________________________________________________

Priložil sem ti moje maile, ki sem jih pisal domov iz dvomesečnega potovanja po Avstraliji, pa še prej en teden na Baliju. So 'rahlo' nepovezani itd., pošiljam ti jih samo, da vidiš če se ti zdijo zanimivi, jih bom pol predelal, če bi jih rad objavil... Za malo boljše razumevanje: najprej en teden balija, potem en mesec v Perthu pri prijateljici in njeni družini z nekaj potovanji okoli, pol pa še en mesec v centru in na vzhodni obali.
 Lep pozdrav,
 Luka lukab@bigfoot.com 
 keep up the excellent work...

___________________________________________

Polinezija: Tahiti, Moorea, Bora Bora, Maupiti, Raiatea, Huahine.

________________________________________________

Za foto galerijo sva izbrala nekaj manj tipicnih slik.

Slike so malce kronolosko pomesane, ampak nic ne de. Imava tudi še veliko drugih fotografij in video materiala (4.5 ure Video Hi 8 XR) in montirano verzijo na beti (cca 1 ura) brez komentarja, le z avstralsko glasbo, ce bi morda potreboval kaj materiala za katero tvojih odlicnih oddaj.

Stefan & Josipa

Eden najvecjih termitnjakov na svetu, visok preko 4 m v kraju Mataranka, v dezeli Never Never (Northern Teritory) med Darwinom in Alice Springsom

Osrednji mestni park v Darwinu

Na pescenem otoku Fraser Island, med mestoma Brisbane in Cairns

Nasad banan z veliko banano v mestu Coffs Harbour med Sydneyem in Brisbane-om

"Ladies from Cairns"; bolj ali manj izgubljene tipicne Aboriginke sredi urbanega sredisca

Angleska kraljica Viktorija sredi nakupovalnega sredisca Queens Victoria Building

"Kamniti krompirji" ali The Devills Marbles severno od Alice Springsa

________________________________________________

  Avstralija drugic - po šestih letih
Ker Avstralije ne moreš spoznati v enomesečnem obisku in zaradi lepih doživetij, sem po skoraj šestih letih vrnil v novi svet. V tem času se j marsikaj spremenilo, za popotnike v dobro in slabo. Najprej viza. Prijetno presenečenje je, da si jo lahko preskrbiš preko Interneta , le paziti moraš na izbiro ko izpolnjuješ obrazec, Letalski prevozi so še vedno sorazmerno poceni z cenenimi letalskimi prevozniki. Že znanemu Virgin Blue se je pridružil še JetFlex, tako, da je izbire dovolj. Za eno in pol urni polet od Sydneya do Melburna je vozovnica okrog 100 $ (! AUS je okrog 150 tolarjev). Čeprav Avstralija ni uvedla EVRA so se cene, predvsem hrane, tudi tu povečale.Na drugi strani pa se je velik val priseljencev z Azije povzročil, da so ti odprli ogromno majhnih lokalov, kjer dobiš dober obrok že za 6 do 8 $, če si seveda privrženec azijske kuhinje. Prenočevanje v Bacpackerjih in Youth Hostlih je relativno poceni, cene za ležišče v 4 posteljni sobi je okrog 20$, prednost teh pa je, da so v središču mest, so čisti in tu dobiš veliko informacij. Če si včlanjen v mednarodno Youth Hostel organizacijo prihraniš v Youth Hostlih 3 dolarje dodatne takse za nečlane.
Letošnje veliko presenečenje je bila Tasmanija, raj za planince in ljubitelje narave. Teden dni pohajkovanja po skoraj neokrnjeni naravi parka Cradel Mountain, posejanim z jezeri, urejenimi potmi, ob srečevanju s prijaznimi živalmi je pravi oddih od industrijskega in potrošniškega sveta. Tudi tu se da preživeti relativno poceni, le hrano je potrebno kupovati izven območja parka (redno vozi brezplačni avtobus).

Igor Gatnik

________________________________________________
Prva Slovenca z avtom okoli sveta
Čas: 11 mesecev na poti Kraj: Melbourne Država: Avstralija
Število prevoženih kilometrov: cca 34.000 km
Medtem ko imate v Sloveniji zimo (sneg) je v Avstraliji pravo poletje. Tako sva se skoraj skuhala na 50 stopinjah celzija v avstralskih puščavah. Kot učitelja smučanja pa nisva mogla iz svoje kože in sva začela svoje znanje prenašati naprej. Za najboljše učence so se izkazali (ne boste verjeli) kenguruji, ki že obvladajo smuk naravnost. O nadaljnem napredku pri učenju vas bova sproti obveščala.
Sama Avstralija je dražja kot sva si predstavljala, zato je bilo potrebno zaslužiti tudi kak dodaten avstralski dolar. Ker se kenguruji niso izkazali za najboljše plačnike, sva se ustavila v mestu Mildura (Victoria), kjer so ravno začeli s trgatvijo. Tako sva trgala in si pela: »En hribček bom kupil, bom trte sadil...«
Ter štela prislužene dolarčke...
Pot do Slovenije je še dolga (transport avtomobila v San Francisco, prečenje Srednje in Južne Amerike, transport avta v Južnoafriško republiko in prečenje Afrike), midva pa imava zaenkrat še dovolj energije in volje, da premagujeva vse ovire na poti (katerih res ni malo).
Če vam je www.ravbar.t-media.si   (internetna stran projekta) všeč jo prosim priporočite naprej prijateljem, kolegom...
Srečno od Uroša in Kristine Ravbar

Prav poseben Božič
Po najboljšem zajtrku doslej (dimljena šunka, jajčka, odličen kruh z makovimi zrnci ter kavica) sva v hudi vročini odkorakala do nekaj kilometrov oddaljenega skladišča kjer je že čakal najin avtomobil Franci. Za nama je bilo šest stresnih dni urejevanja vseh formalnosti za uvoz avtomobila v Avstralijo in z živci sva bila zares na koncu. Vse se je dodatno zapletlo z zamudo ladje ter z dvodnevnim raztovarjanjem kontejnarjev. Najbolj pa s tem, ker je carina ravno najin kontejnar izbrala, da gre skozi x-žarke. Koliko klicev in živciranja je bilo potrebno, da so kljub bližajočim praznikom vzeli najin kontejnar kot prioriteto, saj bi drugače čakala na avto še vsaj dodatnih osem dni (saj carina med božično-novoletnimi prazniki ne deluje).
Bil je predbožični dan in do štirih popoldan se je moralo vse razplesti, da bi le prišla do avta. Avto so dopoldan le transportirali iz pristanišča do skladišča, kjer je bil potreben še dodatni pregled inšpektorja, zadolženega za karanteno. Po izpolnjevanju gore novih formularjev se je lotil pregleda avta. Po njegovem mnenju avto ni bil očiščen kot bi bilo potrebno. Na podvozju je bila umazanija. “Tak ne more vozit po avstralskih cestah,” je uradno nastopil inšpektor.
“Pa tele argo kocke, kaj je tole?”
In je že letelo v kanto za smeti. Pa vanilijev sladkor pa še nekaj druge hrane.
“Smučarske palice, ja gor je preveč umazanije, tole bo treba na pranje, pa tele alpinistične čevlje tudi,” ni poznal usmiljenja.
“Je možno, da to operemo tukaj,” sem hotel olajšati zadevo.
“Ne! Avtomobil je potrebno prepeljati na drugo lokacijo, kjer to perejo. Ampak najprej je treba počakat carinika, da pregleda avto in vso prtljago,” se je namršil inšpektor.
Samo prijela sva se za glavo. Še enkrat sem klical na carino, kdaj bo prišel njihov človek. Dogovorjena sva bila ob dvanajstih, pa so mi sporčili, da pride šele ob pol dveh, prej ne more. Če bi čakala do takrat se ne bi dalo več oprati avta in bi samo zaradi tega obtičala za dober teden. Vedel sem, da bo šlo na tesno s časom. Lepo sem prosil carino, če mi dovoli, da z tovornjakom prepeljemo avto na prostor za pranje, pred prihodom carinika. O.K. naj bo. Potem smo iskali, kje bi dobili kakšen tovornjak, ki prevaža avtomobile. Komaj smo našli nekoga, ki je slišal samo na besedo “cash”. Cena za kolege samo 40$ (avstralskih dolarjev), nazaj bom pa avto pripeljal sam. Čeprav je bila ena guma čisto prazna, se sploh nisem sekiral. Ob treh popoldan sva imela rezerviran termin pri vulkanizerju, da zamenja vse štiri gume.
Tina je vmes reševala drug problem. Uradnik za karanteno je za svoj desetminutni pregled zahteval samo 90$. Ampak to se ni dalo plačati z gotovino, niti ne s karticami, katere sva imela pri sebi. “Kaj naj naredimo?”
“Edina možnost je, da greste na pošto in nakažete na naš račun,” je svetoval.
Sam sem se odpeljal s tovornjakom do prostora za pranje, kjer si je mojster za pranje vzel čas in pral avto celo uro. Večinoma samo podvozje, ki najbrž ni bilo še nikoli tako oprano. Račun samo 66$, kot da sem Dedek Mraz z denarjem. Ampak kaj sem hotel, kot da sem plačal. Samo za stroške v pristanišču je šlo 400$, za prevoz avtomobila do skladišča in raztovarjanje pa dodatnih 370$. Ja potovati okoli sveta z avtom ni poceni.
Ko sem opravil z pranjem avtomobila in plačal, sem hotel zapeljati na glavno cesto. Bolj sem razmišljal bolj sem bil zmeden, po kateri strani moram voziti. Vedel sem, da vozijo Avstralci po drugi strani kot mi, kje hudiča pa vozimo mi. Za vsak slučaj sem raje počakal, da je mimo pripeljal prvi avto, da sem vedel, katera stran je prava.
Nazaj do skladišča. Vmes še telefoniranje in usklajevanje s carino, kdaj bo tam prišel carinik. Končno se je začelo razpletati. S carinikom smo šli še enkrat skozi zasliševanje, kaj vse tovoriva s seboj. Zazdelo se mi je, da imava res preveč robe. Kaj nama je treba vlačiti po svetu vso alpinistično opremo, pa celo smuči. Pri karnetu (dokument o avtomobilu) nama je razložil, da bi moral biti žig tudi na notranji strani karneta, ne samo na prvi. Vseeno je bil človeški in smo v normalnem času zaključili s pregledom. Potem sva “letela” naprej. Najprej sva napolnila prazno gumo in se odpeljala do prostora, kjer polnijo plinske bombe za kuhanje. Le to sva morala spraznit pred natovarjanjem avtomobila v kontejnar zaradi indijskih carinskih zahtev. V Avstraliji pa nikjer ni bilo mogoče te bombe napolniti. Ravno tako nikjer ni bilo mogoče kupiti bombe, ki bi se prilagajala najinemu gorilniku, tako da sva morala kupit nov komplet (bomba 25$, gorilnik 38$, polnjenje bombe 12$). Hkrati sva morala kupiti še pretvornik električnega toka, da ustreza našim vtikačem (samo 12$). Kupila sva še vodni filter saj je voda v Avstraliji pregrešno draga (skoraj kot Coca Cola). Tako da sva se odločila, da ne bova kupovala pijač, ampak si bova vso vodo raje prefiltrirala.
Potem sva z zamudo drvela še do vulkanizerja, ki je čakal samo še naju. Bila sva zadnja stranka pred Božičem. V eni uri je najin Franci dobil štiri nove gume (680$). Čeprav je bila ena guma še dobra pa si vulkanizer z njo ni mogel kaj dosti pomagati, ker imajo Avstralci, kot vse drugo, drugačne dimenzije gum. Ko sva se vračala do prenočišča “Youth hostla” sva bila le dobrih sto metrov od njega, ko sva padla v sistem enosmernih ulic in sva rabila petnajst minut, da sva našla pravo kombinacijo, ki naju je pripeljala do najinega prenočišča.
Ko sva utrujena prišla v sobico, sva skočila samo še pod tuš in potem naj bi se začela božična večerja (meso na žaru - kolikor lahko poješ, vsak prinese le pijačo). Sam sem se odločil napisat še dnevnik, Tina pa je šla pomagat pri pripravi večerje, ko se naenkrat prikaže spet na vratih.
“Kaj ti veš, da tukaj praznujejo božični večer šele jutri.”
Samo nasmejala sva se. Še dobro, da sva dala tisto steklenico belega rieslinga vseeno hladiti, bova imela pa Božič v dvoje.

Delfini v kraju Monkey mia
“Krasen občutek je, ko se ti delfin počasi in previdno približa in se ga lahko dotakneš oz. se ti on pritisne k nogam. Tako lepe in tako posebne, občudovanja vredne živali. Čvrsta, gladka napeta koža in dobrodušen pogled v tebi prebudijo otroško igrivost. Delfini so zelo igrivi ter navihani in te mimogrede pošpricajo z repom. Zelo radi so v družbi. Videla sva kar deset delfinov naenkrat. Sediš na plaži in jih opazuješ, kako usklajeno plavajo eden ob drugem, se obračajo in kolovratijo po vodi. Nagnejo se na bok in te pogledajo z enim očesom. Občutek imaš, kot da se ti smejijo in včasih ti hočejo tudi kaj povedati z različnimi glasovi.”
P.s. Delfini imajo posebne senzorje za lovljenje rib oz. pozicioniranje predmetov in živali (kot x – žarki). Hkrati pa jih ti žarki izdajajo pred večjimi plenilci (orke), ki jih nato napadejo. Delfini živijo v skupinah, velikokrat pride na več samcev ena samica. Imajo pogoste spolne odnose. Ena samica občuje z več samci, tako da se ne ve, kdo je oče. Imajo po enega mladiča. Mati vzgaja mladiča 3-6 let, ga ščiti in uči loviti ribe, dokler se ne osamosvoji.

