Klavdija Zorman - Klara: Po vzhodni Evropi z motorji

Sobota, 21. maj 2011
Kako se mi porodi ideja za potovanje? Sanjam, sanjam … Potem se odločim. Grem ali ne grem. Je treba vedno naprej. Seveda grem. V NEZNANO. Določim kraje, med katerimi bi izbirala.

Start
Najprej si je treba urediti misli, potem pa rabim pol dneva, da spakiram vse, kar bi na potovanju morda potrebovala. Na motorju imam prostor , v katerem so kopalnica, pisarna, garderobna omara ………….. Vsaka stvar ima svoj kotiček. Potem sledi slovo od domačih in prijateljev. Nato pa, bolj kot ne, plin do konca. Na določenem ovinku domačega kraja pozabim na vse. Avantura se začne.
Tokrat sva šla s prijateljem Viktorjem. Odpeljala sva se proti Hrvaški. Povedati moram, da niti kilometra poti nisva prevozila po avtocesti. Obiskovala sva obrobne vasi. Sobota je hitro minila. Ko sva bila v Varaždinu, sem se spomnila na prijatelja Darka Labaša, ki je prevozil že skoraj ves svet. Prijatelji motoristi so nama povedali, da je blizu Varaždina moto-zbor. Prvo noč sva torej že imela prenočišče.

Nedelja, 22. maj 2011
Ob enajstih dopoldan pa spet na plin in naprej. Prva naslednja meja je bila hrvaško-madžarska. Letos je bila scena popolno nasprotje lanske. Lani pesek do horizonta, letos pa same ravne ceste, ki jim ni konca, narava. Vsenaokoli sama ozelenela narava. Drevesa, polja in travniki. Ko se je zvečerilo, je začelo deževati. Vozila sem prva, ko sva naletela na avtobusno postajališče z nadstreškom. Tam sva prenočila.

Ponedeljek, 23. maj 2011
Ob šestih zjutraj spet naprej, da naju ne prehitijo prvi avtobusni potniki. Ponovna vožnja po cestah brez konca. Še vem ne, kdaj in kako, ampak spet je bil tu večer. Zasedela sva se na bencinskem servisu, kjer naju je ujela enajsta večerna ura. Tu sva tudi jedla, saj sva se ves dan le počasi vozila. Vmes kakšna kava, počitek za cigaret in spet na plin. Nekje za cesto se v temi prikaže velika stavba. Počakam Viktorja. Kot vsakič vedno najprej vse pregleda. Kje je varno? Kje so potepuški psi? So mirni kot tamkajšnji ljudje? Zdi se, da sva naletela na davno opuščen hotel ali motel. Nekdanjo sprejemnico je očitno nekdo želel urediti, saj je razen nje vse ostalo razdejano in oropano. Prenočila sva v tem hotelu.

Torek, 24. maj 2011
Ob šestih zjutraj naprej po Madžarski. Kmalu zmagava in prispeva do romunske meje. Romunija se mi je zdela po nekaj sto kilometrih prevožene poti zelo topla država. Drugače pa zelo neurejena. Ljudje temni, moški pravi silaki, prijazni, a mirni. Kot pri nas v časih črno-belih televizorjev in še prej. Konji po cestah vpreženi vsak v svoj voz, na vozovih pa polno ljudi, ki kot mravljice nosijo s seboj vsak svojo kopico sena domov.

Nato počitek ob pristanišču v delti Donave. Z otroki smo napihovali balone, se sladkali z bomboni. Kratek spanec in potem spet naprej. Med vožnjo v množici pločevine sredi mesta naju prehiti motorist na kawasakiju.
»Kam pa, kam?«
Natančno mu nisva vedela povedati. Vedela sva le, da nekam v notranjost Romunije. Pa kolega pove, da lahko izkoristiva prevoz z manjšo ladjico. Kot trajekt. Juhej. Tudi prevoz z ladjo bom doživela. In sva šla.
Pol ure plovbe in pred nama je bilo naslednjih 170 km vožnje. Najin namen je bil priti do Moldavije. Z motorjem ali ladjo. Kakorkoli.
Med vožnjo po velikem mestu je Viktor spraševal, kam morava iti za povezave s plovbo ali za ceste v smeri Moldavije. Že je ura sedem zvečer, ko po mnogih spraševanjih pri taksistih, ladjedelcih in policiji ugotoviva, da bova prave informacije težko dobila. Ladja odpluje vsaka dva dni. Cestne povezave naprej pa ni. Joj, kaj zdaj? Bili smo že sredi tedna. Po krajšem premisleku je bila najrazumnejša odločitev vrnitev.
Prvič se je zgodilo, da se vračava po isti poti. Po celem dnevu vožnje spet 170 km nazaj. Bližala se je noč. Nekje na poti sva naletela na območje, kjer sva zašla v goste roje kačjih pastirjev. Kot v Svetem pismu opisane roje kobilic. To sem ugotovila šele potem, ko sem na prvem postanku našla zagozdenega nesrečnika med motorjem in ključavnico. Zato sva si ga lahko zjutraj mirno ogledala. Bil je čudovito pisanih barv. Zaspala sem pod hiško s slamnato kritino. Ob vodi so mi za lahko noč peli žabe, črički, kobilice. Pravi živalski orkester. Tukaj moram povedati, da sem vsako noč živo sanjala in v teh sanjah sem iskala razlage vsega, kar mi ni bilo razumljivo.

Sreda, 25. maj 2011
Skušam se spomniti včerajšnjega dne. Prvi trenutek se mi v misli vrnejo dolge razrite ceste. Ob desni, levi, do koder ti seže oko, samo zelena narava. Ob šestih zjutraj start po poteh naprej. Današnji cilj nama je bila Moldavija, ali kakor je rekla večina, Moldova. Dolge in široke luknjaste ceste. Nekje naletiva na 20-kilometrsko kolono. Le kaj je tukaj, kar je povzročilo to dolgo kačo avtomobilov? Previdno začnem prehitevati avto za avtom, tovornjak za tovornjakom … Med prehitevanjem zagledam cestne delavce, ki so polagali asfalt na celih desetih kilometrih ceste.
Tega se potem človek navadi in potem kar gre. Nestrpno čakam Moldavijo. Bolj ko sem se bližala izhodu iz Romunije, topleje mi je bilo. V zraku vedno bolj čutim pravo energijo. V vaseh za cesto stoje temnopolti otroci in brkati očetje s klobuki. Lepo mi je bilo, čeprav je bilo 40 °C v senci. Na bencinskem servisu spet pogledava v zemljevid kot že velikokrat do zdaj. Še huje je bilo pod čelado. Zato sem jo z olajšanjem snela pri vsakem še tako kratkem postanku. Viktor pove, da se bližava moldavski meji.
Srce mi je začelo biti hitreje. Prevzeli so me posebni občutki. Srečava šolarje z učiteljico. Vsi naenkrat se zgrnejo okoli najinih motorjev in z veseljem se fotografirava z njimi. Podelim jim bombone in balone. Potem pa naprej. Romunsko mejo prestopiva v skritih kotičkih, saj na meji ni bilo obmejnih z železjem obokanih zgradb in visokim stropom. Mala vaška meja.
»Papirji?«
»Pasport?«
»Še pasport za motor?«
»Razumem, gospod!«
Sledi nekajminutna kontrola dokumentov. Ob tem seveda ne manjkajo pogledi spod čela v najino smer.
»Pa srečno!«
Vsega dva mostička in še štirje, ko zagledam tablo Republik Moldova. Poseben občutek je, ko prvič vstopiš v neko državo. Tega se ne da povedati. To je treba doživeti.
Meja. Izstopijo trije cariniki. Eden se zdi šef, drugi pregleda dokumente, tretji pa se spusti v klepet z nama. Podobno se nama je že velikokrat primerilo. Zdi se mi, da sva bila v enem dnevu v treh državah, saj sva prestopila mejo menda kar enajstkrat. To je bil tudi zame svojevrsten rekord. Vozila sva neprekinjeno 24 ur s kratkimi postanki. Neopisljiv občutek je …
V enem dnevu sva prevozila 1100 km v kosu. Na prvih kilometrih po Moldaviji si prepevam pod čelado. Kot že neštetokrat te dni. Pokrajina se zdi tako mehka. Ljudje nežni, objeti. Polno ljudi. Nežno prijazni drug do drugega. Odločiva se, da si privoščiva počitek v avtohtoni domači gostilni. Po dolgem času se do sitega najem. Nato pa pot pod kolesa.
Med vožnjo se pred menoj pojavi temno nebo. Ne, ne, si mislim. Ne bo dežja. A kaplje že letijo. Ne, ne, to je samo za vmes. O, pa ni tako. V trenutku se je vlilo. Komaj sem uspela obleči dežni kombinezon in s čelado na glavi stekla pod drevo. Če bi jo snela, bi bili mokri obe. Čelada in jaz. Samo to osamljeno drevo nama je ponudilo zatočišče in zaščito. Cigaret ali dva in že je po nalivu. Gremo dalje. Po velikosti in naravi je Moldavija zelo podobna naši deželi. Zelo hitro, celo prehitro, sva jo prevozila.
Pozabila sem povedati, da naju je carinik spraševal vse mogoče. Kam v Moldavijo, po kaj, za koliko časa in kam sva namenjena. Šlo mi je na smeh, ker še za kilometer naprej nisem vedela, kaj in kako bo. Kaj šele za dan ali dva naprej.
Še ena nedoživeta dežela me čaka. Od daleč vidim pol modre in pol rumene table, na kateri z velikimi črkami piše Ukraine. Da, to je to. Najprej rampa. Uniformiran uslužbenec dvigne rampo, pod nos pa ti pomoli bel listič. Zaporedna številka potnika, ki vstopa v državo. Takoj zatem od nekod prihiti policaj z veliko čepico, z druge strani pa za nama opreza še en carinik. Za vsak slučaj. Če bi slučajno prišlo do izgredov. Spet nov carinik od naju zahteva dokumente. Nato pa z desne še nov uniformiranec, ki se je pokazal še najbolj človeški.
Takoj smo v živem klepetu. Jaz po slovensko, on po ukrajinsko. Vsak po svoje. Še en cigaret in naprej. Tooooooooo, Ukrajina. Kako hitro sem pod sedežem moje honde začutila, da sem v Ukrajini! Bum, bum, bum. Luknjica pri luknjici, pa vendar cesto vkup drži. Bum, pof, puf, z gumo v luknjo. Ne vem, kolikokrat sem si dopovedovala, da moram lepo voziti in se izogibati lukenj. Joj, bum. Spet luknja. Saj se jim je nemogoče izogniti. Preveč jih je.
Potem pa kolovozi. Če ni bilo teh, je bilo pa treba prehitevati konjske vprege, obenem pa biti pozoren na nasproti vozeče kar prehitre avtomobiliste. Eden drugega prehitevajo. Vse je dovoljeno, vse je prav.
Prehitro je spet prišla noč in seveda iskanje prenočišča. Kot vedno je bil tudi tokrat Viktor pravi strokovnjak. V tem ga ne prekaša nihče. Z malo melanholičnega razpoloženja me pokliče:
»Pridi, Klara. Greva.«
Našel nama je mesto. Tudi motorja sta ob nama. Tokrat je bil to travnik poleg neke tovarne blizu ceste, po kateri so delavci med šesto in sedmo zjutraj prihajali na delo.

Četrtek, 26. maj 2011
Morala sva se pobrati. Spet se je začela moja enotedenska služba vožnje na motorju. Jao.
Zelo zanimiv dan. Že ob pol šestih na pot. Morala sva nazaj do delte Donave. Do trajekta. Za voznino nisva imela lejev. Ženski, ki sem jo zmotila med obilnim zajtrkom, sem komaj razložila, da ji lejev ne morem dati, ker jih pač nimam. Prva menjalnica, kamor me je pošiljala, je bila 200 km daleč. Nama pa se je že tako mudilo. Pol dneva sva izgubila z iskanjem cestne povezave. Na koncu sem se odločila, da ji dam 5 € za dve ladijski karti. To je pomenilo, da ji podarim evro in pol, česar je lahko le vesela.
Z ladjice pa na pot proti Odesi. Končno sem prijadrala do trenutka, ki sem ga imela za cilj ob odločitvi za to potovanje. To je to. Po petih dneh vožnje lahko s sebe vržem obleko. Na moji desni sladka voda, vmes mivka, naprej pa lepo Črno morje.
»Baaaaaaa, juhej!«
Voda, poležavanje z vsemi štirimi od sebe na topli mivki. Pa na nič misliti in se spočiti. To je bilo tisto pravo.
Počitka je bilo prehitro konec. Treba je bilo nadaljevati. Drugače bi nama voda začela zalivati motorje. Plima. Motor je bil vedno in neprestano najmanj 5 metrov stran od mene. Previdnosti in iznajdljivosti sem se naučila na potovanjih. Tudi pogumen postaneš, ko spoznaš, da je vsak na koncu samo človek. Četudi veliki šef na carini, ki se je tako tudi obnašal. Vzravnana drža in nazaj upognjena ramena. Šlo mi je na smeh in običajno smo se končno z nasmehom in dobro voljo poslovili.
Odese pa od nikoder. Vmes, za cesto seveda, gospodje policaji. Tokrat so naju opozarjali , da ne smeva nadaljevati po tej cesti. Pa še goriva nama je primanjkovalo. Viktor ga je imel še za 60 km. Razdalje med bencinskimi postajami pa so tukaj po 100 km in več. Zato je bilo treba vedno dobro premisliti. Katera je domača valuta, kje je menjalnica ... Koliko km je do naslednje bencinske, si lahko samo domneval. Z Viktorjem se spogledava, a jo pičiva čez zaprto cesto. Pot nama prekriža opuščena črpalka. Mislila sem, da je odprta. Potem se mi je posvetilo, čemu je vse v rešetkah in nikjer nikogar.
Za rešetkami je sedela urejena ženska srednjih let. Pogled mi je za trenutek obstal na njenih urejenih in lakiranih nohtih. Kakšni so bili moji? Polomljeni, zanemarjeni, roke vse mastne. Ja, Klavdija, na potovanju si. Voda je, ali pa je ni. Tako kot s hrano. A na koncu se vedno vse izide. Tudi tokrat se je. Povedali so nama, da ima naslednja črpalka za naju gorivo. Tu imajo samo dizel. Odpraviva se naprej po priporočenem odprtem obvozu, saj nama je načrtovano pot onemogočil podrti most.
Ojoj, kar konec ceste.
Ko to doživiš, še nekajkrat ti to postane normalno. Takoj zatem spet nova zanimiva zgodba. Končno črpalka in bencin. Viktor ima občutek, da njegov BMW vozi samo še na hlape. Računalnik za gorivo ga je že nekaj kilometrov opozarjal, da ima v njem bencina še za 0,00 km. Primeva vsak svojo ročko, da natočiva. Sranje. Bencin noče priteči. Grem do postave za rešetkami. Spet zavaljen moški brez majice. Prijazno pove, da bencina ni.
Zakaj, kako to. Zdaj je pa dovolj zezanja. Midva ga nujno potrebujeva. Pa rublje tudi imava. Pošteno bova plačala. Prav. Prav. Samo mislil sem, da imata samo druge valute. Nato končno natočiva in kreneva dalje.

Petek, 27. maj 2011
Že zjutraj sem imela občutek, da bo dan poln vsakršnih zgodb. Res je bilo tako. Brziva po zjahanih poteh in puščava za seboj nove stotine kilometrov. Pravi kolovozi. Kar naenkrat konec ceste. Pol metra je je enostavno poniknilo. Ta del poti naju je pošteno utrudil. Neprestano moraš biti osredotočen na luknje, na konje in na nasproti vozeče tovornjake, ki vozijo tudi po 120 km na uro. Te ukrajinske ceste te pošteno utrudijo.
Po pol dneva cijazenja nama uspe prijezditi na cilj. Odesa. Premražena, lačna in utrujena se zapeljeva v center mesta. V centru ti ob pogledu na ljudi, luči, trgovine in trgovinice postane kar malo topleje. Najti je bilo treba prenočišče in spet ni bilo časa za hrano. Cel dan sem se je veselila, zdaj pa … Viktor skoči v trgovino. Na hitro pojeva vsak svoj kos slastne torte za moč in spet naprej. V velikem centru je polno mafije, tatičev in barabonov, ki so naju začeli obkrožati. Odpraviva se raje na obrobje mesta, kjer je bilo vsaj za malenkost manj hrupa. Ob enajstih zvečer premlevam in urejam misli, čeprav je to kar težko, saj je vsak doživeti trenutek že preteklost. Kakšen dan se mi je zdel, kot bi bil že daleč za menoj. Živela sem za zdaj in ta trenutek!
Utrujena zreva v prazno in Viktor reče:
»Klara, zakaj ti je pa zadnja torba tako nagnjena?«
Pogledam, zakaj visi. Joj, zdaj pa še to. Prelomilo se mi je naslonjalo za prevoz torbe z vso opremo. Tudi na drugi strani je bil nosilec že načet. Še ena ali dve ukrajinski luknji in vse bo vzel vrag. Potrta se sključim v kot ob veliki roži in skoraj zajokam. Tudi Viktorjevo razpoloženje je občutno slabše. Ponoči v velikem mestu čepiva in razmišljava, kje bova prespala. Sem ter tja slišiva glasove avtomobilskih tatičev.
Sedeč vsaksebi s svojimi mislimi že od daleč opaziva zaradi okvarjenega kolena in preveč popitega alkohola majajočo postavo starca v rdeči frajerski jakni. V roki drži ključ s številko 13. Ustavi se in začne razlagati, da je bolgarski Rus, nekdanji oficir, da ima nečaka v veliki Ameriki, da je bilo včasih lepše … »Sedaj sem v letih …,« pripoveduje naprej. Če nimava prenočišča, greva lahko z njim domov. Le motorje morava odpeljati na varno. Na tako imenovano postajico. Teh je bilo kar precej. Naletela sva na varnostnico Angelo, ki nama pove, da je tukaj še zvečer avto na ulici popolnoma nov, zjutraj prav gotovo oskubljen do kosti. Če se kak del avta preveč drži, pa odpeljejo cel avto. Policaji pa so neučinkoviti in edino pričakujejo in zahtevajo samo denar. Doma, da ima »elektrošok« in te zadeve rešuje sama. Prava borka, možača celo. Čeprav je bila v oprijeti majčki in v čevljih z visoko peto. Za čuvanje motorjev do četrte ure zjutraj nama vzame 20 rubljev. Potem jih morava odpeljati. V ceno so všteti tudi psi čuvaji.
Dogovorjeno. S prijateljem Vladimirovim počasi odidemo do njegovega stanovanja. Vsa stvar se je zavlekla dve uri, saj smo si imeli tako veliko povedati. Pa razumeli smo drug drugega samo na pol. Ni važno. Čutenje je tisto, ki v takšnih trenutkih dobi pomembno vlogo.
Vrata v ne vem katerem nadstropju bloka, ki je bil bolj lesen kot ne, se prav počasi odpro. Vidijo se samo prestrašene temne oči. Ob enih ponoči in v spalni srajci nam odpre majhna umirjena ciganka. Njegova žena. Zelo dobro je sprejela presenečenje. Pošteno pijan mož je končno prišel domov in s seboj privlekel družbo. Dva utrujena motorista, vsak s svojimi spalnimi potrebščinami pod pazduho. Že naslednji trenutek smo sedeli oziroma čepeli v mini kuhinjici s čajem, kavo in nekimi popečenimi otrobi. Ženička pove, da šteje 65 let. Tudi sin je vstal in se malo razgovoril.
Od vsega doživetega do konca utrujena se za dve uri uležem na posteljo, ki mi jo je Vladimirov na vrat in na nos odstopil. Hvala! Ob treh namesto ob štirih je že tulil alarm. Zato sva se z Viktorjem odpravila in jim pustila 5 evrov. Za njih celo premoženje. Ona dobiva po 9 in pol evra pokojnine.
Ker sva imela še uro časa, pa vsa zaspana in čudna, sva si postlala kar zraven postajice. Naenkrat naju tam opazi Angela in prijazno povabi v kajuto, od koder varnostniki dan in noč prežijo na parkirišče. Samo padem na nekakšen kavč in že sem sanjala. Ob sedmih se vsi trije odpravimo k Angeli domov. Kako lepo. Tukaj sva ugotovili, da sva istih let in da precej podobno razmišljava.
Pripravi nama zajtrk ali kosilo. Kakorkoli že to imenujejo. Po nekaj dneh pošteno sedem za mizo in se kulturno najem. Res je. Ko človek ni lačen, je tudi boljše volje. Spomnim se besed pokojnega brata.
»Veš, Klavdija, nahranjeni otroci takoj nehajo sitnariti.«
In to drži. Ko je bila ura že devet, se Ukrajinci začnejo prebujati. Angela pokliče znanca,da bi zavaril odtrgano naslonjalo za moje potrebščine na motorju. Še en telefonski klic in ugotovili so, da imamo problem. Ni težko najti varilca ali aparat. Nihče nima elektrod. Škoda. Ampak Angela še kar telefonari. Vedela sem , da če ona tega ne bo uredila, potem tega ni sposoben nihče.
Objame me pod roko in po moško se odpraviva v čisto pravo socialistično tovarno. Vse je bilo rjavo. Kaj so pa delali? Kar nekaj. Mojster Saša mi je naslonjalo zavaril. Stisnila sem mu v roke bankovec, ki ga je sramežljivo vtaknil v žep. Pa še zavpil je za mano.
»Ej, Katrin, kot so me klicali Ukrajinci, bude to do slovenski dobro 100 %.«
Žal ni bilo tako. Naslonjalo je vzdržalo le slabih 1.000 km. Zato sem morala privleči na dan vso svojo iznajdljivost in našla sem rešitev. Le torbe s stvarmi vse do doma nisem mogla več uporabljati, saj je bila trdno prepasana s trakovi.
Ker nama je počasi zmanjkovalo časa, je bil ob 12:30 že skrajni čas, da se posloviva od bojevnice Angele in njene hčere Gabi, psa Šerifa, zajčka Patrika in papagaja Đeka. Hvala za vse.
Bila je že sobota in časa sva imela le še dva dni. Viktor je imel v ponedeljek ob šestih službo. Pred nama pa še dobrih 2.000 km vožnje. Pohiteti bo treba. Ubereva krajšo pot do meje, čeprav je bila tudi ta dolga kakih 300 km.
Naenkrat se prikaže meja oziroma rampa. Spet listek s številko, s katero prekoračiš mejo, in pa z registrsko številko motorja, ki ga voziš. Potem te obkrožijo štirje uradniki. Eden med njimi se spet nosi, kot bi bil najodgovornejši. Vljudno zahteva osebne dokumente in dokumente o motorju. Vsakič, ne vem več , kolikokrat že. Spet isto.
Ko pri 35 °C že nekaj časa stojiva v vrsti, se odločim nevidna prehiteti kolono vozil. Da vidim, kaj se dogaja na čelu kolone. Ko carinik po pregledu dvigne rampo, me drug carinik že usmerja levo. Tam ni bilo vrste. Medtem se mu pridruži še drug carinik. Počasi vozim poleg njega kakšnih 100 metrov. Medtem se pripelje še Viktor. Motorja parkirava, midva pa morava v neko sobo. Bila je skoraj prazna. Sredi nje je bila šolska miza. Ob njej je sedel sivo oblečen uradnik z veliko kapo. Poleg njega še nekdo v zeleni uniformi. Ne vem, kaj je kdo. Pogled mi je obstal na njegovih lepih očeh. Drugi ga predstavi kot velikega šefa. V trenutku naju oba napadeta, da tukaj nisva na pravi meji. Da ta meja ni za naju. Nisem vedela, ali slišim prav.
»Sedaj bosta obrnila in se vrnila, od koder sta prišla!«
»Kaaaaj? Ne, ne!«
Pogledam šefu globoko v oči in mu na pol na kolenih iz globine srca proseče povem, da tega ne moreva. Od vsega sem bila že zelo utrujena. Jutri zvečer morava biti že v Sloveniji. Pred nama pa je še kakšnih 1.700 km.
Spet sem se nekaj naučila. Če si iskren in vztrajen in daš iz sebe, kar čutiš, potem pride tudi sreča. Mimogrede sta vsakemu od naju pobrala dvakrat po pet evrov in po 200 moldavskih jenov. To je bilo v primerjavi s povprečno tamkajšnjo pokojnino že kar veliko.
Malce sem ju spravila v zadrego, saj je bilo treba za prehod preko novoustanovljene republike Pridnestovie in protiplačilo dovoljenja izpolniti kup papirjev. Nista imela dveh svinčnikov. Stekla sem do motorja, kjer sem imela shranjenih kar nekaj teh spominkov.
Po opravljenih formalnostih kreneva naprej. Šef še zakliče za nama: »Ej, svinčnike si pozabila!« Vesela, da sva se jih rešila, jima pustim pisala. Za povrh pa še vsakemu vsa vesela pošljem poljub.
In spet na pot. Vendar naprej ni šlo tako enostavno , kot sem računala. 10 metrov naprej so bili trije moški v belih srajcah, ki so spet hoteli najine dokumente in dokumente motorjev.
Jao, nemogoče! Pove:
»Njet, njet, no čez mejo. Tam levo so stavbe, kjer bosta dobila deklaracije za motorje.«
»Ne, no. Kaj res!«
To je bila prava preizkušnja najine psihe. Štirje uradniki so v pisarni študirali pravilnike, pisali in se dogovarjali , kako in kaj. Hvala bogu, zadeve je vzel v roke Viktor. Tukaj, na vročini in v stiski s časom, me je za trenutek zapustila moja pregovorna dobra volja.
Poklicati sem morala domov in Boštjanu povedati ,da ga moram slišati. Samo toliko, da slišim njegov:
»Klavdija, saj bo!«
Po dveh urah borbe z birokracijo in ne vem koliko rampah in pregledov carinikov sem se počutila kot v kakšnem vojaškem filmu. Končno sem se vesela odpeljala na čist zrak. Ugotovila sem: bolj ko se človek za nekaj bori, bolj je doseženega cilja vesel. Tako je bilo tudi z nama. Zajadrala sva naprej. Pa ne za dolgo.
Z leve nama prekriža pot policaj z aparatom, ki naj bi meril hitrost. V eni sapi nama pove, da sva vozila prehitro. Tako hitro, da nama sledi 250 evrov kazni. Odsedlava z motorja. V avtu sem moledovala, kaj vse sva že doživela, da sva zgubila dve uri dragocenega časa, da nimava toliko denarja, saj se že vračava in imam le še za bencin do Slovenije. Onadva pa neomajna. Peljita za nama. 30 km nazaj. Urediti je treba protokolarne formalnosti, ali pa za dva dni v zapor.
Še nečesa sem se naučila. Vsi, ki hočejo od tebe denar, te najprej do skrajnosti ustrahujejo in potem odideš z občutkom, da se je še dobro izšlo. Uniforma je tam še vedno zelo pomembna in izkoriščana za izživljanje nad vsakim. Na koncu sta si podelila vsak po 10 evrov, midva pa še z večjo hitrostjo naprej. Mudilo se je.
Prenočišče je bila črpalka v Moldaviji. Med tovornjakarji s pripovedmi o svojih cestnih dogodivščinah.

