
Šotore smo postavili petdeset metrov nad reko od koder je bil čudovit razgled na črede slonov in vodnih bivolov. Po grmovjih so še poležavali zaspanci in se v skupinah premikali ob jezeru
Zvečer se pogrejemo ob kaminu in skodelici čaja in se vrnemo v čase kolonialne gospode.
- Jomo Kenyatta, prvi predsednik neodvisne Kenije sploh ni bil slab možakar, celo nekaj dobrega je naredil za državo. Že, že, seveda je tudi on kradel in nasprotja med plemeni zatiral s silo, toda v primerjavi z današnjimi mogočneži v Nairobiju in lokalnimi veljaki po okoliških mestih je bil pravi amater.
Tale novi predsednik ... naslavljajo ga z “his excelency” njegova ekcelenca - Daniel Toroitich Arap Moi, pripadnik ljudstva Kalenjin (op.a.).
Obiskoval je misijonarsko osnovno šolo, potem je odšel študirat v Nairobi in menda ima sedem diplom. Vsaj tako govorijo! Pod njegovim vodstvom se je korupcija in raven razdeljevanja služb močno povečala. Zelo sposoben mož, vsekakor. Sposoben predvsem zase za svoje pleme in njegove politike. Od leta 1991 naprej vsi projekti v državi stojijo. Denar se enostavno zgubi in konec!
V času Angleškega kolonializma je bila država med najbolj razvitimi v Afriki, z zelo dobro infrastrukturo, danes pa ... prekleto, drug teden bodo uvedli redukcije vode in elektrike dvanajst ur dnevno, to bo trajalo do konca sušne dobe.
Vozimo se proti Turkani čez puščavo Čalbi in to je enostavno "ekonom lonec" Afrike. Zelene planote je zamenjalo vse redkejše grmičevje, ki se že umika puščavi. Pesek bode in se zažira v oči, le veter nam prijazno boža obraz. Temperature čez dan dosežejo do petinpetdeset stopinj.
Avto plava po peščenih tleh in ko se čez planoto začnemo spuščati v dolino se za prvim ovinkom kot fatamorgana prikaže vas plemen Gambra in Borana.
Plemeni sta nomadski, zato se selijo skupaj s živino in kamelami. Nekatera bolj bojevita ljudstva iz bližnje Etiopije napadajo svoje "sorodnike" na Kenijski strani meje. Boj za živino je neizprosen in vladnim mogočnikom v Nairobiju je kaj malo mar za ljudi na pozabljenem in obubožanem severu države.
Za vodiča po vasi se nam ponudi Hasan (Tache).
- Guide You need a guide? Potrebujeta vodnika? Jaz najboljši... Jaz pokazati vam vse...
- Hodiš v misjonarsko šolo? sem vprašal malega razbojnika.
- Yes missionary school. I' m so happy if I can pray ... tako srečen sem če lahko molim. In ker bom končal šolo bom morda lahko dobil službo v mestu.
- In koliko stane šola?
- 500 šilingov ... 7 dolarjev za tri mesece. Now, jaz živim v velika družina, ampak suša v tem času in slaba hrana za krave, ki jih nemogoče prodati. So my friend I need money for school ... zelo draga je šola! Če bi lahko kaj prispeval?!
Prišli smo do prvih kolib iz slame in ko sem prislonil aparat so planili proti nam:
- GIVE me money, DAJ mi denar za sliko. One picture 50 shilling ... tričetrt dolarja! kot v transu napol podivjani in besni ponavljajo in zahtevajo denar.
Klik, klik ... sem pritiskal na sprožilec.
- Plačaj! je oživel ves divji in tako dokazal, da misli smrtno resno.
Seveda sem plačal. Vsako prekleto fotografijo sem plačal! Le kdo me bo doma razumel, če mu povem, da nisem slikal, ker je vsak domorodec zahteval po dolar, meni pa je zmanjkalo denarja ali pa bognedaj, da celo plačati nisem hotel!
Zgodbe o prijaznih ljudeh so sicer lepe in ekstične, toda stvarnost je mnogokrat precej drugačna. Ne, Turkana res ni za blage dobrodelne duše, to je bilo celo nam že povsem jasno.

Jezero Turkana je zibelka človeštva
Loiyangalani, manyatto (vas) plemen Gambra in Borana smo zapustili s prvo jutranjo svetlobo.
Vroč zrak je puhtel nad puščavskim peskom. Vozimo se po zibelki človeštva. Leta 1967 je dr. Richard Leakey vodil odpravo v Keniji in se vrnil s senzacionalnim odkritjem. Našel je ostanke najstarejše oblike “pravega človeka,” ki je živel v vzhodni Afriki pred dvema milijonoma let.
Po sedmih urah vožnje prispemo do jezera Turkana (Rudolfovo jezero). Severni del Kenije, poimenovan Turkana lake teritory je zaradi drugačnosti najbolj žlahten, divji in trd del vzhodne Afrike. Plemeni Turkana in El Molo naseljujeta ta negostoljuben del države.
Na otoku, ki je obkrožen z alkalno vodo, v kateri živijo krokodili, v skromnih kočah iz slame, pri temperaturi okrog petinštirideset stopinj, živi pleme El Molo. Z nekaj kozami, ki se pasejo na nerodovitnih tleh šteje le še sto ljudi.
S čolnom se odpravimo do osrednjega še naseljenega otoka. Ljudje so posedali ob kolibah, nekateri so se nam ponudili kot vodiči po vasi, otroci so viseli po naročjih zgodaj nosečih mladenk.
Ko sem vaško deklico, ki nas je počakala ob čolnu povprašal kako zdrži ob takih temperaturah, je samoumevno odgovorila:
- Oh no hot, is cold for me! Sploh ni vroče, mrzlo je!
Ha, jaz nežna belska duša se pa nekaj pritožujem!
Alexa sem spoznal takoj ko smo stopili iz čolna. Z oseminpetdesetimi leti je bil poglavar v vasi. V svojih mladih letih je obiskoval misijonarsko osnovno šolo, zato je govoril povsem uporabno Angleščino. Povedal mi je., da se ukvarjajo predvsem z lovom na krokodile in ribe. Meso sušijo in ga pojedo surovega, kožo pa uporabljajo za spodnje dele oblačil.
- Look hook ... kljuka in palica s katero lovimo krokodile. Vedno se po dva moža priplazita do mrcine, eden mu kljuko zatakne čez gobec, drugi pa za rep. Ti ne veš, kako hitre znajo biti! Yes, yes very danegerous ... zelo nevarne!

Je bil plemeski ples resničnost … ?
Vzkliki sredi peščenih sipin se mešajo z glasnim petjem, ko zvezde izginjajo v neskončnost obzorja. Znašli smo se v povsem drugem, nam neznam svetu. Pleme Turkana je tiste noči uprizorilo ples, ki ga ne bom pozabil. Sprašujem se, so bili ti prizori res povsem resnični? Na eni strani puščava. na drugi pa črno ljudsvo in njihovo mrmrajoče petje. To je bila Turkana.
Na zadnjem sedežu naše Toyote sem dobil družbo dveh lokalnih deklet, po videzu bi sklepal, da nista imeli kaj več kot dvajset let. In kako je s poroko in seksom v teh krajih, vprašam nekoliko bebasto morda.
- Oh sex, no problem! Marage no problem ... poroka ni problem, but children ... otroci majhen problem, mi brez zadrege odgovori.
In potem izvem, da je zanosila z bogatim belcem, Avstrijcem, lastnikom bližnjega lodgea (koče). Praktičen možakar: v Nairobiju ima ženo, ker pa večino časa preživi na Turkani si je omislil še ljubico.
Make my day happy! bi rekli Afričani.

Za konec Turkane
Teden dni prave Afrike, plemenskih območij Redile, Gambre, Pokot, Sumburu, Borana, Masai, Turkane in El Molo, neskončnih puščav, razritih cest, je bilo tisto čemur se reče tudi avantura. Po sedem ur vožnje dnevno in mi kompanjončki, umazani kot sami prašički. Toda nihče se ni pritoževal in všeč nam je bilo tako.
Danes mesec dni po vrnitvi domov razmišljam, komu bi priporočil potovanje v trdo, divjo in neizprosno, po drugi strani pa eksotično, prvinsko in tako posebno Kenijo? Popotniško in ne instant potovanje z agencijo, da se razume!
Če ste želji avantur, želite spoznati plemenski svet in vas je nekaj v hlačah, potem je to potovanje ustvarjeno za vas.
Toda pripravljeni bodite na obvezen in včasih precej utrujajoč verbalni repertuar ... daj, daj, daj mi ... money, denar, denar!
Jasno - potovanje v Kenijo ni isto, kot nekaj tedenske počitnice na Hrvaškem morju. Navkljub temu ali pa predvsem zato pa sem prepričan, da Kenija ponuja biser, ki se mu reče plemenska območja. In za ta biser je vredno tvegati in potrpeti, predvsem pa uživati in dojeti - da nekje na koncu sveta živi nekdo ki je tako neverjetno drugačen od nas, kot si ne moremo predstavljati niti v najbolj bujni domišljiji.
Besedilo: Matej Špenko

- Povzetek -
Pot: Brnik - Zurich (Švica) - Nairobi - avantura na sever z džipi imenovana “Lake Turkana via Chalbi desert” (Isiolo - Samburu national reserve - Marsabit - Chalbi desert - North Horr - jezero Turkana - Loiyangalani - South Horr - Baragoi - Maralal - Nanyuki - Nairobi) – Arusha (Tanzanija) - Morshi - Dar es Salaam - Zanzibar - Dar... - Zuruch - Brnik.
Zavarovanje: Coris - Zavarovalnica Adratic (25 USD).
Pretežen del prtljage je zavzela fotografska oprema. Tokrat sem imel s seboj že pravi fotoaparat in vso pripadajočo opremo:
- Enooka kamera: Canon EOS-300, z objektivoma EF 28-80mm, Sigma EF 100-300 mm;
- Filtri: UV, polarizator, stars 4;
- Dia filmi: Kodak in Fudji, večinoma 100 ASA, za slabše svetlobne razmere 200 ASA, skupaj: 400 diasov;
Stroški:
- Letalska karta (Brnik-Zurich-Nairobi...Dar es Salam-Zuruch-Brnik)
600 USD, Ostali stroški: 1100 USD.
Dnevni stroški (safari; hrana, spanje, prevozi, manjši nakupi):
1. Safari v Keniji-8 dnevni"Turkana Chalbi desert"- 450 USD, vključno s stroški za fotografije.
2. Dnevni stroški brez safarija - 20 USD.
3. Vizum za Kenijo stane: 45 USD (Kompas), za Tanzanijo pa 20 USD (ambasada v Nairobiju).
Cepljenja: Rumena mrzlica (obvezno, 20 USD - Institut za varovanje zdravja ali luka Trst), hepatitis A (po želji, 50 USD), antimalarik (Lariam ali Vibramycin, cca 30 USD).
____________
Gambija in Kenija
Zdravo, Janin!
Videla sva se pri Macku in ti poskušam, drugic, malo opisati moje dogodivšcine iz Gambije in Kenije.
V Keniji sem bil prvic leta 1998 kot turist, vendar mi popotniška žilica ni dala miru in sem jo iz varnega okolja hotela raje za 7, od 14, dni mahnil po svoje. Poleg bližnje okolice in res pristnega druženja z domacini, sem šel na svoj prvi safari z namenom, da bom ostal le 2 dni, v Tsavo West in Tsavo East, toda zavleklo se je na cel teden, ceprav ta nacionalni park omenjajo kot skromnejši. Nahrbtnik se mi je praznil, ker sem od navdušenja nad domacini v glavnem vse stvari, ki niso bile nujno potrebne, razdal. Po povratku v hotel sem užival v izredno toplem Indijskem oceanu in celil žulje na nogah v prepricanju, da se bom v Kenijo še vrnil. To se je zgodilo po slabem letu, ko sem se ponovno podal na Indijski ocean, nato pa s kolonialnim vlakom do Nairobija (vožnja traja 13,5 ur), nato z matatujem do zadnjega naselja, ki ima še vodo in elektriko - Naroka. Od tu do nacionalnega parka Masai Mara pa je le še bore 4 ure vožnje po poti, ki je sicer vrisana v zemljevidu, v naravi pa je slab kolovoz in zaradi dežja, ki je padal prejšnji dan, skoraj neprevozen. O najbogatejšem parku po številu živali (big 5) ne bom razpredal v pismu, omenim naj le srecanje s soldier-ji, ki so ob reki Mari stražili prakticno le popotnike in turiste s puškami iz 1. svetovne vojne in na pol civilnih oblekah. Vstopnina je bila kar draga, cca. 7000 SIT, prav tako so dragi hoteli na obrobju parka, za popotnike pa so najbolj primerni kampi, ki nudijo kar dosti udobja in adrenalina, ko v temi zagledaš rdece oci vodnih konjev ali slonov, še vec pa jih slišiš.
Seveda sem si zadal, da moram tokrat videti in doživeti prave Masai-je (ne plastic Masai-jev) in tudi zato sem se odlocil, da sem po pristnih savanah, po nekaj urah hoje, prišel v vas Masai-jev s 5 hišami. Kopica otrok, ki se je poskrila, se mi je pocasi zacela približevati šele potem, ko sem jim pokazal in, seveda, kasneje podelil nekaj dobrot in seveda, obvezno, svincnike. Vse sem lahko celo fotografiral, za kar sem se seveda predhodno zmenil s poglavarjem vasi in ocetom kakih 20 otrok, proti placilu. Drugih moških v vasi ni bilo, saj so bili, po moji oceni, s sinovi z živino, žene ali ženske pa so bile pred svojimi hišami.
Toliko zaenkrat, o Gambiji pa kdaj drugic, ker se sedaj ponovno odpravljam v Kenijo in sicer tokrat bolj na vzhodno, pušcavsko podrocje. Vrnem se pred Novim letom.
Tebi pa želim, da se iz Saharskih sipin vrneš živ!
Lep pozdrav!