Kampiranje v parku Cape Range
Po celodnevni vožnji sva parkirala najin avtomobil v preprostem kampu North Mandu, sredi narodnega parka Cape Range. Družbo nama je delal švicarski par iz Zuricha (Barbara in Oliver). Na potovanju je vedno lepo, ko imaš dobro družbo in nanesejo pogovori o vsem živem. Ravno smo končali z večerjo, ko se je zaslišalo igranje na saksofon. Sosed v kampu, še en Švicar, ki potuje po Avstraliji in si služi za kruh z igranjem inštrumenta na ulicah. Tako smo poslušali glasbo, pili vino in občudovali južno ozvezdje. Sredi divjine ni bilo nobenih motečih luči in kristalno se je videla mlečna cesta. Ko sem gledal številne utrinke na nebu sem razmišljal o našem planetu zemlji. Več videvam sveta bolj se počutim majhnega, planet zemlja pa je vedno večja. Vse bolj jo spoštujem. Vse bolj sem odvisen od njenih lepot.

Adrenalinske neumnosti v narodnem parku Karijini
Zgodaj zjutraj sva se odpravila raziskovat kanjon Knox, ki leži sredi narodnega parka Karijini. Ko sva se spustila v kanjon, sva bila kar razočarana, saj sva pričakovala da bo lepši. Potem pa sva začela slediti potoku. Ko sva se prebijala skozi zaraščeno rastje, sem se začel vedno bolj počutiti kot prvi raziskovalec parka. Nikjer ni bilo nikogar. Družbo nama je delalo le ptičje petje in osamljen velikanski kuščar, ki se je prišel nastavljat prvim sončnim žarkom. Kanjon je postajal vedno ožji in lepši, saj so se nenavadne rdečkaste oblike skal odsevale v vodi.
Na koncu se je kanjon čisto zožil pa sva se vseeno odločila nadaljevati. S seboj sem imel 30 metrsko vrv, osmico, nekaj vponk in prusikov. Vrvi nisem mogel nikamor pritrdili, ampak to naju ni ustavilo. Kanjon se je vedno bolj ožil. Pod nama je tekla deroča voda in vsak zdrs bi bil usoden. Ko se je kanjon čisto zožil sva se z rokami in nogami opirala na skale in se premikala kot pajka naprej. Ko sem zagledal ogromno skalo zatlačeno sredi kanjona mi je zaigralo srce. Samo da prideva do te skale pa sva zmagala. Ko sva se s precej truda le stlačila na njo, nama je odleglo. Gledala sva navzdol deročo vodo, ki se je zlivala v velik vodni bazen in le težko sva krotila svoja čustva. Naprej je bil še en slap ter večje jezero. Brez vrvi se do njega ne bi mogla spustiti (potrebovala bi vsaj 50 m fiksno vrv). Obsedela sva na skali in razmišljala, da potujeva okoli sveta in delava take adrenalinske neumnosti.

Avstralija – raj z hudo napako
Večinoma ljudje mislijo, da je potovanje po Avstraliji ena sama uživancija. Pa ni čisto tako. Komaj sva se navadila na nenormalno visoke cene (ki bodo odbile marsikaterega popotnika, da Avstralijo še kdaj obišče). Ves čas kampirava in si sama kuhava, to je edini način, da preživiva. Če pa želiš odkriti pravo (neturistično) Avstralijo te čaka ogromno vožnje. To pomeni da se tudi dva do tri dni voziš po ravni cesti, kjer ni ničesar, razen na vsake toliko časa osamljena bencinska črpalka s pregrešno dragim gorivom (sploh cena diesla je enormna). Res je, da na cesti ni skoraj nikogar, zato pa imaš toliko večjo družbo, ko se zaustaviš. Ponavadi je cca 40 stopinj celzija in si že itak čisto premočen, ko te napadejo roji! muh. To je neverjetno. Muhe ti rinejo v usta, nos, oči, ušesa, v vse odprtine…Zlezejo ti pod sončna očala in ti ne dajo mira. Človeka pripravijo tudi na živčni zlom. Pomaga edino zaščitna mrežica na glavi. Če je nimaš moraš ves čas mahati z rokami okoli sebe, kar zna biti izredno nelagodno. Ko sem bil prvič v Avstraliji so me napadale le male muhe (sandflies). Zdaj pa so se pojavile nove, večje, ki te prav pičijo in sesajo kri (na srečo niso povsod po Avstraliji, ampak samo v bolj odmaknjenih predelih), da ne govorim o malih osicah, ki na srečo ne pikajo, zato pa ti lezejo po vseh delih telesa.
V kopalnici v kampu mesta Tom Price pa smo imeli pravi živalski vrt. Ko sem si umival zobe je iz umivalnika ven skočila mala žaba. Kaj takega. Zjutraj pa je bilo slišati regljanje malih žab v odtoku. Pa nešteto kobilic, ščurkov, mravelj in kuščarjev, ki so zapolnili steno. Dobrodošli v “pravo” Avstralijo.

Kenguruji
Pred večerom sva se počutila kot sredi kakšnega parka, saj sva v eni uri videla med 30 in 40 kengurujev. Ko sva pripeljala mimo smo se gledali in čudili eden drugemu. Kenguruji imajo zelo dobro ravnotežje. Hkrati se naslanjajo na prednje noge, zadaj pa za ravnotežje skrbi izredno velik in močan rep.
V kampu pa je prišel kenguru čisto do nas in se ulegel poleg Kristine. Ona ga je lepo crkljala in tako je postal kar najin ljubljenček. Kasneje sva opazovala kako sta se 50 m stran dva kenguruja (samca) začela tepsti za samico. Borba izgleda tako, da se oba postavita kar najvišje lahko, pri tem jim je v veliko pomoč rep, na katerega se oprejo. In potem sta kar skakala eden po drugem, oziroma se boksala s sprednjimi kratkimi nožicami (zadnje so precej daljše).
V neverjetni harmoniji pa živijo z zajci. Sivi in črni zajček sta pritekla od ne vem kje in se začela igrati z kenguruji. Eden je tekel okoli kenguruja v krogih, potem pa se je usedel poleg. Kakšen prizor.

Uroš Ravbar
www.ravbar.t-media.si  (Z avtom okoli sveta)
________________________________________________
22.12
SPLETNI KLUB – Prva Slovenca z avtomobilom okoli sveta
Spoštovani,
na poti z avomobilom okoli sveta naju je pot prinesla v daljno Avstralijo.
Po devetih mesecih na poti in skoraj 26.000 km prevoženih kilometrih sva končno prispela v Perth, ki leži na zahodni obali.
Čaka naju zamudno in stresno urejevanje vseh carinskih obveznosti in avtomobil bo moral iti celo v karanteno.
Avstralija ima enega najstrožjih predpisov glede uvoza česarkoli, zato je postopek še veliko daljši kot kje drugje.
Važno je, da sva midva zdrava in polna energije za nadaljne dogodivščine, ki naju čakajo na poti.
Želiva vam da bi preživeli lepe Božične in Novoletne praznike.
V naslednjem letu pa vam želiva veliko sreče, zdravja in osebnega zadovoljstva.
Da bi imeli čimveč volje uresničevati svoje sanje in slediti svoji poti.
Srečno!
Uroš in Kristina Ravbar
E-mail: uros_ravbar@yahoo.com
www.ravbar.t-media.si (Če vam je www stran všeč jo priporočite naprej. Hvala!)
P.s. V življenju ti je žal za vse neumnosti katere nisi nikoli naredil. Živi se samo enkrat.
_________________________________________________

TOM -
VELJA ZA OBOČJE New south Wales (Sydney in Canberra) in Victoria (Melbourne).
Najboljaša verzija je rentacar vendar ja kar drago. Naprimer stroski za: dva tedna in 2000km poti + bencin priblizno 800$ in polog ob dvigu avtomobila 1000$(za nas iz Evrope)ta polog dobis nazaj ce je z avtom po vrnitvi vse OK.( avto Ford falcon letnik 1993). Tako da sva si nazadnje sposodila avto od bratranca.
Z punco sva letos januarja prepotovala pot od Sydney-a do Melbourn-a in nazaj.Dol sva potovala ob obali se ustavljala v nacionalnih parkih in uživala na kilometerskih peščenih plažah.Na poti nazaj proti Sydey-u sva sla skozi Snowy Mountains in Canberro. V vsakem tudi najmanjsem mestecu so avtokampi (cena za plac sotorja npr. v Canberri 18$ na noc) in moteli (od 45$ na noč). (za hostle ne vem).
Ker se dol bliža “zima” oziroma ni kopalna sezona so avtokampi in nacionalni parki verjetno bolj prazni.
Sydney je čudovit in zanimiv (pabi, pivo, parki,….).
Vtisi o Avstraliji v treh besedah: Prijazni ljudje, dobra raznolika hrana z vseh kancov sveta in čudovita ogromna pokrajina.
Pozdravi mi Bondi Beach in ocean.
UŽIVAJ!!!!!!!!

________________________________________________

Luka Batistič  luka@studiotrg.si

Avstralija: Skok z mačkom

Po prežurani noči sem se zbudil ob 1h popoldne in se  v desetih minutah odločil, da bi bilo najboljše zdravilo za mačka, da se vržem iz popolnoma delujočega letala. In sem sel. Prvič sem vzletel z letalom, ki ni imelo vrat, sedel sem 1m od odprtine, kjer bi ta morala biti. Že to mi je zacelo poganjati adrenalin, še posebej v zavojih, ko te vleče ven in se nimaš za kaj prijeti. Ko smo prišli na 3100m pa je sledilo: noge ven iz letala, ready, set, go, rahel sunek tandem diverja in že sem s hrbtom proti tlem letel, v bistvu padal, ampak zdi se ti, da letiš, letalo se v parih sekundah zmanjša v piko, ta čas se že obrneš in se vedno letiš, letiš, se dereš, čeprav ti je tandem diver rekel, da imej usta zaprta. NORO.

Pol se pa čisto prehitro odpre padalo in sledi par minut spiral. NORO. Glede na to, da imam nekaj izkušenj s padali, mi je tandem diver prepustil komande in uspele so mi prve spirale v mojem padalskem življenju. Ko sva pristala, sem mu razložil o slovenski padalski tradiciji - po prvem skoku (tandem ali solo) se ti čestita pol dobis pa še eno brco v rit. Bobu (tandem diver) je bilo to zelo všeč, tako da sem na brzino dobil eno brco. Isto se je zgodilo tudi prestrašenim Japoncem, ki so pristali za mano. Macka ni bilo vec nikjer zaslediti.

________________________________________________

katja - 
POzdravljeni.
V za?ku naslednjega leta s fantom na?ujeva potepanje po Avstraliji.
Zanima me,ali je mogo?priti do priložnostnega dela in ali je za nekajdnevna dela potrebna delovna viza.
Hvala!
Katja
 +
aastra - 
POzdravljena,
Ve?nformacij najdeš v tej temi foruma:
http://www.odpotuj.net/forum/topic.asp?TOPIC_ID=180
Lp, Jure
+
podpalmo -
Zivjo!
V Avstraliji sem bil tri mesece, od tega sem pet tednov prezivel na plantazi grozdja.
Avstralija ima 20 mio ljudi in vsaj se 1 mio ilegalne delovne sile, tako da vecino del na plantazah tako ali tako opravijo backpackerji in ilegalci.
Delata lahko prakti? povsod, celo v hostlih kot sobarja....
Ce vaju se kaj zanima, se pa kar oglasita.
Carpe diem!
Ales

_______________________________________________

Brezovar Igor

AUSTRALIA

 Po uspešnem potovanju skozi 26 držav Afrike sem končno poslal motor BMW 1100GS iz Cape Towna v Australio,konkretno v Perth.Motor je prispel 14 dni kasneje kot sem predvideval, ker se je ladja ustavila in potem prekladala v Singapurju.Cas sem si krajsal s tem, da sem najel agencijo s katero smo odpotovali proti 1500 km vzdaljenemu Exmounthu. Druzba je bila zelo pestra.Angleži, Nemka, 2 japonki, 4 Irci, Američaniki, Indka, Svedki, Danec ter Dolenjc iz Žužemberka.Vsak dan je bilo zelo veselo, spali smo v naravi, pekli kengoruje ki smo jih tekom dneva povozili, kopali se v morju med pisanimi rybami in želvami, ter obiskovali narodne parke.Skupaj smo bili 7 dni in na koncu smo se pocutili kot bratje in sestre.Naredili smo 3500 km.

 V Perthu me je že čakal motor.Uredil sem carino in karanteno, kjer so zelo podrobno pregledali motor, če ni na njem preveč blata, v katerem bi lahko bile bakterije in insekti še iz Afrike.Še isti dan sem dal motorna servis, kjer so mi menjali olje ter svečke in takoj drugi dan sem odpeljal proti cca 5000 km odaljenem DARVINU na severu Australije.Cesta je bila odlična in pokrajina se je menjala postopoma in vsakih par sto km je bilo topleje.Nehalo je tudi deževati postopoma in čutil sem, da se je avantura zopet začela. Srečaval sem ogomne 70m dolge kamione, veliko povoženih kengorujev, pokrajina pa je bila z dneva v dan bolj in bolj sucha, zemlja pa je postajala tipično rdeča.

Obiskal sem veliko narodnih parkov, kjer sem lezlel po gorah, kopal se med delfini in pelikani, bordal po pesčenih dunah...Fascinirale so me razdalje v zahodni, severni in juzni Australii.Med bencinskimi črpalkami je bilo pogosto 300, včasih 400 km, kjer pa si lahko le natočil bencin ,nekaj spil ali se najedel hamburgrev ali klobas.Niti piva tam niso prodajali, ker so zato namenjene posebne trgovine v večjih mestich, in sem se včasih moral resnično smejati, ko mi je lastnik črpalke rekel, da ima do prvega piva tudi po 500 km. Pomislil sem na nekatere Žužemberčane, kako bi jim najbrž ustrezalo to!!!No, da nepozabim povedat, res pa je, da skoraj vsak od lastnikov je v dervarnici imel parkirano malo letalo. Med temi razdaljeami pa ni bilo ničesar.Niti ene barake, drevesa, hiše..Nič, nič nič!Le pustina, črni asfaltovi trak in mrtvi kengoruji.