Sobota, 28. maj 2011
Prehitro je bila ura pol šestih zjutraj. Pobrati sva se morala naprej, saj sva včeraj na mejah izgubila veliko preveč časa. Romunija je bila po zemljevidu oddaljena kakšnih 120 km. Moj čut mi je govoril, da bo po meji Moldavija-Romunija vse veliko laže. In tako je tudi bilo.
Prestop v Romunijo je bil hiter. Meni pa so se v glavi motale takšne in drugačne misli. Kajti motor je bil že nekaj časa obrnjen v drugo smer kot do zdaj. Za Slovenijo. Obenem mi je bilo lepo.
Sicer pa je bila pred nama še kar dolga pot. Pa te revne vasice, pa ta preprostost, domačnost. Časi črno-belih televizorjev izpred 50 let, oranje s konji, cele gruče ljudi so z nekakšnimi grebljicami pomagale drug drugemu.
Razmišljam, kdo je srečnejši …
Ja, oni sploh ne vedo, kako je lahko drugače …
Prišla sva na kar precejšno nadmorsko višino. Gorska pokrajina pa neizmerno lepa. Naenkrat mi Viktor reče:
»No, Klara, so ti všeč tile Karpati?«
»Kaaaaj, a to so Karpati?«
To je to, kar so Slovani v svojih časih prepešačili. Pa v šoli smo se učili o njih. Kako drugače človek doživlja nekaj v živo kot pa po knjigah ali po televiziji. Ko ustavim, se v trenutku pred nama znajde nek možakar, češ ali imam kaj lejev zanj. Ugotovila sem, da če bi bila tako radodarna, kolikor je bilo ljudi, ki so prosili za denar , ne bi prišla daleč. Za vsakogar pa sem imela slovenski ''trdi Boss''. Pa še enega za za uho. Otroci so bili veseli bombonov , ki sem jih s tem namenom vzela že v Sloveniji. Pa balone smo napihovali. V Karpatih se pogodim za dva kozarca medu. O evrih niso vedeli kaj dosti. Zato sem postavila realno ceno z vedno dodanim popustom.
»8 evrov bo kar v redu?«
»Seveda!« reče ženička.
Po dolgotrajni vožnji proti romunsko-madžarski meji se meja ni in ni hotela prikazati. Na najinem zemljevidu teh krajev sploh ni bilo. Vozila sva se namreč po najbolj obrobnih hribovskih cestah. Teh je bilo pa v teh deželah več kot preveč. Tako v soboto nisva prišla do konca Romunije oziroma do Madžarske. Ob enajstih zvečer poskrbim za svojo žejno hondico, čeprav sem že dvakrat mislila, da zadnjikrat točim za romunski denar. Vseskozi je bilo treba pošteno računati, koliko evrov zamenjati za koliko litrov bencina. Pa kje bi lahko bila naslednja črpalka? Koliko še potrebujem za hrano … ?
Kakšen dan sva se dokaj hitro premikala. Včasih sem v enem dnevu prevozila tri države. Uff, kakšen neopisljiv občutek.
Hitela sva, ker je bilo sobote počasi konec, ponoči pa je težko voziti skozi gozd poln divjadi. Spomnila sem se na večere pod milijoni zvezd na jasnem nebu: kjerkoli v naravi ob zvočni kulisi čričkov, kobilic, časov poslušanja jutranjih budnic ptičev in njihovega sporazumevanja.
Še ena in na žalost zadnja prehitro minevajoča prespana noč na meji. Imela sem enotedenski komfort zložljive postelje. Vsak dan isto, pa vendar popolnoma drugače. Samonapihljiva blazina. Hvala prijatelji. Potem spalna vreča in moja zelena dekica z zelenim vzglavnikom. Šotor je bil ves čas v torbi. Nisem ga potrebovala.
Zadnjo noč sem se šele povsem zavedla , kje sem. Bila sva toliko na vzhodu, da je bila po moji uri na krmilu že ob 8 zvečer tema. Sredi polja pšenice, do koder mi je seglo oko. Nisem dolgo oklevala. Postlala sem si in blažena zaspala v pšenici. Nad menoj pa ogromno okno z zvezdnatim nebom. Kaj mi še manjka?! Prav nič!
Viktor me je le na kratko opozoril:
»Klara, zjutraj morava takoj ob zori kreniti naprej.«
Spanja torej le kakih pet ur. In res, po ne vem kako dolgem času, sem videla jutranjo zarjo. Lahko bi se je dotaknila z roko.
 
Nedelja, 29. maj 2011
Že malo čez četrto zjutraj je bil že dan. Kar namučila sem se, da sem mojo težko mrcino s polja spravila na cesto. Nekaj časa sem vozila zelo previdno. Od mokre prsti umazane gume so pošteno drsele na asfaltu. Ugotovila sva, da je do madžarske meje še 250 km. Kar tri ali še štiri ure vožnje po luknjastih cestah.
Ooooooo, končno meja Romunija-Madžarska. Tukaj so pa že slišali za Evropsko unijo. Nikogar ni bilo, ki bi spet hotel videti vse dokumente. Razen dveh izkušenih policajev. Najprej je dokumente pregledal eden in jih nato podal še drugemu. Naj še on pregleda vse. Adijo Romunija, adijo prijazni kraji. Pred menoj je bilo še okoli 400 km vožnje.
Ura je bila približno 4 popoldan in verjela sem, da bom okoli enajste zvečer že v domačem okolju. A daleč od tega. Stvari so se zasukale drugače. Vozim in vozim, pa še kar vozim. Vse poti so se že zdele enake. Dolge ceste med gozdovi, polji, travniki. Kako močno se je začutila razlika med hladom v gozdu in toploto v vaseh. Mogoče je po vaseh izžarevala toplina ljudi.
Madžarsko imam že tako ali tako med najmanj priljubljenimi. Pa ne zaradi države in njenih prebivalcev. Najbolj mi gre na živce, da se skoraj nikjer z nikomer ne moreš pogovoriti. Lepo je bilo lani v afriški Sahari med pastirji ali pa v Romuniji. Le na Madžarskem mi je jezik tako zoprno nerazumljiv. Potem je pa še ni in ni hotelo biti konec.
Spet sem napolnila rezervoar za 15 ali 19 evrov. Cena je bila zelo odvisna od kvalitete goriva. Na odročnih črpalkah je bilo tako slabo, da je bil Viktor izvedeniško vzel na roko nekaj kapljic in po vonju ocenil: »Ta je pa čisto slab«
Še vedno me vodi pot po neskončnih cestah. Še zadnjič natočim bencin in potem bom že v Sloveniji. Ko sem bila že povsem prepričana, da je meja tem čez bližnje hribe, se pravi 100 ali 150 km naprej, sem bila počasi spet pri koncu z gorivom. Vzameva si odmor za kavo in ''red bull''. Potem pa hitro do meje. A meje ni in ni. Še ta kraj, še čez to vas, pa mogoče še preko te pokrajine in skozi naslednje ovinke … Ni mi bilo jasno, da Madžarske nikakor ne zmanjka, kljub temu da je sonce že jemalo slovo tudi ta dan.
»Saj bo. Še nekaj kilometrov!«
Potem pa še dve uri po Sloveniji. Srce mi je zaigralo. Začutila sem zmagoslavje. A za zmago sem se morala še pošteno boriti. Ura je bila že enajsta zvečer in kar hladno, midva pa še kar na Madžarskem. Morda sva pa zašla! Na črpalki, kjer sva končno lahko pošteno zadihala, sva vprašala, koliko je še do slovenske meje. Vsi so naju začudeno opazovali, ko sva nase vlekla vsa možna oblačila. Premražena sem bila po skoraj 20 urah vožnje.
»Hitro je treba naprej!« si rečem.
Poleg tega, da sem se tresla od mraza, megle in vlage, počasi postajam tudi zaspana. Hitro zajezdim mojo najdražjo, da čim prej pridem do meje. Kot so povedali sogovorniki za šankom, je do meje še kakih 200 km. Prav. Ob enih ponoči bom morda že lahko objela moje domače. Težko je bilo voziti v temi. A ni šlo drugače. Viktor je imel zjutraj ob šestih, čez sedem ur, službo. Jaz sem k sreči dobila še dva prosta dneva.
Jao, pib, pib, hupam kot nora. Viktor se obrne. Dvigne palec. Jupi. Peljala sva se mimo modre table z napisom Slovenija, 300km. A potem dolgo, dolgo nič. Ob 00:00 končno utripajoče lučke. Kar malo topleje mi je postalo. Skoraj sem že obupala, da bom sploh kdaj prišla do Slovenije.
Kilometri so se mi izšli do enega decilitra bencina natančno. Prvič po osmih dneh slovenska beseda. Prva slovenska črpalka. Nočni program, slovenska glasba. Kakšni občutki! Z Viktorjem skleneva, da nama je nujno odspati pol ure, saj sva bila po 22 urah vožnje že oba malo čudna. Bila pa sva šele na začetku Slovenije. Ura je bila pol treh, ko me Viktor zbudi. Medtem sem namreč zaspala na stolu. Vedno previden Viktor me opozarja, naj še malo počijem, če ne morem dalje. On gre, ker se mu mudi, saj ima čez tri ure službo. Pravi mi: »Samo table Ljubljana glej.«
Bila sem kar malce užaljena. Tisti trenutek se mi niti sanjalo ni, kateri mejni prehod sem prečkala in kje sem. Na hitro si umijem obraz in si rečem:
»Če sem preživela Madžarsko, bom pa tudi pot do doma!«
Saj sem sedaj že skoraj doma. Vžgem motor in se odpeljem deset metrov med oznake za obvezno smer. Teh opozoril z obveznimi smermi je bilo polno okrog in okrog.
Oooooooo, šok.
Trenutek ali dva. Pogled v ogledalo. Kje je Viktor? Ni me opazil. Šel je v drugo smer. Na levi strani daleč naprej vidim luči njegovega BMW. Začnem hupati kot zmešana. Za trenutek so se mi prikazali ljudje s piščalkami v ledeni vodi. S Titanika. Že naslednji trenutek nisem več videla njegovih luči. Od utrujenosti nisem bila popolnoma prepričana, če je vse to res. Jaz pa sama sredi noči in niti sanjalo se mi ni, kam naj se obrnem. Pod čelado mi je šlo na jok. Za hip me je zgrabila panika. Na desni berem s table madžarske črke. Rečem si:
»Klavdija, obrniti moraš. Nazaj na Madžarsko se pelješ.«
Potem zavijem ob neki drugi oznaki in zapeljem za tovornjakom. Kar naenkrat pa zagledam tablo Romania. Bila je ''tovornjakarska pot'' za Romunijo. Začela sem krožiti. Nisem vedela, kam naj se obrnem. Potem mi je pa sam Bog priskočil na pomoč.
Pred menoj zagledam tablo Dolga vas. V trenutku sem se zbrala in se zavedla, da sem prepuščena sama sebi. Tako je pač naneslo. Iz vseh kotičkov duha sem zbrala moči in se odpeljala naravnost po cesti pred menoj. O, kako težko mi je bilo. Pred mano tovornjaki, za menoj šleperji. Vse prehitevam kot nora. Da ja čim prej zagledam tablo z imenom znanega kraja.
Na desni z enim očesom preberem Moravske toplice. Na hitro se mi v glavi zvrti film o dopustovanju z Boštjanom. Cel teden nama je bilo zelo lepo.
Naslednji trenutek se že spet zavem, da moram samo naprej. Dokler čisto ne omagam. Po 100 km se prikaže cestninska postaja. Možakarja povprašam, če sem na pravi poti proti Ljubljani. Kot balzam so legle njegove besede, ko mi je rekel, naj gledam za tablami Maribor. Potem bo pa že pisalo Ljubljana. Ampak še vedno je bilo treba prevoziti 100 km. Kako je mogoč, da spet vidim vzhajati sonce? Seveda, 24 ur je že okrog. Jaz pa še vedno vozim, vozim in vozim.
»Saj bo!« sem se opogumljala.
Moraš se premagati, druge ni. Spomnim se, da se mi je sredi Ljubljane že kar malce bledlo. Nisem in nisem našla prave poti za Cerklje. Prepustila sem se motorju. Nisem bila več sposobna razmišljati. Po čudežu sem se ob petih zapeljala na domače dvorišče. Razjokala sem se od sreče, da mi je spet uspelo izživeti sanje …
Bilo je naporno, a vredno je bilo.

Klavdija Zorman - Klara

xxxxx

Ten Things You Never Knew About Ljubljana, Slovenia
By: Abigail King

Ljubljana was one of the cities of my dreams, my Atlantis. Sure, the taxi driver ripped me off and left me stranded on the outskirts of town in the rain – but let’s write that one off as an occupational hazard. Thereafter, Ljubljana gave me enough experiences and inspiration to choke up my long-suffering hard drive.
I hope to bring Ljubljana to life for you here on Inside the Travel Lab, piece by piece, over the course of 2012 as part of my #IronRoute Project. Yet to spare you the overload experienced by my hard drive, oh long-suffering reader, I’ll start with this bite-sized list and fill in the gaps later.
Seatbelt fastened, tray tables stowed and seats in the upright position? All right, then. Let’s go.

1 Ljubljana: What it is and where it is.
Perhaps you know this, perhaps you don’t. To spare your blushes, I’ll tell you myself.
Ljubljana is the capital of Slovenia, which was part of Yugoslavia when people my age were growing up. Before that it was part of the Habsburg Empire but before we disappear down the rabbit hole of history for this part of the world, let’s stop and make sure we’ve got our bearings.
This is where Slovenia lives, landlocked between Italy, Croatia, Austria and Hungary.

2 Its nickname: White Ljubljana
Apparently, Ljubljana earned this nickname thanks to the pale churches & mansions that appeared during the Habsburg era – but I have another theory.
Wander along Ljubljana’s riverside Christmas Markets and you’ll find that the mulled wine scorns the traditional reds found across the rest of Europe – for an unmistakeable Ljubljana white.

3 Ljubljana’s Art Nouveau

4 Ljubljana’s Chic Boutiques

5 Ljubljana’s Fine Food:
Ljubljana’s gourmet restaurants offered up some of the best meals I found along the #IronRoute. Alas, there were too many to taste them all! Here’s Restaurant Spajza, which I’d highly recommend if you ever find yourself in Ljubljana…

6 Ljubljana’s Hearty Food…
Though simple jota warmed me up a treat as well.

7 Ljubljana’s “Traditional” Street Art
Wander around the streets near Hostel Celica (which itself used to be a prison) to catch up with plenty of street art and edgy living.

8 Ljubljana’s “Unusual” Street Art
Yet you can find sweet street art like this as well…

9 Ljubljana and the Dragon
Ljubljana has not one but four dragons guarding the, er “Dragon Bridge” (one of the earliest asphalt bridges in Slovenia, if you’re into that kind of thing.) From paper dragons in China to scarlet flag-emblazoning ones in Wales, to patriotic dragon slayers called George in England and Jordi in Catalunya, I’ve never quite worked out why so many different cultures have such similar takes on this mythical, fire-breathing creature.

10 Ljubljana and the Iron Curtain
OK, here’s where we get serious again. For all the above-mentioned frivolity, the iron curtain is the real reason why I came to Ljubljana on this particular trip. Apologies if you know this already, but I’d started in Istanbul and travelled by InterRail up to Berlin in order to zigzag across the former iron curtain, the barrier that carved up Europe while I was at school.

Slovenia, and hence Ljubljana, and to an extent all of the former countries of Yugoslavia, formed a vital part of this route. But not, perhaps, for the reason you might imagine.