Maroko- Senegal- Mavretanija- Gambija s štirimi terenci 08

________________________________________________

Sahara: s šestimi džipi:

Mišo 3 - Nissan
Janoš 2 - Nissan
Semo 2 - Toyota
Aljoša 2 – Landrover
Duško 3 - Mitsubishi
Janin 4 - Landrover

________________________________________________

Tunizija z otrokom

Šli smo z avtom v Kapadokijo. Prespali v kampih, kjer pa jih ni blo pa v penzionih ali hotelih. Najbolj me je presenetilo, da ni blo kampov na obali Črnega morja... Baje so Turki radi bolj na udobnem, kot so mi povedali v hotelu in zatorej ni povpraševanja po kampih.
Ja s takim otrokom je treba kar potrpljenja in prilagoditev (odpadli so derviši, ker baje da mora biti popolna tišina), a vse gre, če je volja in želja. Samo, da smo bili vsi zdravi. Sta mi pa odstopili nekaj časa za obisk hamama, kar mi je bila že želja od prvomajske Tunizije... Abdulah je odlično opravil svoje klatenje v Safranbolu:)) Sreča, da se moja žena dobro počuti in da ima prav takšen wanderlust kot jaz - pol pa ni problema. Iz tira te pa vržejo določene situacije, ki jih ne pričakuješ kot je bilo npr. 7 urno čakanje na GR-TUR meji pri 38 stopinjah, ko so se glih takrat vsi Turki vračali v Z Evropo. Isto je baje bilo takrat na bolgarski meji. Drugače pa Istanbul meni osebno eden izmed naj velemest kar sem jih videl in Kapadokija pravljična.

No kot sem že omenil smo bili čez prvomajske AI v Tuniziji, a ker nismo hotelske bube smo si že od doma prek neta rentali avto in v treh dneh dodobra obvozili obsaharsko območje ter videli veliko presenetljivo zanimivega. Potem smo si še za en dan z vlakom ogledali Tunis. Zdaj si z otrokom pač moramo prilagajati destinacije in sem letos z videnim nepričakovano nadpoprečno zadovoljen. Vedno se mi je Tunizija zdela brezvezna turistično-dopustniška destinacija, a skriva mnogo zanimivega, če le greš stran od letovišč - in to se da narediti poceni in z enoletnim otrokom. V avtu je klima - ji ni vroče, mama ji bere knjige, na prenosnem dvd-ju gleda risanke, se vsake toliko ustavljamo,...Seveda so prednosti in pomankljivosti potovanja z otrokom. Povsod kjer smo bili so se ljudje ustavljali, jo poljubljali, se igrali z njo, ji vedno kaj podarili,... Več stikov imaš z ljudmi in bolj prijazni so kot pa da bi potoval sam. Tudi tako vsiljivi niso trgovci. Tudi glede same varnosti (mislim kriminala) imam boljši občutek, ko si z otrokom. Midva pravima, da se moraš samo odpravit in ne preveč razmišljat al bi al ne bi in vse gre.

Seveda se zdaj, ko je otrok bolj pripravima, a to delama z veseljem. Ravno zdaj, ko sva bila v Kapadokiji sva se spoprijateljila z dvema starejšima angležema - zakoncema, ki z svojim džipom potujeta v Jordanijo (prej sta bila že marsikje) in se mi je zelo dopadel njun moto na zadnji šipi avtomobila, ki sem si ga kar nekako vzel za svojega: One life - live it.
Robert Zrnec

24.2
Lokacija: Kilimanjaro, Tanzanija
Slika: Kristina in Uroš Ravbar na vrhu najvišje gore v Afriki – Kilimandžara (5.895 m)
Dolenjca na vrhu Afrike
V sklopu poti z avtom okoli sveta (www.ravbar.t-media.si) je za zakoncema Ravbar zadnji hribolazniški vzpon. Tokrat sta se Kristina in Uroš Ravbar povpela na vrh najvišje gore v Afriki, 5.895 m visoki Kilimandžaro, kar je že tretji najvišji vrh kontinenta na njuni poti okoli sveta.
Na dveletni poti okoli sveta so za njima že naslednji vzponi:
- vzpon in smučanje iz Elbrusa (5.632 m) – najvišje evropske gore (izvedeno v aprilu 2004 - Uroš),
- vzpon in smučanje iz Mera peaka (6.470 m) – (Nepal, Himalaja) izvedeno v oktobru 2004 – Uroš,
- Mt. Kosciusko - najvišji vrh Avstralije 2.228 m (izvedeno februarja 2005 – Kristina in Uroš),
- vzpon na najvišji aktivni vulkan na svetu Cotopaxi (5.897 m) – izvedeno septembra 2005 (Kristina in Uroš),
- vzpon in smučanje iz gore Vallunaraju (5.686)– Peru (Andi) – izvedeno septembra 2005 (Uroš),
- vzpon na Kilimandžaro (Tanzanija) – najvišji vrh Afrike 5.895 m – izvedeno februarja 2006 (Kristina in Uroš).
Po 23 mesecih na poti so za zakoncema Ravbar že Evropa, Azija, Avstralija in Oceanija, Severna, Srednja ter Južna Amerika in dobršen del Afrike. Do sedaj sta prevozila 91.000 kilometrov in 40 držav. Trenutno se nahajata v Tanzaniji.
Uroš je povedal: »Pet dni sva potrebovala za treking na najvišjo goro Afrike. Čeprav neaklimatizirana nisva imela težav pri vzponu. Edino zadnji del, ko sva se vpenjala od koče Kibo (4.700 m visoko) proti 5.895 m visokemu vrhu so me zvile želodčne težave. Kljub bruhanju sem nadaljeval pot in po dobrih šestih urah sva bila že na vrhu Afrike. Sestopila pa sva po poti proti Horombo koči.«
Kristina je povedala: »Pred nama je še zadnji del na poti okoli sveta. Najin avto Toyota 4 Runner bo na zadnji resni preizkušnji, saj naju čakajo verjetno najslabše ceste na celi poti. Predvidevava pot preko Kenije, Etiopije, Sudana, Egipta (ali Savdske Arabije), Jordanije, Sirije, Turčije vse do Slovenije. Prihod v Slovenijo načrtujeva konec meseca aprila.«
Njuno pot je možno spremljati v ŽIVO na internetni strani www.ravbar.t-media.si.
Odnosi z javnostmi projekta Ravbar Rally
Kontakt: GSM 041 527 109 (Andrej)
Email: uros_ravbar@yahoo.com (Kristina in Uroš)
www.ravbar.t-media.si
P.s. Če vam je www.ravbar.t-media.si (internetna stran) všeč jo prosim priporočite naprej.
V kolikor ste dobili email pomotoma in ne želite več prejemati obvestil v povezavi s projektom Ravbar Rally – Prva Slovenca z avtom okoli sveta nam sporočite na e-mail: uros_ravbar@yahoo.com
Projekt Ravbar Rally – Prva Slovenca z avtom okoli sveta
Čas potovanja: cca 2 leti
Začetek poti: 11. marec 2004
Predviden zaključek poti: druga polovica aprila 2006
Pot: Evropa – Azija – Avstralija in Oceanija – Severna Amerika – Srednja Amerika – Južna Amerika – Afrika
Ocenjeno število prevoženih kilometrov: približno 100.000
Število držav: cca 50
CILJI:
Biti prva Slovenca, ki bosta prepotovala svet z avtomobilom.
Predstavljati Slovenijo in slovenska podjetja v svetu skupaj s Slovensko turistično organizacijo.
Stalno medijsko predstavljanje projekta in s tem pokroviteljev.
Obisk Slovencev po svetu (Slovenec k Slovencu).
Alpinistični cilji:
- vzpon in smučanje iz Elbrusa (5.632 m) – najvišje evropske gore (izvedeno v aprilu 2004),
- vzpon in smučanje iz Mera peaka (6.470 m) – Nepal (Himalaja) izvedeno v oktobru 2004,
- Mt. Kosciusko - najvišji vrh Avstralije 2.228 m (izvedeno februarja 2005),
- vzpon na najvišji aktivni vulkan na svetu Cotopaxi (5.897 m) – izvedeno septembra 2005,
- vzpon in smučanje iz gore Vallunaraju (5.686)– Peru (Andi) – izvedeno septembra 2005,
- vzpon na Kilimandžaro (Tanzanija) – najvišji vrh Afrike 5.895 m – izvedeno februarja 2006,
Izdaja knjige Z avtomobilom okoli sveta.
Predstavljanje knjige in dokumentarnega filma na predstavitvah po Sloveniji .
________________________________________________
16.2
Prva Slovenca z avtom okoli sveta (Kristina in Uroš Ravbar)
Država: Zambija
Število prevoženih kilometrov: cca 87.000 km
Čas: 23 mesecev na poti
Spoštovani!
Opravičilo ker se vam dolgo nisva javila. Zaradi težav z računalnikov vam nisva mogla pošiljati emailov. Trenutno se nahajava v Zambiji, ki je v tem trenutku ena najdražjih držav na svetu. En liter diesla je skoraj 300 tolarjev, pol litra mleka 400 SIT, šest jajc pa 600 SIT. Tega res nisva pričakovala zato bistveno hitreje napredujeva proti severu, proti Sloveniji.
Poleg fascinantnih Viktorijinih slapov, ki so glavna znamenitost države sva se ustavila še ob jezeru Kariba, kjer imajo največjo krokodiljo farmo na svetu s kar 50.000 krokodili. Krokodile vzgajajo do starosti treh štirih let in v tem času zrastejo do 1.5 m. Hranijo jih z maso, ki jo naredijo iz kuhane koruze, sojine moke, svežih ribic iz jezera ter morskih iz Namibije, vsemu temu pa dodajo še krvni prah. Z mesom občasno hranijo le določeno število velikih krokodilov, ki jih imajo za razplod. Mečejo jim meso odrtih krokodilov, tako da, ne da bi vedeli jedo svoje brate in sestre oz. otroke. Nor prizor je bil, ko so metali meso na obalo in so tja priplavali orjaški krokodili. Najdaljši je bil dolg skoraj sedem metrov. Afriški krokodili so tako ogromni da recimo največjega komaj dvigne 20 ljudi, saj je težak blizu ene tone. Pravi velikani...Krokodile gojijo z namenom prodaje njihove kože za pasove, obutev in torbice v Singapur, Japonsko in ZDA.
Naslednjič se najverjetneje javiva iz Tanzanije. Največje preglavice v Afriki nama povzroča pridobivanje viz. V načrtu imava pot preko Tanzanije, Kenije, Etiopije, Sudana, Egipta in potem s tranzitnimi vizami preko Jordanije, Sirije in Turčije domov. Seveda je vse odvisno od tega kako se bo razpletlo glede viz in trenutne situacije v državah, ki naju čakajo.
Pišete nama lahko na internetni strani www.ravbar.t-media.si (VAŠA MISEL). Vseh mnenj, želja in misli sva zares vesela in nama veliko pomenijo.
Čimveč užitkov pri gledanju internetne strani in srečno,
Kristina in Uroš Ravbar
________________________________________________