Na razdalji proti BROOME jsem jih na razdalji 100 km naštel 221, ki so ležali ob cesti, in veliki orli so sedeli na njih in trgali meso.Tudi jaz sem zadel enega kengoruja.Zagledal sem ga pred sabo, on se je ustavil, in me gledal.Zadnji hip pa je skočil pod motor in zadel sem ga z kufrom.Polomil sem mu noge.Mentalno je bil zdrav, vendar skakati ni mogel.Cvilil in tulil je zelo naglas.Ker sem imel izkušnje iz izleta, sem vedel, kaj moram narediti.Iz motorja sem snel "montirajzne" in ka začel mlatiti po glavi.Kri je špricala po motorju, kombinezonu in po asfaltu.Z nekaj udarci sem reveža ubil.Ker se je že temnilo in jaz sem imel še cca 200 km do prvega mesta, sem vedel, da bom moral prespati zopet ob cesti in hrane nisem imel s sabo, se premišljeval, ali bi si odrezal kos mesa in ga na ognju spekel, vendar ko sem pogledal ubogo živalico, sem nasrečo izgubil apetit in odpeljal.V Avstraliji je zakon, da lahko prenočuješ kjerkoli, če si odaljen od mesta min.16 km.Pogodto sem toraj spal ob cesti v šotoru in se občasno srečeval z drugimi popotniki.skupaj smo vedno kurili ogenj in pekli meso.

 Na severu Australie je postalo že precej toplo, pa četudi je bil zimski čas.Toplota je bila okoli 35 stopinj, zvečer pa kar hladno, okoli 5-10. Peljal sem skozi vasi, kjer so živeli prvotni prebivalci-ABORIGINI. So zelo temne polti in širokih obrazev.Na vaseh, kjer je bil prepovedan alkohol zaradi njih, so bili dokaj prijazni, vendar še vedno zelo nezaupljivi. Velika razlika od Afričanov.Niso me kar tako vabili v svoje hiše ter mi ponujali hrano, ampak le sem in tam povprašali za motor, ki se jim je zdel zelo zanimiv.V mestih pa so tej ljudje eni veliki reveži in delujejo kot naši klošarji ali ciganje.Povozil jih je čas in svojo srečo so pogosto našli v Alkoholu.

V Turkey creeku sem najel helikopter in poleteli smo nad narodnim parkem BUNGLES BUNGLES, kjer je gorato področje, vse gore pa imajo vrhe okrogle oblike. V tej vasi je absolutna prepoved alkohola zaradi Aboreginov, ker drugače bi jih pijača zopet uničila.Let je trajal 1 uro in priznam, da sem zelo užival zaradi naravnih lepot in sploh, z helikopterjem se ravno neletim vsak dan.

Cesta proti Darwinu je bila asfaltna in brez kakrsnih koli vecjih ovinkou.Vozil sem kot skoraj celo Australijo.Minimalno 120km/h.Pogostokrat sem se ustavljal na krokodiljih farmach in opazoval velike in nevarne živali, ki so se negibno sončile in zbirale energijo, da bi lahko kasneje ujela svoj plen. So zelo nevarni in hitri.Požret človeka jim nedela problem in po besedah lastnika farme, se nekajkrat na leto zgodi, da kakšen turist ali nepazljivi domorodec pride ob kakšen del telesa, ali pa izgine cel, odvisno, kako so krokodili lačni. Sicer pa jedo zelo malo, in kokoška, ki je v sekundi izginila v ogromni čeljusti, takemu obru zadostuje tudi na mesec.Videl sem tudi Berta, krokodila, ki je "igral " v filmu Krokodil Dundee.je velik cca 7 m in vprasal sem, kako so snemali tisto sceno, ko je ležal na njem človek in ga držal za glavo.Odgovor je bil logičen: Krokodila so dali v zmrzovalni kamion, in ga pustili nekaj ur zaprtega v "hladilniku" in ko je "crocks" hladen, se sploh nemore hitro gibati in nima moči, da bi koga lahko ugriznil.

 V Darwinu je bil vrhunec zimskega letnega časa, zato je bilo samo 33 stopinj."ja hudiča, koliko je pa sele poleti??" Ja, to je pa 98% vlaga, stopinj pa ravno toliko kot pozimi.Neda se dihat, ljudje se zadrzujejo doma, ker ce gres ven, si takoj prepoten in moker, torej za njih je sedaj pravi čas, ki ga uživajo.Vroče je bilo,ampak v morju se ni bilo mogoče kopati, ker so bili povsod morski psi in celo krokodili.

Blizu Darwina je bil Kakadu narodni park, ki je velik kot slovenija in sem vozil 3 dni po njem.Videl sem ogromno lepih slapov, dežnih pragozdovov, veliko živali, srečal pa sem se z zelo zanimivimi domorodci, ki so me povabili v svojo vas.

Zelo nerad spominjam na trenutek, ko sem si kupil sendvic v Parku, se usedel pred trgovino in listal po vodiču, kaj me še lepega čaka v parku.Kar naenkrat se je iz neba vzel orel in mi je hotel odtrgati sendvič iz rok.Ni mu uspelo,(ker najbrž ni slutil, da sem Slovenc, mi pa ko jemo, držimo svojo hrano močno v "rakah")tako da je odletel z prazno.Povedal sem zgodbico domačinom, ki so trdili, da imam veliko srečo, da mi ni odtrgal del žnabljev, in da se to dogaja pogosto.   

Čakala me je pot preko sredine Australije do Alice Springs.To cesto so gradili ljudje iz Afganistana in so bili potem tudi prvi priseljenci v teh nehvaležno pustih in vročih krajeh.Vozil sem ure in ure proti jugu, ne da bi videl kakšno hišo, drevo ali vsaj nekaj zanimivega.Le grmičava in rdeča pokrajina je bila pred mano.Včasih kakšen kengaroo, ali emu, drugače pa nič. Cesta je bila lepa.Spal sem zopet ob cesti na parkiriščih in pekel ali kuhal hrano, ki sem jo nekaj dni prej kupil v Darvinu.1550km je razdalje med Darvinem in Alice.

 Vcasih tudi nekaj dni nisem pošteno spregovoril in se pogovarjal z ljudmi, zato sem se nad tem zelo iživljal v nekem hotelu v Alice Spring in sicer je zgodbica takale: Bil sem v študentskem domu in si hotel speči jajca, ko je prišla v kuhinjo mlada blond gospodična, ki sem jo takoj v angleščini ogovoril:"Hello, where do you come from(od kod si?)? rekla je: "I am from Slovenia", jaz pa naprej v Angleščini: "WoW, where is Slovenia?" (kje je Slovenija-zelo začudeno) ona pa:"it was part of yugoslavia" (bil je to del Jugoslavije) in jaz: aaaa TITO, TITO, aha yes, yes...tell me some slovenian words." (reči mi nekaj slovenskih besed, sem jo prosil in ona je zamajala z očmi in čutil sem na njenem obrazu, da si je mislila, zakaj bi takemu kretenu govorila slovenske besede, če še neve, kje je SLO, povrh tega pa najbrš še neve, da je TITO že zdavnaj pokojni, vendar je le rekla ravno to, kar si je mislila v slovenšini): " zakaj bi ti govorila, če pa itak neboš nič razumel(rekla mi je v zelo pravilni Slovenščini, jaz pa nazaj po dolenjso)

"Al, verjem, da te čist use zastopm in hmal se bomo bl k si ti mislš...." Od takrat sva si padla v objem, spila nekaj pirov in potovanje je bilo končno malo bolj veselo.Stara je bila 25 let z Štajerske. Drugi dan sva si sposodila čelado in odšla je z mano 1500 km proti jugu.Bila sva skupaj 3 dni, si ogledala puščavo, Uluru (rdeča skala v sredini ničesar) i coober Pedy, to je vas, kjer živi 52 narodov in velik del življenja se dogaja pod zemlo v luknjah.Hoteli, bari, restavracije, trgovine,cerkve, vse to je pod zemljo. Zato, ker je tekom poletja zelo vroče, pod zemljo pa je prijetno. Skoraj vsi ljudje v vasi pa se preživljajo s tem, da kopljejo OPALe-drage kamne.V vasi sem našel srbsko komuniteto in z njimi prezivel kak dan.Gospa mi je pripovedovala o težkem življenju kar se tiče razdalji in mi govorila, da ko je bila noseča, je imela popadke, do prvega doktorja pa so imeli 800 km in seveda je sina rodila po poti v Adelaide.Drugače pa ženska kar lepo živi, ker je njen dedek pred nekaj desetletij izkopal za 2.000.000 dolarjev Opalov.

Nekaj dni kasneje sem prispel do deževnega Adelaide. Našel hotel in nestrpno čakal drugega dne, ker naj bi priletela na obisk moja prijateljica iz Prage.Planirala sva, da bo ostala z mano mesec dni, vse do 7500 km odaljenega Cairnesa na severu Australie.Bil sem vesel, ker mi je vcasih le bil dolg čas in sem kar potreboval človeka, s katerim bi si razdelil krasne občutke in lepote Australije.Priznam pa, da se je na jugu moj avanturistični del Australie končal. Vse naprej je bila civilizacija, Okolica je bila zelo podobna Sloveniji, vse ceste so bile polne aut in kamionov, vreme je bilo pogosto deževno in mrzlo, plaže so bile polne ljudi in skratka, potovala sva samo po turističnih mestih, prava avantura pa je bila pri koncu.

 V melbrnu em zamenjal olje in gume na motorju, v Sydniju sem spoznal Čehe in nekaj dni ostal pri njih, v Brisbanu sva obiskal nekaj lepihj plaž in otokov z jasno belim peskem, nekaj narodnih parkov v okolici, vasico NIMBIM, kjer australska vlada dovoli, da prebivalci te vasi kadijo lahke droge, tako da sem tam res videl ljudi kaditi povsod, pa ni bilo vazno, ali je bil mesar, uradnik, ali pek.Skoraj vsi so kadili travo. Celo majhni otroci so jo vlekli, kot da bi jim šlo za življenje. Dva dni v tej vasi je prekleto zadostovalo.Odrinila sva proti severu.Lepega dne, ravno ko sva tisti dan hitela na neki trajekt na rajski otok, sem predrl gumo in jo menjal tri ure, jo napihnil,seveda ni drzalo.No, ker pač neznam, sem to operacijo flikanja ponovil še dvakrat, potem pa sem le uporabil zračnico, ki sem jo dal v gumo, zopet napihnil in držalo je. Zadnji teden dni sva preživela v Cairensu, kjer se uredil vse papirje, našel ladijski transport, avionsko karto, ter zevečer med sprehodom gledal na sever, kjer name čaka Indonezija, Sumatra, Malejzija,Tajska, Kampučija,Laos,Vietnam ,kamor se bom zopet z istim motorjem odpravil nekaj mesecev kasneje.Potem pa še preko Koreje ,Japonske, Rusije, Mongolije, Kazahstana, Uzbekistana, Turkmenistana, Azerbajdzana, Armnenije,Moldavije, Ukrajine, Slovaške ,Češke vrnil na pico v Gobjo Hiško pa na en PIR.

Motor je sedaj v Australiji in v leseni kišti čaka na ladjo, ki ga bo peljala v JAKARTO v INDONEZII. Mogoče neverjetno, mogoče ravno zato imam z motorjem srečo, ker ga po usaki končani in pred začetkom poti  in ga poljubim,ter mu zašepetam, da je DEC in da ga imam rad in upam, da me bo na "ta PIR" le prpelov. Zveni to zelo kičasto in sentimentalno, ampak jaz mu to res govorim, ker ga ljubim, mojga BMWjčka!!!!!!!!

 Igor Brezovar     

________________________________________________

Cooktown, 16.06.

Pozdravljeni!

Lepa hvala vsem, ki ste mi odgovorili na zadnje pisarije, lepo je videti in vedeti, da te nekdo spremlja na potovanju. Trenutno smo ze tretji dan v odmaknjenem Cooktownu, kjer je na jutrisnji dan leta 1770 veliki morjeplovec James Cook nasedel na koralni greben. V zalivu pred danasnjim mestom je popravljal svoje ladje in uspel preziveti napade krokodilov, komarjev in drugih tropskih insektov ter divjih Aboridzinov. V mestu nismo toliko casa, ker bi bilo tako zanimivo, ampak je zunaj mocan veter in cakamo njegovo umiritev. Sicer pa imamo ze cel teden dezevno vreme z mocnim vetrom. Pol ure dezja, pol ure pavze...

Cooktown je danes zadnje naseljeno mesto proti severu, kamor se ob dezevni dobi po cesti pride samo z vozilom na stirikolesni pogon. Pristop do mesta ni prav enostaven niti ob susni dobi... Mesto ima eno siroko glavno ulico z lesenimi stavbami starinskega stila iz predprejsnjega stoletja, ki danes sluzijo za hotele, restavracije in trgovinice, vse seveda v bolj podezelskem stilu. Turistov ni, je le nekaj jahtasev, sem in tja pa naletis na skupinico pijanih Aboridzinov, ki posedajo po plocniku. Mesto deluje precej odmaknjeno, podezelsko in mogoce rahlo iz preteklega casa.

Pred seboj imamo plovbo po nenaseljenih podrocjih Cape Yorka z kaksnim resortom na otockih. Do Darwina imamo 16 dni plovbe, v glavnem dnevne, saj plujemo ze precej med koralnimi grebeni, tako da bi bila nocna plovba prenevarna. Tem dnevom je treba dodati seveda se dneve postanka tu pa tam, seveda kjer nam bo vsec.

Tako se verjetno slisimo sele iz Darwina cez slab mesec dni, kjer se bomo pripravili za Indonezijske vode. Do takrat pa...