Lonelyplanet's Top Picks For Slovenia

1 Lake Bohinj

An idyllic unspoiled Alpine lake beneath Mt Triglav

2 Logarska Dolina

The most beautiful Alpine valley, with flat meadows ringed by rocky peaks

3 Šempeter

An almost complete Roman-era necropolis with 1st century tombs

4 Bogojina

A flower-bedecked village with a wonderful church designed by Jože Plečnik

5 Ptuj

A gem of a town, steeped in medieval history

6 Pleterje Monastery

An ancient abbey with silent monks

7 Adlešiči

Slovenia’s folk ‘heart’ where you are most likely to hear traditional music

8 Kočevski Rog

Virgin forest where bears and the ghosts of Partisans roam

9 Ljubljana

Slovenia’s ‘Beloved’ capital with fine architecture and greenery

10 Predjama Castle

Perched in the mouth of a hilltop cavern is the most dramatically placed castle anywhere

11 Škocjan Caves

A vast underground cavern with a raging river running through it

12 Franja Partisan Hospital

The secret WWII Partisan hospital, a memorial to courage and humanity

World's Best Brewskies objavil Popotniški Forum
The World's Best Brewskies- Fodor's Editors
In the massive swath of beer-loving land between the Black Sea and the Ural Mountains, there are some truly memorable places to sample the suds. Consider this a to-do list for those among us who haven't drunk beer in a 14th-century monastery or a Ukranian petting zoo.
Czech Republic
Pivovarska Restaurace, Chodova Plana
The place: An underground complex of granite tunnels that has been used to age beer since the 1400s.
The beer: Tapped directly from ancient stone storage vaults, this stuff tastes like history.
The buzz: Not far from spa haven Karlovy Vary, in a city called Chodova Plana, this is a perfect post-detox destination.
Pivovarska 107, Chodova Plana (374/798-122), about 29 miles south of Karlovy Vary, near Mariánske Lazne.
Poland
Harnas, Koscieliska
The place: A tavern at the entrance to the Dolina Koscieliska, the most beautiful valley in the western Tetras mountains.
The beer: Order a domestic brew here, like Zywiec or Okocim. Poles are serious about their beer, which is crisp, flavorful, drinkable, and goes down smoother than many Belgian ales or Czech pilsners.
The buzz: The place is filled with beer-loving locals who feast on bigo, a dish made with sauerkraut, cabbage, sausage, apples, and bacon.
34-511 Koscielisko (018/207-03-54), about 65 miles south of Krakow, near Zakopan, on the road to Kiry and Witów.
Slovenia
Gostilna pri Planincu, Bled
The place: A working-class haunt that provides a snapshot into Slovenian life, with rowdy farmers packed around the bar and young lovers dining by candlelight.
The beer: The cheapest brew in town, it goes down smoothly with the restaurant's delicious black pudding and turnips.
The buzz: For dessert, don't miss strukli, walnut dumplings served with cream.
Grajska 8, in Bled, 31 miles northwest of Ljubljana on Hwy. E 61.
Hungary
Lake Balaton
The place: A snack bar on Lake Balaton, Central Europe's largest lake and Hungary's most popular summertime playground.
The beer: A gentle Hungarian pale ale, like Barsodi or Szalon, that pairs perfectly with the fried meat on offer.
The buzz: On a hot day in July or August, it seems like the entire country and half of Germany are packed towel to towel on the lake's grassy public beaches.
Lake Balaton stretches 50 miles across Hungary. Every town along both its northern and southern shores has at least one "strand," or beach. The north shore is 56 miles southwest of Budapest.
Romania
Carul cu Bere, Bucharest
The place: The capital's oldest beer hall, which opened in 1880.
The beer: A very wide selection of domestic and regional beers. With main courses running from $1.20 to $6, you can afford to try each beer on the menu.
The buzz: Ambience is everything here, with stained glass, painted columns, and a winding staircase leading to balcony seats.
Str. Stavropoleos 3 (021/313-7560)
Bulgaria
Chichovtsi, Dragalevci
The place: An unassuming pizzeria off the town's main square. It has a cozy fireplace in winter and an outdoor patio in summer.
The beer: Zagorka, a big, frosty lager with a 10 percent alcohol content that costs about a euro.
The buzz: You'll need that delicious boozy brew to get down Chichovtsi's pizza, which is sometimes topped with pickles. Ketchup and mayo are served on the side.
Pl. Dragalevci (02/967-17-70). From Sofia, take a taxi or Tram 19 from ulitsa Graf Ignatiev to the last stop, and switch to the Dragalevci Bus 64.
Moscow
Shinok
The place: A Ukrainian-themed farmyard that doubles as a 24-hour restaurant with roaming cows, goats, hens, and a knitting granny.
The beer: A frosty mug of Starokiyevskoye, the classic Ukrainian beer.
The buzz: Ukrainian food isn't a world apart from Russian grub, but for a change try solyanka (kidney soup) or salo (thin slices of fat) with your beer. Go on an empty stomach, as the food and the beer can be very filling.
2a ul. 1905 Goda, Krasnaya Presnya (495/255-0204)
Valaam Archipelago, Russia
Spaso-Preobrazhensky Valaamskii Monastyr
The place: A beer kiosk on the grounds of a 14th-century monastery accessible only by ferry.
The beer: Evokes mixed feelings from resident monks.
The buzz: Walk up the hill with your beer and you'll reach a splendid cathedral (undergoing ongoing restoration). The cathedral's lower floor is the Church of St. Sergius and St. German, finished in 1892, and is the best preserved part. It's a living place of worship revered by pious visitors.
Valaam is in the Russian republic of Karelia, about 105 miles north of St. Petersburg, near Finland. Overnight boat trips can be arranged from St. Petersburg. The ferry to the monastery costs 10 rubles for a round-trip ticket.

xxx

Balkan: Srbija, Bolgarija, Turčija

Balonarjenje po Albaniji - Dubrovnik, Kotor, Tirana, Durres, Laguna, Bitola...

_________________________

 

_______________________________________________

Balkan 

Bosna- Banja Luka- Jajce- Travnik- Sarajevo- Foča- Šćepan Polje- Neum- Čapljina- Mostar- Bugojno.
Črna gora- Nikšič- Podgorica- Božaj - Cetinje- Kotor- Risan/
Albanija- Shkoder- Vore- Durres- Lushnje- Vlore- Sarande- Gjirokaster- Korce- Podgradec/
Makedonija- Struga- Ohrid- Debar- Skopje/
Kosovo- Priština- Mitrovica- Zubin Potok/

Pojdite v Albanijo: fantastična mesta na jugu, pokrajina, plaže, bunkerji. Prijazni ljudje in nobenih tujcev. Polovica glavnih cest je dobrih, ostale obupne. Ob morju je precej gneče na cestah, drugod nikogar. Slabih hotelov in privatnih sob je zelo malo, malo boljši pa stanejo najmanj 20e za dva. Na meji te olupijo za 10e, na koncu pa še po 1e za vsak dan, ki si ga preživel v Albaniji.

Na Kosovem moraš plačati 25e za vstop v pokrajino. Standard je visok (plače petkrat višje kot v Vojvodini) in mnogo se gradi - podobno kot tudi v Albaniji - Evropa vlaga velike vsote v socialni mir. Srbski hoteli so cenejši kot albanski. Blizu velikih mest so zelo dragi in jih umproforci uporabljajo za "dnevni boravak".

Črna gora: hoteli so razpadli in ABSURDNO dragi. V Nikšiču npr. 100e! Poišči "privatni smještaj", ki pa tudi stane okrog 20e. Ceneje je npr. v Hercegnovem, kjer je huda konkurenca.

V Bosni je ogromno radarjev. Zagrozijo ti, da je tvoj "prekršaj" za sodnika, a se pustijo podkupiti. Zahtevajo 40e, a vzamejo tudi 20. Hrvatje so obljubili da bodo v Mostarju zgradili "još ljepši i još stariji most", a je ves bleščeč in napačne, rumene barve. Upam da ga bo vreme malo postaralo.

janin     

________________________________________________

Kreta

_______________________________________________________

   Nordkap:

Nekaj slik s potovanja z avtom: Nemčija- Danska- Švedska- Norveška- Finska- Estonija- Latvija- Litva- Poljska- Slovaška

________________________________________________
V Barcelono
Haaaaaaaaa
Indijci in Pakistanci obvladajo tud v Barceloni. internet onlz for 1 euro 1hour.ja, no, skratka ljubi moji, smo se prcijazli po 27 urah s postanki. Mater mi je
zal za tale schnelltour. Vem, da je Nica lahko tudi lepsa, ce postanes v kakem parkcu in v miru spijes svoje pivce. Zagotovo je tudi Cannes privlacnejsi, ko
se ob marini sprehajas in opazujes jahte. Tam smo postali ob 1h zjutraj.

Filingi tu, v barceloni pa nekako mesano. Zal smo res pozno prisli in imeli seveda tour de bus okoli glavnih (arhitekturnih) znamenitosti, prejle sem pa
komaj nasla cas za hladen tus. V Barcelono smo prisli v casu sieste, kjer je bilo nekak tolk ljudi zunaj kot jih je ponavadi v ljubljani. Ob 5h popoldne pa
je na rambli norisnica in mi soploh ni sedlo tekat po starem delu mesta, Barri Gotic z v skupini 50ih ljudi!!! Moji sopotniki? Mlado, mlado... tricetrt punc ze
ve kje bo nabavilo poletno kolekcijo oblacil, ostale se se niso cisto zjasnile in so mal prestrasene nad velikostjo. Saj sem jaz tud kar presenecena - vse je
ful siroko, dolge ravne avenije pa en kup ljudi. Ugotavljam pa, da ne poznam nic evropskih mest, ne locim med turisti in navadnimi spanci. Spanscine slisim
bolj malo, ce priznam, ker je en kup imigrantov in se govori vse sorte. Ampak to je sele zacetni vtis - v barceloni sem komaj 6 ur.
Hocem rect, da bom nekaj teh "vodenih" ogledov prespricala. ne morem vec stalno tekat za skupino in bit on the move. Mater, polno enih zanimivih zadev, mi pa
odbrzimo mimo, nase punce pa pritiskajo na svoje digitalce kot obsedene, ceprav cez 3 minute ne vedo vec kaj so poskljocale. Jutri popoldan si vzamem cas zase,
dopoldan pa grem se te nove predele pocheckidautat z drugimi, ker verjamem da bo zanimivo. Saj ne recm - naslednjic ko bom tle bom specialistka za barcelono,
Hocevar pac opozarja na stvari ki jih navadni vodici ne.
Pivo je pa dobro.
Hrana pa tud zaenkrat.

Na poti do barcelone smo mejo med Francijo in Spanijo preckali pri Portbouu -cisto na obali - mende da gredo redki po tisti poti, k je pa res spektakulozna,
ceprav mene ti razgledi iz pecin na morje spominjajo tud na kaksen pogled s pecine s katerega izmed otokov srednjega jadrana. No ja. So bli pa vsi
navduseni. No, na meji tud polcaj ni dobr vedu kam bi Slovenijo dal in smo moral kazat potne liste! (Pr seb je sicer drzal eno dolgo pusko...se ni blo za hecat).

Skratka, zaenkrat je to to. Sem z osmimi puncami v natlaceni sobi. V celem nadstropju polnega hostla sta dva tusa in dva wcja. Prejle sem iskala se eno
navadno trgovino, da si kupim zasluzeno pivce, pa vidim od dalec tablo Spar.
Super - not pa kot sem ze rekla, sami pakistanci. Kaksn spar je to bil ej ... :)

No pa so me napotili se v svoj Rajah kafic (znajo kaj cs) na drugo stran las ramblas (to je ulca na kateri smo mi in je meda glavno sredisce vsega - kao
copova pri nas - 24 ur na dan se dogaja pravijo).
Se pocas poslavljam, danes ob 10h gremo pocekirat nightlife v tisto zadevo - ob morju. Crknena sem priznam ful, ker na basu dejansko
nisem spala ama nc.
Cau!
Petja

_______________________________________________

 Kanarski otoki

Trije smo se podali na 14 potepanje po skupini Kanarskih otokov, ki so najbolj znani kot klasična turistična destinacija, mi pa smo vedeli, da so pravi izziv za popotnike.
Vseh otokov ( v skupini jih je sedem) vsekakor ne bi mogli obiskati v tako kratkem času, zato smo se usmerili na skupino okoli Tenerife. Takoj po priostanku na Gran Canarii smo se preko Tenerife podali na malo znan otok La Gomera. Otok blizu Tenerife je pravi botanični raj z alpskim podnebjem na vrhu in tropskimi plažami na obali. Otok je raj za planince, opazovalce narave in za vse vrste trekinga. Na otoku se razrašča bujno rastlinje, zelo različne vegetacije po višinskih plasteh. Po La Gomeri, ki je dobro opremljen otok za popotnike smo se podali na precej bolj oddaljen El Hiero. Otok je pravi geološki biser, saj gre za polovico vulkanskega kraterja, katerega druga polovica je pred milijoni let zdrsnila v ocean. El Hiero je majhen in ga lahko obvoziš v pičlem popoldnevu. Na severni strani je enkratna Laguna Grande (dno kraterja, ki jo oblivajo enkratni atlanski valovi in tvorijo čudovite pečine. na eni se nahaja najmanjši hotel na svetu. Vrh otoka precej spominja na vsokogorje slovenskih alp. Na južni trani, ki je precej suha leži najbolh jugovshodni svetilnik na poti proti Ameriški celini. Otok je pravi raj za opazovalce ptic in ekstremen surfarje. Cene prevozov, hrane in prenočišč so na obeh otokih cca 60% nižje kot v Španiji in so poptnikom zelo prijazne. Čeravno sta oba otoka klasificirana kot naravni park, ne poznajo vstopnin in taks v zvezi s tem. Še več, zastonj ali izredno poceni ponujajo izredno lepo urejene izletniške točke, turistične počivalnice in kampe.
Po ogledu obeh otokov smo se vrnili na Tenerife, se na njem podali na skrajni severvzhod, ki ni turistično oblegan, se povzpeli na njegov vrh in si ogledali turistično meko na jugu otoka. Zadnji del popotovanja smo prebili na Gran Canarii, ki je popotniško najman zanimiva in turistično preveč razvpita za naš okus. Kljub temu smo našli nekaj naravnih biserov, ki so vredni ogleda.
Prijazna narava in ljudje, zanimiva hrana in pijača! 14 dni lepega in poceni popotovanja je minilo kot bi pihnil in na poti nismo naleteli na nobeno težavo ali neprijetnost."

Ivan Kobal

_______________

Potovanje po Islandiji.

Če greš prvič, bo verjetno najboljši način vožnja z avtobusom okoli otoka. Dobiš lahko tako imenovani "circle pass". Morda je s to karto možno z doplačilom iti tudi skozi notranjost Islandije, predvsem mislim na pot Kjolur. Ob tej poti zraven dobiš še 45 minutni postanek v Hveravellirju in dva polurna postanka pri Geysirju in Gullfossu.

Druga možnost je, da najameš avto, vedeti pa moraš, da se z navadnim avtom (npr. Matitzom, Polotom.. ) ne smeš in marsikje tudi ne moreš peljati. Najem džipa pa je zelo drag. Ena možnost je tudi da se pelješ v eno smer z letalom in nazaj z avtobusom v Reykjavik.

Na Islandiji je preko 100 kampov, poleti tudi veliko hostelov. Mariskje si lahko pripravljaš hrano tudi v prenočiščih - guesthouse, marsikdo tega ne ve. Veliko je tudi apartmajev. V okolici bolj turistično zanimivih krajev pa si rezerviraj nastanitev v naprej, ponekod je potrebno rezervirati za pol leta naprej, če hočeh imeti rezervirano posteljo.

Sam sem prekolesaril Islandijo, veliko sem hodil po notranjosti Islandije, bil sem tudi v zahodnih fjordih. Nekaj slik lahko najdeš na spletnih straneh:

http://pd-vg.Velenje.Si/arhiv/islandija03/fotogalerija.Htm Če pa boš prebrskala strani, najdeš še eno fotogalerijo.

Lep pozdrav, Damjan

____________________________________________
Miha - . v Bolgarijo
V soboto zjutraj potujemo v Bolgarijo z vlakom. Za dva dni se bomo ustavili v Beogradu potem pa naprej proti Bolgariji. Prosil bi vas za kakšne koristne informacije (o Beogradu, Bolgariji).

Hvala 
jaNNNa
+
Oj...
Jaz sem ravno prišla iz Bolgarije. Heh, ubistvu niti ne rabiš kaj dost nasvetov. Verjetno ti je že kdo povedal, da je vse full poceni (za naše razmere).
No nekaj utrinkov:
- valda so ene 20 let za nami, kar se tiče cest, čistoče,... ni noben problem če plastenko vržeš kamor pač nanese:)
- Račune v gostilnah vedno preglej, ker se radi kaj zmotijo. (sicer se običajno pusti 10% napitnine)
- Če boš tam menjal delar, imej sabo evre v drobižu, ker se zna zgodit, da nimajo za vrnit evre in boš moral vse zmenjati v leve.
- Kradejo (sej kje pa ne).
- Če greš jest v gostilno, si vzemi veliiiiko časa, so full počasni.
- V diskaču se zna zgodit da spiješ 10 tekil, pa komaj kaj čutiš :) Sem sigurna, da je vse razrečeno. :)
- Ne menjaj v menjalnicah kjer je evro pod 1,90.
- Pa v internet cafe je čist brezveze da greš. Razen če nimaš ful potrebe, da napišeš maile. Jst sem napisala 2 maila. Pol ure sem bla tm in od tega sem 25min samo čakala da so se strani odpirale:) Majo še stare linije.
Hmmm... no sej je še velik tega, pa ubistvu ni nič pomembnega. Če te kej še zanima pošlji mail: jana@zavod-zure.si
Sicer pa sej veš.... vse je tolk poceni, da si lahko privoščiš čisto vse kar se spomniš.

________________________________________________
Lepo pozdravljen.

ali je Italija (južna in Sicilija) varna za potovanje z avtomobilom (za avto mislim-kraje pa to).Slišim da ni prav varna, pa me zanima tvoje mnenje ali izkušnja. To pa zato ker se letos jeseni odpravljam z punco na Sicilijo, pa ne veva še ali z avtom ali z vlakom.
No, hvala za odgovor, pa še naprej tako...
Mitja
***
Italija in Španija sodita med manj varne dežele, še posebno glede kraj avtomobilov. Pravijo, da je na severu teh kraj več, kot na jugu Italije. Tuji avtomobili so veliko bolj v nevarnosti, kot domači, še posebej če so novi, dragi in bleščeči. Če je vajin avto tak, ga vedno parkirajta na svetlem in obljudenem kraju, ali pa na varovanem parkirišču, kjer je varnost malo boljša. Vse privlačne predmete spravita v prtljažnik, da ne bodo vidni skozi okna.
janin
________________________________________________
Malta
Imam par vprasanja glede Malte. Kaksen denar oziroma valuta se uporablja (vrednost),ali je veliko kriminala, ja drzava revna ali bogata,
kaksno je tam vreme trenutno in kaksno bo cez mesecdniin ali je potrebno cepljenje proti kaksnimboleznim?
Prosim ce mi odgovorite cim prej, saj nameravam cezkaksen mesec odpotovati tja!
Ze v naprej se zahvaljujem za odgovor! Lep pozdrav!
Bostjan
***
Malta je normalna evropska država in tvoje skrbi so večinoma odveč. Njihov funt je sicer vreden več od angleškega, kar pa ne pomeni, da je država draga ali bogata. Po vsej državi vozijo zanimivi starinski mestni avtobusi, spal pa boš verjetno v mladinskih domovih.
Ljudje so prijazni in kriminala je po mojem občutku malo - res pa je, da so nekaj mojih sopotnikov okradli, ko so spali v parku, a to je bolj izjema kot pravilo. V maju bo tam verjetno lepo vreme, morje pa bo komaj dovolj toplo za kopanje. Cepljenje ni potrebno.
Pripravi 5 funtov, ki jih boš moral plačati ob odhodu iz države!
janin
_______________________________________________
potovanje na Stromboli
 Pozdravljen !
 Z ženo z veseljem in zanimanjem spremljava tvojo oddajo - odlično . Ob predstavitvi prvomajskega potovanja na Stromboli , sva se odločila , da te povprašava , kako si izbereš skupino in /ali imaš  za 1. maj kaj zanimivega v načrtu ter kakšne so možnosti za priključitev takšni skupini .
 S pozdravi iz Šentjurja - Liljana in Bojan
+++
Na Liparske otoke hodimo že dolga leta. Največkrat se nas zbere od 30 do 40, pred nekaj leti pa nas je bilo celo rekordnih 115! Pri železnici vzamemo skupinsko karto, kar znese približno 30.000 sit na osebo. Iz Ljubljane odpotujemo z vlakom zadnji petek v aprilu in v trstu prestopimo. Največkrat vlak ni poln in je v kupejih dovolj prostora za spanje – sedeže v teh vagonih lahko raztegneš v dovolj udobno posteljo. Okrog 7.00 zjutraj pridemo v Rim in se potem ves dan sprehajamo okrog glavnih zanimivosti, zvečer pa nadaljujemo proti jugu in zjutraj prispemo v Milazzo na Siciliji. Od tam vozijo trajekti in gliserji (aliscaffi) do otokov. Trajekti so redkejši, počasnejši, a udobnejši in polovico cenejši.
Na otoku Vulcano vedno splezamo na rob kraterja, kjer znamenite sulfatare bruhajo žveplen dim, prespimo pa največkrat na obali, ali v eni od naravnih votlin.
Na otoku Lipari si izposodimo skuterje, ker je to edini otok, okrog katerega je speljana cesta. Splača se pogledati rudnike plovca – poroznega lahkega kamna.
Na otoku Stromboli je eden od zadnjih delujočih vulkanov v Evropi. Če se zvečer povzpneš do kraterja, lahko do jutra opazuješ vulkanske erupcije.
Če pa imaš raje mir in nedotaknjeno sredozemsko pokrajino, ti svetujem otoka Filicudi in Alicudi.
Ni nobenih omejitev in skupini se lahko pridruži vsak.
Janin
________________________________________________
prenočišče v Munchnu
Živijo!
Zanimam se za poceni prenočišče v Munchnu oziroma v okolici. Imaš kaj podatkov o tem?
Sicer pa moram pohvaliti tvoje spletne strani. Super!
LP, Zdenka
***
Bavarska je nemška "država v državi". Mislim, da je edina dežela na svetu, ki v mladinske domove (jugendherberge) ne sprejema oseb, starejših od 26 let. Cena najcenejšega prenočišča v le-teh je 20-30DEM, nekateri pa imajo tudi dražje sobe.
V mestu je tudi več domov, ki niso člani IYHF. Tu so cene približno 10 DEM višje, starejši od 27 pa plačajo še dodatno takso, vendar jih ne vržejo ven.
Za hotelsko sobo boš plačala najmanj 50 DEM.
Najcenejši pa je znameniti "Zelt" - šotor, ki je odprt od srede junija do srede septembra. Sam sem v njem prvič prenočil že pred 15 leti. Gre za cirkuški šotor v katerem boš od vsega pohištva našla samo ladijski pod. Odprt je 24 ur in stane 13 DEM - skupaj s penasto podlogo, odejami (lahko jih vzameš tudi pet), sanitarijami in preprostim zajtrkom. Z glavne postaje se pelji s tramvajem do "Botanischer Garten" in pojdi peš do Franz-Schrank-Strasse.
janin
_________________________________________________
zivjo janin!
sam eno uprasanje: a je kšna panika ce gresta 2 punci stari 17 in 18 z interrail v francijo, belgijo, luxemburg in nizozemsko? hvala za tvoj cas!
cao cao
marusa
***
Na kratko: ni panike! Če sta vsaj približno zreli in odgovorni, sem prepričan da bosta znali paziti nase in da se bosta imenitno imeli. Pošljita mi razglednico!
janin