25.7 Ojla
se vedno smo v rabatu kjer cakamo na uro ko odpelje bus proti chefchauenu na
sever. Vceraj smo vrnili avto in zdaj smo spet goli in bosi. Avto nas je kar
razvadil saml je bil zelo odlicna investicija.
Vceraj smo se ustavili se v casablmanci kjer smo sedeli pred mosejo hassana
drugega. Hassan drugi je bil prejsnji maroski kralj, trenutno vlada mohamed
sesti. Zakaj to pravim - ker je vsaka glavna ulica v mestu rue de hassan 2.
Naslednja pomembna bo gotovo mohammed peti. Mohamed 5 je dedek od mohameda 6 ki
sedaj vlada. Jasno? Jasno!
Skratka nikoli se ne morej izgunbit ko pades na hassan 2.
Medine po mestih so carske. Najboljsa je v marakesu s trgom jemma el fna kjer se
dogaja vse - hrana pijaca trgovanje biznis. Veliko biznisa.
Najvecji problem je komunikacija - komaj se da kaj zmenit z naso in njihovo
francoscino tako da bolj pada slovenscina in arabscina kjer se ponavadi vse
razume.
Se to. Vedno treba najprej vprasat za ceno ki jo bodo zelooooooooooooo neradi
povedali. Delali se bodo da ne razumejo in lmetali ven kar ene cifre in preden
pridemo na to kok je en tajin je 10 minut okol. Ko pove ceno da je 30 dirhamov
in ko pojemo je racun vedno za okoli 10 dirhamov visji in potem porabimlo se 10
minut za sestevanje ki jim ocitno ne gre - seveda namerno; v resnici jim gre
veliko bolje kot gre nam!!!
Sibamo na avtobus in se vidimo. Pozdravcek!!!
Petja

________________________________________________
23.7
Pozdravcek
Marakesh je bl super!!! Vroc, ampak ta pravi. sicer mnogo turistov, ampak
barantati je bilo uzitek. po marakesu smo picili na jug v Sidi Ifni -menda neko
spansko mestece in katja je navdusila zanj. zvecer smo spet iskali prenocisce in
spali slmo v majhni hisici brez vode in elektrike nad obalo; kjer sicer domujejo
gardijeji de parking. Ti so nam prepustili dva modroca in eno deko ter celo
sobico.
Ja, gardije de parkng je sicer najbolj pogosti poklic v MLaroku. Kjerkoli
ustavis se bo pojavil nekdo ki ti bo pomagal in mahal zrokami kam lahko
parkiras - cetudi je ful placa - nakoncu pa zeli 2, 3 5 ali 10 dirhamov.
V Sidi ifni smo najeli apartma danes pa smo v essaouri kjer smo do pet minut
nazaj bili prepricani, da je petek in prejle sem izvedela da je sobota kar
pomeni danes celodnevno voznjo do rabata ker v nedeljo vracamo avto!!!
predvcerajsnjim pa smo prenocili na obali in se ponoci metali po atlantiku.
Kar naenkrat se nam zelo mudi torej kaj vec besed drugic - good bye!!!-
________________________________________________
18.7
Po velikih in malih dogodivscinah smo prispeli v marakes. varno in utrujeni.
danes smo spâli na strehi restavracije v atlasu. na eni strani je bila 100
metrska stena ki jz zjutraj zakrila sonce da smo lahko spali dve uri vec. dan
pred tem smo se ustavili v ouarzazete in sli gledan en castle - casbah - v
ouarzazete pa smo prisli po dolgem furanju iz puscave - merzouga. Dva sva sla
na camel treking in ker smo prisli pozno v to vas smo jahali teh 10 kilometrov
dve ure po temi. Ker je bila Habibijeva grba za mojo rito pretrda sem ga
zamenjala s Jimijem. Mohamed je pri eni oazi -beri 8 palm in dva sotora -
odsedlal kamele in privlmekel dve peni. ker nisva imela placane vecerje niti
zajtrka kot ostalmi belci; katerih sicer ni blo veliko - tistih 6 itamlijanov
je sicer zgledalo kot 20 ljudi, nama je mohamed prinesel tanjin in kruh in caj.
ja cena za tole veselje je bila 150 dirhamov po osebi.
lezla sva tudi na 205 metrsko sipino tri ure. zgleda lazje kot je ampak tehnika
po vseh stirih kar deluje!
potem pa je ze padel ouarzazete kjer se je zacela poplava s turisti - tu v
marakesu pa so skoraj samo beli!!! prav grozno nabijajo cene tudi za parking.
avto dela ok.
plan je se malo juzno od marakesa - ne vemo se natancno kam v essauro ziher;
agadir bo verjetno predrag
za zahodno saharo pa sploh nimamo casa
lep pozdravcek vsem
petja
________________________________________________
14.7
Ola,
na kratko
smo v vasi v visokem atlasu el ksaibi - ni je na zemljevidu. to je neko
letovisce za marocane. zvecer spilamo namizni fuzbal kjer sta tine in katja
nepremagljiva - zaenkrat!!!!
sicer smo noc prespali dobesedno pod slapovi 120 metrov kjer smo nabavili nekaj
deci figovega snopca ki je tam menda specialiteta. zabaval nas je en rastaman
spali pa smo v dveh sotorih in se kopali v tolmunih reke. predtem smo bili v
khenifri od koder smo se peljali na izlet do lak bleu - vsi so bmlazno hvalili
to jezero kjer pa nas razen miljontih muh ni pricakalo nic posebnega.
navadili smo se na njihove tanjine-jed- in smo ze pravi expeerti za cene. nacrt
poti je zdaj merzouga - ce bo slo po planu - kar verjetno ne bo.
toliko zaenkrat se beremo in res pester pozdrav v slovenijo
________________________________________________
9.7 Maroko
Ojla
Kako smo? Kar ok; nobenih tezav, prebavnih motenj, nic nic takega. Vceraj smo
podaljsali avto se za 10 dni /na dan damo 250 dirhamov kjer je en dirham cca 25
sit / in to ceno delimo na 4 + benz. Mavretanija odpade ker je menda en shit
tam. Spimo vec ali manj nekje zunaj v hotelu tisocerih zvezdic. Trenutno smo si
privoscili razkosje in spimo v centru mesta Khenifra. Mesto samo ni nic
posebnega; lezi nekje v atlasu, ampak pase en dan pavze. Dobili smo svojo roof
top - spimo na strehi z razgledom na dogajanje. Ljudje te sicer v vecjih mestih
ne porajtajo tako hitro kot v malih. Arabci so sicer zelo druzabni ampak na
zalost je moja francoscina in arabscina zelo omejena - na shukran, yalayala;
shuf shuf; la la, alah akbar in mersiboku; zmapel petja - ceprav sem ze
razsirila french na nucherche anchambre con 4 persone - eh malo mesano pa se
da. Sej mam se kr neki cajta da povezbam! ;)
Včeraj smo pristali v prijetnem mestecu z berberskim soukom ki ga nismo videli
zaradi enega in edinega bara s pivom in je bilo treba izkoristit. Je bilo tudi
to prijetno ker je en garcon prinesel kitaro in smo brenkali kar smo pac znali
- torej moje 4 akorde - sem mu jo pa vsaj uglasila. Pred tem smo se srehajali
po gozdu polnem opic pri eni 800 let stari posuseni cedri. Tam so prodajali
fosile amonitov - se zdaj mi ni jasno a so bli pravi al je blo to vse fake
/mislim da ta druga opcija bolj drzi/.
Ceste so v maroku sicer enkratne - Maroko priporocam vsakemu k ma avto - komot
bi lahk sli z avtom iz Slo. Tale Palio je sicer super avtocek; je letnik 2004
in ima zdele 63000km, zelo zlizane gume ter piskajoce bremze - ja bolj varno bi
blo z ventotom ;) pri vsakem bremzanju nam zasmrdijo gume.
Ja - maroko je ful primeren za avto in za tiste ki zelijo lep dopust - dobis
lahko hudo otmeno sobo za mal vec denarja sicer; sam dobis res upedenane do
daske. Enkrat sem sla za foro gledat kako boljse prenocisce - joj kok bi si ga
prvoscla *za tistih mojih sto jurjev k je dobilo nogice ze v rabatu* v bistvu soba
opremljena v arabic stilu z visokimi vrati in stropom, ploscicami in vsem kar
pase zraven. Pol pa hudo otmene sobane res se da kle lep dopust prezivet. Je pa
lahko tudi poceni tale maroko - svez orange juice 50 sit; liter in pol vode 125
sit; soba za enga okol 750 sit edin benz je drag - en euro na liter. V glavnem
da se zelo lepo met za malo denarja.
Ja se to-maroske slascice so noro noro dobre!!!!
Ajde!!
________________________________________________
9.7
Ojla        

slika st 2 je se iz figuiga pogled na ksar Zenaga prav tako stevilka 7 . Vse je pokazal mohamed
slika 8 je najbolj huda - to je bahrabuha, nek vodni source 20 metrov pod zemljo. V treh liknjah v steni so gorele tri svecke sicer je bila to popolna tema ampak arabci znajo ustimat romantiko hahaha - sploh ko vidis kaksne kreature lezejo po stenah te bahrabuhe od 8 nog dalje + dva para tipalk
10 - henna making na nogi katje
12 - ne gre vec. V mideltu se zgubimo in prva zavoham beer bar - prvi nasploh na poti noro noro. Imajo vse vrste maroskega piva /to sta dve/ in s sinisem se zabubiva za sankom. Kmalu zatem se pridruzi Rashid in Said. Said je lastnik bara in edini ki zna par besed anglesko - sicer skos laufa francoscina - res je zoprno ko ne znas ampak se ucim nazaj
15 mi in rashid v svojem foto ateljeju. Rashid je ponosen kot le kaj - casti s hariro in se eno rundo piva,
slika 16 - Rashid me uci berberske plese na Boba Marleya - zagrnil je zaveso ateljeja in smo plesali - smeha polna skleda
19 - na poti do midelt - middle atlas
23 - opice v prijetnem hladu gozda v okolici midelta - enjoyanje do konca
tolk zaekrat
lp

________________________________________________
7.7

en dirham je okol 25 tolarjev - mavretanija ima neke probmleme - klicali smo v rabat na hrvasko ambasado kjer so povedali da naj ne hodimo ker je nek shit - ni stabilno etc... skoda - no jst sm rekla da sem vseen za ampak ce nismo vsi
nimas kej
v glavnem zdele smo v el rashidi - brezvezno mesto - vceraj sva se pa s sinetom
imela cudovito v Figigu - na meji z alzirijo!!! meja je zaprta za nas ne pa eza
maorocane: v figig smo se pripeljali ze nna hlape in edina bencinska ni vec
delala - so jo zaprli. Musa nas je resil je zrihtal alzirski benz/
42stopinj v figigu je unicilo dva sopotnika, s sinetom se nisva dala in sva se
prepustila enem vodicu ki naju je vodil po najbolj otmenih znamenitostih figiga
kar si lahko zamislis - za dol past/ ce bos se sel v maroko ti dam ta hudo
kvaliteten prohgram - videla sva old house; hill; stairs; sun watch:::zelo
cudovito. najboljs je pa blo ko naju Mohamed - to je bil vodic k je komi kej
znal english peljal nekam po ozkih stopnicah s svecko ene 20 metrov pod zemljo
- blo je crazy bolj sva se spuscala bolj je blo vlazno na koncu pa prideva do
enega narejenega bazencka kjer sta se not namakala ze dva v soju sveck -
romanticno do konca si lkak predstavljas vlaga je bla stoprocentna biula sva
premocena in sva sla enjoyat v BAHRABUHO - TKO SE RECE TEJ KOPELI V JAMI POD
ZEMLJO. FUUUUL otmeno! pol so se pridruzili se ostali musliji - jaz pa seveda
only woman not se namakala ker drgac hodjo not sam tipi seveda
po bahrabuhi je pa tolk dobr - si kot prerojen - 42 stopinj ti ne pride do
zivega. pri musi smo jedli kuskus - res dobr - povabli so nas dam in mama je
prnesla vse skp - zraven kislo mleko in desert melona
zvecer je v figig prispela se ena slovenka ki potuje z belgijcem po maroku smo
sli na drink in pol v avyto do rasidije - spali smo spet zuni tokrat pri reki v
ziz valley in danes nazaj v rashidio od kofer gremo cez atlas do --- pozabla sem ime mesta
drgac so pa ljudje blazno prijazni - razen seveda popotnikov ki iz tijuh
nahrbtnikov v hostlih odtujujejo denar - ena zenska mi je namrec ukradla
celotni budget in zdaj sem na rzezrvi - res res res res bedno.
ej lepo se mej salam alejkum
________________________________________________