Lep pozdrav vsem

Marin drmarins@htmail.com

_______________________________________________

Cairns,

 NE CAKAJ JESENI, NE CAKAJ NA MAJ

 Nekaj grenko-sladkih prvih izkusenj z jadranja od Brisbanea do Cairnsa ob vzhodni obali Avstralije

pise Marin Gizdavcic drmarins@hotmail.com

 Ze posteno smo zakorakali v jesen, ko sva izplula- na zadnji aprilski dan, ko se pri nas ze vse pripravlja na prihajajoce poletje, se tu- na juzni polobli- priblizuje zima. V Brunswick Headsu- kakih 150 km juzneje od Brisbanea- sem bil ze slab teden in sonce sem videl le za par uric. Jesensko vreme dan za dnem z izmenjavo oblacnega in dezevnega vremena. Medtem ko sem iz domacih logov dobival informacije o neverjetnih 30 C, sem tu nosil dolge hlace in puli- z vremenom pa res nimam srece.

 Razmere na dan izplutja pa so bile boljse od idealnih- soncno, z vetrom dobrih 10 vozlov in mirnim morjem. Navduseno sem pomagal pri dviganju glavnega jadra, razpenjanju genoe in pospravljanju vrvi. Samo se prikljucitev mehanskega avtopilota in uzivanje v jutranjem soncu in rahlem vetru s krme se lahko pricne.

 A nic lepega ne traja vecno. Tekom dneva je veter jacal, oblaki so pocasi a vztrajno zakrivali sonce, morje pa je postajalo vse bolj nemirno. Proti veceru je veter vlekel ze z 25 vozli, valovi pa so dosegali 2-3 metre. Iz jutranjih idealnih razmer za jadranje smo zakorakali v popoldanske idealne razmere za morsko bolezen- visoki valovi in krmni veter so premetavali jadrnico okoli vseh treh osi, kjer takih razmer nevajen zelodec vsebino enostavno mora podariti morju. Ko je prazen pa poskusa odvreci se praznino- trpljenje in trpljenje, ki mu ni videti ne konca ne kraja. Zunaj v kokpitu se nekako gre, a v kabini je obupno. Tako ostajas na mrazu in vetru, uprt z nogami, da te ne premetava po kokpitu in se skupaj z barko zibas sem ter tja, levo- desno in tako naprej... (in nazaj). Zelodec ze zdavnaj izprazni tisti pozirek Jamnice, na katerega racunas, da ti bo pomagal in zopet poskusa odvreci, cesar ni. Rahlo se slabost zmanjsa, ko poskusas zaspati, vendar tudi takrat ni pocitka. Misice so stalno napete, saj te nenehno premetava po postelji z ene na drugo steno...

 Pa saj to ne more biti tisto, zaradi cesar ljudje obozujejo jadranje, se sprasujes. Navdusujoce ne more biti niti oblacno in dezevno vreme, ki naju je spremljalo se dneve po prvi centrifugi, niti visoki valovi, ki ti ne dovolijo niti kancka sprostitve, ne mraz, ki se zariva pod kozo na nocnih gvardijah in nenazadnje niti za par ur krajsi tropski dan, ki se konca ze pred sesto popoldne...

 Ne. Kar cloveka navdusi so neverjetne slike na nebu, ki jih ob spremenljivem vremenu ustvarjajo soncni zarki skupaj z zanimivimi konfiguracijami oblakov ter mavrice veckrat na dan. Cloveku povrne moci tudi soncno vreme skozi ves dan, ki se ustali, ko po treh tednih sivega vremena prejadra 20 stopinjo juz. geo. sirine in pocasi vstopi v tropski pas. Takrat noci postanejo tople in jasne, zvezd pa je na nebu vec kot crnine. Tudi vzhajajoca polna luna ob mraku velika in oranzna kot drugo sonce, oranzni zahodi z obrisi kamnitih otokov, prav taki vzhodi in mavrica barv na nasprotni strani obzorja ob svitu. Vse to cloveku zamegli sponim na tisto sivino in cas, ko se je spraseval- cemu sem sel v to in kdo za vraga me je v to silil. Vendar pa tudi lepo vreme z mirnim morjem ni kaj prida za jadranje, saj ob tekem vremenu ni vetra in prevozis milje in milje s pomocjo motorja- tako si kmalu spet zazelis vetra, ki bi zapolnil jadra in te tiho vodil proti cilju...

 Balzam za duso je tudi pristanek na samotnem otoku z neverjetnim osebkom, ki bi se tudi v filmih zdel kot fiktivni junak, s katerim delis pravkar ulovljene in na rostilju pripravljene ribe za kosilo, on pa prinese doma zvarjeno pivo. Pa vendar grenko ni samo pivo. Za nepopolnost trenutka poskrbijo sand flies (pescene musice), manjse od tistih vinskih, ki te elegantno popikajo, da te cez tri dni piki srbijo tako, da se ti komarji zdijo domaci ljubljencki.

 Tudi rajsko potapljanje med pisanimi koralami in se bolj kricece obarvanimi koralnimi ribami ni popolnoma brezbrizno, za kar poskrbi smrtno nevarna meduza, manjsa od nohta na mezincu, katere sezona se sicer zakljuci nekje maja ter morski psi in proti severu krokodili, ki pa ne poznajo letnega pocitka...

 Tako pocasi spoznavas, da si na krizarjenju le pikica sredi mogocne narave in proti temu ne mores storiti nicesar. Prepustis se ji, uzivas vsak lep podarjen trenutek, ob slabih pa se tolazis, da bodo kmalu minili in da te jacajo... Prav kmalu vzljubis vse lepote in tegobe krizarjenja in le-to ti postane nacin zivljenja in razmisljanja, zivljenje na kopnu pa se ti zdi kot crna luknja, ki se s koncem potovanja neizbezno priblizuje, nekaj groznega in grdega v kar noces vendar moras iti...

 Se dobro, da poleg vetra, sonca in morja na tem svetu obstaja tudi ljubezen.

Lep pozdrav

Marin

________________________________________________

Teja

V Avstraliji sem delala v Goondiwindiju, ki leži okoli 350 km vzhodno od Brisbanea. Kdor bi rad delal na teh plantažah, kjer se dobi tedensko plačilo (ob sredah), dnevni zaslužek pa je okoli 90 avstralskih dolarjev, lahko kontaktira preko številke (07) 4675 4522 in prosi, če lahko govori z Lorno ali Garyjem. To se lahko naredi en dan preden bi šli delat, če vas vzamejo. Tam je najcenejš kampirat, drugač majo pa tud kabine in jih dobiš samo če so frej. Če pa še poveste da poznate Tejo, vam bojo verjetno z veseljem pomagal :))

Kar se tiče prevoza s kamioni, je ta lahko brezplačen do kjerkoli v Evropi. Mogoče prstavte šoferju kašno pijačo al kej podobnega, drugače je vsa pot zastonj, šoferji so pa še posebej veseli, če gre kdo z njimi. Jaz sem šla preko habjan transporta iz škofje loke. Največ mi je pomagala Mojca, hčerka lastnika, ki se jo da preko dneva dobit na telefon 04 5123 096 in prosite njo, če vam lahko zrihta zastonj kamion do kjerkoli. Potem boš še enkrat poklicala in dobila telefonsko od šoferja, naprej se meniš sama.

lep pozdrav

Teja tejka01@hotmail.com

________________________________________________

Pozdravljeni Janin,

 Zvečer sem gledala vašo oddajo in zasledila, da ljudje povprašujejo po delu v Avstraliji. Preden sem šla na potovanje sem imela točno takšna vprašanja, zato vam sedaj pošiljam moje odgovore.

 Letošnje poletje sem 3 mesece potovala po Avstraliji. Sprva je bil moj namen mesec dni delati, potem pa 2 potovati. Vendar sem že takoj v začetku ugotovila, da to ne bo šlo tako lahko. Že od popotnikov, večina mladih angležev ali nizozemcev, ki dobijo enoletno delovno vizo v AU, ki sem jih spoznala po hostlih,sem izvedela, da je povpraševanje po delu večje kot ponudba, zato zelo redko vzamejo v službo nekoga brez vize, še za pomivača posode ne, kaj šele za kakšno spodobno službo. Ker je oglasov vsepovsod polno sem poskusila in klicala na razne kraje, vendar ko je prišlo do vprašanja vize, sem dobila zelo hiter negativen odgovor. Nič ni pomagalo, če sem se dejansko oglasila tam, kjer so iskali. Vendar pa sem slišala zgodbe, ko pa so punce dobile kje kakšno delo. Vendar moraš imeti gromozansko srečo in možnosti po mojih izkušnjah niso velike.

 V Avstraliji pa je zelo razširjeno "fruit picking", tako da se zna zgodit, da na kakšni od teh gromozanskih farm dobiš delo obiralca sadja ali zelenjave brez vize. Vendar pa zelo malo plačajo, delo pa je zelo trdo....

 Moram pa omenit še eno možnost, ki pa je zelo popularna in se imenuje "woffing". In sicer obstaja združenje wofferjev in pa seznami hosting families, zato se moreš v to združenje včlanit in plačaš 50 AUD. In za to možnost ne potrebuješ vize. Z včlanitvijo dobiš pravico takšne zaposlitve. Gre pa za to, da ti stanuješ pri takšni družini in delaš povprečno 4 ure na dan, oni pa ti nudijo hrano in bivališče v zameno. Zanimivo pri tem pa je, da so dejavnosti teh družin zelo raznolike, od organskih farm do družinskih podjetij, itd... zato se lahko na tak način veliko naučiš. Večino se za to možnost odločujejo backpackerji, ki pridejo v Australijo za leto, se po nekaj mesečnem delanju, potovanju in žuriranju utrudijo in gredo "woffat" za nekaj tednov. Tako se spočijejo, hkrati pa ne zapravijo nič denarja.

 Moj predlog vsem tistim, ki si želijo v Avstralijo, vendar ne več kot za tri mesece (3 mesece omenjam zato, ker tebi izdajo turistično vizo z veljavnostjo enega leta, vendar ti je dovoljen vsakokratni vstop samo za 3 mesece) pa je, da navarčujejo dovolj denarja in gredo dol potovat, kajti, meni so bili trije meseci premalo, da bi si vse ogledala. Australija pa je enostavno prečudovita in veliko več kot Sydney, Melbourne ali Vzhodna obala.

PS Všeč mi je vaša oddaja.

 Nina

________________________________________________

Ojla Janin!

Kako si kej? Ej tale tvoja stran je ful dobra...prav prekleto zanimiva.

Veš zakaj se ti oglašam?! Povej mi, kje lahko išcem sopotnika za Avstralijo?! Nujno bi rabila enega (moški ali ženska) nad 25 let, da bi šou z mano za 1 mesec po Avstraliji in bi po možnosti kar tam ostala. Baje se gor oz. dol z lahkoto dobro službo dobi??!! Hmmm.

A je to res? Upam, da je res, ker se nimam namena vrniti v Slovenijo. No ja, ce se pa ne dobi...bomo pa vriskal en mesec.. U glavnem hocem enega žurerja sabo, ki se zna prilagodit...

Ej Janin, kar tko naprej...lep dan še naprej. pa-pa Biba Moj mail: katarina.jesenko@cp-lj.si

18.09.2002

Veliko sreče! Se bolj bojim, da bo to le lep izlet v Avstralijo. Brez dobrih vez pa je tam ostati žal nemogoče. Stvar je taka, da prave službe brez delovne vize ne moreš dobiti, delovne vize pa ne, če nimaš zagotovljene službe. Začaran krog skratka, ker se bojijo priseljencev ko hudič križa. Turistične vize ni moč podaljševati... Edina realna možnost za tvoja leta verjetno je študijska viza. Ko boš tam, se pozanimaj kaj bi lahko "študirala" s čimmanjšimi stroški, kaj zraven delala, potem pa si ob vrnitvi v Slo zrihtaš štipendijo, papirje in spet greš.

LP urko

________________________________________________

Zdravo Janin

Na moje informacije o Avstraliji je prišlo kar nekaj vprašanj, ki so si zelo podobna, zato pošiljam nekaj odogovorov, ki so mogoče zanimivi tudi za ostale, ki se bodo tja odpravili.

 Obisk nacionalnega parka Kakadu (Eyers Rock) ni priporočljiv v poletnem času (december-februar) zaradi hude vročine. Obiski so možni tudi z organiziranimi skupinami, ki navadno potujejo z avtobusi zaradi relativno cenenih kart, Letalski poleti (za Alice Springs) so relativno dragi, vendar prihranijo veliko časa.

Kampiranje je cenovno ugodno, kampi so čisti in množični.

Cenejše notranje polete je mogoče kupiti le v Avstraliji. Ena redkih poceni avionskih družb je Virign Blue (http://www.virginblue.com.au/). Karte je mogoče kupiti preko interneta, plačilo je možno tudi s kreditno kartico. Zgodnje plačilo pomeni tudi nižjo ceno. N.pr.: Let od Sydneya do Brisbane kupljen 5 tednov pred poletom stane od 64 do 84$, Dva tedna prej stane 116$. Cena poleta s Qantas stane 280$. Druga možnost cenejših kart so krožna potovanja, kjer rezerviramo krožni polet z najmanj 5 leti. Eden imed teh je n. pr.Kangooro Loop, vendar tega nisem uporabil.

Najugodnejše potovanje je torej kombinacija letala (hitrost) in avtobusa(cena).

Priporočam obisk tropske obale od Cairnsa proti Bisbanu. Od Cairnsa dalje lahko potujete z avtobusom in obiščete kraje kot Townsville, Mckay, Harvey Bay (opazovanje kitov), kjer se lahko kopate, potaplajte, obiščete živalske vrtove, itd.

Stroški bivanja so odvisni tudi od države, najcenejša je Queesland, najdražja je Victorija.

V Avstraliji so nevarne živali kače, krokodili, pajki, dingoti in morslki psi - odvisno od področja. Plavanje je dovoljeno samo na označenih mestih na obali.

Poceni restavracije: McDonalds, Red Rooster, Ketucky Fry, Sizzlers (po kvaliteti bi to dal v višjo kategorijo), pripravljena hrana se dobi tudi v večjih marketih, ugodne so tudi cene v pubih (gostilnah).

Podnebje: Najvišje temperature so od decembra do februarja, na nekaterih področjih je mnogo mrčesa, za kampiranje je potreben repelent.

Poglejte še te naslove:

www.globenettravel.com.au

www.discountcity.com.au

________________________________________________

Nova Zelandija in Avstralija

Pozdravljen!