_______________________________________________
Zdravo!
S kolegom se odpravljava v Španijo.Potovala bova z lakom do Algecirasa, kjer bova dva tedna, nato pa si bova še dva tedna ogledovala ostale dele Andaluzije. Ker greva na tako pot prvič, ima kar nekaj vprašanj
1. S sabo bova imela kar drago fotografsko opremo (2 x teleobjektiv 170-500 mm, + daljnogled, teleskop), zato me zanima kako velika je nevarnost da te okradejo na vlaku, zlasti ponoči oz. Kako se lahko pred krajo najbolj učinkovito zavaruješ
2. Ker sva bolj naravoslovna tipa se bova gibala predvsem po naravnih parkih in spala v šotoru zato me zanima, če Španci zelo preganjajo kampiranje na črno
3. Zanima kam daš vso opremo ko greš npr. Na izlet v mesto? Ali je pametno pustiti nahrbtnik v omarici na železniški postaji, ali pa v youth hostlu? Kot sem že rekel bova imela s sabo veliko in težko opremo, tako da nošenje velikega nahrbtnika po mestu ne pride v poštev.
4. Kašen je najbolj ugoden (beri poceni) način prehranjevanja v Španiji?
Za morebitne odgovore se že vnaprej lepo zahvaljujem
Matjaž
Danilo.kercek@siol.net
***
1. Res je, da se številni popotniki pritožujejo nad tem, da so bili v Španiji okradeni, a večina teh kraj je povezana z avtomobili. V avtomobile s tujo registracijo menda vlamljajo kar po tekočem traku; mojemu znancu so ukradli nekaj stvari z zadnjega sedeža, ko sta z dekletom pri odprtem oknu spala v stoenki!!!
Svoje drage opreme ne razkazuj preveč. Če bo spravljena globoko v torbi, ki na zunaj ni videti preveč razkošna, bo možnost kraje precej manjša. Še bolje bo, če torbe in nahrbtnik s ključavnico pritrdiš na prečke na polici.
2. nikjer po Evropi ne boš imel hudih problemov s kampiranjem v naravi. Seveda pa bodi previden! Če te bo preveč ljudi videlo, kam si šel spat, se bo med njimi morda znašel kakšen tat.
3. omarice so po mojih izkušnjah kar dovolj varne. Res pa je, da so v Španiji dostikrat nedostopne, ker se železničarji bojijo bomb, ki bi jih tja nastavile teroristične grupe - še posebej v Kataloniji in v Baskiji.
4. cene prehrane so podobne, kot pri nas - najcenejše so samopostrežbe.
janin

________________________________________________
Pozdravljeni,
Moram pograjati uslužbence linije Krk Cres, ki so resni? neprijazni. Zgodilo se mi je, da nisem želel avtomobila potisniti ?to ob kot trajekta saj s tem ne bi mogel priti iz svojega vozila; nakar uslužbenec tega trajekta prav nesramno zakri?"ti Slovenac je# ?ti m# ?ne boš takoj pomaknil svojega avta...
Normalno sem tudi jaz takrat vzkipel in mu povedal svoje....
S takim obnašanjem se lahko kar poslovijo od Evrope ter od marsikoga drugega še.
Pred nekaj leti sem na neki drugi liniji tudi moral parkirati tako na tesno, da sem na vprašanje, kako naj pridem iz avta, dobil odgovor: "Pa iza??roz prozor!" :)
Lep pozdrav,
Lp, Matjaž

_________________________________
n.berdnik
Rada bi izvedela ? ve? zvezi z Malto. Najugodnje?i ? potovanja, kaj vse je dobro vedeti, podnebje, cene v trgovinah, restavracijah, katero tur. agencijo svetujete, varnost, rent a car, ...
Hvala
LP Nevenka
+
Pozdravljena,
Nekaj podatkov o Malti:
Vizum za Slovence: ni potreben. Avtobusi so zelo stari in v bolj slabem stanju, vendar zelo poceni. Lahko najame? tudi rent a car. Dokaj cenovno ugodno. Priporo? ogled: Glavno mesto Valletta, Barraca Gardens od koder je lep razgled na pristanisce Grand Harbour, Mdina, Popeye Village, Tarxien temples, Moste - cerkev s tretjo najvecjo kupolo v Evropi, Blue Groto (modre jame), zeleni otok Gozo in prelepo turkizno zeleno laguno na otoku Comino.Pa ?e to : Ceste so bolj v slabem stanju. Glede agencije : Moje mnenje je, da se pozanima? glede letalske vozovnice ter potuje? v lastni re?iji. Torej, da z ima? letalsko vozovnico do Malte preno??pa si potem poi?? sama. Vedno se kaj najde :)
? ima? ?e kak?no vpra?anje sem na voljo.
Lp, Jure
+
Najprej hvala za odgovore.
Jaz sem na?tudirala eno varianto preko tur. agencije Intelekta, je namre?dina, ki izmed slovenskih agencij ponuja Malto. Termin 03.07.(7 dni) v hotelu Bella Vista**** (mesto Qawra/Bugibba- polpenzion) za cca. 82000 SIT +10400 SIT let. pristojbine (Brnik). Kaj pomeni, da pi?e v prospektu, da je hotel oddaljen od PROMENADE cca 1 km? Kaj je na tej promenadi? Kako je s hrano v hotelih? Kako je s pla?ami, izleti, rent a scuter?
HVALA
+
LP Nevenka
Pozdravljena,
Verjetno to pomeni, da je hotel oddaljen od pla?e cca.1km. Jaz osebno ?e nisem obiskal Malta vendar pa prijateljica, ki je Malto obiskala lansko leto ter isto preko te agencije je bila zelo zadovoljna. Hotel je bil res okoli 1km oddaljen od pla?e, mislim da nekje v centru. Vse ostale stvari kot so rent a car ipd. si lahko rezervira? kar v hotelu, tako da ni kolikor vem nobenih problemov. Hrana je tudi dobra.
Lp, Jure
+
matej -
oj.
jaz sem bil na Malti pred dvema letoma in sem preko intelekte najel apartma. bila sva v dveh, apartma pa je bil za ?est ljudi. smo imeli pa en problem in sicer da smo bili kar oddaljeni od sredi??dogajanja. ?ima? rada, da se kaj dogaja ti svetujem, da si izbere? preno??v St. Julians kjer je non stop ?ur. sicer pa je Malta tako majhna, da jo prevozi? v eni uri. pred odhodom na?tudiraj sistem avtobusnih prevozov, ker druga?bo? imela mal problemov. lahko pa renta? avto ali skuter. vozi pa se po levi strani.
lp
+
mojca -
Malta je super ampak ti svetujem da se izogibas potovanja z Intelekto. Jaz sem bila na Malti pred dvema letoma z Intelekto in bilo je obupno. Pred odhodom so nam obljubili tiso?tvari in od tega ni bilo ni?Raje kupi samo letalsko vozovnico in pojdi na lastno pest.
+
Malte?anka - 
Letos grem ze drugic na Malto in drugic z Intelekto...Prvic je bil noro dober mat.izlet,kjer so intelektini vodici zelo dobro in korektno poskrbeli za nas.Od tega so 3 leta..upam,da se ni nic spremenilo...Malta je zakon!
_________________________________
-  po Spaniji.
Konec avgusta se odpravljava z avtom za tri tedne po Spaniji.
Zanima naju vse: predvsem nacionalni parki, kulturne zanimivosti, pokrajine in ljudje na splosno. Potovala bi predvsem po magistralnih cestah, cim manj po avtocestah, spala pa po avtokampih.
Tako sva zadnja tri leta potovala po Italiji in imava same lepe izkusnje.
Kako se pa obnese tak nacin v Spaniji? Skrbijo naju predvsem kraje avtomobilov...
Kaksne izkusnje imate drugi popotniki?
Sonja
+
zap -
Pozdravljena.
Mi smo potovali po spaniji z avtodomom in nismo imeli nobenih problemov. Spali smo vse povsod, od avtokampov pa do pocivalisc in kar na parkiriscih v mestih.
Glede koristnih informacij pa: vzemi kataloge oz. Potovanja ki jih agencije ponujajo pa razne vodice v knjiznicah.
Lepo potovanje pa srecno.

 ________________________________________________
Jaz sem potovala: Celje - Budimpešta - Varšava - Praga - Bratislava - Budimpešta - Celje
Potovanje je trajalo 8 dni, zapravla sem pa za vlak okoli 30.000 SIT - takrat sem še spadala v kategorijo do 26 let.
V Budimpešti smo spali v hostelu - je bil zelo drag (4.000 SIT za podrtijo), naslednji dan zvečer pa na vlak za Varšavo - celo noč so nas pregledovali - zjutraj smo pa ugotovili, da so celemu vagonu ukradli mobije (pazi!!!). Judovsko pokopališče je ubitačno. Zvečer
na vlak za Prago - zjutraj, ko sem stopla z vlaka so naš že zasačli in nam ponujali sobe - plačali smo 3.000 na noč, baje se dobijo tudi za manj ampak jaz sem vprašala samo, če imajo tuš, ker sem ga bila potrebna. Naša naslednja postaja je bila Bratislava - nenormalno poceni - hostel samo za 1.000 SIT.
Potem pa nazaj v Budimpešto, kjer sem imela oz. smo imeli vlak za Celje čez 4 ure.
Izogibajte se taksijev so dragi in goljufajo.
________________________________________________

Sem v Leonu. Za mano je 470 kilometrov spoznavanja anatomije. Ko pridem na konec, bom zagotovo poznal vsako misico posebej:)
Na dan prehodim 20 do 50 kilometrov. Pocutim se fantasticno. Uzivam vsak vdih spanskega zraka, vsak trenutek, vsako srecanje z drugimi. Do Santiaga mi je ostalo se 300 kilometrov in jih bom poskusil narediti do 30. avgusta zvecer - bolj sportni zakljucek torej.
Moje stanje z evri je blizu ledisca, vendar sem preprican, da bom v nekaj dneh v Santiagu zasluzil dovolj za letalsko karto Madrid - New York. Nisem pa preprican, da bodo navduseni ameriski cariniki, ko bodo videli enosmerno karto in mene s 25 kilogramskim nahrbtnikom in kitaro... in 100 dolarji.
Torej... potrebujem nekoga, ki bi mi kupil karto Santiago (oziroma katerokoli mesto v Juzni Ameriki) - Fidji z datumom 23.12.2004 in Fidji - Sydney 3.1.2005. Denar bom poslal na njegov racun tekom potovanja po ZDA oziroma iz Avstralije.
Ce mi kdo zeli kupiti karto in ne zeli denarja, NE SPREJMEM. Ce mi zelite kupiti karto, morate nujno sprejeti, da vam bom denar poslal tekom potovanja do najkasneje februarja 2005.
Prav tako bi mi prisle prav kakrsnekoli informacije v zvezi z ZDA in Juzno Ameriko.
Hasta luego, se beremo, ko pridem v Santiago!
Matej
________________________________________________
informacije o CIPRU
POZDRAVLJENI!
Če mogoče koga zanima oz. če kdo išče kakšne informacije o CIPRU lahko pomagam.
Pravkar sva se z možem vrnila od tam, tako, da je še vse v spominu.
Ciper je dobro turistično obiskan. Na otok pride največ Angležev. Sezona se prične v začetku maja in traja do oktobra. Nekaj turistov pride spet okrog novoletnih praznikov; sicer pa v vmesnem času "počivajo" in se pripravljajo na novo sezono.
Turistična ponudba je zelo dobra. Ponujajo veliko možnosti za raziskovanje otoka. Veliko je agencij, ki so vam na voljo za informacije in pomoč. Odprte so vsaj do 20 ure zvečer. Organizirana potepanja z njimi so tudi cenejša, kot jih ponujajo naše agencije katere nas vodijo na Ciper. Če vas veselijo izleti z ladjo je tudi teh možnosti več kot dovolj.
Morje in plaže; voda zelo topla in čista (vse možne zeleno modre barve). Na plaži je mivka. Sicer so le te urejene in čiste. Možnost izposoje dežnika in ležalnika, ki vas na plaži že lepo čakata (1f + 1f).
Hrana; ta je dobra in veliko jo je vsepovsod. Lokalov z zabavo pa še več. Zlasti za mlade!!!
Nočno življenje je torej zelo pestro.
Cene; to pa je že malo drugače! Znatno višje kot pri nas!
Za primerjavo: plastenka vode od 0.70f do 1f. Sendvič 1f. Fanta, Coca Cola, Spreit itd. 0.65f. Pivo 1f. Sadje (grozdje, breskve..1.5-2.5f. Sladoled od 1f naprej. Cene veljajo za kupljeno v trgovini.
Če boste večerjali zunaj: cene se gibljejo od 4.5f za posamezno jed oz. od 8f naprej za večerjo.
Denarna enota je ciprski funt. 1CF=420 sit.
Edina nadloga pa so komarji!!!
Lep pozdrav!
Zdenka Štergelj

________________________________________________
Francija
Danes sem noc prezivel na kraju, kjer si ne bi nikoli mislil, da bom pristal - v hotelski sobi!
V Marseilles sem prisel vceraj pozno popoldan z namenom, da tekom noci zasluzim cimvec denarja, nato pa se zjutraj odpravim proti Spaniji. Navado imam, da ko pridem v mesto najprej poiscem hotel, kjer se s hotelirjem dogovorim, da pri njem pustim pritljago za nekaj ur. Ko najdem prenocisce, grem v hotel iskati nahrbtnik. Tudi tokrat sem v hotelu pustil velik nahrbtnik, s kitaro in malim nahrbtnikom pa sem se odpravil zabavati Marseillske ulice. Po uspesnem veceru in noci sem okrog druge ure prispopihal nazaj v hotel, kjer sem se zaklepetal s hotelirjem. Po dobri uri klepeta, me je vprasal, ce zelim spati do jutra, nato pa lahko grem k njemu na internet. Odklenil je sobo 210, me napotil vanjo in prosil, ce za sabo ne pustim sledi. Kot sem zjutraj izvedel je imel noc polno tecnih gostov in mu je ura smeha in klepeta ocitno pomenila veliko.
Ze od Taizeja tece vse kot po maslu. Blizu Lyona sem ustopal vietnamca, ki je bil namenjen v Montpelier in sredi poti sem se odlocil, da grem v Avignon. Nato sva zgresila odcep na avtocesti in pristal sem v mestu Nimmes. Tam so kapnili prvi francoski evri. Okrog pol enih zjutraj sem se spomnil, da potrebujem prenocisce. Stopil sem v prvi bar in se zacel pogovarjati z nekaj gosti. Izrazil sem svojo malo skrb, nakar mi neka gospodicna rece: "Lahko spis v moji hisi."
Z njo in njenimi spanskimi prijatelji smo se odpeljali v vasico oddaljeno nekaj deset kilometrov v smeri Avignona.
Okrog poldneva sem pristopal do Avignona. Ko sem zvecer pel gostom in zbiral kovance, so me 3 fantje povabili k mizi na pijaco in ko sem jih vprasal, ce lahko prespim pri njih, so me vzeli s sabo. Pripeljali so me na cudovito francosko podezelje in 2 dni in pol sem bil njihov gost. V cetrtek popoldne sta me Xavier in teta od enega izmed njih pripeljali v Aix, cudovito mesto.
Vedno znova spoznam ljudi, postanemo prijatelji, nato moram pa varno zavetje zapustiti in spet oditi v neznano. Vedno znova mislim, da tokrat pa res ne morem spet srecati tako prijaznih ljudi. Tako je bilo tudi tokrat. Nekaj ur sem prezivel na kamnitih stopnicah in v praznem blodenju po ulicah in zbiranju poguma, da bom spet s svojo polomljeno francoscino zabaval goste.
Po nekaj urah nabiranja cekinov, sem se lotil iskati prenocisca. Ura je bila ze pozna in v lokalni cerkvi sem vprasal, ce lahko prespim pri njih. Poslali so me v drugo cerkev. Pocakal sem do konca molitev, nato pa vprasal brate, ce je mogoce pri njih preziveti noc. "NE." Osupnilo me je in hkrati se mi je vse skupaj zdelo kot znamenje...
Ko sem odhajal proti izhodu, me je po rami potrepljal fantina in me vprasal, ce potrebujem prenocisce.
Tako sem prezivel 3 dni pri Jeromu, neverjetnem cloveku, od katerega sem se naucil veliko. Jerome je clovek, ki se je odpovedal vsem materialnim dobrinam in zemeljskim uzitkom in zivi cisto in duhovno zivljenje v molitvi in razmisljanju. Tezko je pretvoriti v besede, koliko mi pomenijo zivljenjske modrosti, ki sem jih spoznal skozi pogovor.
Odlocil sem se, da se bom na tej poti poblizje spoznal tudi z drugimi religijami. Nekaj casa se zelim ob branju Korana uciti islama, nato budizma in prav tako hinduizma. Rad bi bolje in brez predsodkov razumel drugacne ljudi in razlicne kulture in tudi iz njih crpal zivljenjskih resnic. Menim namrec, da je prav da vsak raste in odraste v svoji kulturi, jo dodobra spozna, spostuje in nato s svojo resnico bogati druge ljudi, ki morda razmisljajo drugace.
Takoj ko dokoncam tale email, se odpravljam v St.John de la Porte, na zacetek Kamina, ki ga nameravam prehoditi v 20 do 30 dneh. Komaj cakam! Mislim, da bom tekom teh 860 kilometrov hoje dozivel veliko lepega.
Na strani si lahko ogledate nekaj fotk iz poti.
Se beremo po koncu KAMINA.
Matej
________________________________________________
Francija
Bam bam. Stopal sem proti Lyonu in ustavil mi je kombi poln bradatih teroristov. Pobasali so me na zadnji sedez, mi zvezali oci in me odpeljali v svojo bazo sredi pragozda, od koder se vam tudi javljam...
Ne taksne oblike:) Ta teden sem dozivel avanturo v popolni tisini.
Iz Rima sem pristopal v Taize, zame najlepsi kraj na svetu. Nikjer drugje se nisem se tako globoko srecal s sabo, z drugimi in z Bogom.
Ta teden tisine je bil zame novo rojstvo. Biseri, ki jih danes nesem iz Taizeja so neubesedljivi.
Tisina ni vedno lahka. V petek zvecer, po 4 dneh tisine, sem se pocutil neznosno osamljenega in zalostnega. Z vsemi svojimi dvomi in strahovi sem sedel na stopnicah cerkve in sredi mnozice ljudi ni bilo zive duse, s katero bi lahko delil svoje obcutke.
Ampak iz te zalosti so izsle najlepse in najbogatejse strani dnevnika in naslednji vecer je bil en najlepsih v mojem zivljenju. V samoti in tisini mene.

Napisal sem nacrt poti. Bistvo tega nacrta je, da odslej naprej potujem povsem brez nacrta in kakrsnihkoli vnaprej priskrbljenih prenocisc. Popolnoma svoboden in srecen. Cez 20 minut se odpravljam na jug. Kam? Odvisno od tega, kam bodo sli vozniki, ki mi bodo ustavili. Potujem tudi brez zemljevida, tako da imam samo priblizno predstavo, kateri kraji me cakajo na poti.
V denarnici imam se 65 evrov in 15 centov. Ko bom kupil mikrofon in mali zvocnik za lazji "performance", mi bo ostalo se kakih 5 do 10 evrov, tako da bo naslednji teden precej delaven. Intenzivno se ucim francoscine in spanscine.

24 ur na dan imate dostop do mene, ce preprosto odgovorite na tale email. Zelo sem vesel vsake slovenske besede, vsake lepe misli in vzpodbude, ki mi jo podarite. Ceprav nimam dovolj casa (in se manj denarja:), da bi odgovoril vsa vasa pisma, ste lahko prepricani, da vsakega z uzitkom preberem. Spremljajte novosti na spletni strani, oglejte si NOVE SLIKE in se vkljucite v ZIVAHNO RAZPRAVO o tem, ce mi bo pot uspela ali ne:)
Naslednjic bi vam rad malce vec povedal o tem kako stopam, kako sluzim denar na ulici in kako pridem do brezplacnih prenocisc.
Do takrat pa AUREVOIR!
Matej
P.s. Ce vam je vsec moje javljanje, posredujte ta pismo prijateljem v adresarju. Vesel sem, ce lahko s svojimi dogodivscinami polepsam dan cimvec ljudem.
________________________________________________
Francija
6. DAN
Nikoli nisem bil se tako svoboden, tako srecen in tako brez denarja :)
Bologna mi je bila vsec. Prijetno, zaspano mestece, kjer se trgovine odpro sele ob 10h. Prvo noc sem prespal pri studentki, ki sem jo spoznal popoldne, naslednja dva dneva pri neki drugi zenski. Zadnje tri dni sem prezivel v Rimu in spoznal kopico neverjetnih ljudi, dobil prost vstop v Planetarium in prvic dozivel SHIATSU masazo!
Danes me je gospa, ki me gosti, povabila na praznovanje rojstnega dneva njenih sorodnikov. Hitreje kot sem praznil kroznik, bolj je bil poln. In ko sem mislil, da hrane ne more biti vec, so prisle se tri nove okusne jedi. Neverjetno topli ljudje â?" takoj sem bil njihov! Prvic po nekaj dneh igranja kitare sem dozivel APLAVZ.
Zelo dobro sem namrec obcutil, kaj pomeni sluziti vsakdanji kruh na ulici. 3 dolge ure igras kitaro na stopnici ob fontani. Mimo tebe gre stotine ljudi, a se nihce ne ustavi. Nekaj casa imam obcutek, da ne pojem dovolj dobro, nekaj casa da se me ne slisi, cel kup misli se mi podi po glavi med praznim igranjem. Samozavest se mi veckrat spusti blizu ledisca.
Imel sem pravâ?¦ takrat res obcutim kdo sem v resnici, kaksni so moji obcutki in kako potrebujem tisto osnovno potrditev okoliceâ?¦
Vceraj sem zacel igrati pred Kolosejem in k meni je prisla besna zenska in vrgla moj nahrbtnik 10 metrov stran. To je bil njen teritorij. Nato sem hodil od restavracije do restavracije, od bara do bara ter se predstavljal kot glasbeni mojster in predlagal, da bi zvecer zabaval njihove goste za nekaj evrov, a si nihce ni vzel vec kot 20 sekund, da me je odslovil.
Vstopil sem v posebno sfero, kjer se vsak bori za svoj kvadratni meter prostora in za vsakih 10 centov. Danes zvecer sem ugotovil, da moras biti bolj agresiven, ce zelis priti do denarja. V uri in pol sem zasluzil dovolj za teden dni Francije.
Srecen sem, resnicno srecen, resnicno svoboden. Sprejel sem realnost boja za prezivetje in bolj kot kdajkoli prej sem odlocen, da to pot dokoncam, tako kot sem si jo zastavil in s 150 evri zacetnega kapitala (ki kar prehitro kopnijo). Cutim kako postajam mocnejsi in odpornejsi.
Jutri zjutraj odrinem na sever â?" za teden dni v tisino in duhovnega poglabljanja v Taize (pravljicna vasica blizu Lyona).
Ciao,
Matej

________________________________________________
Matej
Datum: 26.7.04 - 11:39
Naslov: na Irsko
Glede prevoza tja je najbolje iti z Rayen air-om iz Trsta (ali Beljaka) preko Londona v Dublin (ali pa kako drugo Irsko mesto, najbolje da mesto določite tako da bo najceneje, vsa so lepa).
Irska ima mesta predvsem ob obali, tako da oblikujejo nekasen krog (turističnih zanimivosti, ki si jih izberite sami jaz bi pa le opozoril na eno finto). Torej finta je pri medkrajevnem prevozu (avtobusi). Nekako je logično da bo krožno potoval le torist, domačini pa (v svojih deželah) potujemo le od kraja A do kraja B in nazaj. Da bi v tej točki malo obdavčili turiste so cene take da je pri vrednosti enosmerne karte 20 EURO povratna karta zgol za 1 EURO dražja. Tako turisti kopujejo enosmerne karte, ki so pač relativno nepoceni medtem ko se domačinom s povratkom domov cena takorekoč razpolovi.
Jaz sem potoval sam in sem veliko precej uspešno štopal. Moji prijatli (4- dva fanta in dve punci) so najeli avto in vse je bilo cenovno znosno in zelo zanimivo. Z avtom so oni v 10 dneh videli tako rekoč vse Irske zanimivosti (mesta, gradove, stoječe kamne, neverjetno obalo), spali v grdovih predelanih v hostle, seveda pa niso bili toliko med ljudmi, to je pač okrnjeno če potuješ s še tremi Slovenci v avtu.
Glede cen je najboljši vir Internet. Morda je dobroda se preko intreneta uredi vse (letalske karte, najetje avta in rezervacije v hostlih (odvisno od sezone)). Spanje v šotorih je opcija, vendar samo za ljubitelje šotorov.
Glede varnosti, morda Dublin in Severna Irska nista ravno vzorni področji... vse ostalo je posejano s sila dobrosrčnimi ljudmi, pripravljeni za pogovore in petje.