3.7 Maroko

ojla
v rabatu smo najeli avto in preiskusila sem se v norih mestnih voznjah - picili
ponoci do fesa - danes spali na gicku nad fesom. avto smo rentali za 250
dirhamov na dan na osebo pustimo ga v marakesu od koder je bil plan mavretanija
- zaradi izrednih okoliscin ne vem kaj bo z njo zdaj. v bistvu se kar dost
dogaja le ta velika mesta so zame prevelika in mi to se ni to - zdaj je bolje
ker se pomikamo proti atlasu in ko bomo cez
mislim da jaz p^ridem na svoj racn/
no piva tu res ni za dobit ampak vceraj sta tine in katja navijala za kaj
zganega - iz avtoceste zavijem dol v meknes ob enajstih zvecer kjer nasproti
moseje isceta vodko ki je seveda ni. cene takih zadev so pa tudi dokaj visoke/
no in kaj se zgodi - na cesti najdeta enga modela in ga vprasata kje bi dobila
kaj takega in se nekaj menijo, pridejo policaji gredo naprej; tip neka, zgine
za eno ograjo in pod srajco prinese steklenico - nesemo jo do avta in na koncu
tip ni hotu nic za placilo! zelo zanimivo: no ta vodka je sla ze v avtu in je
nisem nic okusila ker sem uzivala za volanom fiat palia/
po rabatu je bilo tud kar prijetno - v fesu je pa ze kar vroce/
zdej zakljucujem da me ne bodo dost cakali ceprav tle sploh ni slabo
salam alejkum
________________________________________________

2.7 cao vsi
smo enkratno, stapljamo se z mescani: trenutno iscemo rentakare: iscemo info za
mauretanijo in je nikjer ni, ker je sobota je ambasada seveda zaprta: drgac pa
smo se nadsli v tangeru nadaljevali v asilah z vlakom/en nas je ornk nategnil
da smo se sploh tam ustavli/ kjer smo najeli apartma za tri dolarje po osebi -
ja ana kr smej se - vceraj bluzili po rabat medini in koncno jedli iz ulice -
preziveli vsi - sploh ni pabnike - zaenkrat zelo lahko potovanje / upam da
nadaljevanje ne bo tako / navijam za mavretanijo. v mestih je kar turistov -
komi cakam avto dq gremo off/. v glavnem pa se mi zdi da sta dva bolj na komot
dva pa sva bl na divje.
salam alejkum

________________________________________________

29.06 Maroko
ola,
zdele sva ravno skocila na net gledat ce je prispelo morda kako sporocilo od
izgubljencev, ura je ze polosmih zvecer ob sestih pa smo bili zmenjeni. kak to bo nea vem.
v glavnem, tanger ze najeda - polno evropejcev pa vse skup drago: pa
tipkovnica s pomesanimi tipkami, skratka sibava nazaj v hotel da vidva ce sta ze tu!
lp vsem - jutri pa v cheufchauen^^^^¨¨¨
bye

________________________________________________

 28.06
Subject: tanger       To: maroko@sidro.net
cao
pa sva prilezla tud sem. po globokem zamrzovanju na poletu frankfurt- jerez v
letalu, kjer je klima sopala do daske, sva se zacela taliti ze v spaniji. pol
na taxi in bus do trajekta - jih je ful, so pa vsi trajekti seveda ravno danes
zaceli z novo tarifo, ki je vse skupaj veselo podrazila.
prejle sva nasla ano sobo in zdej sva res izmozgana, ker cistilni servis na letaliscu ni dal spati -
od dveh naprej do stirih cistilna akcija, danes pa tricetrt dneva v tranzitu.
pricakovala semhujsi sok v tangerju, ki naj bi bil poln tezakov ob pristaniscu,
ampak zaenkrat se cist nic pa sva ze v mestu, ki pa res ni nic posebnega. jutri
prilezeta se druga dva in pojutrisnje, gremo dalje - kam - se nea vemo.
zdej koncujem ker je na to arabsko tipkovnico s popolnoma drugacno
razporeditvijo tipk zelo pocasno pisat. se beremo ob prilki
in salam alejkum
________________________________________________
12.06.05 Sudan
Hojla,
Midva s perotom sva prejadral Sudan, skoraj en mesec sva se zadrzala v tisti vrocini. Vsekakor pa je bil zelo prijetna izkusnja.
Trenutno sem v Addisu ter se odpravljam proti Omu. Od tam naprej pa se s Perotom locujeva. Jaz nadaljujem proti Ugandi, kjer bi rad pogledal gorile v Bwindiju.
Glede Sudana pa ti na kratko napisem naslednje. O severu sem ti menda ze nekaj napisal, je zanimiv arabski in izcrpljujoc. Predvsem prevozi. Za zgornji del vse do Kartuma ne potrebujes permita.
Za juzno od Kartuma, natancneje juzno od linije El Obeid, Kosti pa ga potrebujes. Se pravi, da ga potrebujes za Nubske Gore in stane cirka 30 USD.
Na vshod se ne da priti, in glede na kontrole, ti ne more uspeti, ce nisi pripravljen reskirati vsega.
Tudi cisti jug je odprti, dejansko le mesta, tako da lahko dobis permit za meststa kot so Juba, Malakal in podobno. To zahteva, da tja letis, ker porabis za transport neverjetne kolicine casa. Ceste med severom in jugom se niso popravljene, vendar mocno delajo na tem, tako da bo ces nekaj mesecev tudi to dobra opcija.
Midva sva sla v Nubske gore, koliko se je pac dalo. Tudi tu so transporti nemogoci, ker se vozis cez recne struge ter gozdove, v glavne gre zelo pocasi, pa spati ga moras povsod, ker majhne vasice v katerih pristanes nimajo lokand. Sicer so pa ljudje tako prijazni, da s tem ni problema, ce pa ne najdes resitve pa vedno lahko prespis pri policijskih kontrolnih tockah.
Trenutno ni verjetno najboljsi cas za Sudan, predvsem zaradi vrocine, tako da ce imas voljo, se tja odpravi pozimi ali vsaj v jeseni. Menda je takrat v nubskih gorah lepo zeleno. Sudan je super, sigurno najboljsa drzava na tej najini poti, tako da ga priporocava. Mogoce ni nekih velkih turisticnih atrakcij, lahko pa si pogledas kaksne stare piramide in podobno, vendar za vecino teh placov potrebujes novi permit, ki te stane 10 USD po arheoloskem mestu.
Ce se odpravljas imava midva turisticnega vodnika BREND, ki je kar koristen, predvsem kar se tice osnovnih informacij. Pero bo doma cez slab mesec, tako da ti bo takrat ze na razpolago.
lep pozdrav,
Simon in Pero
________________________________________________
10.05
Hojla.
Koncno sva prisla do interneta tako, da lahko napiseva nekaj o prvih vtisih iz Sudana. Danes sva prispela do Kartuma. Severni del Sudana je resnicno prijazen, kar posledicno pomeni, da gre vse vec ali manj gladko. Pravo pustolovscino predstavljajo transporti, ker ceste so in sploh niso. Zgornji del, vse do karime namrec ne pozna prave ceste, tako da smo vec ali manj jadrali po puscavi. Avtobusi so stari tovornjaki, normalno z premalo mesta, tako da trpijo riti in kolena. Druga prevozna sredstav pa Pick Upi, ki pa so lahko cez dan prevec moreci. Ni mi jasno, zakaj vsi prevozi potekajo po najvecji vrocini, ki pa je tu res zelo huda. Mislim, da ga stalno seka krepko cez stirideset, tako da gre vode in vode. V glavnem zapraviva najvec denarja za pijaco.
Zgornji del Sudana je vec ali manj Arabski, mogoce zato za naju malo manj zanimiv (ker se ze celo potovanje pocasi vleceva cez njega). Jutri pa greva po informacije o permitih za Nubske gore, slisi pa se tudi, da bo mozno potovati tudi na jug Sudana, se pravi vse do Suda. Bomo videli. Upam, da permiti ne bodo predragi, ker so se do zdaj stroski z birokracijo ze krepko nakopicili. Tako je pac to. Policija in uprava ima tu pac nadzor nad vsem. Tako, da ni bilo nic cudnega, da sva se zaradi fotografiranja ob Nilu znasla pri Sudanskem ''FBI"- ju. Paziti je pac treba kaj delas. Sicer pa na koncu tudi policisti vec ali manj izpadejo prijazno.
Se slisimo se kaj,
Simon, Peter