Pred kratkim sem se vrnil iz Nove Zelandije in Avstralije, kamor se spet vracam, ko bo denar in upam, kmalu. Verjetno ze oktobra ali najkasneje novembra.

Potrebujem ogromno informacij, ker se me je oprijela divja zamisel, da bi cimdlje mogoce potoval z biciklom in nato s cimerkoli do Nove Zelandije. Vracal bi se po priblizno sestih mesecih preko Avstralije in pojma nimam kje in kod? Verjamem v sanje. V Zelandiji imam urejeno moznost nekaj mesecnega dela. Nic posebnega, je pa soliden zasluzek. To so zamisli, potrebno jih bo uresniciti, zato si zelim izvedeti cimvec o morebitnih kolesarskih trasah do...Ali je mogoce pridobiti kaksnega "dobrotnika," itd. Drobiz na drobiz-sendvic.

Star sem okrogloh stirideset in vrnjen v popotnisko utrujanje na biciklu. Je kje kaksen kaliber, ki bi ga zanimal podoben podvig.

Lep pozdrav,

Andrej GSM 031/349-211

________________________________________________

Vizo za Australijo se dobi na predstvništvu Australije v Ljubljani (stolpnica poleg NLB Trg revolucije): viza je za 6 mesecev, na potrditev gre na Dunaj, zato je potrebno počakati nekaj časa. Priporočam takojšnjo rezervacijo poleta, ker so letalske vozovnice z vnaprejšnjo rezervacijo nižje. Naj boljše je, da poiščete znižane cene preko interneta, nato pa poizkušate dobiti isto ceno preko naše agencije. (priporočam Concorde). Enako velja za polete znotraj Australije, ker so cene vozovnic naročene nekaj mesecev prej in preko interneta bistveno nžje. Zaradi velikih razdalj so potovanja z ostalimi sredstvi bolj izjema.

Lepo potovanje, Australija je pa tako in tako čudovita.

igatnik@hotmail.com

________________________________________________

Avstralija

Janin! Zopet lep pozdrav iz celja od mateja ž.pišem ti že cetrtic in ne mislim obupati kar tako zlahka.,namrec sem zelo zagrižen za delo v australiji kjer sem že tudi bil in sicer samo na pocitnicah.danes sem uspel si ogledati tvojo oddajo s temo australia in sem bil zelo zadovoljen z vsebino ki jo je tvoj gost in ti pripravil!

Prosim te za uslugo kajti zbiram podatke(info)kako do delovne vize alli kako do kontakne osebe .katera bi lahko bila garant za delo v australiji.zelo rad bi se tudi dokopal do informacij katera so podjetja,ki vzemajo delavce iz evrope in jim tudi pošljejo garantno pismo za legalno delo.

Vem da imate vec ljudi ,ki vas obdajajo kot jaz in vem ,da mi lahko pomagate priti do teh informacij.za vsako besedo bi bil zelo hvaležen.naj omenim še to da sem že preživel cca. 2 leti v z.d.a.kjer sem živel kot študent in se sam preživljal.jaz mislim da bi mi v australiji uspelo kot mi je v zda.v australiji sem pa preživel najlepše tri mesece mojega življenja in me neopisno vlece nazaj na ta prelep kontinent!torej še enkrat hvala in prosim za pomoc!za konec pa še lepa clika iz mojega potovanja po australiji,ce bi rad videl še kakšno sliko tudi iz zda,saj sem celotno prepotoval mi pa prosim piši na www.matej21@hotmail.com

________________________________________________

Avstralija Luka Batistic

Serbus Janin,

 Priložil sem ti moje maile, ki sem jih pisal domov iz dvomesečnega potovanja po Avstraliji, pa še prej en teden na Baliju. So 'rahlo' nepovezani itd., pošiljam ti jih samo, da vidiš če se ti zdijo zanimivi, jih bom pol predelal, če bi jih rad objavil... Za malo boljše razumevanje: najprej en teden balija, potem en mesec v Perthu pri prijateljici in njeni družini z nekaj potovanji okoli, pol pa še en mesec v centru in na vzhodni obali.

 Lep pozdrav,

 Luka lukab@bigfoot.com  

 keep up the excellent work...

________________________________________________

Perth

V Perth sem prispel ob 2.30 zjutraj v kratkih hlacah, kratki majici, stevardesta pa je veselo oznanila, da je zunaj 14 stopinj. Brrrr. Vreme je res cudno - nekaka pozna pomlad, ampak pravijo da je to zelo neobicajno za december in da bo kmalu cez 30 stopinj.

Potem sem imel nekaj problemov na carini – v avstralijo je dovoljeno pripeljati do 250 cigaret, jaz pa sem jih imel 600 (v Avstraliji stanejo okoli 7-8 dolarjev, na baliju pa 1 dolar za skatlo). Vendar je bil carinik dost kul (njegova starsa sta iz hrvaske, tako da je blo se malo lazje) in mi je dovolil obdrzati vse. Prsparal sem okoli 250 dolarjev, kar je dost.

Danes je moj peti dan tu in res uzivam. V Soboto sta Troy in Monique delala, tako da sem sel z njunim ocetom v lokalni klub, kjer je sprobal koliko lahko slovenci spijemo. Morala sva poklicati mamo, da je prisla po naju, ker definitivno nisva bila sposobna vozit. Blo je izenaceno. Potem je sledil 'tea' kar v

avstralscini pomeni vecerjo - zar pa to. Mmmmmmm.

Zvecer smo sli na eno poroko oz. konec poroke, kjer je ostalo ogromno pijace in je seveda nismo mogli kar tako pustiti.

Mimogrede, kar se tice pijace in cigaret, je tu vse dosti bolj restriktivno kot v Evropi. Vsaka cigareta ti pomeni dosti vec. Pijejo pa vseeno dosti. Aja, par dni preden se prisel, so v Zahodni Avstraliji

dekriminalizirali travo. Hehehe.

Stanujem pri druzini Douglas, ki ima hiso v gricih nad Perthom (odlicen razgled, se posebej ponoci, ko se vidi cel razsvetljen perth).

Spoznal sem ogromno ljudi, se razgledal po perthu, bil v kinu, na zurih, na plazi (cudovita), King's Park - na sredini mesta je ogromen park, danes pa gremo v Freemantle (cca. 20 km iz Pertha), kjer si bomo na brzino ogledali tastare zapore, potem pa verjetno v kak pub na 'a couple of jugs' (1jug=1140ml).

Bi napisal se vec pa moram it.

+

Po desetih dneh v Perthu sem se odpravil na jug -Margaret River - z Richelle (Monique-ina sestra) in se nekaj folka. Imeli so najeto hisko blizu plaze (Margaret River je neke vrste Portoroz, ceprav ni toliko folka). Tam smo tri dni vecinoma zurali, plavali, srfali (no ja, nekateri smo samo poskusali srfati), sli smo na pokusinje vina po okoliskih kleteh (to podrocje je eno najbolj svetovno znanih vinorodnih podrocij). Vina so bila odlicna, vendar ti po kakih petih kleteh kar malo stopijo v glavo.

+

Po treh dneh so se ostali odpravili nazaj v Perth, jaz  pa sem krenil se bolj proti jugu - v malo podezelsko mestece Nannup. Po pogovoru z lokalnimi dekleti sem ugotovil, da tukaj v bistvu ni kaj za poceti razen voznje po reki s kanujem in pa kosarke. Zato sem sel na kosarkarsko tekmo, kjer sem spoznal nekega ucitelja, ki uci "out in the bush" - v divjini - problematicne aborigini otroke in ulic Pertha, Bunbrya itd. Dogovoril sem se, da jih naslednje jutro obiscem.

Lokalni hostel je bil ze poln, zato sem prespal v enem B&B-ju (bed&breakfast), kjer sem imel tudi en zanimiv pogovor z lastnikom o svetovni politiki (tip je preprican, da so v Rusiji na oblasti se vedno komunisti).

+

Naslednji dan sem bil navsezgodaj ze v soli, imenovani Lake Jasper Project - kakih 30 km iz mesta, malo levo od bogu za hrbtom. Voznja do tja je bila zelo zanimiva - kenguruji, kace, skoraj sem povozil 1m dolgega kuscarja... Ko sem prispel do sole, so otroci ze zaceli s poukom, pred sabo so imeli odprte atlase na strani Slovenia. Malo sem jim predstavil Slovenijo, kje lezi, kratka zgodovina, vreme, zivali (najbolj so bili impresionirani nad dejstvom, da lahko pri nas divje svinje zrastejo tudi nad 200kg), ter malo o sebi. Oni so mi razkazali solo, okolico, bliznji potok itd. Po odmoru smo imeli test iz matematike. Najprej sem jih naucil steti do pet po slovensko (seveda je bilo najvec problemov s stevilko 4 in tiso cudno kljukico na s). Nato je Bruce (ucitelj) postavljal vprasanja, mi pa smo morali odgovarjati v slovenscini (vprasanja v stilu kubicni koren od 27, kvadratni koren iz 25, 2 in cetrt plu tricetrt, ...) Po matematiki so se otroci poslovili, ker so imeli sportne aktivnosti v Busseltonu, sam pa se v miru spil kavico z Brucem in njegovo pomocnico ter se malo pogovoril o otrokih, njihovi situaciji itd. Na kratko: ni kaj prevec roznata.

Naslednja postaja je bil Pemberton, cudovito majhno mestece goloboko sredi gozdov evkaliptusa. Splezal sem na Bicentennial Tree - 75m visok evkaliptus (ali karri tree, kot ga imenujejo tukaj), na katerega splezas po klinih, ki so v spirali zavrtani v drevo. Bil sem prekleto prestrasen, pol pa je prisla en lustna Anglezinja v minici, tako da sem jo spustil predse in nenadoma sem imel motivacijo za plezanje. Definitivno se je splacalo. Razgled je bil neverjeten (na poti gor in na vrhu). Na tabli spodaj pise, da se na vsako stran vidi cca 40 km - ta drevesa so vcasih uporabljali za lociranje gozdnih pozarov (smer pozara iz dveh dreves, presecisce je lokacija pozara).

Pot me je vodila naprej proti Walpoleu, kjer sem najprej zavil s ceste proti Hilltop Giant Tigle Tree - ogromno votlo drevo, v katerega lahko spravis manjsega tovornjaka. Prespal sem na kmetiji Dingo Flats - kmetija sredi precudovite zelene pokrajine (kenguruji, krave, konji, kure ... in majhna druzina, ki skrbi za vse to) - cca 25 km in Walpole-a, v hostlu za prib. 15 ljudi. Na zalost (ali pa na sreco) ni bilo tam nikogar, tako da sem imel celo poslopje zase. Ko se je stemnilo je bilo kar malo spooky (neznani glasovi zunaj, sam sredi pm) amapk po vecerji (jajca, ki sem jih nafehtal od gospodinje + svez korencek) in flasi vina, ki sem jo kupil v eni izmed vinotek par dni prej, sem se pocutil precej bolje. Bilo je malo hladno, tako da sem zakuril v kaminu in malo bral, dokler me ni zmanjkalo.

+

Zjutraj me je zbudila krava, ki je pogledala skozi okno in spustila en glasen mu, da me je skoraj vrglo iz postelje.

Se pred zajtrkom sem opravil Valley of the Giants Tree Top Walk - precej turisticna zadeva, verjetno za tiste, ki nimajo jajc (ali zenske v minici pred sabo), da bi splezali na Bicentennial Tree – aluminijasta kostrukcija, ki te popolje 40m visoko med evkaliptuse, cela pot je dolga okoli 600m. Evkaliptusi so res fascinantna (se trenutno ne spomnim boljsega izraza) drevesa.

Albany je bil naslednja destinacija, znan predvsem kot turisticno mestece ter zadnji del avstralije, ki so jo videli vojaki, ko so se sli bojevat za Anglijo v I. svet. vojni. Nad Albanyjem je en hrib (se ne spomnim imena), na katerem je spomenik posvecen vsem padlim avstralskim ter novozelandskihm vojakom v I. SV.

Prvotno je bil postavljen v Port Said-u, vendar so ga, potem ko se je Egipt osamosvojil, zaradi spominov na kolonialno preteklost raje prestavili. Na isti gori je tudi vojaska postojanka iz I. SV in muzej z zgodovino avstralske vojske, predvsem mornarice in konjenice.

Cudovito malo mestece, lepe plaze, vedno piha rahel vetric, ni tako vroce kot drugod.

Naslednji dve noci sem prespal v enem super hostlu - Albany Backpackers  - zastonj zajtrk, zastonj kava in torta zvecer (oz. vkljuceno v ceno), ogromno folka iz celega sveta, vsak vecer se nekaj dogaja, pravo nasprotje Dingo Flat-a. Zvecer sem v pubu spoznal Ino iz Danske. Doma studira agronomijo, v Avstralijo pa je prisla kot exchange student in za od Aprila dela na eni kmetiji okoli 100km vzhodno od Albanya.

+

Zjutraj odsel z Ino na kmetijo. Ta je ogromna – 2500 hektarjev, 7600 ovc, 3000 glav govedi, konji, emuji...

Imajo ogromno masinerije - od traktorjev priblizno 4x vecjih kot so nasi, pa do buldozerjev, vse na eni kmetiji. Seznanili so me tudi, da je to ena manjsih v okolici. Malo sem pomagal pri zbiranju ovc, malo sem se vozil z 250ccm motorjem-krosom, katere sedaj uporabljajo namesto konjev, prevozil mogoce 10% kmetije, katere ni in ni konec. Je pa cisto blizu (12km) cudovita plaza, kjer sem prezivel cudovito popoldne (glede na to, da je plaza in the middle of nowhere, je sonce posijalo tudi tja, kamor ponavadi ne sije). Definitivno eden boljsih dni doslej.

+

Neprespana noc - spal sem v sobi s starejsim parom - moz sizofrenik, zena pa ima hude migrene - tako da sem cetrt noci poslusal zensko kako stoka od bolecin, cetrt noci pa moza, kako hrgoli (tako glasnega smrcanja se nisem slisal). Ob 3h sem popizdil, vstal in ju ozmerjal z nevemkoliko kletvicami. Zenska je moza nagnala iz sobe, ker tudi ona ni mogla spati, potem pa je scasoma tudi sama utihnila. AAhhhhh.