________________________________________________
preživeli Albanijo :)

hvala vsem za informacije. naj še sama napišem vtise po vrnitvi.
Študentje in profesorji FF smo se namreč odpravili na enotedenski izlet na Krf in v Albanijo.Šli smo z lastnim avtobusom- z ladjo iz Benetk do Krfa in potem iz Igoumenitse(Grčija)preko mejnega prehoda Kakavi v Albanijo.

V Albaniji smo bili sicer le slabe tri dni, v bistvu premalo da bi lahko bolj natančno spoznali ljudi in njihovo življenje,smo pa vseeno lahko dobili nek vtis o deželi, ki se počasi odpira turistom.
Na meji nas je sicer pričakalo neprijetno presenečenje, saj smo morali za vstop v državo plačati vsak 10 evrov (prvotna preverjena informacija je bila, da naj bi na meji plačali 4 evre). Na koncu smo za izstop plačali še 5 evrov. Drugače pa cariniki in policaji niso težili, vsi smo dobili turistični zemljevid Albanije z označenimi turističnimi znamenitostmi. Na meji smo se zadržali malo več kot eno uro.

V naslednjih treh dneh smo si ogledali:
-Saranda: t.i.bodoča albanska riviera (v tem času je bilo tam polno albanske mladine, ki so sem prišli na izlet ob koncu šole), drugače pa srhljivo gradbišče kdo-ve-kdaj-dokončanih hotelov vzdolž obale (vsaj 3-4km)
-Butrin: veliko arheološko najdišče na polotoku ob jezeru(ga še urejajo, a je zanimivo)
-Gjirokaster: rojstni kraj Hodže, trdnjava, muzej, center grške manjšine
-Tirana
-Kruja: Skenderbegov muzej
-Drač/Durres: amfiteater (iz pristanišča smo se z ladjo vrnili v Trst- tu smo sicer čakali na ladjo ampak na carini ni bilo težav)

Vtisi: celotna Albanija je eno samo, najbrž preveč ambiciozno zastavljeno gradbišče. Gradi se (na veliko) hotele, bloke, hiše, ki ostajajo nedokončani... Zanimiv je njihov običaj, da na stavbe,ki so še v gradnji obesijo lutke (od otroških igrač punčk, plišastih živali do takih v velikosti ptičjih strašil) in te naj bi odganjale zle duhove.
Smeti res ležijo povsod.Za odpadke 'poskrbijo' tako, da jih mečejo v reke, ki jih potem odplavijo naprej.

Presenetila me je pokrajina -narava v južnem delu je (zaenkrat še) čudovita; zelene gore, cvetlični travniki, del od Gjirokastra do Tepelene spominja na Posočje. Pri Fieru se začne nižina (podobno ljubljanskemu barju.)
Majhni bunkerji so res povsod, najbolj so zgoščeni pred Tirano in ob meji z Grčijo, kjer so v linijah zgrajeni po celi dolini. Ob našem obisku so nekaj km pred Girokastro ravno gradili ob cesti gostišče, kjer bo bodoča turistična točka za ogled bunkerjev, ki jih že vnovčujejo kot turistična znamenitost.
Ceste so v večini res bolj v slabem stanju, luknjaste in ozke(obstajajo tudi izjeme npr.nekaj km avtoceste pri Tirani), ampak take najdemo tudi v bolj zapostavljenih predelih Slovenije!

Albanija je še dežela nasprotij: ceste si delijo mercedezi in vozovi z vpreženimi osli in konji.V mestnem parku v Tirani se lahko še vidi pastirja s čredo ovac. Simpatično je tudi videti, kako številni lastniki osličkov (ponavadi ima vsak le po enega) skrbno pasejo svoje živali ob cestah in na travnikih.

Slabih vtisov s poti (razen nadležnih beračev v Tirani in Draču) nimam, presenetljivo tudi ni bilo večjih problemov na meji, tako da toliko bolj izstopa dogodek ob vrnitvi v Slovenijo na mejnem prehodu Lipica, kjer nam je čisto brez razloga zatežil slovenski policaj. Naj bo to v razmislek tistim, ki se hvalijo, da je Slovenija "že v Evropi"!?

In še nekaj: zdaj je treba izkoristiti čas za obisk še pristne 'divje' Albanije, saj v želji čim prej ujeti 'Evropo', postaja (mogoče malo pretiravam, ampak vsseno) brezosebna betonska džungla...

Srečno, Eva

________________________________________________
- albanija

Potovanje: Ko smo pristali na letališču v Tirani smo dojeli, da smo prišli v totalni kaos. Nobene kontrole prtljage, še potnih listov nam niso pregledali. V centru Tirane, kjer smo prespali 2x smo že prvi večer spoznali tri moške, ki so bili do nas prijazni, dva sta celo znala angleško, kar je tam prava redkost. Oni so nas potem peljali do Drača, s kombijem, ki je bil seveda ukraden in prepeljan prav iz Slovenije. Kopali smo se na veliki mivkasti plaži, ki je umazana vendar zanimiva, saj lahko opazuješ Albančanke, ki se kopajo oblečene. Trgovine so polne stvari, ki jih dobiš tudi pri nas, celo Uniona smo pili.Pili smo predvsem ustekleničeno vodo, prijatelj pa je velikokrat pil vodo s pipe in mu ni bilo nič, tudi driske ni fasal.Vendar pa se s tem ni za zajebavat. Po plaži se sprehajajo ljudje z osli in ti prodajajo razne "dobrote". Spali smo pri nekem modelu, ki živi v "naselju", kjer je vsaka hiša ograjena s 3 metersko ograjo in bodečo mrežo. Občutek je bil res grozen, saj samo čakaš kdaj te bo nekdo napadel in oropal.

Ko hodiš po cesti vsi bulijo vate, za njih si ti ena velika denarnica z dvema nogama. Povsod sami razcapani potepuški psi, smeti ležijo naokoli. Prva dva dni smo zamanj iskali koše za smeti in nato smo dojeli, da moraš tu metati stvari kar na tla. V Albaniji dejansko hodiš po smeteh. Jedli smo v gostilnah, cene v gostilni in trgovini so podobne našim ( mi smo mislili, da bodo cene nižje).Dobiš pa take stvari, ki jih dobiš tudi pri nas. Bunkerji so na vsakem vogalu, celo na plaži, prav tako koze in prašiči.Iz Drača smo šli v Elbasan, peljali smo se z vlakom,v vagonu med ovcami in domačini, ker ni bilo klopi smo sedeli kar na tleh z njimi. Na tistem vlaku smo doživeli streljanje, kar pa ni bilo edinkrat v 14 dnevih. Iz Elbasana smo potovali proti Makedoniji, ceste so uničene, temu sploh ne moreš reči cesta, ponekod jo malo kar manka, prometnih znakov in semaforjev oni ne poznajo, tudi žmigovcev ne poznajo in se sporazumevajo s hupanjem. Svoje Mercedese vozijo hitro in nevarno, organiziranih avtobusov je malo, zato smo potovali s taksiji. Ko smo iz Makedonije prišli nazaj v Albanijo smo 8km prehodili, saj si nismo mogli zrihtati prevoza. Hodili smo po poljih, po poti brez asvalta kamorkoli si pogledal so bili bunkerji in občutek smo imeli, da nas iz tisti bunkerjev stalno nekdo opazuje.

Nato smo nekako prispeli v Vlore, komaj smo najdli prenočišče, pa še to smo 3x preplačali, hotel smo poimenovali kar Metelkova, saj je bil katastrofalen. Smrdljivo stranišče na štrbunk, brez tuša. Podgane povsod, umazana smrdljiva posteljnina, skratka nagraužno. Plaže so bile umazane, vsake 100 metrov si videl kako kanalizacija teče v morje, povsod podgane, ljudje neprijazni, samo želeli smo si da se čimprej poberemo od tam. Tu smo doživeli zasledovanje, neki mulci stari približno 20 let so nas zasledovali približno 3 km. Zdi se smešno da se bojiš fantov starih 20 let, vendar pri njih nikoli ne veš kaj ti lahko storijo, sigurno pa so imeli pri sebi tudi kakšno orožje, kar pri njih ni nič čudnega. Vse se je srečno končalo, dobili smo taksi, krožili z njim po mestu in jim nekako ušli nazaj na "Metelkovo". Saranda pa je obmorsko mesto, prijazno in polno turizma( albanskega turizma). Tu smo srečali prve turiste v 14 dneh našega kruzanja po Albaniji. Srečali smo 6 Avstralcev, ki so prišli na enodnevni izlet s Krfa. V Sarandi smo menjali denar kar na cesti, moški stojijo na ulici s šopom denarja v rokah. Saranda ima lepe plaže, podgan tu ne vidiš. Ljudje so prijazni, mesto ni nasmeteno in umazano. Tu smo tudi štopali in štop vedno dobili zelo hitro. Če je bil avto še tako poln, so te že kam stlačili in peljali kamor si želel. No tu pa smo v hotelu kjer smo stanovali spoznali dva turista, ki sta bila iz Elbasana. En je prišel do mojega prijatelja s šopom denarja in rekel da ima tu denar, s katerim bo kupil punco, našo sopotnico (mi smo bili 4, dva fanta in dve punci). Fanta sta mu dopovedovala dve uri, da je ne prodata in da naj neha. Pri njih pač očitno to ni nič takega in mu je bilo čudno, da jo za tako veliko denarja ne prodata.

Iz Sarande na Krf in z ladjo proti Trstu.
Albanija je vsekakor nevarna država, meni ni žal da sem jo videla in prepotovala. Če si tak človek, ki ima rad izzive potem ti bo sigurno všeč, vendar moraš biti pripravljen na vse.

________________________________________________
25. 4. Albanija
Zivjo!
Jaz sem ravno prejsnji teden prisla iz Albanije, tam pa sem bila 1 teden. Videla sem Tirano, Drac in Krujo. Albanija se mi je zdela popolnoma drugacna kot sem si jo prej predstavljala. Ni nikakrsne nevarnosti, da bi te kdo oropal ali ti kaj hotel narediti. Sama sem kar dosti hodila po Tirani (res pa, da ne ponoci) pa mi nihce ni nic hotel, razen tistih par ljudi, ki fehtajo za denar, kar je pa isto kot v Ljubljani. Albanija mi je bila vsec iz vidika, ker tam res vidis taksne stvari, ki jih danes ne mores nikjer vec v Evropi (stari cobani s credo ovac, sami mercedezi, polno bunkerjev, ogromno svinjarije - povsod same smeti), po drugi strani pa ne vem, ce bi sla tja prav potovati, ker so ljudje blazno zaprti, nekomunikativni, že prav neprijazni in nezaupljivi, torej ravno obratno kot vsi ostali Balkanci.
Ogledi: Tirano si lahko ogledas v parih uricah, gres na trg Skenderbeg in se na par ulic okoli trga do univerze in to je pocasi to, ostala Tirana je kup napol zgrajenih his in smetišce. Priporocam vam pa , da si privošcite pijacko na Sky Towerju, ker imajo kavarnico cisto na vrhu neboticnika in ta kavarnica se pocasi vrti in si tako lahko pogledas celo Tirano iz zraka; Drac (Durres) je razdeljen na dva dela: pristaniško mesto z amfiteatrom in pa na plažo (Plazh), ki je posut z nestetimi na pol zgrajenimi hoteli, plaža je grda in zasmetena, po njej pa se vozijo z avti, ker je to lepša cesta od prave, ki je vsa luknjasta; Kruja pa je zelo luštno staro mestece na vznožju neke gore, tam imaš tudi caršijo in zelo urejen Skenderbegov muzej.
Cene in hrana: to, da v trgovinah ne mores nic dobiti, ni res. V štacunah imaš vse, kar hoceš, tako kot pri nas, zelo dobra in poceni sta sadje in zelenjava. Cene so kar presenetljivo take kot pri nas (ce gres ven jest ali pa v shoping), bencin je celo dražji (cca 1 Evro), v Tirani je dražji kot na deželi, zato tankajte preden pridete v Tirano. Zelo poceni je, ce gres na burek ali pa v njihov takoimenovani McDonalds na hamburger, ce greste na obalo, priporocam morsko hrano - fantasticna in cisto frišna. Kar se tice cen prenocišc pa ti ne bi znala pomagat, ker sem spala v še kar dragih hotelih na racun službe. Ce kdo kadi, naj povem, da so cigareti tam noro poceni - škatla okol 150 SIT. Denar lahko menjaš v menjalnicah, ki jih je v Tirani kot listja in trave, lahko pa tudi na Skenderbegovem trgu na crni borzi - na cesti stojijo moški s šopom bankovcev, vendar si jaz pri njih nisem upala menjati, ker nikol ne veš, kaj dobiš.
Voda: res ni pitna iz pip, zato si kupujte vodo v flašah, je zelo poceni
Ceste: Ceste so v bistvu najbolj problematicne, ker so res grozodejstvene (ce si bla kdaj v Bosni, to ne mores primerjat, ker so Bosanske ceste fantasticne proti Albanskim). Ne morem razumet, zakaj vlada vlaga denar v barvanje stanovanjskih blokov v Tirani, da bi bilo mesto kao bolj slikovito, po drugi strani pa v ceste po mojem od 2. svetovne vojne naprej niso vložili niti dolarja. OK, cesta od Tirane do Draca je res fajn, tko kot pri nas, samo pazi, da ti kaksna krava ne skoci pred avto, ker se ob cesti ful pasejo. Druge ceste so pa res grozne, pravi kraterji, tam nimas npr. s Puntom kaj poceti, je fajn met kaksen visok avto, Albanci majo vsi Mercedese in dzipe. Drzte se omejitev, ker na vsakem vogalu stojijo policisti.
Upam, da sem ti dosti pomagala, naj ti se povem, da so za Albanijo najbolj znacilni bunkerji. Kjerkoli se v Albaniji ozreš naokoli, definitivno vidiš vsaj en bunker. V svoji histeriji in bojazljivostjo pred napadi jih je dal zgradit Hodza (ki je tiransko vladal Albaniji kar nekaj desetletij in pustil na ljudeh velike posledice) in so vseh razlicnih velikosti. Na 3 Albance naj bi bil en bunker, ampak zdaj so jih ze nekaj spucali, na dezeli pa jih uporabljajo za hleve. Ja, bunkercki v obliki pepelnika so poleg konjaka Skenderbeg tudi edini pravi souvenir, ki si ga mores nabavit za spomin na Albanijo.
Cau in lepo se imejte na popotovanju po nori deželi,
Katja
________________________________________________
11.4.po BIH in Hrvaški

Mogoce bi koga zanimalo moje 9-dnevno potovanje po BIH in Hrvaški. Že dolgo sem si želel potovati v kraje bivše naše države, kjer še nisem bil. Bilo je v juniju, leta 2000, spakiral rukzak, nekaj denarja, - s seboj sem vzel mojih 57 let, in se sam odpravil na pot. Ženo in otroke sem pustil doma. Neko soboto sem štartal z avtobusom LJ.-SARAJEVO, najprej sem si ogledal precej razbito žel. postajo, na peronih nekdaj najlepše postaje v YU sem bil sam in pa nekaj golobov. Naprej po mestu je bilo videti še veliko prizorov unicevanja blesavih politikov. Hodil sem ob reki Miljacki, in naprej do znane Bašcaršije. tam imajo enkraten burek in še kaj. Hodil sem peš, ceprav obstajata tramvajski in avtobusni promet. Popoldan sem krenil z avtobusom v Mostar, kjer sem naletel na malo razocaranje. Na šalterju inf. sem vprašal, ce je kakšen avtobus za Medžugorje, pa sem dobil precej oster odgovor, naj se zanimam na oni strani. Kaj naj to pomeni sem ugotavljal - saj res, to je muslimanski del Mostarja, ki jih Medžugorje ne zanima prevec. Ponudil se mi je taksist da me pelje za 70 dm in ker se nisem dal prepricati je znižal ceno na 30 dm. Tudi ta cena me ni zanimala, pa sem se odpravil peš na ono stran Hrvaško cez most preko Neretve. Tam sem slucajno naletel na avtobus za Medžugorje, en potnik nekoliko nabasan mi je rekel kje naj izstopim. Tako sem se znašel v Citluku - cca 6 km pred zastavljenim ciljem. Tako sem jo mahnil peš 1 dobro uro, avtobus pa je tudi peljal tja.
Evo, ena iskušnja vec.
Bila je že noc, sobo sem kmalu našel, kjer sem prenocil 2x. Med tem sem si ogledal vse kar je bilo zanimivega, ljudi ogromno od vsepovsod. Mimogrede sem navezal stik z eno gospo iz Kanade ki je govorila samo francosko. Jaz znam kakšnih deset besed tega jezika, ta pogovor je bil zelo smešen. Za spomin sem jo tudi fotografiral in ji kasneje tudi poslal fotke v RIMOUSKI. Pa še z eno Poljakinjo iz Chicaga sem se pogovarjal, kar mi je bilo veliko lažje. Skratka, taki spontani pogovori so zelo zanimivi in posreceni.
Potem sem se odpravil po dolini Neretve mimo Jablanice, Capljine, Metkovica, Neuma do Dubrovnika.
Na avtobusni postaji je cakalo kakšnih 8 žensk ki so ponujale sobe. Spet sem se odpravil peš proti staremu delu Dubrovnika, prehodil celo obzidje, pa pivo na Stradunu, res vredno ogleda. Še isti vecer sem se odpravil z ladjo na otok Kolocep, 20 minut vožnje, otok zelen in brez avtomobilov. Na njem je hotel, cerkev, trgovina in pa dve vasi tj. Gornje in doljnje Celo, sledilo je prvo kopanje v morju, tam sem ostal dva dni, na raspolago sem imel dvosobno stanovanje, placal pa sem za 3 noci 180 kun. Nato nazaj v Dubrovnik, kjer sem kupil karto za ladjo do Reke. Vmes sem izstopil na Korculi, si jo ogledal, in še isti dan na drugi konec Korcule, tj. do Vela luke. Imel sem casa 3 ure, da si ogledam to mesto, in potem zvecer nazaj na Korculo, kjer sem prvic prespal na prostem. Drugi dan pa z manjšo ladjo na otok Badija, prekrasem otok in pa še veliko otockov naokrog. Zvecer pa nazaj na isto mesto kjer sem prespal prejšnjo noc. Naslednji dan pa sem nadaljeval vožnjo z ladjo proti Reki. Vmes se je ustavila še v Splitu, na Reko pa smo prispeli naslednje jutro.
Sledila je še vožnja z vlakom do Lj. in do Domžal. To je bilo moje prvo, zanimivo in prijetno potovanje.
konrad.psenicnik

________________________________________________

RYANAIR

Živio Janin,
Oddajo Popotovanja  redno gledam  in berem tvojo www. V avgustu sem moral službeno v Portsmouth in Edinburgh (Anglija). Na priporočilo znancev, ki "vse vedo" sem se odločil , da to pot opravim z Ryanairom.
Zaključek po štirh poletih z njimi je samo eden: NIKOLI VEČ Z RYANAIROM.
Ker ne letijo povsod sem moral leteti v London Stansted in v Glasgow Prestwick.
Oboji sta tretji letališči  obeh mest.
Po vrsti:
1. Na letališču Graz pri vstopu na Gate velika gužva: najprej nisva vedela zakaj, a sva hitro ugotovila, da so se vsi prerivali, za sedeže. Rezultat: jaz sem sedel v zadku letala, žena  pa spredaj.
2. Na letalu nobene postrežbe, vse je treba plačati. Kava 1,5 Funtov, pivo 2,5 funtov
3. Po prihodu v London Stansted, vlak do Londona Liverpool 18 Funtov in 45-50 minit vožnje. Za primerjavo London Heatrow, 3 Funte in 10 minut do London Waterloo.
4. Za let v Glasgow sem prišel točno 30 minut pred odhodom letala (toliko je napisano  na  potrdilu, ki ga dobiš). Niso me hteli vzeti na letalo dokler nisem dvignil glas in se razburjal. Ob tem, da je letalo namesto planiranega 12,15 odletelo točno ob 13,15. Škotski par, ki je imel vozovnico za isti let  je preprosto ostal na tleh, kjer se ni nič razburjal.
5. Iz Glasgowa Prestwick do Edinburgha stane vozovnica z največjim popustom 18 Funtov in približno 3 ure časa za prevoz.
6. Ko sem jih prosil, v Glasgowu, da mi spremenijo let iz 8,15 na 10,00 uro so zahtevali za oba 53 Funtov,
7. Na izrecno vprašanje, kdaj je dead time za check so povedali, da je 20 minut. V Londonu  pa so delali probleme pri 30 minutah.
8. Na opozorilo, da letim naprej z njimi v Graz in da mi pošljejo kovček direktno v Graz, so povedali, da to ni možno. Tako uslugo-potezo ti  uredijo najbolj zakotne ruske ali afriške kompanije
9. Po Angliji letijo z avionom Boeing 737-200 starim  preko 20 let (avion je bil v lasti Lufthanse). Sedeži so strgani na robovih,  sedala vdrta, avion pa poln odpadkov. Osebje uporablja škotsko varianto angleščine in jih  nihče ne razume dovolj.
10. In še za konec. Ob prihodu v Graz je zelo močno deževalo in smo morali seveda peš do stavbe, kljub temu, da je avtobus stal ob stavbi. Na pripombo, da bi vsaj to dali, odgovora sploh ni bilo. Nezaslišano.
11. Cene
Let od Graza do Londona in Glasgowa in nazaj  s taksami stane 341 Eurov. Vlak do Londona in do Edinburgha staneta po 18 Funtov. Skupaj torej  89.600 SIT. Če k temu prištejem še kosilo na letališču London (chips & fishes + pivo) 7 + 5 Funtov   je skupaj približno 94.000 SIT . Na letalih Ryanaira ne dobiš nič. Nekaj pa moraš jesti!
Primerjava:
Let iz Benetk do Londona-Heatrow- Edinburgh in nazaj  z British Airways  pa stane 101.300 SIT. Letališče Edinburgh je oddaljeno 10 minut vožnje in stane 3 Funte.
Let z Adrio Airways do Londona in z Britishem do Edinburgha in nazaj skupaj  121.000 SIT
Ko napraviš črto pod vsem je enostavna ugotovitev, da je Raynair navaden blef, saj moraš cel kup stvari doplačati, o izgubljenem času na prevozih  in sitnosti z osebjem pa ne omenjam.
Pozdrav,
Mitko Ivanovski mitko.ivanovski@volja.net

______________________________________________

Škotska

1. Od Glasgowa do jezera Claunie

Na Škotskem sem bil prvič že leta 1997. Takrat je moje potovanje trajalo deset dni. Že takrat me je najbolj prevzelo škotsko Višavje in njeni ljudje, valovom in vetru izpostavljeni otoki, osamljene vasice, morske ožine, peščene plaže in čeri, skrivnostna jezera, mogočni gradovi ter živahna mesta. Želel sem prekolesariti severozahodno višavsko turistično pot ter nekaj otokov. To so kraji, kamor množice ne zahajajo, mnogi se jim izognejo zaradi nadležnega mrčesa, jaz pa sem bil pripravljen potrpeti za ogled severa Britanije tudi nekaj ugrizov mušic.