________________________________________________

EGIPT

________________________________________________

Jordanija-Egipt

Decembra se odpravljam v jordanijo in kasneje s trajektom še na sinaj. Zanima me, če ima kdo kakšne izkušnje s tem? Na kaj je potrebno paziti, koliko stane karta, vize, je potrebno dolgo čakati na karto, ali takoj, koliko časa traja vožnja.. ?
Lp
+
Predpostavljam, da se zanimaš za trajekt Jordanija (Aqaba) - Egipt (Nuweiba)?
- vize (za obe državi) dobiš na meji (15 $ - plačaš v trdi valuti)
- če je tvoja smer: Jordanija - Egipt, pazi, da ti dajo "All Egypt" vizo. Alternativa je "Sinai Pass", zastonj, vendar velja samo za Sinaj, izključuje npr. Ras Mohammed - tudi potapljanja ti ne dovolijo (nacionalni park na konici Sinaja);
- na trajektu ti vzamejo potni list, dvigneš ga v pristanišču v "Emigration Office" v Nuweibi, potem ko plačaš vizo (i. E. Kupiš znamkici v enem kiosku)
- trajekt: priporočam "fast ferry", 1x na dan, stane 46 $ (plačaš v $ se mi zdi), mislim da vključuje davek ob izstopu iz države, ki ga Jordanija zaračunava
- ODHOD 11. 30-12,00, razen ob četrtkih in sobotak, ko gre ob 8. Uri (iz Aqabe)
- vožnja traja 1 uro, ene 1,5-2 uri pred odhodom bodi v pristanišču zaradi nakupa kart in mejnih formalnosti - zadeve potekajo kar hitro
- iz Nuweibe avtobusi do Dahaba / Sharm el Sheikha, od koder imaš povezave naprej po Egiptu
- avtobus zelo zelo poceni, alternatva je taxi - trda pogajalska roka prav pride :)
Slišala sem pa tudi, da ostaja 2x tedensko trajekt Aqaba - Sharm el S. (milim da ob četrtkih in sobotah). Podrobnosti žal ne poznam.
+
Hvala za info! Jaz sicer najprej letim v sharm, grem v jordanijo in se vrnem nazaj v sharm. Na netu sem zasledil nekakšno special asez jordansko vizo, ki naj bi bila zastonj.. Mi lahko kdo kaj več pove o tem?
Glede Egipta.. Ali lahko kupim na letališču double entry vizo? (glede na to, da grem samo v sharm in domov, se mi verjetno splača dobit samo sinaj pass)
Kako pa je z slow-ferryem? Baje je 2x cenejsi in ne traja bistveno dlje.. Ali oba (fast in slow) odplujeta iz istega pristanisca? Ali morda ves, koliko pride bus do ammana in koliko casa potujes?
Lp, brane
+
Brane, Ja, viza za Jordanijo (ker je v Aqabi prostocarinska cona - ASEZ) je zastonj - drugače plačaš 10 JD (14 $).
Vsi so mi odsvetovali slow ferry, traja 4 ure, pa baje je bolj na hojladri - ampak to sem slišala od drugih. Je pa cenejši zato seveda. Ker se potapljam, sem poskrbela za to, da sem dobila ta pravo vizo, ne pa Sinai pass. Sicer pa, če letiš v Sharm s čarterjem, ti kar avtomatično dajo "All Egiypt" viso. In mislim, da je bila že všteta v karto. Ne morem ti pomagat glede double entry - sem imela isto idejo glede jordanske vize, ampak je bilo enostavneje kar vsakic posebej kupiti vizo. Mogoce pa lahko nazaj grede vzames Sinai pass.
Sama sem imala obratno smer Jordanija - Sharm - Jordanija. Ravno iz casovnega vidika je verjetno boljše izbrati ta hiter trajekt. Iz Sharma sem odsla ob 9. 30, v Amman sem prispela malo pred polnocjo. S tem, da sem imela vse povezave direktno, se pravi, NOBENEGA čakanja. Šel je cel dan, kljub temu da je bila logistika brezhibna :)
Aja bus v Amman iz Aqabe 5-6 ur.
Lepo se imej!
+
Kul.. A mogoče veš koliko je avion (se ga da razervirat preko neta?) Od SSH do Ammana? + katera avio družba
Razmišljam tudi, da bi šel iz egipta v jordanijo preko izraela. Baje ni komplikacij.. Ali lahko kdo kaj več pove o tem? Kako je s prevozi, formalnostmi itd...
Aha, še to.. Ker nameravam potovati po jordaniji ta ASEZ viza verjetno ne velja za celo jordanijo? Ali pač? :)
+
Viza velja za celo Jordanijo.
Baje ni nobenih problemov čez mejo po kopnem. Pozanimaj se v Sharmu pri domačinih ali izraelskih turistih. Glede aviona nimam pojma.
Lp
________________________________________________
Tunizija
Tudi mi gremo družinsko v tunizijo, pa me zanima še nekaj, kar sem slišala, da je možno.
Baje so tam dobro prodaja (ali pa menja) tudi pri trgovcih, ki ti želijo prodati karkoli, viski dobrih znamk, ali je to res?
+
Kaj se prodaja-menja... Za viski in podobno še nisem slišala ampak vem da se denarja ne menja pri trgovcih,na to opozarjajo?!
Razloži, kaj misliš s tem, da se menja, prodaja
+
Ker gre za muslimansko deželo in njim menda prepovedano kupovati alkoholne pijače, obstaja črni trg? To sem zasledila v nekih nasvetih popotnikom na nekem angleškem naslovu. Bilo je zapisano, da lahko npr. Za johnya walkerja dobiš usnjeno jakno.
+
Zanima me tudi vse drugo pomembno v zvezi s Tunizijo, na kaj posebej paziti, kaj je nujno vzeti s seboj (gremo sicer v hotel paradis *** - a je bil že kdo tam?), kako je kaj z raznim mrčesom - ščurki in podobnimi stvori, kako je s sladoledom - imam namreč hčerko, ki je nora na sladoled,...
+
Hotel Paradis/Paradis Beach je soliden hotel s 3*. Sobe, ki so v bungalovih v lepem parku, so malo starinsko opremljene z zelo dobro delujočo klimo, sicer pa smo v sobi samo spali. Hrana je zelo pestra in dobra, ko ugotoviš, kaj ti paše. Zelo dober je animacijski program čez ves dan, še posebej tudi za otroke, seveda pa ne v slovenščini. Nismo imeli sreče z morjem, ravno v našem tednu je bilo zasvninjano - dobesedno z algami. V glavnem smo bili ob hotelskem bazenu s toboganom. Kakšen izlet je skoraj nujen - mi smo se prilagajali hčerki, zato nismo ravno pretiravali. Za safari je bilo za nas v tem času prevroče in prenaporno. Vzeti s sabo na vsak način zdravila proti dristi (linex in oglje) - nam je prišlo prav, pa čeprav smo pazili in tudi zobe umivali z vodo iz steklenice, prav pridejo tudi zdravila za prehlad. Viski se definitivno menja na sukih - odvisno kako si uspešen v barantanju. Mrčesa skoraj ni, razen muh, vsaj kolikor smo mi videli. Prodajalci znajo biti nadležni, če pokažeš trohico interesa, vendar pa se jih odpraviti z ustreznim pristopom.
+
S fantom se bova sredi oktbra odpravila na dopust v Tunizijo p me samo zanima, biba, ker si ze bila tam.. Nekje sem slisala, da obstaja neka bolezen, ki se je lahko nalezes tam, in sicer staknes neko bubo, ki jo potem nosis v grlu (??). Ste se kaj cepili predno ste sli v Tunizijo? Poleg tega pa me zanima kaksne so kaj cene glede hrane (kosila) - vsaj neka priblizna primerljivost s Slovenijo? Se bom se vrnila z vprasanji.. Do takrat pa hvala za odgovor :)
+
Cepili se nismo nič, za bubo v grlu prvič slišim. Glede kosil pa mi najbrž nismo preveč primerni, ker smo jedli samo v hotelu in v lokalih v bližini. Sicer pa cene niso pretirane. Npr. Trije smo se za kosilo najedli in napili za zneske od 3 - 5 tisoč SIT (špageti, pice, piščanec na žaru s prilogo in podobno, baje je dobro njihovo pivo Celtia - jaz ga ne pijem, v hotelu cena 2,2 TD (tunizijsi dinar - cca 160 SIT), voda (1,5 l - 1,8 TD v hotelu, v trgovini 0,7 TD, tudi njihova vina so kar solidna, cene so malo višje, če se prav spomnim 0,7 l - 8 - 12 TD). Pa še kaj vprašaj.
+
Hvala za informacije, biba :) Dobro da vem, da se mi ni treba bat kakih cudnih bolezni in kake so cene. Se nekaj bi me zanimalo: kako je z menjanjem denarja. Res velja to, da ne smes nositi iz drzave tunizijskega denarja? In pa da lahko zamenjas le 30 % denarja nazaj v Eure ali nekaj podobnega?.. Ok, za to zadnje res ne vem, ce sem sploh prav slisala..
+
Res je. Tako je vsaj povedala nasa vodicka. Zato ti predlagam, da menjas (ne delajo mi sumniki!) Manjse kolicine Eurov. Nas sicer na carini ni nihce vprasal za njihove dinarje pri odhodu (sicer pa kaj pa naj z njimi pri nas?). Dinarje nazaj v evre pa lahko menjas samo, ce imas potrdilo o menjavi evrov v dinarje, zato potrdila shrani.
Se nekaj. Ko gres dol, imej pri roki kuli ali dva, ker moras ob prihodu izpolniti nekaksen prijavni formular, en del ti policist odtrga ob kontroli potnih listov, preostalo pa shrani, ker ga bos morala pokazati ob odhodu (sicer bos morala izpolnjevati se enkrat)

________________________________________________
Matjaž Prosen
S kolesom po Visokem Atlasu

Začelo se je z nakupom zemljevida in idejo, da bom "millennium madness" preživel v deželi, kjer ima čas popolnoma drugačno obliko. Nekje sem prebral: "puščava je edina vizualizacija neskončnosti", in kako bolj ignorirati zgodovinski trenutek, kot pa v deželi, kjer je trenutek raztegnjen v večnost.
Bolj kot v vsaki drugi državi, prebivalce arabskih dežel zanima, kako ti je ime, in od kod prihajaš. In tako, kot v vsaki drugi državi iz bivšega kluba neuvrščenih, šele Jugoslavija predstavlja znano točko na globusu. Ne zanima jih, da Jugoslavije že dobro desetletje ni več. Arabci imajo dober spomin (vsaj starejši ga imajo) in so še zmerom hvaležni, da se je naš Tito znal pri Američanih potegniti zanje.
Največja težava je jezik, vsaj zame. Večina jih zna francosko, angleščino obvlada le malokdo, v glavnem so to študenti, ki po končanem študiju ne najdejo zaposlitve. Edini tuj jezik, ki ga obvladam je angleščina, razumem pa nekaj malega italijansko in nemško, še iz časov, ko sem kolesaril po Avstriji in Švici. Francoščino sem prav tako spotoma pobiral po poti in jo mešal z italianščino in angleščino v nekakšen zaseben esperanto. Pogovori, pa so večinoma izgledali takole:
"Ali lahko prespim na vaši njivi?"
"Ni problema, samo ponoči bo zelo mraz"
"Hvala, mraz me ne skrbi, imam dober šotor"
"Od kot pa prihajaš?"
"Slovenija, ne Slovaška, bivša Jugoslavija…"
"A maršal Tito…"
"Ja maršal Tito."
In še jih je zanimalo… kaj delam, koliko prekolesarim na dan, zakaj potujem sam, koliko sem plačal za kolo… Ko se je Imam oglasil s stolpa mošeje sem ostal sam, naključni sogovorniki so odhiteli domov na obilno večerjo.
Včasih sem se pustil povabiti na dom. Le včasih, saj je bila večerja preveč obilna, poleg tega pa je gost v družini taka posebnost, da se kmalu zberejo še vsi sorodniki in znanci, pogovori ki se spletajo pa so še najbolj podobni tekmovanju v pantomimi. Ko je pogovorov konec, sledi obvezen obhod vasi in obiski pri prijateljih, vse skupaj pa se konča pozno v noč – za kolesarja dokaj naporen ritual.
Popotnik s kolesom je v Maroku prava atrakcija. Čeprav veliko ljudi kolesari, s kolesom nikoli ne premagujejo velikih razdalj. Uporabljajo taksije in avtobuse, in če že gredo kam s kolesom, potem se kolo pelje v prtljažniku. Turisti prihajajo največkrat v Land Roverjih in avtobusih, v najboljšem primeru najamejo kolo in se odpravijo na krajši izlet. Ideja o dobrih dva tisoč kilometrov dolgem izletu s kolesom, na katerem je obešeno več kot štirideset kilogramov prtljage je za Maročane zelo čudna.
Celo pri taborjenju sredi puščave ne ostaneš nepoazen. Tako mi neko jutro, predensem podr šotor naproti pride možakar z ženo in tremi otroci, psom in kupom ovc. Najprej sta ga zanimala moj šotor in kolo, potem pa se je začelo:
"Imaš angleške sardine?"
"Ne nimam."
"Imaš čokolado?"
"Ne tudi tega nimam."
"Imaš rokavice?"
"Imam, ampak samo ene, ki jih potrebujem zase."
"Imaš ruto?"
"Imam, ampak tudi to potrebujem zase."
Tako sva obdelala skoraj celoten inventar, in ko je dojel, da imam še manj kot on, mi je pustil kos kruha za zajtrk.
Posebna kasta so lastniki "hotelov". Lastnika hotela je mogoče prepoznati že na daleč: neverjetno je prijazen, povabi te na čaj in nato kar tako, mimogrede omeni, da lahko prespiš pri njemu. Seveda je zelo nevarno, spati zunaj, v šotoru. Dolina je namreč polna divjih zveri in na pol norih verskih fanatikov. Zveri se ponoči priplazijo medtem ko človek spi in hop… za verske fanatike pa nekako nisem uspel izvedeti, kaj nevarnega lahko človeku storijo. No kljub vsemu sem tisto noč brez vsakršnih problemov prespal na prelepi peščeni obali, v meandru, kakih sto metrov od hotela.
Na koncu potovanja neizbežno sledijo vprašanja, kot so: kaj, kako, zakaj, kam… Kam gre Maroko? Gre razvoj lahko le v kičaste hotele, v prodajanje dostojanstva za drobiž, v poglabljanju prepada med revščino in bliščem, v Šeraton hotele, golf igrišča in smetišča v predmestjih. Marakeš naj bi bil najlepše mesto v Maroku, saj tam živi mladi kralj. Potrebnih pa je le nekaj minut vožnje s kolesom izven ožjega dela mesta, v svet nezaposlenosti, kjer zidar za devet ur dela na dan zasluži slabih tisoč tolarjev in delovni teden je tam dolg sedem dni. Gore v katerih sem bil so nekaj popolnoma drugega. Tam življenje utripa drugače, tam otroci nimajo gnilih zob kot vrstniki v dolini in vasi se ne dušijo v smeteh. Vendar z asfaltom v gore prodira tudi civilizacija, in svet, ki sem ga obiskal je prav gotovo svet ki izginja.
________________________________________________
Andrej andirozman@yahoo.com
Asuan
Po pisanem bazarju v Asuanu sem se sprehajal v družbi dveh deklet. Trgovci so mi ponujali razne začimbe, ki imajo po njihovem mnenju podobno moč kot viagra. Dobrikali so se mi, kako srečen človek da sem, ker imam dve ženi. Le eden izmed mnogih pa me je malo nezaupljivo vprašal : »Pa zakaj imaš dve ženi? To je vendar drago!«
___________________________________
Andrej Krajnc
Maroko: Spoznati tipični Maroko

"Kam pa greste?", je vprašal moški, ki je vstopil v kupe vagona na jutranjem vlaku iz Tangierja za Rabat. Francoz Fabrice in Angležinja Liz ter Sebastijan in jaz, ki smo se spoznali prejšnji večer na trajektu iz Španije v Maroko, smo mu odgovorili, da gremo na jug, proti Marrakechu. Moški je odvrnil, da gre tudi on na jug na eno poroko, vmes pa se še na kratko ustavi v kraju Asilah pol ure vožnje z vlakom od Tangierja.