Zjutraj sem imel dve moznosti: vzhod ali zahod. Pot proti vzhodu bi me pripeljala v Esperance, cudovito mestece z cudovitimi plazami itd. itd. (tako so mi vsaj povedali) in potem naprej na sever v Kalgoolie - sredisce avstralskega rudarstva. Odlocil sem se za pot nazaj proti Zahodu, ker bi moral, da bi videl Esperance in Kal. ter se potem vrnil v Perth prevoziti se dodatnih cca 1600km, kar se mi samemu ni dalo, nisem pa mogel najti nikogar, ki bi sel z mano. Tako sem se vrnil v Perth od koder v naslednjih dneh naredil par izletov proti severu ter na Rottnest Island.

OK. To je zaenkrat to. Bojim se, da sem napisal toliko, da ne bom imel vec kaj povedati, ko pridem domov :)

Aja, se malo glede transporta... Vozil sem se s Hondo Civic Hatchback, letnik '89. Drugace je to Richellin  avto, ampak pred kratnim si je poskodovala roko, tako da mi ga je posodila. O cestah, voznji itd. pa malo vec kdaj drugic, me ze bolijo roke od tipkanja.

Vsem skupaj en lep, soncen, tridesetstopinjski pozdrav iz Pertha,

+

Ahoj vsi,

koncno sem prisel do cenejsega interneta, cene v Ayers Rocku so nesramno visoke.

Vceraj sem prispel v Cairns (cisti SV Avstralije) kjer je izredno vroce (33st) in vlazno - podobna fora kot Florida ali Bali. Sedaj je tu dezevno obdobje, kar pomeni da se vsake toliko uscije kot iz skafa in da je zelo vlazno - air conditioning rules. Cairns je eno vecjih sredisc backpackerjev v Avstraliji - preko 20 hostelov, ogromno nightclubov, same zurke (naporno).

Je pa tudi eden glavnih centrov za izlete na Great Barrier Reef - ogromni 2000+km dolgi koralni greben ob vzhodni obali Avstralije. Se pravi, cez dan potapljanje, snorklanje, sprehodi po dzungli, rafting, skydiving itd. Je pa vse skupaj dosti drago, tako da bo treba delati selekcijo.

Ayers Rock (Uluru) je bil definitivno vreden denarja.

Verjetno sem ze napisal, da je to 350m visok monolit, ki se strmo dviga iz pokrajine, ki je drugace ena sama ravnina (no ja, grici do 10m). Predstavljal je tudi eno najtezjih fizicnih izkusenj v mojem zivljenju (poleg nosenja brent v Darkotovem vinogradu :-). Vzpon je dolg 1,6km kar je dosti kratka pot, vendar prva polovica poti - cca. 700m vzpona predstavlja najvecjo tezavo - v tem delu moras premagati 300m visinske razlike (se pravni cez 30 stopinjski klanec), pot pa ni speljana tako kot na hribih doma, ampak gre po ravni crti navzgor, po zivi skali. Temperatura ob casu vzpona je bila 34st. tako da moras imeti s sabo dosti vode (priporocajo, da spijes 1l vode na uro, kar meni sicer ni ratalo, sem je pa spil dosti). V bistvu dobra primerjava - predstavljajte si 700m strmega slovenskega vinograda, s tem da hodite po skali in daje temperatura 34st. v senci, hodite pa po soncu).

Ampak ko prides na vrh, pozabis na vse bolecine, vrocino, utrujenost itd. Spustil sem en rjovec slovenski ju-ju-juhuhu da so me vsi malo cudno gledali pol so se pa se ostali zaceli dret. Razgled se ne da opisat. Sele tu ti je jasno kako dalec sredi pizde materne (oprostite izrazu, ampak dobro opise situacijo) dejansko si. Neverjetno.

Blizu Uluruja so tudi Kata Tjuta - podobni monoliti kot Uluru, le da so manjsi, jih je vec in so visji (najvisji 500m nad ravnino). Opravil sem en izcrpljujoc trekking med monoliti in sem bil se bolj navdusen kot na poti okrog Uluruja. Aja, pozabil sem napisati, da je na teh podrocjih v Decembru dosti dezevalo (zelo nenavadno), tako, da je bila pokrajina zelo zelena - kot v kaksnem dokumentarcu, kjer ti pokazejo puscavo/savano/karkolizepac po dezju. Rozice cevtijo, drevesa rastejo, dosti ptic itd. Tega niti priblizno nisem pricakoval.

Tole bo zaenkrat to.

Aja, preden sem zapustil Perth sva se s Troyem odpeljala se cca 300km severno do "The innacles" - sredi puscave se dvigajo do 5meterske skalnate formacije v obliki, hmmm., nebi rad bil perverzen, ampak kurcev... Zanimivo.

Zvecer sva se ga napila v lokalni taverni (sva bila zadnja gosta, tako da so naju vrgli ven), naslednji dan (zadnji dan v Perthu) pa sva se na poti nazaj spravila se bordat po pesku - sandboarding. Hudicevo pocasneje kot po snegu, veter ti nonstop piha pesek v oci, se boljse slisi kot pa dejansko je. You live and learn.

+

Hello,

lep pozdravcek iz Airlie Beach - majho mestece priblizno 650km juzno od Cairnsa. Je glavna izhodna tocka za jadranje po Whitsunday Islands - rajski otoki (vsaj tako pravijo, bomo videli). Ja, jutri grem na trodnevno jadranje, ki bo ziher super.

Kaj se je zgodilo od mojega zadnjega maila? Lenarjenje: precej casa sem prezivel ob bazenu in

zdravil macka, ki sem ga staknil v prejsnjih noceh.

Cairns je pravo Party mesto. Punce so voljne :-)) V detajle se zdajle ne bom spuscal. OK, pred enim najbolj popularnih  nightclubov pise: "Don't come in if you don't wanna get laid."

Skydiving: V cetrtek sem se zbudil ob 1h popoldne in se  v desetih minutah odlocil, da bi bilo najboljse zdravilo za macka, ce ze vrzem iz popolnoma delujocega letala. In sem sel. Prvic sem vzletel z letalom, ki ni imelo vrat, sedel sem 1m od odprtine, kjer bi morala biti vrata. Ze to mi je zacelo pumpati adrenalin, se posebej v zavojih, ko te vlece ven in se nimas za kaj prijeti. Ko smo prisli na 3100m pa je sledilo: noge ven iz letala, ready, set, go in ze sem s hrbtom proti tlem letel, v bistvu padal, ampak zdi se ti, da letis, letalo se v parih sekundah zmanjsa v piko, ta cas se ze obrnes in se vedno letis, letis, se deres, ceprav ti je tandem diver rekel, da imej usta zaprta. NORO.

Pol se pa cisto prehitro odpre padalo in sledi par minut spiral. NORO. Glede na to, da imam nekaj izkusenj s padali, mi je tandem diver prepustil komande in uspele so mi prve spirale v mojem padalskem zivljenju. Ko sva pristala, sem mu razlozil o

slovenski padalski tradiciji - po prvem skoku (tandem ali solo) se ti cestita pol dobis pa se eno brco v rit. Bobu (tandemdiver) je bilo to zelo vsec, tako da zem na brzino dobil eno brco. Macka ni bilo vec nikjer zaslediti.

Great Barrier Reef (GBR): Opravil sem en day trip na GBR - najvecji reef na svetu, v dolzino meri preko 2000km, povrsino pa ima kot velika britanija. Ja pa precej oddaljen od obale (60km) tako da traja 1,5h s speedboatom, da prides do tja, pol mas pa 2x po 2h snorklanja ali potapljanja. Ker nimam licence za potapljaca, sem "samo" snorklal. Cudovito. Najbolj so me navdusili Wally (meter dolga riba, ki se rade volj igra s tabo, lahko jo bozas itd., vendar pa ne pride visje kot 6m globine, tako si po nekajminutnem igranju z njo precej utrujen); in pa zelva, ki je prisla po kisik. Pa korale nesteto razlicnih barv, pa ribe nesteto razlinih barv, sipe, lignji, hobotnice in en mali morski pes (White tip reef shark – priblizno 40cm). CUDOVITO.

Kako ste pa kaj vi, kaj pocnete, nekateri mi niste pisali ze celo vecnost, nekateri pa se sploh ne.

Pisite, ze malo pozabljam slovenscino (npr. kako se po slovensko rece "confusing" - se zdajle res ne spomnim).

+

Hello all,

vceraj sem prispel v Brisbane - capital of Queensland. Eno najlepsih mest, kar sem jih videl, ampak se vseeno eno res veliko mesto - kar mi ni prevec vsec. V bistvu sem se tukaj ustavil samo, da se poslovim od Richelle (Monique-ina sestra), tukaj ima prakso (6. letnik medicine). Jutri odrinem naprej za Byron Bay, za katerega slisim, da je pravi mali Amsterdam in pa Nymben, mesto hipijev (aprila imajo Marijuana harvest festival...). Should be interesting.

+

Noosa Heads,

En lep soncni pozdrav vsem skupaj...

Nahajam se v delcku avstralske plaze, ki se imenuje Surfer's paradise. Sem sem prispel po utrujajoci 18 urni voznji z avtobusom (tukaj je vse tako pofukano dalec) tak, da sem zdajle cist zbit.

Mislim, da so zadnje novice bile preden sem sel na jadranje...

Dve noci sem prespal v Airlie Beach, kjer se zura vsaj tako kot v Cairnsu. Dekleta so lepa in voljna. Clovek je kar malo presenecen.

Kakorkolize. Sel sem na trodnevno/dvonocno jadranje okoli Whitsunday Islands - odlicno (sicer je pa tako vse, kar sem do sedaj pocel :))) Bilo je neverjetno vroce, jadrali smo z maxi jahto, ce komu to kaj pomeni (mogoce Monika???) - na kratko==> jahta je bila narejena za dirkanje, potem pa so jo upokojili za turisticna potovanja. Aja, a sem omenil, da je bilo neverjetno vroce?? No, blo je neverjetno vroce. Tri dni brez sence - v podpalubju je v senci bolj vroce, kot pa na palubi na soncu (veter pa to). Na jahti je bilo skupaj s posadko (4) 24 ljudi, kaj je po moje odlocno prevec in sem jim to todi zelo nazorno razlozil. Se posebej, ker smo vsi spali na palubi, ker je bilo, nevem ce sem ze omenil, spodaj neverjetno vroce.

Prvi vecer smo se zasidrali v blizini Hook Islanda (aja, ce hocete slike, po katerih ste nekateri sprasevali, jih ziher lahko najdete na internetu - npr. www.yahoo.com pa napisite ime kraja, kjer sem, pa se mogoce pictures...). Sledila je ena fina avstralska vecerja T-bone steak itd. Pol smo se ga na mortos

napili - na ladiji je bilo 10 Ircev in Irk, tako da se je moralo piti. Zjutraj smo se vsi cisto mackasti zbudili in se po tropskem zajtrku odpralvili na Whitehaven Beach na Whitsunday Islandu – najlepsa plaza, kar sem jih kdaj videl z najbolj finim peskom/mivko, kar sem jih kdajkoli obcutil. Pol smo odjadrali do koralnega grebena, kjer je sledilo snorklanje in potapljanje - pravi dokumentarec v zivo.

Prej se seveda obilno kosilo. Pol pa se mal kopanja, jadranja, pa vecerja, pa spet alkohol (se ze malo bojim, da bom postal alkoholik). Zjutraj jadranje okoli se enega otoka, katerega imena se ne spomnim, pa spet potapljanje - neverjeten obcutek je, ko mimo tebe priplava 1m dolga in 40cm visoka riba, ki se te ne boji, ampak se s tabo igra, lahko jo bozas itd. Pol pa celi zbiti nazaj v luko, vmes kosilo, zvecer pa naj bi se vsi skupaj dobili se v enem lokalnem baru - sam sem prispel malo pozno, ker sem se ga ze prej (5pm) ulil z enim Anglezom, Holandcem, Anglezinjo ter Avstralko poljskega porekla.

Naslednji dan (vceraj) auf ob devetih, ker je check-out ob desetih, tus, hitro pakiranje in na plazo, kjer sem spal do 2h, pol pa na avtobus, pa 18   ur voznje pa sem tu.

Se opravicujem, ce delujem malo/zelo/simpaticno zmedeno, ampak sem zelo zmatran. V avtubusu ni pozicije, ki te po pol ure nebi zacela boleti.

Aja, Greta, _zmeden_ je prevod za confused, glede confusing pa sem se vedno malo zmeden :) help Cez pol ure odrinem v hosto, v en hostel sredi pm, kjer naj bi imeli zastonj gorska kolesa, kanuje itd. na izposojo. Bomo videli.

Vse vas ma rad in zelo pogresa,

Luka

hvala vsem, ki ste pisali

+

Gagaju je en mali kamp za reko priblizno 20km od Noosa Heads (Sunshine coast). Tu je postavljen en hostel (vse je zbito iz lesa + sotor)i. Cez dan se furas okoli s kanujem, ali pa kopas v t.i. mud holes - luknjah v enem starem kamnolomu, ki so napolnjene z dezevnico in nekatere so polne toplega blata (ki naj bi bilo zdravilno) nekatere pa kristalno ciste vode (dokler ne razdrmas peska na dnu). Totalno kul folk, cudovita narava, relax, relax, relax.

Dopust med dopustom.

lp,

Luka

+

Alo vsi,

kak ste kej??

Koncno sem priromal do Sydneya. Zadnjih nekaj dni sem prezivel v Byron Bayu in bi jih lahko strnil v 'sex, drugs & rock'n'roll'. Cele dneve sem prezivel na plazi ali ob bazenu, bral, lenaril, zvecer pa zurke...

Vceraj pa sem imel lenarjenja ze poln kufer in sem sel na eno adrenalinsko foro - absailing, canyoning, caving ...