Poklical me je Primož in me vprašal, če sem še ogret za to idejo. Pokazal sem mu okvirni načrt potovanja in z njim se je tudi strinjal. V avgustu prejšnjega leta sva ga tudi uresničila. Najino pot sva začela na letališču pri Glasgowu. Ko je letalo pristalo, sva se znašla pod nepretrgano sivimi oblaki in na tem mestu sva bila povsem brez orientacije. Ko sva si kupila zemljevid in vprašala, v kateri smeri je najin prvi cilj Loch Lomond, sva se napotila na najino krožno pot po Škotski. Iz letališkega labirinta cest sva zapeljala na glavno cesto, ki vodi proti Dumbartonu in na srečo kmalu srečala škotskega kolesarja. Vprašala sva ga, če sva na pravi poti in nama odgovoril pritrdilno, na najino srečo pa je tudi on šel s svojim škripajočim kolesom v isto smer. Skupaj smo prekolesarili kar nekaj kilometrov. Povedal nama je, da je že šel po delu poti, kot sva si jo zamislila in nama potrdil, da bova videla številne znamenitosti, zanimivosti in mikavno pokrajino. Ko so se nam poti razšle, naju je napotil na kolesarsko stezo. Pot do nje je na tem delu vodila preko ozkega in ukrivljenega mostu, tako da sem se s težavo prebil na drugo stran, medtem ko Primoževo kolo tudi s skupnimi močmi nisva spravila čez most. Zato je naredil manjši obvoz, da je prišel tudi on na kolesarsko stezo. Po samo delno asfaltirani kolesarski stezi sva napredovala počasi. Na progi sva morala premagovati številne zapreka in nekatere so bile tako ozke, da sva jih s širokimi kolesi komaj premagala. Zaradi najine slabše orientacije na začetku in dolgega sestavljanja koles ter vožnji po kolesarski stezi s polno ovirami sva prišla ob jezera Loch Lomond zelo pozno. Ker je bil mladinski dom ob jezeru povsem zaseden, nama je ostalo samo prenočevanje v šotoru. Še preden se je spustila noč, sva vprašala pri pravi vili, če smeva postaviti šotor. Lastnica naju je napotila na mehko travo poleg vrta. Postavila sva šotor, kolesi pa sva naslonila pod drevo in ga pokrila s polivinilom, da sta ostali suhi. Nočni spanec je občasno zmotilo trkanje deževnih kapelj, zjutraj pa so naju zbudili mimo hiše drveči avtomobili.

Ko sva vstala in pospravila šotor, sva se odpravila na pot proti dolini Glen Coe. Že dopoldne sva prvič zagledala sonce nad škotskim nebom. Ko sva zapuščala cesto, ki vodi ob jezeru, se je začela cesta vzpenjati, nebo pa jasniti. Na sušeči cesti sva tudi kmalu zagledala najini senci. Že na zemljevidu sva videla, da je to področje redko naseljeno, nisva pa si mislila, da bova prišla v poldivjino. Na karti so bila označena naselja, a ko sva prišla do njih, sva ugotovila, da jih sestavljajo samo nekaj hiš. Ob cestah je bilo ogromno cvetja, rož in nizkega grmičevja. Zelena stebla teh rastlin sta praviloma krasili cvetovi predvsem v rumeni ali vijolični barvi. Ko sva se vzpenjala so okoliški hribi postajali vedno manj zeleni. Ta barva se je prelivala s sivo barvo skal. Tudi dreves je bilo vedno manj in pokrajina je bila podobna tundri. Popoldne sva prispela na planoto s številnimi močvirskimi jezeri. Z jezer so režale med otoki številne skale, prav tako pa so bili ob jezerih pravi roji mušic in ostalega mrčesa. Ko sva perkolesarila skoraj sto kilometrov in se je dan nagibal proti večeru, sva zastonj iskala prenočišče, pravzaprav ni bilo niti hiše, v kateri bi bivali ljudje, da bi vprašala, če smeva kje postaviti šotor. Zavila sva z glavne ceste in se napotila do najbližje stavbe. Ker v njej ni bilo nikogar, sva se napotila k drugemu objektu. Na poti do koče so bile tri zapuščene počitniške hiše, na tabli z bledim napisom pa sva dobila informacijo, da se nahajava 1250 čevljev nad morsko gladino. Postavila sva si šotor in potem ugotovila, da se nahajava ob smučarskem reševalnem centru. Mimo šotora je tekel majhen potok, na drugi strani pa so bili ostanki dela človeške roke in sicer zarjavela samokolnica in razpadajoč usnjen čevelj. Ko sva pripravljala večerjo so naju prvič začele napadati mušice, tako da sva čimprej pokrila vse dele telesa. Na veliko žalost je bil autan povsem neučinkovit odganjevalec insektov, zato sva morala pojesti večerjo ob neprestanem spreminjanju najinega mesta oziroma skorajda v teku. Tako je bila večerja bolj podobna večerni rekreaciji. Na hitro sva spravila stvari in naju v šotor, ki je bilo edino varno zavetišče pred insekti.

Zaradi mušic sva zjutraj na hitro pospravila šotor, a njihovi invaziji se kljub temu nisva morala izogniti. Med pritrjevanjem torb na kolesi so naju najbolj neusmiljeno grizle po vratu, čelu in ušesih. Zajtrk je sledil zato šele čez nekaj kilometrov, ko so bile mušice že za nama. Po podatkih, ki sva jih imela sva pričakovala še en vzpon. Namesto tega pa se je kmalu začela cesta spuščati v dolino med skrivnostno temnimi gorami. Tako je celodnevnemu vzponu sledi manj kot uro trajajoč spust v dolino Glen Coe. Dolina je najbolj znana po velikem masakru, ki se je zgodil v sedemnajstem stoletju. Ker sva prišla ob morje sva začutila vonj slane vode. Po enem dnevu divjine, samote in odmaknjenosti sva se zopet znašla v gosteje naseljenem svetu. Sredi poldneva sva se že sprehaja s krmilom v rokah po glavni ulici Fort Williama. Prva misel nama je bila lekarna in repelent insektov. Tega sva si v tem mestu tudi kupila in apotekarka nama je zagotavljala, da je zelo učinkovit. Pod obronki najvišje gore britanskega otoka Ben Navis nama sva se spomnila, da bi lahko zapustila glavno prometno cesto in kolesarila po kolesarski stezi, ki vodi skozi veliko dolino jezer Loch Lochy, Loch Oich in Loch Ness. Kmalu sva tudi zagledala znak, ki naju je vodil do kolesarske steze. Tako sva se znebila prometni asfaltni cesti in začelo se je vrtenje pedal po neudobnem makadamu. Po nekaj kilometrih sva to potezo obžalovala. Poleg slabe ceste so se pridružili še rešetke za živino, in številna vrata, ki sva jih morala odpirati in zapirati. Te rešetke služijo temu, da ovce in ostala živina ne morejo priti iz enega v drug ograjen prostor. Razmiki se dovolj široki, da ovce ne more prečkati ceste. Nama se je uspelo zagozditi mednje ob neprevidni hoji preko njih, Primožu pa je celo uspelo vtakniti kolo med dve reži. Tudi vzponov in spustov ni manjkalo. Cesta se je vila skozi gozd, ki je bil pokrit s zelenim mahom. Jezero napajajo številni drobni potočki in na mestih, kjer je voda izprala zemljo nastajajo manjši slapovi. Ko sva prišla do konca jezera sva se preko mosta in peš poti zopet prebila na glavno cesto in rekla tej kolesarski stezi nasvidenje. Kmalu sem opazil, da kolesarim težje in težje. Primož mi je tudi povedal vzrok mojega mučenja. Zračnica je bila prazna. S tlačilko sem zopet spravil tlak na 55 psi, potem pa sva se najedla še sočnih malin, ki jih je bilo ob cesti ogromno. Premišljevala sva, kaj je vzrok temu defektu, ali je to makadam, drobci stekla na kolesarski stezi, vožnja preko nekaj rešetk ali kaj drugega. Odgovor sva našla šele ob drugem defektu.

Pot sva nadaljevala proti zahodu. Na gorskem grebenu, ki sva ga prečkala, sva bila prvič deležna ostrim vetrovom iz Atlantika, k njim pa sta se pridružil še pršenje in megla. Tako sva se prvič oblekla bolj tople dele najine garderobe. Ker je bila nedelja, sva se s količino hrane kar nekako vštela. Ob cesti, po kateri sva kolesarila, ni bilo skoraj sedemdeset kilometrov nobene trgovinice. Pravzaprav sva iz zemljevida razbrala, da mest ne smeva pričakovati nisva pa pričakovala, da bodo iluzije nakup hrane. Ko sva se zgodaj popoldne ustavila na počivališču, sva začela kuhati najin vmesni obrok. Najprej nisva imela sreče z nakupom hrane, potem pa se je temu pridružila še smola. Pri kuhanju juhe nama je zmanjkalo plina. Sledila je temeljita inšpekcija po torbah, če se nahaja še kje kaj užitnega in celo našla nekaj tankih rezin že nekaj dni starega kruha.

Lep pozdrav,

Damjan

________________________________________________ 
Zdravo Janin,
pisem ali oglasam se ti prvic, drugace pa dostikrat gledam tvojo oddajo in jo poznam ze vrsto let. Pred priblizno tremi do
stirimi meseci nazaj si govoril o juzni Ameriki in o Andih.
Tam so se v prispevku pojavile lame. Govoril si o njih in povedal da se pac pri nas
v Sloveniji nihce se ni odlocil za vzrejo lam.
No v tistem casu so po mojih informacijah vzrejali lame ze trije vzreditelji.
1.jih ima v ljubljani na koncu nemske tam kjer ima skladisca vojska in civilna zascita,
2.ima eno ali dve lami blizu nove gorice in
3.ima tri lame, ki je vsaka skotila po enega mladica letos poleti, v kranjski gori.
Ta isti 3.-ji pa ima prav tako edini v Sloveniji severne jelene.
Govoril si tudi o alpakah, ki pa so neprimenljivo mislim da vsaj 5x drazje od lam zato
jih pri nas ni zaslediti. Pri transportu severnih jelenov v slovenijo
sem sodeloval tudi sam, eno skupino smo sli iskat na švedsko tja v
blizino mesta galevare se nekaj deset kilometrov visje v lapland, ki je
ze blizu nord kapa, drugo pa v zoo antverpen v Belgijo.
 Sam tudi rad potujem in sem tako kot tudi kdo drug ze bil marsikje.
Od najbolj pomembnih potovanj si stejem potovanje na soncni mrk na
madzarsko na veliko blatno jezero 1999 leta, ko sem se tja odpravil z
motorjem v lastni reziji in brez avto kart in se kljub zapletom, ki so
sledili vrnil nazaj brez problemov. Imel sem tudi moznost sodelovati pri
fisu in tako videti vecji kos evrope in tudi svedske, kar pa je bolj
pomembno je to da sem imel moznost videti japonsko februarja 2000. To je
res svet zase, bili smo tam takrat ko je bil dolar zelo mocan se za casa
clintonove vladavine zato je bil visok tudi jen in temu so sledile
visoke cene za nase razmere. A vseeno je japonsko bilo vredno videti.
Prileteli smo z avionom s frankfurta v tokijo in se nato najprej z
drugim notranjim avionom odpravili na severni otok hokaido v saporo. Tam
smo imeli prvo tekmo. Saporo sam ima lokacijo podobno kot ljubljana le
da je vsaj 6x vecji od nje, snega v tistem casu tam je bilo kot v
80.-tih pri nas v ljubljani do 3m. Res enkraten obcutek prave zime, ki
je pac pri nas nismo vec delezni. Kot zanimivost sem tam videl kako so
ogrevali plocnike da jim ni bilo potrebno odmetavati snega. Ker smo bili
bolj po smuciscih sem opazil da zaradi njihovega verovanja nismo smeli
voziti po neoznacenih terenih po prostem neutrjenem snegu. Ker smo se
bolj zadrzevali v mestu sem opazil da nimajo nobenih problemov s
parkiranjem, po cestah namrec ni videti nobenih stojecih avtomobilov,
ker ob vsakem hotelu stoji se en hotel za vozila, ki jih spravljajo. No
cez en teden smo leteli nazaj v tokijo in od tam na avtobus v nagano na
drugo tekmo po avtocesti, ki ima omejitev 80km/h in jim s tem uspe
omiliti prometne zastoje. Seveda se tam vsi striktno drzijo zakonov
cesar pri nas ne bomo doziveli verjetno se vrsto let. V naganu smo
doziveli pravi snezni metez v eni sami noci od prejsnjega popoldneva nas
je enostavno zametlo z 2m-tri novega snega. Tam smo imeli moznost videti
njihove rdeceglave opice kako so se kopale v toplih vulkanskih kopelih
med snegom na prostem, ki pa smo jih imeli moznost preizkusiti tudi
sami, so pa locene za moske in zenske posebej. Nazaj do tokija smo se
imeli priloznost peljati s hitrim vlakom, ki pa gre res prehitro, da bi
si bilo moc ogledati z njega zanimivosti. Tako smo potem s tokija, ki pa
ga na zalost nismo imeli moc videti saj smo imeli takrat ze let nazaj za
frankfurt, odsli proti domu.
 Rad bi si pa enkrat ogledal saharo po dolgem in pocez ali vsaj po
delih, ce bo moc z motorjem, tako da me zanimajo tudi informacije o tem.
Zanima pa me tudi ali nimate vec srecanj na strojni fakulteti v
Ljubljani, kot vcasih.  No to je sedaj vse, prilagam pa se slike lam iz kranjske gore.
 Lep pozdrav

primoz

_______________________________________________

Živjo,

zadnjic sem v oddaji videla tvojo gostjo - iz Šk.Loke, ki je govorila o poti okrog sveta. Zanima me, kako je s tistimi prevozi po Evropi, ker oddaje nisem gledala od zacetka.

Hvala in LP, Karla pkarla303@hotmail.com

+

Kar se tiče prevoza s kamioni, je ta lahko brezplačen do kjerkoli v Evropi. Mogoče prstavte šoferju kašno pijačo al kej podobnega, drugače je vsa pot zastonj, šoferji so pa še posebej veseli, če gre kdo z njimi. Jaz sem šla preko habjan transporta iz škofje loke. Največ mi je pomagala Mojca, hčerka lastnika, ki se jo da preko dneva dobit na telefon 04 5123 096 in prosite njo, če vam lahko zrihta zastonj kamion do kjerkoli. Potem boš še enkrat poklicala in dobila telefonsko od šoferja, naprej se meniš sama.

lep pozdrav

Teja tejka01@hotmail.com

________________________________________________

Albanija

Avgusta letos sva s prijateljem v avtu na kratko obiskala glavno mesto Tirano, bila pa sva tudi v Skadru (Shkodru). O Albaniji skorajda ni podatkov, niti v "Thorn tree" Lonely planeta ne, tako da sva zadevo vzela kot malo avanturo. Tudi v črnogorskem Ulcinju, ki je sicer praktično na meji, nama tamkaj živeči Albanci niso znali povedati kaj več od tega, kje so mejni prehodi, kakšna je cesta takoj za prehodom ("grozna") in še, da naj nikar ne potujeva ponoči. Nihče od njih ni bil še nikoli tam čez.

Z mejnim prehodom sva imela srečo, saj so letos odprli novega, južno od Skadrskega jezera, v Sukobinu. Do tja sva prišla s pomočjo informacij prijaznih domačinov, saj kake magistralke ni daleč naokoli. Po podatkih, objavljenih v naših medijih, je Albanija letos v času turistične sezone ukinila vizo. No, o tem albanski cariniki niso bili obveščeni. Ker pa ni predstavljala več kot 11 EUR, z eno nogo pa sva bila praktično že čez, nisva komplicirala. Sicer so bili albanski uradniki ob obeh prehodih meje zelo korektni, ni bilo kakih odvečnih pregledov, pa tudi pretiranega čakanja ne (kakih dvajset minut v vsaki smeri, resda kot skoraj edina potnika). Črnogorci pa sploh bili cool. Za mejo naju je čakal obljubljeni oziroma pričakovani makadam, kakih 15 kilometrov po albanskem podeželju do priključka na magistralko Shkoder-Tirana. Šele na magistralki sva tudi ugotovila, da je vožnja po Albaniji ponoči out of the question, če ti je kaj do tvojega avta. Luknje (med njimi tudi kaka polmetrska "fatalka"), predmeti na cesti, razpadli robniki, posebej v bližini Shkodra vsakih nekaj sto metrov popravila na cesti.

Sicer pa kar nekaj prometa, nekaj starejših modelov avtomobilov, nekaj novejših in tudi nekaj vozov s konjsko vprego (govorimo o glavni cesti Shkoder-Tirana). No, bolj kot sva se bližala Tirani, boljša je bila cesta, na koncu pa naju je čakala celo prava pravcata avtocesta. S črpalkami ni problema, vsaj na tem koncu Albanije jih je že zdaj več kot dovolj, gradijo pa še nove in nove. Pokrajina pa, živi dolgčas! V glavnem ravnina in nekaj manjših, podolgovatih hribov, poraslih z nizkim rastjem, tuintam kaka ovca ali koza. No, Tirana naju je presenetila. Nove hiše (nekatere res pravi "uau"), zanimivi raznobarvni bloki, živahen center, čisto "evropsko" počutje, odkriti popki na bejbah, lepo urejeni lokali, čisti parki, superpoceni hrana (kosilo s pijačo za dva v solidni restavraciji okoli 1.200 SIT), dovolj menjalnic z ugodnim tečajem (pri "zasebnikih", ki jih sicer tudi ne manjka, je tečaj isti). Kakih tujih jezikov sicer (še) ne govorijo, se jih pa učijo. Feeling sem imel, da se dežela hitro spreminja, da je bilo še lani najbrž precej drugače, in da bo čez kako leto "tipično albansko eksotiko" moč najti samo še kje na goratem podeželju ob kosovski meji. Ampak tja z avtom nisva silila, saj so nama to povsod odsvetovali. Tam so menda še oborožene tolpe, ostanki nedavne vojne. In da so neke preveč zvedave Čehe tam nekje v gorah enostavno pobili. Sva pa slišala mnogo lepega o južni obali Albanije (ob Jonskem morju), z dolgimi peščenimi plažami, še posebej pa naj bi se splačalo obiskati letoviško mesto Saranda. Tja hodijo mladi Albanci iz vse dežele na "honeymoon". Ampak Saranda je kakih tristo kilometrov oddaljena od Tirane in še najlaže dosegljiva s trajektom s Krfa. Maybe next year...

_______________________________________________

Pozdravljen, Janin!

 Vceraj sem cisto slucajno (prvic!) ujela tvojo oddajo na TV, pritegnila me je in zdaj ti ze pisem.

O oddaji le na kratko - faca si, dobro je zasnovana, le tehnika v studiu malo skripa...

Na hitro sem preletela pisma, ki so na spletni strani. Iz lastnih izkusenj lahko svetujem tistemu (tistim?), ki gredo za prvomajske na Sicilijo. Tam sem bila pred petimi leti, sla sem z vlakom, spala pa sem, kjer je naneslo (brez sotora). Glavni cilj so bili Liparski (Eolski) otoki - krasna stvar za pogledat! Na otoku Lipari sem spala v youth hostlu, ni bilo drago, ker so skupinske sobe - priporocam! Hostel je tudi v Siracusi. Mislim, da je privatni, sobe so "manj"-posteljne, zato je malce drazji, pa vendar OK. Taormina je precej draga, ker je to mondeno turisticno sredisce, tam nisem prenocevala, zato ne poznam prenocisc. Sicer pa menim, da ne bi smelo biti premrzlo v sotoru, ce je le oprema kolikor toliko kvalitetna. Pa srecno in veliko uzitkov!

 Zdaj pa se malo o Islandiji. Tja sem sla leta 2000. Nekaj osnovnih informacij: zelo draga je (mirno lahko racunate nase cene x 3 za prehrano, prenocisca, prevoze, za vse v povprecju). Letalska karta stane cca 130.000 SIT. Sezona za obiske traja izkljucno le od druge polovice junija do polovice septembra (raje le julij in avgust) - prej in kasneje je premrzlo za sotorit (ostale prenocitve pa so peklensko drage! - hostli po 3000 SIT na noc, kaksna privat sobica samo s posteljo in WC za 9000 SIT, kampi pa po 1500 SIT), avtobusne linije so okrnjene na minimum, vsi muzeji in ogledi so zaprti ipd. Ce ne potujete v skupini ( in nimate najetega avtomobila ali kombija), je najbolje kupiti avtobusno karto za vse linije (krozno) po Islandiji (cca 80.000 SIT za 14 dni). Za sotorjenje je obvezna kvalitetna oprema (sotor z dvojno streho, zelo topla spalka, debel armafleks, celo rescue-folija pride presneto prav, pa oblacila seveda tudi, ceprav boste kaksen dan lahko tudi v kratkih rokavih). Kampov je po vsej Islandiji dovolj in so praviloma dobro urejeni in tudi obiskani.