"Ste prvič v Maroku?", vpraša. Vsi pritrdimo. "Kaj pa bi si radi ogledali v Maroku?", je znova vprašal. Potem mu vsi skorajda v en glas razlagamo, da se želimo izogniti velikim mestom, masam turistov in da nekako želimo spoznati pravi Maroko. Moški je odvrnil, da bi bil Asilah, kamor se on odpravlja, kar zanimiv za nas, vendar pač glede na to, da smo se že odločili za jug, potem pač nič.

"Kaj pa je takšnega v Asilahu?", ga povprašamo. Moški odvrne, da gre tja, ker je ravno tisti dan v tednu, ko imajo velik sejem, ki je zelo avtentičen brez turistov. Vsak kraj ima sejem en dan v tednu in takrat se ga najbolj splača obiskati. Moški nadaljuje, da je nedaleč od Asilaha tudi prelepa plaža, poimenovana Golden Beach. Če bi bili zainteresirani, bi nam malo razkazal Asilah, pri njegovih znancih doma bi lahko tudi jedli tipično kosilo, vendar glede na to, da že imamo karto do Rabata, pač nič.

Nekaj časa je bila v kupeju tišina. Glede na to, da nismo imeli točnih načrtov za popotovanje, smo se spogledali, če bi prej izstopili in si šli ogledat ta Asilah. Potem sem se spomnil našega pogovora prejšnji večer o tem, kako prebrisani so Arabci in da moramo paziti, da ne nasedemo na kakšno finto. Moški je sicer zgledal kar zanimiv, zabaven, tudi prodajal nam ni ničesar, torej dokaj nenevaren. Vsi štirje popotniki smo se spogledali in čez nekaj minut smo že bili v taksiju na poti iz železniške postaje v Asilah. Odločili smo se, da do večera ostanemo v Asilahu in gremo na nočni vlak na jug.

Najboljšo ceno pri taksistih nam je seveda uredil naš vodič, ki je edini znal arabsko. Potem nam je razkazal hišo njegovega znanca, ki je bila tipična maroška hiša. Ta znanec, ki ni znal nič angleško, nam je potem skuhal tipično maroško kosilo. Naš vodič, sedaj že prijatelj, nam je rekel, da bi bilo lepo, če bi mu na koncu, preden odidemo, nekaj malega plačali. "Seveda", mu odvrnemo.

Ko smo se sprehajali po Asilahu, nam je razlagal o zgodovini, kulturi, navadah in nasploh življenju v Maroku. Sam sejem ni bil ne vem kaj, ampak to je bil naš prvi stik z maroško kulturo. Občudovali smo različne izdelke, predvsem preproge. "Kako pa delajo preproge?", ga povprašamo. "Bi si radi ogledali, kje in kako delajo preproge?", je vprašal. "Seveda", vsi v en glas. Stopili smo v stavbo z ogromno preprogami in se posedli ob napravi, s katero delajo preproge. Ponudili so nam metin čaj in domačini so nam razlagali o pomenu preprog, kako se delajo ročno, od kod dobivajo barvila, da ženska eno majhno preprogo lahko dela do nekaj tednov itd. Ob tem so nam kazali različne preproge in nam razlagali pomen barv in vzorcev na preprogah. Tako smo bili navdušeni, da smo potem nekaj majhnih preprog tudi kupili, seveda veliko ceneje kot drugod v turističnih krajih, kot nam je rekel naš vodič.

Potem smo s konjsko vprego odšli na ogled plaže Golden Beach, ki je bila kar simpatična, razočarani smo bili le nad naftnimi madeži v pesku na plaži. Glede na to, da ni bilo nikjer nobene turistične agencije ali info točke, smo potem za nasvet, kaj bi še lahko počeli, povprašali našega kolega. Ta nam je ponujal še različne masažne salone, obisk njegovih sorodnikov v okolici in še kaj. Počasi nismo več imeli dobrega občutka glede njega, saj nam je sicer bil pripravljen pomagati, vendar se nam je zdelo, da je pri vsaki stvari nekaj zaslužil. Še posebej smo debelo gledali, ko nam je rekel proti večeru rekel, da naj bi za kosilo kuharju plačali več kot v marsikateri restavraciji. Pred odhodom smo se dogovorili, da se srečamo v hotelu v Marrakechu in pogovorimo glede morebitnega obiska poroke, kamor se odpravlja.

Ko smo se naslednji dan sprehajali po Marrakechu, je prišel čas streznitve. Bolj, ko smo primerjali cene, bolj smo ugotavljali, da smo za vsako stvar v Asilahu plačali veliko več kot bi plačali v Marrakechu. Cene hrane, pijače in prevozov so bile nižje, celo cena enako velike preproge je bila v osnovi nižja od tiste v Asilahu.

Ko udeleženci dogodka danes gledamo nazaj, lahko rečemo, da je bil ta tip eden najbolj prebrisanih tipov, kar smo jih srečali. Nič nam ni direktno ponujal, ker je itak vedel, da ga bomo mi povprašali nekaj, kjer nam bo potem on "pomagal". Verjetno sta bili tudi hiša in trgovina njegova last in tudi v Asilahu se ni samo ustavil, temveč je bil tam tudi doma.

Vsake toliko čase pomislim, kdo neki je pa danes na jutranjem vlaku na poti v Asilah, ne da bi to še vedel. Vsak čas bo namreč nekdo stopil v kupe...
Andrej Krajnc
________________________________________________
Iztok Bončina
Egipt

KAMAL
Kamal Kámel vsekakor sodi med bolj zanimive osebe, ki sem jih srečal na potovanjih. Bil je predstavnik turistične agencije Travel Mark iz Kaira in njegov, rahlo lenobni obraz sem vedno opazil med prvimi, ko smo prispeli na kairsko letališče. Če malce stereotipno razmišljam, bi ga težko označil za »pravega« Arabca. Lase je imel kratko pristrižene in skodrane, bolj podobne kakemu Bantu črncu, oči pa vedno okrogle in široko odprte. Spominjale so me na oči kakega medvedka iz Disneyevih risank. Mogoče je imel take že od rojstva ali pa jih je dobil zaradi pretiranega kajenja vodne pipe. Le usta, brada in nos so ga nedvomno umeščali med potomce ponosnih puščavskih nomadov. Nekaj let sva, kot turistična delavca, pridno sodelovala, sčasoma pa sva postala tudi prijatelja. To prijateljstvo se je večinoma dogajalo po hotelskih barih, kjer smo po opravljenem delu, skupaj z ostalimi vodniki ali predstavniki, spili Stello, okusno domače pivo, ali »ruknili« poceni viski iz brezcarinske prodajalne na letališču. Kamal je, tako kot vsi pravi mačo moški Egipta, rad pogledal za kako brhko tujko in tudi privlačne slovenske damice niso ušle njegovemu ostremu očesu. Da bi pred njimi izpadel večji frajer, nas je nekoč poprosil, če ga naučimo nekaj slovenskih besed. Sicer je govoril odlično francosko in angleško, vendar, kot vemo, pravi šarmer le ne more brez slovenščine. Tako je vrli Kamal, na splošno odobravanje in hihitanje sosednjega omizja, prisedel k izbranemu dekletu, si nadel najbolj nedolžen pogled puščavskega lomilca src in izustil nekaj kar je zvenelo približno takole: »Dobr wečer. Kaj buš piwa? A buš piwo al buš wino?« Seveda je bilo presenečeno in zmedeno dekle deležno splošnega smeha, ki pa se mu je običajno tudi samo pridružilo. Ali je imel Kamal pozneje pri njih kaj več uspeha, o tem zgodovina pametno molči.
Kamal je bil ponosni lastnik majhnega, rumenega Fiata, s katerim je po Kairu podiral vse rekorde. Kdor je le enkrat občutil popoln kairski prometni zamašek, z vso ikonografijo trobljenja, mahanja z rokami in pošiljanja ostalih voznikov k vragu, bo verjel da se skozi takšno gnečo še domači ščurki ne morejo prebiti. Kamalu pa je uspevalo, da je, malo po cesti, malo po pločniku, malo po zraku, švigal mimo najhujših zastojev in se hladnokrvno izmuznil na odprte ulice. Nekoč, na eni od akrobatskih voženj z njegovim avtom, sem na tleh avtomobila, tik ob menjalni ročici, opazil daljšo kovinsko cev.
»Ti, Kamal. Kaj pa rabiš to cev,« sem bil radoveden. » A za menjavo gume?« Pogledal me je kot novorojenega telička in, med divjim obračanjem volana in sunkovitim zaviranjem, priznal: »Kot si verjetno opazil, tu in tam malce hitreje vozim (oh kje pa, Kamal, ti prepočasi letaš). Vedno se mi mudi na letališče, ali v hotel ali kamorkoli. Zato se včasih, pa ne prehudo, zabijem v kak drug avto ali pa on vame. In ker se hoče lastnik običajno prepirati z menoj o krivdi in odškodnini, jaz pa nikoli nimam časa, ga preprosto počim s cevjo po glavi in šibam dalje.« Preprosto, mar ne?
iztok bončina
________________________________________________
Iztok Bončina
Egipt

MANAN
Glavo sem imel kot balon nad Ljubljanskim barjem. Turistična sezona v Egiptu je bila na višku, jaz pa sem, s kakimi petdesetimi gosti, bojeval hude bitke, da smo v Luksorju pravočasno vstali, prišli na letališče, se sprijaznili z dvourno zamudo, poleteli proti Kairu, se prebili skozi peklensko gnečo in končno zapeljali na dvorišče hotela Swissotel. Tam se delo seveda še ni končalo, kajti v vsej zmedi je bilo potrebno še priskrbeti sobe in, ker imajo Murpheyevi zakoni v Egiptu očitno domovinsko pravico, sta tik pred nami prišli še dve skupini. Usedel sem se v kot, pil welcome drink in čakal, da se nam kdo posveti. Receptorji so delali s polno paro, med štirimi ali petimi moškimi pa sem opazil tudi brhko arabsko mladenko, ki je švigala od enega pulta do drugega, podajala ključe gostom, delila prijavne kartone, vmes pa še uspela potolažiti kakšnega neučakanega tečneža.
Ko smo prišli na vrsto, sem pristopil k recepciji in namenila mi je enega tistih prijaznih, nenarejenih in odkritosrčnih nasmehov, ki jih tako pogosto pogrešam pri turističnih delavcih po svetu. Na beli srajci, zapeti do vratu in polepšani z modro ruto, je imela ploščico s svojim imenom, Manan.
»Dobrodošli v Swissotelu. Upam, da se boste pri nas udobno počutili«, me je pozdravila, razdelila ključe in se spopadla s seznami, ki sem jih položil pred njo. Takole, od blizu, sem si jo lahko bolje ogledal. Bila je tiste vrste ženska, za katere so bogati vladarji Orienta nekoč naredili karkoli, samo da so jih dobili v svoj harem. Vranje črni, a ne dolgi lasje so ji zaokrožali obraz in enako temne obrvi in oči so se rahlo dvigale in spuščale, ko me je, nad papirji, pogledovala ter spraševala o našem programu. Prisodil sem ji kakih petindvajset let, vendar z veliko tolerance, kajti določanje starosti na prvi pogled je, posebej pri neevropskih narodih, pogosto zelo zgrešeno. Saj veste, nekateri že pri osemnajstih dajejo vtis zrelih in resnih ljudi, drugi smo še pri, khmm, letih precej otročji.
Po namestitvi v hotel smo odšli po mestu in si, kot vsi pridni turisti, ves dan ogledovali zanimivosti. Ko smo se pozno popoldan vrnili, sva z Manan uredila rezervacijo naše večerje in malce pokramljala. Že nekaj časa, odkar hodim v Egipt, sem si želel fotografirati kakšno lepo domačinko. To je v arabskih deželah precej težko, kajti ženske se večinoma zakrivajo ali pa sunkovito obrnejo vstran, če proti njim usmeriš objektiv. Tudi moški svet ljubosumno skriva svoje lepotice in nič kaj prijaznih pogledov nisi deležen, če se preveč vrtiš okoli njihovih predstavnic lepšega spola. Zato niti nisem zares pričakoval odgovora, ko sem Manan vljudno povprašal, ali bi bila model za kakšen »umetniški« portret.
»Seveda, zakaj pa ne«, je brez zadržkov odgovorila in me resnično presenetila. »Jutri delam v dopoldanski izmeni in, če ne bo prevelike gneče, si lahko vzamem nekaj minut prosto.« Krasno. Naslednji dan sem po zajtrku pripravil svojo foto torbo, poškilil proti recepciji in, ko pri pultu ni bilo videti nikogar, stopil do Manan. »Zdravo. A najin dogovor še drži?«
»Aywa,« je pritrdila. »Jasno. Kam pa greva?« Izbral sem zelen park pred hotelom in jo, ker je ob tej uri sonce že močno pripekalo, postavil v odprto senco visoke gredice. Zelo ubogljivo je pozirala in se včasih z resnim izrazom, drugič z očarljivim nasmehom obračala proti fotoaparatu.
Ko sem »postreljal« za dober film posnetkov in se ji zahvalil, mi firbec vseeno ni dal miru. »Povej mi, Manan, zakaj se egipčanska dekleta ne pustijo fotografirati, ti pa si se strinjala?«
»Mogoče zato, ker nisem prava Egipčanka. Oče je iz Damaska, tako, da sem bolj Sirijka,« je, z zadržanim ponosom v glasu, priznala. »Pa tudi nič nemoralnega ne vidim v tem. Poleg tega sem povedala svojemu zaročencu in on se je strinjal.«
»Ja kaj pa, če mu ne bi povedala? Ali bi ti delal probleme?«
»Mislim, da ne,« je neprepričljivo dejala:«Ampak verjetno bi povedal očetu, ta pa bi mi naredil pridigo. Oče je precej strog.«
»Zakaj pa bi te zatožil očetu?« sem začudeno vprašal.
»Zakaj neki. Oče se je vendar z njim dogovoril o zaroki. Tudi mene je prepričal, da bo to najboljši mož zame. Mislim, da se že celo pogovarjata o dnevu poroke.«
»A ti pa nimaš nobene besede pri tem,« sem bil nekoliko osupel in upal, da jo s svojo radovednostjo ne bom spravil v zadrego.
»Seveda jo imam,« je zatrdila. »Ampak te stvari pri nas niso take kot pri vas, v Evropi. Če se ne bi strinjala s svojo zaroko, potem je pač ne bi bilo. Vendar bi očeta na ta način močno užalila. Tega pa nočem. Poleg tega je zaročenec čisto simpatičen. Saj si ga verjetno videl, ker tudi dela v tem hotelu. Tisti visoki je, vodja recepcije.«
»Pa misliš, da je pravi zate?« sem še nekoliko gnjavil.
»Jasno da je. Oče ne bi nikoli izbral nekoga, ki ni kaj prida. Poglej, kako lep zaročni prstan mi je kupil,« je dvignila levico. »Pa tudi vsi ljudje, ki ga poznajo in s katerimi sem govorila, so ga pohvalili«.
Ker sem že dobival občutek, da sprašujem stvari, ki me prav nič ne brigajo, sem poskusil pogovor zaključiti z vprašanjem bolj za šalo kot zares: »Kaj pa, če si bo, poleg tebe, zaželel še dve ali tri žene za povrh?«
Zasmejala se je: »V mestih ta običaj izginja. In tudi če bi hotel, se ne bi strinjala. Vsaj sedaj ne. In vem, da on ni tak tip. Njemu bo ena žena čisto dovolj,« je prepričano zatrdila. Pomolila mi je svojo vizitko, z naslovom hotela, kamor naj ji pošljem obljubljene slike, nato pa odhitela na svoje delovno mesto, da se mogoče zaročenec kljub vsemu ne bi preveč jezil.
Iztok Bončina
________________________________________________
Matjaž Prosen
Maroko