Absailing: ne poznam slovenskega prevoda - splezas na vrh hriba in se potem po strikih spuscas dol v vedno vecjih skokih, ko pa se malo navadis pa tudi z glavo navzdol itd. ODLICNO

Canyoning: verjetno kanjoning :) Hodis po reki navzdol in skaces cez prepade/slape v tolmune itd. NORO

Caving: jamarjenje - skozi odprtino, ki je ravno dovolj velika, da se je moje vitko telo spuzalo skozi.

Rines neznano kam nekam v hrib, pol pa te naenkrat 'napadejo' netopirji, siske popizdijo, ampak vodic pravi, da moramo iti naprej. Po kakem kilometru in pol plazenja (jama oz. rov ni nikjer dovolj visok/a, da bi lahko vstal) sledi pocitek, potem pa po isti poti nazaj. Siske se bolj popizdijo, vodic in ostali pa se smejimo. Nimajo ravno veliko izbire. Aja, nekje na sredini poti je ena jama polna blata, tako da sledi obvezni 'mud fight'. CUDNO

Pol pa se ena stvar, za katero se ne spomnim niti agleskega imena - cez eno sotesko se napelje strik, pol pa na eni strani zagrabis strik, ki je preko dveh kolesc privezan na taglavni strik in se peljes cez sotesko. Razen seveda, ce je tvoja teza ni premosorazmerna z mocjo tvojih rok, v tem primeru pac nekje na sredini telebnes 15m v tolmun spodaj, pol moras pa plezat nazaj gor. Poskusil sem 4x a mi ni ratalo. Bo treba mal roke natrenirat.

Po vseh teh dogodivscinah pa je sledila 14h dolga avtobusna pot do Sydneya.

Trenutno sem mrtev. Vse me boli, ce zakasljam se mi zdi, da mi bo raztrgalo trebuh, na smeh raje sploh ne pomislim. Upam, da bo jutri bolje. Muskelfiber sucks.

Se vidimo (pre)kmalu,

Luka

+

Se vidi, kako zmatran sem bil prej - nisem v Surfer's paradise, ampak na Sunshine Coast...

V hostelu so me dali v sobo s tremi zenskami. Mam pa res smolo :)

Luka

--- Luka Batistic <lukabbb@yahoo.com> wrote:

+

Hello all,

vceraj sem prispel v Brisbane - capital of Queensland.

Eno najlepsih mest, kar sem jih videl, ampak se vseeno eno pofukano veliko mesto - kar mi ni prevec vsec. V bistvu sem se tukaj ustavil samo, da se poslovim od Richelle (Monique-ina sestra), tukaj ima prakso (6. letnik medicine). Jutri odrinem naprej za Byron Bay, za katerega slisim, da je pravi mali Amsterdam in pa Nymben, mesto hipijev (aprila imajo Marijuana harvest festival...). Should be interesting.

Zadnja dva dneva sem prezivel v Gagaju, kjer sem, poleg dejavnosti, ki sem jih omenil v splosnem mailu, dva dni kadil, kadil, kadil z dvema anglezoma, nemcem, anglezinjo in avstralko. Totally relaxing...

Se vidmo,

Luka

________________________________________________

V štirinajstih letih sem prepotoval že kar nekaj. Delcek Evrope, Vzhodna Azija ter Avstralija in Nova Zelandija je del sveta, ki sem ga že prehodil. Ne vem ali bi koga zanimala moja dozivetja. Imam kup video posnetkov in še vecji kup diapozitivov. Moj e-mail lahko objavite na vaših straneh, ce bi koga kaj zanimalo.

mirko.stenkler@siol.net

stenklermirko@hotmail.com

 Lep pozdrav Mirko iz Ljubljane

___________________________________________

Stefan & Josipa

Hello!

Obljuba dela dolg in spet se oglasava z nekaj komentarji k ze poslanim slikam oz. fotografijam. Po Avstraliji sva se potepala lani, torej spomladi l. 1999 in sicer od 18. marca do 18. aprila. Letela sva z Laudo (Boeing 777) iz Dunaja preko Kuala Lumpurja v Sydney in sva bila s poletom precej zadovoljna, saj je bila cena zelo ugodna (cca. 1600 DEM), polet je bil direkten, pac z obveznim postankom za tocenje goriva. Vsak potnik je imel na razpolago tudi svoj multifunkcijski zaslon z GPS-om, z informacijami, racunalniskimi igricami... Skratka, presenetljivo dobro, glede na to, kaksne govorice so krozile o tem letalskem prevozniku.

V Sydneyu sva bila nekaj dni, stanovala pa v Youth hostlu na Glebe Point. Ogledala sva si pac vse "must see" zadeve in se z avtom odpravila proti severu, po sloviti Pacific Highway proti Cairnsu. Ta voznja je trajala nekaj dni, s postanki v Cofs Harbourju (Big Banana), Cape Byron (najbolj vzhodna tocka Avstralije), Surfers Paradise, Brisbane, Gold Coast, Sunsine Coast, pesceni Fraser Island, Rockhampton, Mackay, Townsvile in prva koncna postaja Cairns. Seveda je bil na sporedu obvezni izlet s potapljanjem in "snorklanjem" na velikem koralnem grebenu (Great Barrier Reef) in malce lenarjenja na eni tamjkajsnjih plaz. Nato sva letela iz Cairnsa v Darwin in se ze naslednji dan z avtom odpravila proti nacionalnem parku Kakadu. Nadaljevala sva pot v osrcje Avstralije, mimo Catherine, Mataranke, Three Ways, Tennant Creek do Alice Springsa. Sledila je obvezna voznja do resorta Ayers Rock in pogled na slovito sveto goro Aboriginov: Uluru ob soncnem vzhodu in zahodu. Ogledala sva si tudi "Olgice" (The Olgas) in Kings Canyon.

Nato sva poletela iz Ayers Rocka v Adelaide in nadaljevala pot z avtom ob obali proti veliki oceanski cesti (Great Ocean Road). Tu se nahajajo bolj ali manj sloviti "apostoli" (12 Appostoles) in London Bridge, cudoviti stvaritvi narave. Kmalu sva prispela v Melbourne, v "najvecje slovensko mesto v Avstraliji" in tudi prenocevala v slovenskem Baragovem domu ter se srecala se z nekaterimi avstralskimi Slovenci. Manjkati ni smel izlet na Philip Island in parado pingvinov, ki pa jih je bilo na zalost vsaj desekrat manj kot pa gledalcev!!

Nadaljevala sva proti glavnemu mestu Canberri in si ogledala to "umetno stvaritev" sredi prerije. Potovanje se je pocasi blizalo kraju in najini krozno pot sva zakljucila spet v Sydneyu, kjer sva bila gosta pri slovenskih franciskanih v Marrylandu. Smrc, toda kaj prehitro je bilo konec in ze sva morala leteti proti Dunaju...

Za foto galerijo sva izbrala nekaj manj tipicnih slik.

Slike so malce kronolosko pomesane, ampak nic ne de. Imava tudi še veliko drugih fotografij in video materiala (4.5 ure Video Hi 8 XR) in montirano verzijo na beti (cca 1 ura) brez komentarja, le z avstralsko glasbo, ce bi morda potreboval kaj materiala za katero tvojih odlicnih oddaj.

Stefan & Josipa

Eden najvecjih termitnjakov na svetu, visok preko 4 m v kraju Mataranka, v dezeli Never Never (Northern Teritory) med Darwinom in Alice Springsom

Osrednji mestni park v Darwinu

Na pescenem otoku Fraser Island, med mestoma Brisbane in Cairns

Nasad banan z veliko banano v mestu Coffs Harbour med Sydneyem in Brisbane-om

"Ladies from Cairns"; bolj ali manj izgubljene tipicne Aboriginke sredi urbanega sredisca

Angleska kraljica Viktorija sredi nakupovalnega sredisca Queens Victoria Building

"Kamniti krompirji" ali The Devills Marbles severno od Alice Springsa

___________________________________________

Avstralija Benka Pulko

Avstralija je bila cudovita, topla kot dom. Spoznala me je z veliko Slovenci. Prijazni ljudje in spektakularna narava. Veliko prostora in pristne samote. V Sidniju docakano novo tisocletje. Na poteh rdece puscave sem spoznavala mir in obcutek, ki se rodita le osameli popotniski dusi.

Se se spomnis neumnih nocnih zivali, ki se podnevi spremene v kenguruje? Na sreco nisem peljala cez nobenega. A bilo je zanimivo, ko sem v daljavi ugledala par nojev, v divjemn aletu, da preckata cesto. Ustavila sem motocikel, ker se mi je zdelo, da potujemo z isto hitrostjo in se bomo srecali… Torej ustavim in opazujem ogromna tekaca, ki z nadzvocno hitrostjo navigirata proti meni. Se vedno sedim na motorju in opazujem zivalski vrt brez ograje.

Prvi je svignil mimo mene, da se je naredil veter. Drugi je bil tako blizu, da je po nerodnosti zadel kolo motocikla. Zatresla sem se kot groza, komaj obdrzala motocikel pod seboj, medtem ko je veliko zival zdrsnila na razbeljenem asfaltu. Teza mesa je trescila, perje pa je letelo na vse strani neba. Bilo je kot v filmu, scena pa je bila vendarle odlicana za ravno, pusto cesto v osrcju Avstralije.

Plavanje z delfini je bilo nepozabno. Se bolj pa potapljanje v mirnem zalivu, ki se je koncalo z resevanjem utopljenca. Na zalost je bilo neuspesno. Ostalo mi je zivi opomin kako krhko je zivljenje in s kako lahkoto se zdrobi…

Kar se tice motocikla je bilo pestro leto, nic tragicnega z veliko malenkostmi. Preden sem koncno namontirala avtomatski mazac verige Scottoiler (www.scottoiler.com) sem se morala spotakniti na svoji lastni verizici kar nekajkrat. Enkrat v Perthu, kjer se je obrabljena ubozica strgala in zavila okoli zadnjega zobnika, da kar ni bilo res. Pa sem parkirala in se je pripeljal nekdo na BMWju in seveda ustavil. V naslednji ure je mehanik nalozil motor in ga odpeljal v delavnico, kjer sem si zraven nove veriga na stare zobnike omislila se menjavo olja in filtrov, ko pa je bil ravno cas.

Pa se je prisukal mozakar starejsih let po ulici, uzrl velik, pisan motocikel v delavnici in se mu je zdelo tako dobro, da zenska sama potuje okoli sveta na dveh kolesih, da je placal racun za verigo in vse ostalo ter se izgubil v neznano. Po vec kot 30.000 kilometrih na rdeci celini je bila na vrsti Indonezija. Cuden kraj. Nic posebnega. Poceni zivljenje, tone turistov in na denar prezecih prodajalcev, ki vsiljivo ponujajo svojo robo. Ja, tukaj me je cakala lekcija kako se ubraniti pred nasilnimi opicami. Ukradle so mi klobuk, ki sem ga kupila nazaj za pest kikirikijev. Sola, ki se je bom v Indiji gotovo se spominjala…

Bernarda Benka Pulko Around the World Following the Sun

___________________________________________

Avstralija Teja

Dezela, zelo znana po aboriginih, ki so bili prejsnje leto celo predstavljeni v Sloveniji v okviru koncerta v Postojnjski jami. Ce me ze prej ne bi priravili na to, kako priblizno bodo izgledali, bi bila veliko bolj razocarana. Pijani se sprehajajo po ulicah manjsih mest In to od jutra do vecera. To je verjetno novica, ki bi jo mogel ze vsak vedeti preden pride v Avstralijo.

Zivljenje tukaj se odvija zelo enostavno. Potovala sem predvsem z avtobusom, saj sem si pred odhodom kupila 10 000 km. Ce bacpacker ni v casovni stiski je najboljsi prevoz avto, ki si ga lahko brez problema kupis v vseh glaavnih mestih. Se en zelo dober nacin prevoza je "catching a lift" in s tem delitev stroskov bencina z backpackerji, ki so si kupili avto, vendar imajo se vedno dovolj prostora za eno ali vec oseb. Tako se vsaj lahko ustavis kjerkoli se zelis in si tako ogledas tudi znamenitosti vmes.

Zelo rada bi opozorila na nevarnost, ki mi je na zacetku skoraj unicila potovanje. Na poti od Londona proti Singapurju, ki je bila dolga kar 12 ur, sem zaspala za celih 9 ur. Zbudila sem se z otecenimi nogami in vsi so me mirili z mnenjem, da je to le posledica poleta. Klub temu, da tako nisem bila vec zelo zaskrbljena, je ibla nadaljnja najprej 7 in nato 8 urna pot nenosno boleca. Pritisk v nogi je bil prevec hud zame. Ko sem po dveh dnevih v Melbournu od sestricne izvedela, da bi to lahko bil krvni strdek, sem sla takoj k zdravniku in nato na ultra zvok ter v bolnico, kjer so potrdili DVT. Zelo nevaren krvni strdek, ki lahko povzroci smrt, ce se po zilah prenese do srca ali pljuc. Imela sem "sreco". 2 tedna sem morala biti dvakrat dnevno na injekcijah, kar zna biti zelo tezavno, ce moras biti v hostlu. Jaz sem zivela pri sorodnikih. Nasvet: pred dolgim poletom jemljite aspirine in med poletom pijte veliko vode ter se probajte cim vec gibati!!!

Tezava zna biti tudi zavarovalnica, saj nikakor nocejo povrniti stroskov in se izmisljo vse mogoce, da le ne bi bilo treba placati. V tem primeru jih je treba stalno klicati in jih tako stalno spominjati, da so dolzni pokriti stroske.