Islandija je raj za ljubitelje "drugacne" narave, posebej za tiste, ki se vsaj malo spoznajo na geologijo, geografijo ipd. Priporocam krozno potovanje okoli otoka. Notranjost je primerna bolj ali manj le za kaksen adrenalinski treking po ledenikih ali do vulkanskih pojavov (Askja na SV notranjosti). Kogar bi zanimale podrobnosti o "obveznih ogledih", naj se mi oglasi. Vsekakor pa morate obiskati kopalisca, ki so zelo pogosta, urejena in - ne boste verjeli - kar poceni!

Bodite pripravljeni na popolni odklop v pokrajinski sliki, na mnoge kontraste ("dezela ognja in ledu"), na vodo iz pipe z vonjem po zveplu... Cudovita je! Pa srecno pot!

Lep pozdrav!

 Irena irena_selak@hotmail.com

________________________________________________

Pozdravljen Janin,

V oddaji si mi rekel, naj napišem malo o Španiji oziroma Andaluziji, kamor sem potovala lansko poletje.

Andaluzija me je vedno zelo privlačila. Vroče sonce, temperamentni ?panci, so me klicali, da si sama ta del ?panije ogledam. In nisem bila razočarana.

Prisotna arabska kultura v vseh večjih mestih privablja turiste kot za stavo. Mene ni to prav nič veselilo, saj sem bolj raziskovalne, terenske narave. Od vseh mest pa mi je Granada ostala v zelo lepem spominu. Sacramonte, nekoč mestno obzidje, je bilo moje vsakodnevno bivanje od koder sem imela osupljive poglede na sončne zahode in celotni razgled na Alhambro(tista arabska cvetlica, ki neustavljivo privablja gruče turistov) in skrivnostno Sierro Nevado.

Mislim pa ,da je moje vandranje po Andaluziji najlep?e zaključilo območje nacionalnega parka Cabo de Gata, bolj natančneje mestece San José. Z samo 100 mm padavin je to najbolj su?no območje v Evropi. Takoj mi je ta skriti kotiček postal v?eč. Nikjer nobenih turistov, vsaj tistih masovnih ne. Samo su?nata , vetrovna pokrajina, z različno vklesanimi klifi na obalni poti.Tudi nekaj vulkanskega ima Cabo de Gata. Z Ianom, mojim novim prijateljem, sva s kolesi ali pe? raziskovala to, izstopajočo pokrajino. Črna, razbrazdana obalna pobočja, meli?ča ali kamnine so mi vedno dale vedeti, da se je res tukaj nekaj vulkanskega dogajalo.

Posku?ala sva priti pe? do svetilnika Cabo de Gata, pa naju je dolga, pra?na pot le prisilila,da sva odnehala in na srečo dobila prijazne Italijane,da so naju odpeljali nazaj v San José. Naslednji dan sva raje s kolesi od?la na pot. Svetilnik je bil na ?alost zaprt, a samo lučaj stran sva odkrila soline z lenimi flamengi, ki so se namakali v tej solni močvari.

Moram priznati, da sva po vsej tej kolesarski turi lahko z Ianom le obsedela v hostlu in se samo re?ala ?panskim posrečenim kolesarskim sede?em….

Res je, veliko sem slišala, kako nevarna zna biti Španija. Tudi sama sem spoznala nekatere, ki jim je bilo nekaj ukradeno, pa še sami niso vedeli kdaj. Po drugi strani pa imam prijatelja, ki se je z motorjem pripeljal v ta del Španije brez kakršnih koli zapletov in problemov.

Sama imam zelo pozitivno izku?njo s tem. Včasih sem se bolj varno počutila kot na ljubljanskih ulicah. Moj nasvet je preprost. Pogumno pograbite svoje ruzake, sledite svojim utripom srca, in navsezadnje tudi nekaj previdnosti ne bo odveč, saj veste tisto o materi modrosti..

 Vsem veliko potovalnih u?itkov,

 Nika Bo?ič  kljukca@hotmail.com ,

________________________________________________

Zivjo!

 Spet mal gledam tvojo stran pa sm najdu ta popotniski prirocnik. Ko sm bral pripetljaj iz Neaplja sm se ob samam naslovu poglavja spomnil na en majhen trik, na katerega sem naletel v Barceloni.

Dva moja znanca, en american, drugi kanadcan, sta se sprehajala po gotski cetrti. En malo bolj zivahen mozic se zaleti v kanadcana in se zacne mal prerivat in istocasno se dere football, football. On seveda deluje kot da ima zogo in "dribla". Ker pa roke pri fuzbalu le redko kaj pocnejo, jih je ta spanec pridno zaposlil z brskanjem pa kanadcanovih zadnjih zepih. Drug kolega, american, je hvala bogu mal zaostal in je kr hitro zaposlil svoje roke s tem, da je spanca ustavil.

No to je sam en tak kratek vtis. Metro je pa itak znan po tem. Guzva na tekocih stopnicah, en mal starejsi ata ob meni pa ena roka v mojem zepu, ceprav sm jst z obema mojima rokama pestoval moj ruzak. No sm pol kr hit eno v zep potisnu. Moj inventar pa se po tej izkusni tut hvala bogu ni zmanjsal.

Lp, Simon

________________________________________________
kolesarjenje po Črni gori

Na tvojih web straneh sem opazil eno vprašanje na katerega imam celo odgovor
a je verjetno malo pozno. Gre za kolesarjenje po Črni gori. Leta 1999 sva z
kolegico prekolesarila relacijo Ljubljana-Dubrovnik (LJ-Ilirska B., Reka,
Pag, Vodice, Split, Hvar, Orašac, Dubrovnik). Letos pa smo pot nadaljevali
(LJ-DU Avto+ bicikli na strehi), DU-Ulcinj-DU pa smo zopet prekolesarili -
le ob obali. Moram reči da smo bili vsi prijetno presenečeni nad Črno goro.
Ljudje so nas lepo sprejeli - čeprav so nas malo po Črnogosko postrani
gledali, da se nam da to pot opravljati z bicikli. Hrana je izredno poceni,
prav tako pa tudi prenočevanje. Od sedmih dni, kolikor smo bili v ČG smo le
dve noči prespali v kampu (3 Osebe + šotor + 3 kolesa = 10 DEM). Recimo v
Igalu (malo pred herceg novim) so lastniki lokalov (katerih je veliko) tako
prijazni, da sami ponudijo svojo plažo za prenočišče.
Podobno velja za Hrvaško (1999). Le v Vodicah so naju pregnali "čuvaji"
kampa, ker sva se "zasidrala" prevlizu kampu a so naju napotili na kraj,
kjer naj naju ne bi nihče motil. Od 9 dni potovanja sva le en dan spala v
kampu (ostalo po plažah). Tudu tu so bili ljudje izredno prijazni.
Rozle
________________________________________________
Grčija

Živjo!
Poletje se bliža jeseni. Za prijateljico (Niko) sva potovali po grških otokih. Grki imajo 777 otokov (nekateri so naseljeni, nekateri pa tudi ne). obiskali sva jih 7 (severni in južni Sporadi - ob Turški obali). Lesbos, Hios, Samos, Patmos, Kos, Rodos in Karpatos. Težko je reči kateri od njih je najlepši. Vsak ima kakšno posebnost - zanimivost - znamenitost. Lesbos je znan po antični pesnici Sapho, ki je svoje stihe namenjala ženskemu spolu (zato tudi tako ime otoka), Hios je otok, kjer pridobivajo mastick - smolo, iz katerega izdelujejo žvečilne gumije; na Samosu je mesto Pitagorion, kjer je ustrvarjal matematik in fizik Pitagora; Patmos je sveti otok Egejskega morja, kjer se je apostol Janez "srečal" z Bogom in svojemu učencu Procortesu narekoval preroško pismo Apokalipso (Razodetje); otok Kos slovi po Hipokratu, očetu moderne medicine ter po obilici vetra primernega za jadranje, srfanje in druge vodne športe. Rodoos je otok zabave in žura, kjer mladina omaga šele, ko se začne daniti. Karpatos pa je od vseh otokov najmanj turističen in zato še toliko bolj vreden obiska. Na severu otoka je gora Olympos, kjer domačini nosijo pristna karpatska oblačila (noše), govorijo bozantinsko-dorsko narečje, tako da jih še grki jih težko razumejo. Na vzhodni strani otoka so tudi prekrane plaže, kamor se pride le po morju.
Letalska karta
Atene - Kairo - Atene = 81.000 GRD + tax
Atene - Kairo = 77.000 GRD + Tax
100 DEM = 17.000 GRD
100 USD = 39.000 GRD
1 GRD = 65 SIT
Lp, Sabina < sabina.klemencic
_______________________________________________
Gran Canaria
Kanarski .. pravzaprav Gran Canaria polet traja približno 5 ur, ko prideš? tja, ti dobrodošlico zaželi veter, ki te tam spremlja ves čas. Morje je precej hladno, okrog 20C, in tam se kopajo večinoma samo angleži in skandinavci. Tamkajšnja klima je približno taka kot naša pomlad, sam otok pa je precej 'divji'. Južni del otoka GC je precej puščavski in čisto na jugu je ena velika sipina saharskega peska, ki ga prinese veter iz Afrike, na tem delu otoka je tudi glavna turistična infrastruktura , mestu oziroma področju pa se reče Maspalomas. Tu se celo ulice imenujejo po nabolj znanih turističnih agencijah. Severni del je bolj zelen in naseljen z domačini, meni je bil zelo všeč SZ, pravzaprav mestece Agaete. Vožnja po 'neturističnem' delu otoka je precej naporna, saj je pokrajna zelo gorata (kot kak ameriški divji zahod), so ceste kjer avtobusi sploh ne vozijo ker pač ni prostora- in najbrž mi ni treba razlagati, da je tam najlepše, pa še turistov skoraj ni. Upoštevati pa je treba, da se po teh cestah pelješ max. 30km/h, in razdalje, ki se ti na zemljevidu zdijo malenkost se dejansko vlečejo Najlažje je , če renta? avto in se sam vozi? po otoku. Če imaš čas, se lahko voziš z lokalnimi busi, ki pa baje nimajo prav urejenega voznega reda, tako da na bus lahko čakaš več ur, ko pa pride, pa na postaji stoji še toliko ljudi, da ni rečeno, da boš na bus sploh prišel. Mi smo dali za 3 dni rentane Micre s klimo cca. 14.000,00 , kar je bistveno ceneje, kot rent-a-car pri nas.
V centralnem delu otoka živijo domačini še vedno v skale vzidanih hišah, prav zanimivo je videti .. skala .. iz katere gleda prav moderno zidan prednji del hiše z lepo fasado, ampak kje je pa drugi del hiše ??? pravzaprav ga ni , so samo prostori (sobe) vklesani v skalo. Zelo zanimivo.
Plaže na J niso ravno privlačne, z ogromnim številom plastičnih ležalnikov in senčnikov , pa rjav saharski pesek , katerega valovi (ki niso ravno majhni) mešajo z vodo, da je potem voda prav umazane barve. Smo pa našli eno zelo luštno plažo, ki je umetno narejena in sicer iz belega peska, ki so ga pripeljali iz karibov. Playa de los Amadores.V bližini te plaže je tudi kamp. Kampov je sploh kar nekaj na otoku, ko ravno sprašuješ po poceni bivanju. Na S in SZ so plaže večinoma kamnite. Za B&B žal nimam informacij, mislim pa , da vsaj na tistem delu otoka, ki je poseljen z domačini ne bi smelo biti problemov.
Cene so približno take kot pri nas, mogoče + 5 -10 %. Na otoku je veliko zanimivih stvari, parki takšni in drugačni vodni, ptičji, kaktus, safari, jahanje kamel, vožnje z jeepi po kanjonih .. narejeno imajo tudi mesto prvotnih prebivalcev otoka Guanči ki pa so izumrli. Ampak imej v mislih, da je vse to narejeno za turiste in bolj malo res avanturističnega .
Če želiš potovati iz enega na drug otok ni problema, povezave so pogoste. Trajekti, letala, ladje. Ok, če te še kaj posebej zanima mi lahko pišeš, če bom znala, ti bom z veseljem odgovorila.
Pozdrav barbara.

________________________________________________

zoran.krstic
________________________________________________
TRI MATURANTKE V ŠPANIJI
Konec četrtega letnika je zaradi mature in odločanja o študiju lahko izjemno stresno obdobje. Da vzdržiš, moraš biti predvsem odločen in visoko motiviran. Jaz sem bila oboje. Moj motiv je bila dežela morja, sonca, sangrije, latinoloverjev ter neskončnega žura in jaz sem bila trdno odločena, da bom vsega tega deležna tudi sama. Govorim seveda o potovanju v Španijo, ki me je kot vse dežele z visokimi temperaturami in vročimi temperamenti, vedno močno privlačila. Tako so se zame in še dve prijateljici, Tino in Snežano začeli neskončni obhodi turističnih agencij in železniške postaje ter potrpežljivo brskanje po internetu. Zjutraj smo v Port Bou prestopile in okoli 10. 00 prispele v Barcelono. Zaradi množice turistov je najbolje, da naslednji vlak rezerviraš takoj in naš naslednji cilj je bila Granada. Ko smo to omenile uslužbenki, nas je pomilovalno pogledala in izustila že znani "no possiblle". Tako smo uvidele, da lahko naš mesece nastajajoč načrt, kolikor je bil po milanski katastrofi še uporaben, mirno pozabimo in improviziramo. Rezervirale smo torej vlak za Madrid ter si odšle iskat prenočišče. Tu pa se nam je končno nasmehnila sreča, ko je do nas stopila neka gospa in nam ponudila sobo. Tako smo sicer rahlo nezaupljive odšle z njo in se v centru Barcelone znašle pred z grafiti popisanimi vrati, ki so dala slutiti, da se za njimi ne skriva nič dobrega. V veliko olajšanje pa nas je po temačnem stopnišču sprejelo domače in simpatično stanovanjce, ki ga je gospa Susane takoj pričela hvaliti:"It is verri klin and verri new. I don't live here but my dealer lives behind the fridge". In res je iz sobice za hladilnikom stopil dobrovoljni, miroljubni in večno zadeti Gavino, prijaznega rasta videza. Kdo smo me, da bi se odrekle za hladilnikom živečim dealerjem in tako smo ostale. Ko smo po nekajurnem spancu stopile v kuhinjo, so nas pozdravili močan vonj po hašišu, dva brata iz Švice in Američan, ki nam je med pihanjem dima povedal, da se je za potovanje odločil tudi za to, da si očisti pljuča, ker se ga doma ves čas zakaja. Švicarja Ädu in Tinu sta nas povabila na večerjo, ki pa smo jo po njunem ponesrečenem poizkusu pripravile me, onadva pa sta stekla po vino. Okoli enajstih, ko je ulica pod nami oživela in so zvoki pod nami in nad nami potrdili naše sume, da nad nami obratuje najstarejša obrt, pod nami pa heavy metal bar, smo se odpravili raziskovat nočno življenje Barcelone. Ulice so nabite z življenjem kar vrele. Mladi, stari, vsi so šele sedaj zapustili svoje domove in dobesedno preplavili osrednjo, najširšo ulico Las Ramblas, ki je znana po sliki, ki jo je na njena tla naslikal Joan Miro in je v resnici suha rečna struga. Navdušeno smo pohajali iz kluba v klub, ko smo v Raggae baru zaslišale, da nas nekdo kliče:"Slovenke, hajdemo na piče!" Pred nami je stal dvometrski črnec, oblečen le v kričeče rumeno brisačo, se predstavil kot Robertson in povedal, da je nekaj let igral košarko v Sloveniji, nato pa v Beogradu. Zmenili smo se, da nas bo peljal do kompleksa klubov in diskotek ob morju, kamor smo zaradi nenehnih prekinitev:"Slovenke, idite pišati, a ja ču da si zrolam joint;" hodili večino noči. Ko sme končno prispeli, smo začudeno ugotovili, da se moška populacija čudno koncentrira v enem predelu in kmalu odkrile vzrok v zvijajoči in oblačila odmetujoči plesalki, brez celulita. Strinjale smo se, da je "čist čudna u faco" in odšle v predel, kjer se je iz podobnih razlogov koncentriral ženski del občinstva. Naslednje jutro ni bilo počutje nič kaj rožnato in sklenile smo, da bomo mačka zdravile z veliko porcijo kulture. Začele smo s sprehodom skozi Gotsko četrt, ki nas je prevzela s kontrastom, ki ga ustvarjajo koničaste, temačne stavbe in živo vijolični cvetovi plezalk, ki se ovijajo po njihovih sivih zidovih. Ulice so bile polne slikarjev, glasbenikov in pantomimikov, žal pa tudi brezdomcev in invalidov. Obiskale smo Museo Picasso, katerega ogled je zelo zanimiv, vstopnina pa dokaj nizka.

________________________________________________

________________________________________________
Dogodivščina iz Portugalske! Faro. Jug Portugalske. Utrujena po vožnji z zadnjim avtobusom sva zvečer prispela v obmorsko mesto Praia de Faro. Skupaj z ameriškim popotnikom smo se odpravili proti kampu Parque de campisimo. Žal je bil “baje” popolnoma zaseden. Kaj sedaj? Američan je dejal, da bo prespal kar na plaži. Midva pa sva se odpravila do trgovine in med potjo srečala domačina. Ta nama je velikodušno ponudil prenočišče v svoji lastni hiši. Bil je ribič, zato nama je zaupal ključ, ker se je zgodaj zjutraj odpravil na lov. Še prej nama je za večerjo pripravil ribe. Kot zanimivost naj še poveva, da se je lahko dekle tuširalo v njegovi kopalnici, jaz pa sem moral ven na plažo pod tuš. Za hišo je bila namreč lepa peščena plaža. Nataša & TadejTadej Bozic natasa_tadej@yahoo. com
________________________________________________
Rusija, julij-avgust 1999:Prijatelja sta potovala v Rusijo in Belorusijo. Najprej sta si nekaj dni ogledovala Rusijo, predvsem prestolnico-Moskvo, ki šteje z okolico okoli 10 milijonov prebivalcev. Končni cilj pa je bila Belorusija. V času njunega tamkajšnjega bivanja, se je v mestu in okolici marsikaj dogajalo; med drugim tudi praznik piva na enem izmed stadionov. Slučajno sta šla enkrat v tem času tudi onadva tam mimo. V bližini so stali policisti. Eden od njih je ustavil prijateljico in ji rekel: "Oprostite, mi daste 5 rubljev (1py? ~ 9sit)?" Ona je bila presene?ena in rahlo prestra?ena. Poleg beloruske je namre? imela le rusko prehodno vizo. S strahom in strogo je vprašala: "Zakaj, čemu?" On pa je samo skomignil z rameni in šel. Potem sta v bližini videla stojnico s pivom. Policist oz. varnostnik si je zaželel te pijače, ki si je pa s svojo plačo ne more pogosto privoščiti. Bilo jima je žal. Belorusija, avgust 2002:To leto sem tudi jaz obiskala deželo tisočerih jezer. S sestro sva bili povabljeni v Vitebsk, rojstni kraj slikarja Marca Chagalla in igralcev Douglas. Po 2. svetovni vojni je bilo mesto zelo porušeno, zdaj pa je tu polno blokov. Standard je nizek za razliko od nekoč, ko je območje (Belorusija) predstavljalo eno izmed najbogatejših predelov SZ. Podobno stanje je v birokraciji. Kmalu po prihodu sva se morale registrirati na uradu za tujce. Prijatelj, domačin je nesel tja najine potne liste. A to ni bilo dovolj. Morali so naju videti v živo. Glede na potne liste sva bile "ta prave". A vseeno ni bilo v redu. Čudne, "sumljive" sva se jim zdele, ker nisva imele treh imen; poleg priimka in imena še imena po očetu. To je tam običajno. Da so nekako rešili ta problem so potrebovali nekaj ur in sicer ob močnem prizadevanju in prepričevanju našega prijatelja.

Marjeta

________________________________________________

Grčija

Živjo!

 Poletje se bliža jeseni. Za prijateljico (Niko) sva potovali po grških otokih. Grki imajo 777 otokov (nekateri so naseljeni, nekateri pa tudi ne). obiskali sva jih 7 (severni in južni Sporadi - ob Turški obali). Lesbos, Hios, Samos, Patmos, Kos, Rodos in Karpatos. Težko je reči kateri od njih je najlepši. Vsak ima kakšno posebnost -  zanimivost - znamenitost. Lesbos je znan po antični pesnici Sapho, ki je svoje stihe namenjala ženskemu spolu (zato tudi tako ime otoka), Hios je otok, kjer pridobivajo mastick - smolo, iz katerega izdelujejo žvečilne gumije; na Samosu je mesto Pitagorion, kjer je ustrvarjal matematik in fizik Pitagora; Patmos je sveti otok Egejskega morja, kjer se je apostol Janez "srečal" z Bogom in svojemu učencu Procortesu narekoval preroško pismo Apokalipso (Razodetje); otok Kos slovi po Hipokratu, očetu moderne medicine ter po obilici vetra primernega za jadranje, srfanje in druge vodne športe. Rodoos je otok zabave in žura, kjer mladina omaga šele, ko se začne daniti. Karpatos pa je od vseh otokov najmanj turističen in zato še toliko bolj vreden obiska. Na severu otoka je gora Olympos, kjer domačini nosijo pristna karpatska oblačila (noše), govorijo bozantinsko-dorsko narečje, tako da jih še grki jih težko razumejo. Na vzhodni strani otoka so tudi prekrane plaže, kamor se pride le po morju.

Letalska karta

Atene - Kairo - Atene = 81.000 GRD + tax

Atene - Kairo = 77.000 GRD + Tax

100 DEM = 17.000 GRD

100 USD = 39.000 GRD

1 GRD = 65 SIT

 Lp, Sabina <sabina.klemencic

________________________________________________

prevoz po Evropi 

Zdravo Janin!

 V tvojih pismih sem zasledil, da nekdo sprašuje ,kje bi lahko dobil informacije za prevoz po Evropi  z avtoprevozniki. 031-585155 to je številka od agencije ki posreduje pri prevozu. Najboljše pa je, da  vprašaš kakšnega avtoprevoznika iz tvoje okolice.