S kolesom po visokem Atlasu
Začelo se je z nakupom zemljevida in idejo, da bom "millennium madness" preživel v deželi, kjer ima čas popolnoma drugačno obliko. Nekje sem prebral: "puščava je edina vizualizacija neskončnosti", in kako bolj ignorirati zgodovinski trenutek, kot pa v deželi, kjer je trenutek raztegnjen v večnost.
Nekega mrzlega decembrskega jutra sem iz Brnika poletel najprej v London in nato v Marakeš, mesto, kjer že ime samo, s svojim skrivnostnim zvenom, opozarja na drugačnost; potem pa – neskončno ravne ceste neskončne puščave (vsaj tako sem načrtoval).
Med Marakešom in puščavo se nahaja visoki Atlas, in najkrajša pot do sipin se vzpenja čez gorske prelaze, ki se mirno lahko kosajo z alpskimi. Pripeljejo te več kot dva tisoč metrov nadmorska višine, strmi klanci – največji sovražniki vsakega kolesarja pa so taki, da vidiš v nebesa. In prav na poti čez visoki atlas se je potovanje spremenilo v avanturo, avantura pa je po definiciji dogodek, za katerega ne veš, kako se bo vse skupaj končalo. Hribi so zame vedno pomenili nekaj posebnega, sem gorski reševalec in že več kot deset let so hribi in plezanje zame vzporedna resničnost, poleg tiste, v kateri skrbim za ekonomsko eksistenco. Tisti trenutek, ko sem zagrizel v prvi klanec, je visoki Atlas zame postal Šangrila – dežela visoko v hribih, iz katere se popotnik nikoli ne vrne, dežela, kjer čas nima nobenega vpliva. Ko sem po osemdeset kilometrskem spustu iz zloglasnega prelaza Tiška, kjer ljudje ploskajo kolesarjem, ki prilezejo na vrh, prišel do križišča ob vznožju gora, sem namesto v puščavo zavil nazaj v hribe.
Na poti iz Marakeša sem se najprej spoprijel z grebenom, ki geološko sodi v srednji Atlas:nadmorske višine se gibljejo okoli tisoč metrov, zemlja je rodovitna, vasi je bolj malo, prevladujejo družinske skupnosti - douarji, ob katerih se nahajajo plodna polja. Ekonomija douarja je skoraj zaprtega tipa, kar pridelajo porabijo sami, skoraj ničesar ne kupujejo, najbolj prodajan artikel pa so kristali in fosili, ki jih turisti z veseljem kupujejo. Izhodiščne cene spominkov se seveda razlikujejo, najcenejše blago ponujajo otroci in cestni delavci, v prodajalnah pa so enake stvari bistveno dražje. Seveda je cena relativna reč in za kristal magnezita sem dal namesto začetnih dvesto dirham (približno štiri tisoč tolarjev), par nogavic in bombažno majico.
Pokrajina je divja, strma pobočja pa kažejo tipično podobo erozijskega reliefa. Intenzivna kozjereja močno erozijo le še pospešuje. Gozd se je ohranil ne na območju varovanih rezervatov, kjer žična ograja preprečuje kozam dostop do gozda. V globokih grabnih živijo divji prašiči, domačini jih lovijo s psi in med pogovorom z nekdanjim študentom ekonomije sem bil priča lovu na drugi strani grabna. Dva psa sta vztrajno preganjala prašiča po pobočju, lastnik pa jih je le stežka dohajal. Lov poteka tako, da psi preženejo žival v mrežo, kjer čakajo ostali lovci, ki nato plen pokončajo s palicami.
Visoki atlas je nekaj popolnoma drugega. Vrhovi, ki se dvigajo nad tri tisoč metrov so zaviti v sneg, cesta se vije po kamniti pokrajini, največkrat nad koritom reke, vasi so majhne, stisnjene v breg, praviloma tam, kjer reka naredi ovinek, in je dovolj prostora za skromne njive. Narava je tu skopa. Življenje je tu povsem odvisno od vode. Kjer je bilo mogoče speljati vodo tudi višje v pobočje najdemo terasasta polja, drugače pa je obdelovalna zemlja omejena na neposredno bližino reke. Vasi so stisnjene v strma pobočja, nad skromnimi oglatimi hišami pa običajno prevladuje mogočen grad – kasbah, ki priča o nemirni preteklosti v teh odmaknjenih dolinah. V krajih, kjer je narava skopa ima vsaka reč svoj namen. Zgodovina teh vasi, polna medsebojnih bojev, je danes le oddaljen spomin in gradovi iz blata se spreminjajo nazaj v prah.
Višje v hribih postanejo mošeje majhne in nepomembne, tu je preživetje pomembnejše od religije. Obdelovalne zemlje je malo, škatlaste hišice so narejene iz kamenja in ne iz zemlje kot v dolini, saj je vsaka kepa blata pomembna za pridelavo hrane. Ljudje so prijazni, vendar izjemno sramežljivi; in na fotoaparat se odzovejo s paničnim begom. Vas postane nenadoma zapuščena, ko pa je fotoaparat varno v torbi, je okoli kolesa spet polno otrok, ki jih zanima vse mogoče. Z asfaltom v hribih izginejo tudi trgovine, tujec postane popolnoma odvisen od zalog hrane, ki jih je prinesel iz doline.
Letošnje Novo leto je od popotnika, ki računa na lokalno ponudbo hrane zahtevalo še posebno mero prilagajanja in potrpežljivosti. Prehod v novo tisočletje je padel ravno v prvo polovico štirideset dnevnega posta – ramadana. V tem času muslimani ne zaužijejo nobene hrane in pijače, prepovedane so vse zabave in grehi so v tem času še posebno neoprostljivi. Post je omejen na dolžino dneva, po sončnem zahodu pa so dovoljene le tradicionalne muslimanske jedi.
Iz perspektive popotnika ramadan izgleda takole: v trgovinah prodajajo le kruh in izjemno sladko pecivo, prepojeno z medom, restavracije so zaprte, in na vsakem vogalu se najde kakšen fanatik, ki te nadira če piješ vodo. Dobi pa se kuskus in riž, v nekaterih trgovinah celo Maggi jušne kocke, potrebna sta le še odmaknjen kotiček in bencinski gorilnik in kosilo je nared. Bencinski gorilnik je v Maroku bistveno bolj uporaben od plinskega, saj plinskih kartuš ni mogoče kupiti, medtem, ko se bencin dobi skoraj v vsaki vasi. Maroko nima tradicije pohodniškega turizma, kot na primer Nepal ali Peru, kar pomeni, da je preskrba z artikli, ki jih tak turizem potrebuje bolj slaba.
Naslednja težava je jezik. Domačini se v Maroku se z turisti pogovarjajo francosko. Angleščino obvlada le malokdo, v glavnem so to študenti, ki po končanem študiju ne najdejo zaposlitve. Edini tuj jezik, ki ga obvladam je angleščina, razumem pa nekaj malega italijansko in nemško, še iz časov, ko sem kolesaril po Avstriji in Švici. Francoščino sem prav tako spotoma pobiral po poti in jo mešal z italianščino in angleščino v nekakšen zaseben esperanto. Pogovori, pa so večinoma izgledali takole:
"Ali lahko prespim na vaši njivi?"
"Ni problema, samo ponoči bo zelo mraz"
"Hvala, mraz me ne skrbi, imam dober šotor"
"Od kot pa prihajaš?"
"Slovenija, ne Slovaška, bivša Jugoslavija…"
"A maršal Tito…"
"Ja maršal Tito."
In še jih je zanimalo… kaj delam, koliko prekolesarim na dan, zakaj potujem sam, koliko sem plačal za kolo… Ko se je Imam oglasil s stolpa mošeje sem ostal sam, naključni sogovorniki so odhiteli domov na obilno večerjo.
Včasih sem se pustil povabiti na dom. Le včasih, saj je bila večerja preveč obilna, poleg tega pa je gost v družini taka posebnost, da se kmalu zberejo še vsi sorodniki in znanci, pogovori ki se spletajo pa so še najbolj podobni tekmovanju v pantomimi. Ko je pogovorov konec, sledi obvezen obhod vasi in obiski pri prijateljih, vse skupaj pa se konča pozno v noč – za kolesarja dokaj naporen ritual.
Popotnik s kolesom je v Maroku prava atrakcija. Čeprav veliko ljudi kolesari, s kolesom nikoli ne premagujejo velikih razdalj. Uporabljajo taksije in avtobuse, in če že gredo kam s kolesom, potem se kolo pelje v prtljažniku. Turisti prihajajo največkrat v Land Roverjih in avtobusih, v najboljšem primeru najamejo kolo in se odpravijo na krajši izlet. Ideja o dobrih dva tisoč kilometrov dolgem izletu s kolesom, na katerem je obešeno več kot štirideset kilogramov prtljage je za maročane zelo čudna.
Posebno poglavje so zemljevidi. Če so za asfaltirane prometnice dokaj natančno vrisane, pa so ceste, ki so manj prometne le grobi približki. Poleg napačne kategorije so popačena tudi razmerja. Večinoma so bile ceste slabše, kot je bilo to označeno na karti, razdaljo med dvema krajema pa je bilo nemogoče oceniti s karte. Za razdaljo in kvaliteto ceste lahko povprašaš domačine, vendar so le ti bolj slaba referenca, saj bolj malo potujejo. Še najboljši vir podatkov so policaji in turisti v terencih. "Pravo pot ti ne znajo pokazati, za denar pa znajo vprašat" je v šali dejal eden od nizozemcev, ki sem ju srečal, kako sta se z najetimi gorskimi kolesi prebijala čez gorovje Tissent, ki ločuje Soteski Dades in Todra, najbolj slikovitemu delu moje poti.
Dolina reke Dades (dolina vrtnic) je široka dolina, ki se konča z več kot dvajset kilometrov dolgim in skoraj pet kilometrov širokim umetnim jezerom blizu mesta Ouarzazate. Glavna kmetijska panoga v dolini je gojenje vrtnic in izdelava rožnega olja. V aprilu imajo v dolini vsakoletni festival vrtnic. Zemlja v dolini je plodna in stalna prisotnost vode omogoča intenzivno kmetijsko rabo tal. Večji del doline predstavlja sklenjeno oazo, kjer je naselje raztegnjeno na dobrih štirideset kilometrov. Hiše se nahajajo ob cesti, za hišami pa se razprostirajo polja vrtnic in datljevih palm, prepredena z namakalnimi kanali. V zimskem času je osnovno opravilo na teh njivah čiščenje namakalnih kanalov, saj se zemlja, ki ponoči zmrzne, zjutraj odtaja, ter zasipa kanale.