Navelicana avtobusa sem se po treh mesecih Avstralije podala v Novo Zelandijo z zeljo vsesti se na kolo in jo prekolesariti. Prvi pogledi na prelepo pokrajino so me ze skoraj odvrnili, saj je vse prej kot polozno. Nikoli prej nisem kolesarila, zato sem bila nekoliko skepticna glede te odlocitve, a na koncu ugotovila, da je bila to verjetno najboljsa odlocitev v mojem zivljenju. Le teden dni je nekoliko bolj tezaven zaradi privajanja, nato pa postane prava rutina. Nova Zelandija je kot povecana Slovenija in zaradi tega lahko recem, da ena najlepsih drzav na svetu. Vecinoma sem kampirala, da sem se tako izognila hostlom, ki po dolgem casu znajo postati zelo nadlezni. Vse v enem paketu, vulkani, visoki hribi, sneg, morje, ledeniki, fjordi,… eno najlepsih dozivetij v NZ je Tongariro Crossing na severnem otoku, kjer smo se povzpeli vse do vulkanskega kraterja, katerega oblika ti vzame sapo, ko se povzpnes do vrha. Zemlja je se vedno zelo aktivna in zato polna razlicnih barv, predvsem rumena, crna in rdeca

Se ena novost v NZ je "sledging", kjer smo se po reki Kaituni samostojno spstili po treh visokih slapovih, 1, 3.5 in 7 metrov visokih. Verjetno sem sele ob koncu sledginga verjela v nekoga, ki mi varuje zivljenje. Adrenalinsko in noro zabavno.

Vrnitev v Avstralijo je bila popolnoma drugacna. Enkratne ture na Fraser Islandu, ki je verjetno edina tocka v Avstraliji, za katero lahko recem, da se je ne sme zamuditi. Najvecji pesceni otok na svetu, kjer se danes zivijo divji psi "dingoti", ki so ravno en teden po mojem odhodu do smrti napadli otroka. Zaradi turistov, ki jih stalno hranijo in vabijo blize, znajo biti tudi zelo napadalni. Seveda se s previdnostjo da vsem tem tezavam izogniti. Problemcek je le zabava ponoci, na pesceni plazi, ob ognju in nekaj zlahtnih kozarckih, ko ljudje pozabijo zunaj cevlje in jih dingoti ponoci pokradejo. Med temi ljudmi sem bila tudi jaz.

Ogromno je stvari in paketov v obliki tur, ki se jih da zelo ugodno rezervirati preko www.peterpans.com in to je verjetno ena najboljsih odlocitev ob rezerviranju tur na vzhodni obali.

Ogromno je se stvari, ki bi jih lahko opisala ali dala nasvete, zato bom vec kot vesela, ce bi kdo hotel dobiti kaksen nasvet. Tokrat le na kratko o nekaj informacijah, pa drugic kaj vec.

Lep pozdravcek od Teje, ki se ravno jutri podaja v Azijo!

***********************************

Oceanija: Polinezija, Mikronezija

Slike iz Polinezije: Tahiti, Moorea, Bora Bora, Maupiti, Raiatea, Huahine.

________________________________________________

Polinezija

Pred kratkim sem bil tri tedne v Polineziji, (via Sydney, kjer sem se ustavil 4 dni) precizneje v majhni drzavici Kraljevina Tonga. Dvomim, da se bo tja napotil kaksen Slovenec, saj je to najdlje, kar lahko gres: Tonga je prva drzava na svetu, kjer se rodi novi dan (in prva, ki je vstopila v millenium), vendar za vsak primer prilagam svoj mail, če kdo rabi kaksne informacije. Tonga ima 170 otočkov, in je primerna za oddih zaljubljencev (kogar zanima zur, naj si izbere kaksno drugo destinacijo, za diskoteke tam se niso slisali). Je totalno turistično nepokvarjena dezela, ki se jo je komaj dotaknila roka civilizacije.

Narava je srhljivo lepa: mali pesčeni otočki z gosto vegetacijo, koraljni grebeni, papige v naravnem okolju... Drzavica steje 100.000 prebivalcev, od katerih polovica zivi v glavnem "mestu". Med otočki vas prevaza letalska druzba Royal Tongans, ki je zgodba zase (to moras doziveti, da bi verjel): pristajanje na travi, okna na letalu se odpirajo tako da lahko drzis noge skozi okno pred poletom, pred poletom prezenejo svinje, ki se pasejo po pisti, ter ustavijo (sicer redek) avtomobilski promet, saj gre cesta direktno skozi letalisko pisto. Kot kurioziteto navajam, da imajo najkrajsi redni polet na svetu: namreč polet Tongatapu - Eua traja neverjetnih DEVET minut.

Domačini, neverejtno prijazni, ga veliko zurajo in pijejo "kawo", opojni napitek od katerega so zmeraj pomalem "zadeti". Drzavica je izjemno varna, ne poznajo kriminala, streljanja po cesti in bančnih ropov, edini delikventi so alkoholiki in prometni prestopniki. Tonga je drzavica, kjer se je zgodil upor na ladji Bounty, tatoo je pa tudi njen izum. Od julija do oktobra se tam parijo kiti, ter redka turistična "industrija" zivi od organizacije plavanja s kiti... lahko se jim čisto priblizate. Skratka, če si zelite biti čisto na koncu sveta, pa se povrh čisto sami s svojo partnerko ali partnerjem, je Tonga sigurno primerno mesto za oddih.

Za informacije pisite na gabrielslovenia@yahoo.it
_________________________________

Kar se tice Tahitija,je zelo drago,najcenejsa hotelska soba 100 usd,vecerja 40 usd,edina razumna cena je na sosednjem otoku,Morea,Morea camping 7 usd na noc z lastnim sotorom,ali skupna lezisca 10 usd.
Cookovi otoki ,eni najlepsih na pacifiku,se nekomercialni,na rarotongi se dobi soba za 8 usd,poceni ribe na trznici.Najlepsi pa je naslednji otok Aiututaki ,ki ima najlepso laguno na vsem pacifiku,potrebno je iti z letalom,eno uro voznje,100 euro povratna karta.
Fidji,vecinoma imajo vkljuceno ceno za preno??ter hrano okrog 18 usd,kar dragi prevozi med otoki,za eno uro voznje 25 usd
meni osebno je bilo najboljse na Zahodni samoi,ostani vsaj dva tedna
nocitev,zajtrk,ve?ja stane 17 usd,pivo 1 usd,izredno prijazni ljudje posebej na juznem otoku
povratna karta do Aitutakija je po mojih podatkih 100 eurov. Druga?pa vozovnica do Tahitija recimo iz Pariza z Air France pride okoli 250.000 SIT.

sebastjan

________________________________________________

Mikronezija

Živjo,

 Preživel sem tri tedne in pol na otočju Palau in dva tedna na otočju Yap. Vmes sem iz Palau-a odšel za en teden na otoček Peleliu, iz Yapa pa za pet dni na atol Ulithi. Tako pri odhodu kot pri povratku sem se zaradi nerodnih letalskih povezav ustavil za par dni na Filipinih, katere pa že poznaš.

 FAKTI

Med Mikronezijskimi otoki letijo edino Continental Airlines, iz Evrope pa je najugodnejša povezava čez Manilo. Continental omejuje težo prtljage na 35kg, kar je zelo ugodno. Za nobenega od otokov v Mikroneziji ni potreben vizum, potreben je le potni list in pa povratna oziroma nadaljevalna letalska vozovnica. Elektrika je 110V z ameriškimi vtičnicami. Hrana je seveda predvsem morska, veliko pa je tudi piščanca in pa seveda ogrooomno riža. Valuta so ameriški dolarji, potovalne čeke sprejemajo brez težav, kreditne kartice tudi, a le v bolj "centralnih" predelih. Kriminala nisem občutil, prav tako nisem imel nikakršnih težav z zdravjem.

 PALAU

je znan predvsem zaradi svojih Rock Islands, ki ponujajo zares veličastno potapljanje, pa tudi šnorkljanje, kajakiranje, piknikiranje, kampiranje... Žal so razdalje od prestolnice (kjer se nahajajo vsi hoteli) do posameznih otokov prevelike in so dosegljivi edino z motornim čolnom. Kar pomeni, da se vseh teh aktivnosti lahko udeležuješ le organizirano, to pa povzroča turbulence v denarnici. Dvodnevni izlet s kajakom in kampiranje na otočku recimo stane 300 dolarjev, dva potopa s prevozom 95 dolarjev, 20-minutno plavanje z delfini 110 dolarjev in tako dalje.

To pa ne moti ogromnega števila turistov, ki derejo na Palau predvsem iz Japonske, Koreje, ZDA in Nemčije, kar ima seveda dobre in slabe posledice. Celodnevno druženje z 8 Nemci ali pa s 6 Italijani ali pa s 7 američani ni nič kaj eksotično. Najlepši placi so silno oblegani, kar pomeni gužvo nad in pod vodo. Pristen stik z domačini težko navežeš, saj si le še eden od tisočev turistov v vrsti. Dobra stran množice turistov pa je to, da je v prestolnici veliko takih in drugačnih hotelov, restavracij, barov in trgovin, da lahko z malce spretnosti preživiš relativno poceni (hotel od $30 dalje, hrana od $5 dalje).

Rock Islands pa so pravzaprav edina zanimivost na Palau. Ogledal sem si skoraj celo otočje, pa kaj posebej zanimivega nisem našel.

 PELELIU

je otoček na jugu arhipelaga Palau, kjer turistov ni v kolonah. Zato tudi ni barov in restavracij - v gostišču, kjer stanuješ, se dogovoriš za hrano in to je to. Cene so nadvse zmerne - za en teden polnega penziona sem dal $260. Otok je priročno majhen, da ga z biciklom obkrožiš v enem popoldnevu. V notranjosti je poraščen z gosto džunglo, ima nekaj krasnih plaž, sicer pa je večina obale zaraščena z mangrovami. Zaradi majhnosti zelo hitro navežeš stike z domačini, ki se izkažejo za odlične gostitelje. Na otoku se je v WWII odvijala zelo krvava bitka in otok je poln ostankov - letala, tanki, najdeš pa tudi še kosti... Tukaj sem veliko bolj užival kot v prestolnici, predvsem zaradi miru in tišine.

 YAP

je turistom precej manj naklonjen, sam pa sem tam užival neizmerno bolj kot na Palau-u. Predvsem zato, ker ni bilo take mase turistov in pa zato, ker so domačini veliko bolj gostoljubnejši, čeprav sprva delujejo dokaj neprijazni. Medtem, ko sem imel na Palau-u občutek, da vidijo v meni samo dolarje, je bilo na Yapu veliko bolj domače. Že drugi dan po prihodu smo skupaj z domačini na pomolu jedli sashimi iz pol ure stare tune in kadili yapsko marihuano, po enem tednu pa sem pred osrednjo samopostrežno trgovino že srečeval same stare znance. Zares enkratno!

Velike izbire hotelov in restavracij ni in cene so pač take, kakršne so - nekaj višje kot na Palau-u, a tiste s spodnjega konca lestvice so še vedno razmeroma prijazne. Posebej ugodna je kočica, katero sem ti poslal prejšnjem mailu, posebna izkušnja pa je bilo bivanje v neki vasi (bila naj bi nekakšen "low-key cultural centre"), v kateri naj bi bolje spoznal tradicionalno vaško življenje. Ti rečem - MEGA! Možakarji nalovijo rib za par dni, ženske naberejo zelenjave za par dni, potem pa par dni ležijo v senci. Vode ni niti za umivanje in edina pijača so kokosi. Skrbelo me je, da bo dolgčas, a sem hitro in brez težav preklopil na lokalni tempo. Edini problem - poglavarjeva hčerka je že poročena...

Domačini silno spoštujejo tradicijo in zato jih je veliko oblečenih v tradicionalne obleke, kar naredi zadevo zares eksotično, posebej gospe v krilih in z rožami v laseh. V nekaterih vaseh dejansko dobiš občutek, da se v zadnjih parih sto letih ni ničesar spremenilo, razen prihoda avtomobilov in majic. Imajo pa domačini nekaj svojih "kapricov", katere je pametno in korektno spoštovati.

 ULITHI

je eden največjih atolov na svetu in leži kake 160km vzhodno od Yapa. Nanj sem odšel, da bi doživel še večjo pristnost, žal pa se ni izšlo po mojih načrtih. Na njem sta že bila dva "turista" in sicer snemalca neke oddaje za National Geographic - kasneje sem izvedel, da sta veliki potapljaški zvezdi. Zasedla sta vse kapacitete lokalnega potapljaškega centra, tako da je meni ostalo bolj malo možnosti. Skupaj smo prebili veliko časa, tako v vodi kot na kopnem. Bilo je sicer zelo prijetno in zanimivo, a nič kaj preveč eksotično.

_______________________________________________

Pozdravljen,

gledal sem tole oddajo, ki jo imajo na nacionalki ob nedeljah, kjer ste nekaj govorili o Mikroneziji. Žal sem LP dokumentarec zamudil in ne vem, kaj vse so v njem povedali.

Pred enim tednom sem se vrnil iz šesttedenskih pocitnic v Mikroneziji in lahko ti zagotovim, da NI tako pregrešno draga, kot vsi mislijo. Backpackerji (ne narobe razumet) tam sicer nimajo kaj iskati, saj je cela zadeva zastavljena precej ekskluzivno. Ampak hotele se da poiskati že za 30 dolarjev (pa tudi za $300 :), preživeti (hrana, pijaca, cigareti) pa se da že s kake 10 dolarji dnevno. Jebiga, ameriški in japonski fast fud, pijaca in hrana iz trgovine in podobna "budget" prehrana... Ugodna možnost so tudi takoimenovani "homestay"-ji, ko za dobrih 25-30 dolarjev živiš pri družini na njihov nacin.

Tale hišica na najlepši plaži na Yapu me je naprimer stala 35 dolarjev dnevno, za to pa sem dobil kajak, masko, odlicno vecerjo, nekaj pijace in nadvse prijetno družbo.

Drago pa je vse, zaradi cesar se splaca oditi v Mikronezijo, se pravi potapljanje, ribolov, izleti s kajaki, izleti po otoku in sploh vse podobne aktivnosti. Tudi letalskih stroškov se nabere, še posebej, ce želiš obiskati vec otokov oz. otocij. Prevozi z barko do bližnjih otokov so sicer poceni (po par dolarjev), vzamejo pa seveda veliko vec casa in je treba delat kompromise...

Ce te zanima še kaj, mi piši.

Peter peter.rutar@kate.si