Zožitev široke doline v sotesko pomeni tudi konec intenzivnega kmetijstva in začetek turizma. Bolj ko se bližamo izviru, bolj je reka zažrta v skalo in manj je prostora za njive. Ko soteska postane zelo ozka in reka ne dopušča več kmetovanja se pojavijo hoteli. Lastnika hotela je mogoče prepoznati že na daleč: neverjetno je prijazen, povabi te na čaj in nato kar tako, mimogrede omeni, da lahko prespiš pri njemu. Seveda je zelo nevarno, spati zunaj, v šotoru. Dolina je namreč polna divjih zveri in na pol norih verskih fanatikov. Zveri se ponoči priplazijo medtem ko človek spi in hop… za verske fanatike pa nekako nisem uspel izvedeti, kaj nevarnega lahko človeku storijo. No kljub vsemu sem tisto noč brez vsakršnih problemov prespal na prelepi peščeni obali, v meandru, kakih sto metrov od hotela.
Od tam naprej je kvaliteta ceste skokovito padla, zato je kolesarjenje s petdeset kilogramskim kolesom postalo umetnost, ki se jo lahko priučiš le na terenu. Za pot do Msemirja sem porabil dva dni – petindvajset kilometrov na dan saj je cesta do vasi je tako slaba, da so edino prevozno sredstvo stari Bedfordovi tovornjaki, ki opravljajo vlogo avtobusov. Ko sem rinil proti vrhu soteske sem spoznal, da me v vasici Msemrir čaka težka odločitev. Msemrir je ena od vasi na koncu sveta. Za vasjo se začne dežela nomadov, ki se s šotori, kozami in psi selijo po kamniti pokrajini.
Cesta je speljana le do vasi, naprej pa vodita dve stezi. Prva je nekoliko daljša in vodi na sever, druga pelje čez neimenovan prelaz, ki se dvigne na 2800 metrov nadmorske višine, nato pa zavije proti jugu v vas Tamtattoucht (izgovori se tamtatušt), kjer se začenja soteska Todra. Odločil sem se za slednjo. Kljub zagotavljanju domačinov, da je pot preveč slaba za moje kolo sem vztrajal pri tej varianti, delno tudi zaradi zmotne predstave, da čez prelaz ni več kot dvajset kilometrov. Ob vaškem izviru sem dopolnil zaloge vode in veselo na delo oziroma na pot. Steza mi je kmalu pokazala svoje zobe, pot je kmalu za vasjo postala tako slaba, da je bila edina rešitev hoja ob kolesu. Še isti dan sem po poti srečal skupino Špancev s terencem in izvedel, da do vasi ni dvajset temveč oseminpetdeset kilometrov. Z "no ja, nazaj pa že ne grem" sem se poslovil in porival kolo naprej po cesti za Tamtattoucht, kot sem razdrapano pot sam v sebi poimenoval.
Cesta za Tamtattoucht je eden najbolj samotnih kotičkov visokega Atlasa. Pot je speljana po hudourniški strugi med nežno zaobljenimi vrhovi, ki se dvigajo nad tri tisoč metrov. Sneg na vrhovih je tu edini vir vode. Z izjemo pozne pomladi, ko se sneg tali, je področje je celo leto suho. Pobočja in vrhovi so popolnoma goli, le sem ter tja se ob cesti najde kakšen šop trave. Promet po poti je izjemno redek. V treh dneh, ki sem jih potreboval od Msemrirja do Tamtattouchta sem srečal le Špance in Nizozemca, od domačinov pa le moža na oslu. Kljub temu pa pot ni brez zgodb, potrebno jih je le prebrati: suhe šope trave redki popotniki uporabijo za priročen ogenj, s katerim si zjutraj pogrejejo roke, nekoliko dvignjene police v soteski služijo za umik drobnice pred deročo vodo. Že dolgo časa pred mano je nekdo razbil spodnji del motorja na svojem avtomobilu, kar nekaj truda je potreboval, da je na ozki poti obrnil ter odpeljal nazaj. Curek olja je puščal vse manjšo sled, dokler le ta ni popolnoma izginila. Ko je avto popolnoma odpovedal je kolesa obdal z velikimi skalami in se odpravil peš v dolino po pomoč. Očitno jo je dobil, saj avta tam ni bilo več.
Pot skozi hudourniško sotesko bi lahko opisal kot: tišina, zvezde in žeja. Kljub temu, da sem bil z vodo še posebno varčen, sem ostal brez vode na koncu drugega dne. Cel naslednji dan sem bil brez vode, vendar se nisem pritoževal; ni bilo komu in vse skupaj sem si sam izbral. Poleg tega pa je pot je vodila že navzdol, na nekaterih mestih sem se lahko tudi peljal. Če prav pomislim, so bili ti trije dnevi prav tisto, kar sem prišel iskat v Maroko.
Konec poti je bil manj poetičen. Ponovno srečanje s civilizacijo in z vsemi stranskimi učinki, ki jih prinaša: smeti, revščina in bogati turist, ki kupujejo domačine s smešnimi darilci in jih spreminjajo v ljudstvo beračev. Namesto z "dober dan" te otroci pozdravijo z "daj denar" in so prav vztrajni v nameri, da ne ostanejo praznih rok. Ko sem tako še zadnjič podrl šotor ni naproti pride možakar z ženo in tremi otroci, psom in kupom ovc. Najprej sta ga zanimala moj šotor in kolo, potem pa se je začelo:
"Imaš angleške sardine?"
"Ne nimam."
"Imaš čokolado?"
"Ne tudi tega nimam."
"Imaš rokavice?"
"Imam, ampak samo ene, ki jih potrebujem zase."
"Imaš ruto?"
"Imam, ampak tudi to potrebujem zase."
Tako sva obdelala skoraj celoten inventar, in ko je dojel, da imam še manj kot on, mi je pustil kos kruha za zajtrk.
Kljub temu, da v Tamtattoucht ne pripelje cesta, temveč le boljša pot je v vasi turizem relativno dobro razvit. Poleg hotela je v vasi še restavracija in urejen prostor za šotorjenje s stranišči in tušem. Nomadi so svoje šotore raztresli po celotni planoti nad vasjo in kot dopolnilno dejavnost nadlegujejo turiste, ki si z najetimi avtomobili privoščijo kratko terensko vožnjo. Posebna nadloga so tudi psi, ki se v manjših tropih podijo za avtomobili. Dokler se podijo za avtomobili je še v redu, ko pa se renčeči spravijo na kolesarja, ki ni nič hitrejši od na pol hromega pešca, potem je skorajda čas za paniko. Na srečo je ob poti dovolj kamenja, in že pri drugem metu so bili psi izven dometa. Kasneje je vodja tropa še nekajkrat poskušal, vendar si brez podpore svojih podložnikov ni upal bližje. Kot opozorilo sem zalučal proti njemu še nekaj kamnov in kuža je dokončno opustil vsako željo po napadu.
Tamtattoucht je začetek soteske Todra, enega najbolj turistično obleganih krajev v visokem Atlasu. Dobrih dvajset kilometrov nižje, kjer se soteska konča leži Imarirhen, skupek hotelov do katerih pripelje dobra asfaltna cesta. V sotesko pa avtobusi ne morejo in obiskovalci se naprej odpravijo peš, večina le kakšen kilometer ali dva do majhne restavracije, naprej pa je soteska skorajda prazna. Promet na cesti je omejen na ženske, ki z osli tovorijo dračje v vas, ter otroke, ki pridno pobirajo iztrebke s poti – kurjava je v hribih izredno pomembna. Tu skoraj da ni agresivnih prodajalcev spominkov, le nekaj otrok je ponujalo figurice, spletene iz palmovega listja in v rute zavit domačin je za nekaj dirham posedal turiste na kamele.
Na koncu potovanja neizbežno sledijo vprašanja, kot so: kaj, kako, zakaj, kam… Kam gre Maroko? Gre razvoj lahko le v kičaste hotele, v prodajanje dostojanstva za drobiž, v poglabljanju prepada med revščino in bliščem, v Šeraton hotele, golf igrišča in smetišča v predmestjih. Marakeš naj bi bil najlepše mesto v Maroku, saj tam živi mladi kralj. Potrebnih pa je le nekaj minut vožnje s kolesom izven ožjega dela mesta, v svet nezaposlenosti, kjer zidar za devet ur dela na dan zasluži slabih tisoč tolarjev in delovni teden je tam dolg sedem dni. Gore v katerih sem bil so nekaj popolnoma drugega. Tam življenje utripa drugače, tam otroci nimajo gnilih zob kot vrstniki v dolini in vasi se ne dušijo v smeteh. Vendar z asfaltom v gore prodira tudi civilizacija, in svet, ki sem ga obiskal je prav gotovo svet ki izginja.
LP, Matjaž
matjaz.prosen1@guest.arnes.si
_______________________________________________
Maroko
Janin en lep pozdrav!
Tvojo oddajo sem zasledila žal šele sedaj, ko sem že navajena potovati, vendar zvem zmeraj kaj novega. Super..le tako naprej.
V avgustu sva bili s prijateljico (dve plavooki blondinki - maroški ideal lepote) v Maroku in sicer z nahrbtnikom na rami in pojdimo. Bilo je krasno z vsemi tegobami in lepotami vred. mešanica vsega. Če želi kdo kakšno informacijo glede Maroko mi lahko piše na tale mejl, ker vem, da so podatki preko neta na slovenski strani za Maroko zelo skromni.
No to bo za prvič vse,
en lep pozdrav od tvoje bivše dijakinje
Nina mzaloker@hotmail.com
________________________________________________
Egipt
Ravno sem se vrnila s tritedenskega popotovanja po Egiptu. Ce se kdo odpravlja tja, sem mu na voljo z informacijami.
Z vizo je takole:
Žal Slovenija ni med državami, ki lahko pridobijo vizo za vstop v Egipt na meji.
Za vizo je potrebno zaprositi egiptovski konzulat na Dunaju, ki je pristojno tudi za Slovenijo. To lahko storiš sama, lahko pa to stori zate kakšna agencija (npr. turistična...). Cena vize je 350 ATS, cena poštnine (če ne greš osebno na Dunaj) pa okrog 1.500,00 SIT. Realni čas čakanja je par dni na konzulatu in čas, ko pošta potuje ( še enkrat; če ne greš osebno na Dunaj).
Lep pozdrav, Irena.
Moj e-mail: irena.kadunc@siol.net
________________________________________________
Zivijo Janin,
pred 20 dnevi sem se vrnil s potovánja po Zahodni Afriky, seveda zopet na
motorju. Potoval sem preko Maroka, Mauretanije, Mali, Burkina, Ghana, Togo,
Benin, Nigerije, in Kameruna. Bilo je lepo in prav nič nevarno, razen
Nigerije. Težav ni bilo.Potoval sem z ženo. Pot je trajala 2 meseca.Motor
sem púoslal z ladjo domov in ga že tudi dne 20.4.02 dvignil v Italiji.
Naslednje leto me čaka vshodna Afrika in južna, vse do Cape towna.
V prilogi ti posiljam par slikc.

 
LP Igor-Češka
Igor Brezovar ibcbrezovar@volny.cz