 Jaz pa imam eno vprašanje za JV Azijo.Kdaj je najboljše obiskat Vietnam in kakšne so kaj cene.

Zanima me tudi ,kam se da priti za približno 2000-2500 DEM in je najboljši termin avgust in september.

 zoran.furman@guest.arnes.si

LP zoran

________________________________________________

Vzhodna Evropa: Slovaška, Poljska, Litva, Češka, Avstrija

V Ljubljani grozno vreme, dež, dež in spet dež… Odločiva se, da greva do Maribora z vlakom, ker v takem vremenu itak ne bova dobila štopa. V Mariboru spet ena kisla atmosfera in tako se po večerji iz trgovine odločiva za vlak do Dunaja, ki gre predvidoma ob 315 v nedeljo zjutraj. Je pa najet od ene agencije in sploh ni za zihr da bo gor plac. No, odločiva se da ga počakava. Malo hodiva po mestu, vmes naju nekajkrat ujame dež in vedriva pod raznimi napušči in platnenimi strehami, čakava, ampak čas se nikamor ne premakne. Ko bi le vedela da nama v prihodnjih dneh pet ur čakanja ne bo pomenilo popolnoma nič. Ob 2200 zaključiva na klopci na železniški postaji. Ljudi skoraj ni. Vse poti so še odprte…..

Na vlaku so neverjetno kurili, ker se je najbrž zaštekala ročka za regulacijo temperature? Zjutraj sva imela čist suho žrelo, ampak naspala sva se pa le nekaj. Zbudila sva se v eno grdo deževno in megleno jutro in ko sva se znašla na postaji Wien-sud, nisva vedela ne kod ne kam. Okoli naju sami Kitajci ?! Potem lutava po praznemu Dunaju in ne moreva kupit enega filma za fotoaparat, ker je seveda nedelja…No, kupiva ga na glavni železniški postaji (kjer so cene zelo zasoljene), od kjer se potem odpeljeva do prve postaje izven Dunaja v smeri vzhod - Bratislava. Odpeljeva se pač ene tri postaje naprej, malo nalašč, malo po nesreči.

Poizkušava stopat, pa vidva da so ti Avstrijci res eni prasci, ker skoraj noben noče ustavit. Avtomobili pa so skoraj vsi dizli, vsaj tak občutek sva dobila. Vmes malo pešačiva, pa malo štopava, končno nama ustavi en čuden tip, po videzu in gestikulaciji sodeč, peder, ampak zategne naju pa le nekam naprej.

Potem pa spet ista štorja, dokler nama ne ustavi en Srbin, ki pobira časopis ki je ostal po vrečah. Tu namreč prodajajo časopis kar po vrečah, gor je pa škatlica za denar.

Potem pa spet pešačiva pa pešačiva in končno prideva v Heinburg, ki je najbrž običajno čist fajn kraj, ampak midva ga dojemava bolj površno, ker imava počasi že dosti hoje. Odločiva se, da greva naprej do Slovaške meje in bova nekje pred mejo prespala… Pa spet hodiva in hodiva…pa nama kar naenkrat sam od sebe ustavi en Slovak, ki baje prodaja zdravila po srednje - vzhodni Evropi in naju zategne do ene črpalke v Bratislavi. Vsa zadovoljna kupiva nekaj za jest in se odpraviva štopat… Hm pa bolj malo sreče in tako se odločiva za spanje na enemu betonu, skrita za enim reklamnim panojem, ki sva ga položila počez na tla. Piha veter in spi se tko - tko…

Začneva štopat, pa naju en tip zategne do druge črpalke, kjer ni potem čist nič sreče in pol lutava gor in dol ob eni ušivi “magistralki”, kjer nama noče nobeden ustavit. Štopava do 1300, pa nekaj teživa ljudem po črpalkah, pa ne gre nobeden na SV… Spoznala pa sva, da je najboljši način, da dobiš prevoz če sprašuješ za prevoz ljudi po črpalkah. Končno gre en nekam tja gor in naju zategne do kraja Žiline, cca 100km od Poljske meje, na eni črpalki si privoščiva juho iz vrečke in radenske ki nama zelo paše…

In spet sva šla zamorit folku, če gre kdo naprej in že ta prvi gre (računalnikar, ki se med vožnjo kar naprej pogovarja po mobitelu o enih serverjih itd.). In naju zategne še malo naprej, tam pa spet bolj malo sreče in hočeva že iti spat, pa nama ustavi nekdo s kombijem, ki potem nori po enih čudnih cestah, zategne naju 5km od Poljske meje, kjer je polno vlage in mraz ko hudič, saj je bil ta kraj ob vznožju hribov in ob reki.

Poizkušava štopat pa se nama približa en tip s frizuro a la Bundesliga in kar začne nakladat in tako zveva da je Bolgar, ki šverca avtomobile iz Poljske in čaka ene kolege, ki so šli urejat ene papirje za en avto, ki so ga na meji zaplenil. Potem nama razjasni vse značilnosti kraja, in pove da spi v enemu ql penzionu, ki je menda zelo poceni itd. Po kratkem premisleku se odločiva za enak način preživljanja noči, za oba skupaj sva plačala 25 DEM, kar se nama zdi sprejemljivo. Potem skupaj poklepetamo in se spoprijateljimo. Opraviva osebno higieno in zaspiva kot ubita.

Zbudiva se v enkratno sončno jutro in izveva da so ponoči prišli kolegi po Bolgarca in je stegnu domov. Prejšnji dan je rekel da bo potreboval do Bolgarije dobra dva dneva. Midva se počasi spakirava in si privoščiva dober zajtrk (kozarček tatarske omake in 0,75kg kruha s Fanto iz rdečih pomaranč) kjer spet spoznava ene čudake z Bundesligo na glavi… Pa se odpraviva štopat in po kar nekaj časa nama ustavi en Liaz (tovornjak ki pomaga pri žetvi), ki naju prigunca 500m od meje, kjer je dolga kolona tovornjakov.

Pa se odpraviva morit tovornjakarjem in en Romun nama obljubi, da nama bo ustavil, če bova še štopala, ko bo prišel on čez carino. Potem nama na meji Slovaki zamorijo, vse hočejo vedet, kam greva, po kaj greva… in potne liste skenirajo vsaj ene petkrat… Takoj zamenjava neki keša v Złote in greva štopat. Še pred Romunom pa nama ustavita oče in sin z enim starim Seatom, ki gresta v Krakow na dopust iz Madžarske. In po nekaj urah sva v Krakowu, privoščiva si en Kebab(p), da nama pol gori v žrelu, in se odpraviva malo po mestu in sva šokirana nad lepotami (v vseh pogledih).

Glavni trg je fenomenalen, ambient in razpoloženje še bolj, lepo vreme…Nekaj lutava in se totalno zgubiva, pa sprašujeva en folk, pa se najdeta dva tipa, ki gresta z nama na tramvaj, nama plačata karte in gremo nekam ven iz centra mesta, potem ugotoviva da še vedno nimava pojma kje sva.In potem vprašava enega študenta, ki najprej misli da sva Angleža zaradi najine angleščine in se nama kar naprej smeji, no v glavnem nama razloži, kako je najbolje priti do Varšave. Zavlečeva se spat v eno grmovje, kjer je polno enih živali in mrčesa, ampak ni druge… Ko zaspiva ugotoviva, da sva zraven letališča…

Ob 800 se odpraviva peš ven iz Krakowa, kjer potem malo štopava in naju en tip z Vectro s hitrostjo 190km/h zapelje 65 km daleč in naju pusti na enem čudnem kraju, kjer je nemogoče dobit štop. No štopala sva več kot tri ure, vmes sva že trikrat šla skoraj domov in se cca petdesetkrat ozmerjala, vročina je bila neznosna, sedela sva na odcepu avtoceste, pol metra od naju pa so divjali tovornjaki. Sence ni bilo nikjer ob cesti, jedla nisva že cel dan…

Ampak nama le ustavi en tip srednjih let z enim kombijem (en star mercedes) in nama razloži, da gre skoraj do Varšave. Vmes nama razloži marsikatero zanimivo šofersko, kako dela ene luči za Nemce, pa tudi o prostituciji, ki jo vidimo ob cesti. Tu na Poljskem je prostitucija namreč legalna, po pričevanju najinega šoferja pa je največ Bolgark in Ukrajink. Glavna cesta je ena čudna avtocesta, ki je taka kot pri nas, le da vmes ni ograje, prav tako ne ob strani, iz stranskih cest pa prideš na to avtocesto kot na običajnem križišču, tako da je na teh cestah izredno veliko nesreč. Pred križišči na avtocesti pa so postavljeni znaki, ki opozarjajo na nevarnost podrtja pešcev ?!

No, zvečer pridemo v Žirardow, ki je v predmestju Varšave (40km), od koder greva midva z vlakom do Varšave, prespat k najinemu znancu Dareku. Mama nama  skuha eno večerjo, dobro, ampak od tistega mesa naju pol še ene tri dni napenja… Spat greva kot človeka in počutiva se odlično…

Zjutraj greva spet z vlakom nazaj do Žirardowa, kjer sva zmenjena z Mihalom (možakar s kombijem) in pot se začne naprej, po enih stranskih cestah. Imava se fajn in med vožnjo se stalno pogovarjamo, seveda v jeziku ki je mešanica Poljščine, Hrvaščine in Slovenščine. Poslušamo en poljski rock… Vmes naju pelje na kosilo in na pivo (tudi za s sabo),   dobrovoljno pa nama je plačal on.

Zategne naju nekam blizu Litvanske meje in se takoj odpraviva štopat naprej in imava kar srečo,  trije štopi en za drugim in že se znajdeva v Suwałkiju, kjer si privoščiva večerjo, ki jo zmoti en zoprn pijanec in začne težit ne vem kaj, ker ga nisva nič zastopila ker je bil preveč pijan, (pride do prerivanja) ampak na srečo so prišli mimo njegovi prijatelji v modrem avtomobilu z modrimi lučmi na strehi in ga odpeljali k sebi za prespat. Iz pogovora z ljudmi izveva da je štopanje v Litvi lahko dokaj nevarno opravilo in se odločiva, da greva čez mejo z vlakom. Na postaji sva ob 1800, kupiva karte in izveva da gre vlak zjutraj ob 840… Ma, ni problema, imava eno večerjico potem pa spat noter na postajo, na toplo,  noč je kar mirna, tako da a sva se kar naspala.

Zjutraj greva na vlak, ampak zaradi čudne meje (vlak se na meji ustavi, odprejo se železna vrata, vlak gre skozi, vrata se zaprejo, gor pridejo cariniki v uniformi in supergah in pregledajo potne liste in se jim zdi prav smešen slovenski potni list) in zamudne ceremonije na meji smo zamudili povezavo za Kaunas. Tičimo tu v Šeštokaju, pada dež, vse je depresivno, malo nama je vse dol padlo v tej Litvi… Spoznava se z enimi Ruskimi skavti, ki dosti uporabljajo besedo na f… , ampak drugače so čist v redu ljudje in naju malo seznanijo z golimi dejstvi o Litvi.

Z enim lesenim vlakom starim petdeset let (sedeži leseni, okna lesena, neznosen smrad po nafti, to so najini vtisi iz vlaka), ki komaj vleče le pridemo v Kaunas. Sto kilometrov smo prevozili v neverjetnih osmih urah, saj je vlak ustavljal v vsaki vasi in potem je komaj speljal. Na postaji se srečamo z Migle in Živile ( znankami, ki sva jih spoznala v Varšavi za novo leto ) in gremo k Živile domov. Tu zveva da bova tukaj tudi stanovala. Opraviva vso osebno higieno, potem pa se  odpravimo ven nekaj pojest v eno v redu pizzerijo. Kaunas dojemava kot čisto normalen kraj, še posebej zanimiv se nama zdi javni prevoz v obliki kombijev, ki vozijo po svoji trasi, ampak ustavljajo pa kjerkoli hočeš. Cena enega prevoza pa stane približno 50 SIT No, potem gremo še na en jazz koncert in še na sotočje enih dveh rek, kjer je bilo eno pogansko svetišče. Na hitro si ogledamo še en grad, večer pa končamo v enmu super pub-u, kjer je zelo v redu glasba in nasploh cel ambient. Dober in zanimiv večer…

Oče od Živile nas zategne do morja (Baltsko morje), kjer občudujemo lepo mivkasto plažo, ki mora biti, kadar je lepše vreme, čisto v redu, potem malo hodimo okoli in si ogledujemo še ene poganske stvari, ki jih tu dobesedno mrgoli in še en muzej jantarja ( 90% svetovne količine tega dragega kamna je na obali Litve), ki pa je malo bolj zanimiv. Potem gremo v eno oštarijo, kjer vidiva kulinarično kulturo Litvancev, saj so bistveni na meniju svinjski : rep, noge, jezik, rilec, itd… Mi jemo pohan sir (palčke), potem pa v olju namočen in popražen česnov kruh, potresen s parmezanom, odlično, ampak tudi holesterolično…Po kosilu gremo v en muzej kamnov, ki jih je en tip zbiral enih sto let. Nama se je zdel najbolj zanimiv pokvarjen tank T-62, kot primer tehniške dediščine, ki je še od vojne ostal na polju…

Potem se le počasi skidamo domov, in se kar kmalu odpravimo spat…predlagala sva obisk kakšnega pub-a, pa sva naletela na odločno nasprotovanje, Discovery, sinhroniziran v Ruščino naju pa pač ne zanima…Pri njenih starših pa sva veljala za fejst fanta, ker sva pri kosilu spila eno pivo, kajti ti Litvanci prepijejo kar precej žganih pijač, če pa tu piješ pivo je to kot bi pri nas pil sok…

Danes pa nas zategne Mama od Migle do etnogarfskega muzeja, kjer se da marsikaj zanimivega videt in to tudi naredimo. Potem naredimo še en krog v čolnu okrog tega gradu, kjer je muzej, ker pač stoji na otoku. Ta grad je bil postavljen v 13 st., kasneje porušen in po načrtih rekonstruiran Potem se odpravimo imeti piknik ob enem od tisočih jezer, in potem ene dve ure iščemo prostor in ga le najdemo. Jemo rižoto iz termoposode, ampak premalo za Slovenski želodec… Ti Litvanski tipi so pa vsi tipični Rusi, še posebej v kopalkah…

Malo smo šli na sprehod  po Kaunasu, da bi kupila kakšne spominke, pa je bolj švoh bera, enostavno ni kaj kupiti. Revni ljudje iz predmestja se vsak dan vozijo v Kaunas, prodajati poljščine, gobe in drugo, vendar kolikor sva midva videla, verjetno niso zaslužili niti za vožnjo nazaj…Nama je še najbolj padla v oči  cena cigaret, ker so smešno poceni… Potem gremo še po karte na železniško postajo, ki sicer razpada, za izdelavo katerih rabijo pol ure…pa ni nobenega problema, sam pol ure…?! Sicer so cene v Litvi precej nižje kot pri nas, predvsem hrana, alkoholne pijače ter cigarete. Tako da poljaki radi hodijo v Litvo po take artikle.

Sicer je Litva izredno zgodovinsko bogata pokrajina na obali Baltskega morja. Litovci so s svojega prvotnega teritorija ob Baltiku v 13.st. razširili svojo oblast do Črnega morja, na ozemlje zaradi tartarskih vpadov razpadle Kijevske Rusije. V 13.st. in 14. st. so se bojevali proti prodiranju nemškega viteškega reda, 1386 so pod Jagielom (dinastija Jageloncev) sprejeli krščanstvo in se združili s Poljsko, ter ji tudi vladali. Poljaki so jih skušali potem ves čas polonizirati. V 16. st. ustanovijo v Vilni (Vilnius) poljsko univerzo. V 19.st. pa so Litovci doživeli nacionalni preporod. Z delitvami   poljske države je Litva prišla pod Rusijo in 1918 je postala samostojna država z glavnim mestom brez Vilne, ki so jo zavzeli Poljaki. Od 1940 leta je bila Litva sovjetska republika do leta 1990, ko je razglasila neodvisnost in postala samostojna država.

Ta dejstva pojasnjujejo odnos držav Poljske in Litve. Tudi največji poljski pesnik prihaja iz Vilne. Če pa danes prideš v glavno mesto Litve Vilno še vedno večina prebivalcev zelo dobro govori Poljsko. Ravno zato, so Poljaki še vedno navezani na to mesto.

Ob enajstih imava vlak. Na vlaku srečava ene zanimive ljudi in pot do Suwałkija mine tik-tak , potem pa res na hitro dobiva štop do Augustowa in še dva študenta do Varšave (okoli polnoči), ki naju povabita v eno mornarsko oštarijo. Tu so vsi nažgani do amena, ampak midva se ne dava motit, igrava pikado in spijeva en pir, prespiva pa na odru, med bobni in bas kitaro…

Prištopala sva do Łodza (ob letališču), usta polna obcestnega peska. Štopava na enem kraju, kjer naju komarji skoraj požrejo (toliko komarjev v življenju še nisva videla), dost imava vsega, pa vzameva vlak do Prage ob 23.31. V Wrocławu čakava do zjutraj na vlak, ko pa sva ga dočakala je bil pa tako poln, da sva se komaj zbasala nanj…

17. avgust, cetrtek

Praga. Najameva eno v redu sobco za cca 10 DEM/osebo/noč. Pol ure sva glihala za sobo, ker je bilo na postaji veliko agentov za hostle. Malo se spočijeva in opraviva osebno higieno in greva v supermarket iskat nekaj za jest pa za pit… Greva 200 m po starem mestu pa se obrneva in greva spat, kjer zaspiva kot ubita…

V novo jutro se zbudiva kot prerojena. Odpraviva se po Pragi in se seznaniva s kulturo in ambientom. Najbolj zanimiva je Karlova ulica in še njegov most. Na Hradčanih še bolje. Polno enih turistov in nasploh dobro vzdušje. Greva jest v eno original oštarijo in počutiva se zaželjena, na žalost je račun malo manj zaželjen, res pa je da sva jedla v strogem centru mesta. Sicer so cene v Pragi nižje kot pri nas, še posebej poceni je pivo, ki je tudi zelo kvalitetno.Ob 1600 utrujena do konca greva v sobco malo odležat, potem zvečer pa malo okoli po mestu, ampak se zgubiva in to vsak zase, no pa brez panike, najdeva se v sobci čez eno uro…

Zjutraj se umijeva, obrijeva in opraviva veliko potrebo, vse to za naprej, da bi čim dlje zdržalo…Greva štopat za Brno in naprej za Avstrijo. Zvečer sva že na Dunaju in to res hitro.Odločiva se, da greva na vlak, ker je bila za štopat vročina prehuda, saj je bilo v senci več kot 35°C, kajti ravno takrat je po Evropi divjal vročinski val.

 Vlak za Ljubljano potegne ob 804 zjutraj, nekako prespiva na postaji (na vozičkih, ki služijo za prevoz prtljage), ampak je vroče za znoret, na postaji je bilo vse zaprto.

Zjutraj greva na vlak za Slovenijo, ampak v Gradcu moramo prestopit zaradi popravila proge na avtobus, tako da gremo en del z avtobusi. No v enem kraju so šli glavno vsi z busa, tudi midva. Potem greva na stranišče, ko prideva nazaj ven pa ni bilo žive duše. Kasneje sva izvedela, da so-smo se zmotili in so šli naprej midva pa ostala bogu za hrbtom.

 Zvedela sva da sva 15km od Slovenske meje z naslednjim avtobusom ob 1920, ura pa je bila 1100.  Potem pa sva šla štopat in tako prištopava do Maribora, kjer gre vlak ob 15.00 za Koper.

Tako sva le srečno prispela v rodno Slovenijo, vesela in zadovoljna, da vsa se odpravila na to pot,  kajti ti kraji so izredno zanimivi za raziskovanje zaradi svoje zgodovine. Poleg vsega pa je zaradi nižjih cen zelo primerna za študente…

Napisala : Davor Intihar in Matic Jesenšek

________________________________________________

Po Islandiji

Kako na Islandijo?

Zaradi oddaljenosti in lege je verjetno je najprimernejši način potovanja letalo do Reykjavika. Druga možnost je trajekt iz Velike Britanije ali Danske. Če se odpravimo z Danske nas vodi pot čez Farške otoke, kjer je treba tudi prenočiti.

Malokdo se bo verjetno odločil za uporabo lastnega vozila. Veliko turistov potuje z avtobusom. Mogoč je nakup ugodnih vozovnic. Ena varianta je na primer vozovnica za krožno potovanje (Full circle pass). Z njo se lahko peljemo okrog vse Islandije, pri ostalih prevozih izven rednih prog (s kombiji), pa je nekaj popusta. Pot je treba vsaj malo načrtovati, saj avtobusi večinoma vozijo samo enkrat na dan. Rent a car je dobra a draga možnost. Poleg tega z običajnim vozilom ne morete videti kaj dosti več kot z avtobusom. Okrog otoka vodi v glavnem samo ena širša cesta, asfaltirana samo v bližini večjih naselij. Za vse druge poti je treba imeti avtomobil s pogonom na vsa štiri kolesa (se ga da tudi najeti), saj je treba velikokrat prebresti reke in se spoprijeti z drugimi ovirami.

Če je kdo navdušen kolesar se bo kar namučil, saj je zaradi vetra in slabih cest kolesarjenje zelo naporno. Kolesa je moč naložiti na avtobus. Štop zna bit zaradi redkega prometa povezan s čakanjem. Islandija je po površini skoraj petkrat večja kot Slovenija in ima manj kot 270.000 prebivalcev, od tega jih 170.000 živi v Reykjaviku. Tako se lahko včasih voziš cele ure in ne srečaš nikogar.

Vsi večji kraji (večji kraj ima lahko samo nekaj tisoč prebivalcev) so povezani z letalskimi linijami in prevoz menda niti ni tako drag.

Bivanje Kakih večjih hotelov, razen v Reykjaviku, v glavnem ni. Popularni so 'Edda Hotels', ki poleti organizirajo prenočišča v šolah in drugih domovih. Ponavadi je treba imeti spalno vrečo, prenočišče je lahko tudi kar v kaki telovadnici. S spalno vrečo je spanje ceneje (skoraj zelo poceni) tudi v motelih, če vam ga uspe najti. Tudi privatna prenočišča so pogosta, cene pa niso previsoke. Da se tudi kampirati, upoštevati je pač treba, da temperature niso preveč visoke.

Drugo Islandija leži tik pod polarnim krogom, kar sicer ne pomeni tudi polarnih temperatur. Poleti se gibljejo okrog 10 stopinj, pozimi pa okrog ničle. Grenlandija, ki je oddaljena kakih 300 km in ni pod vplivom zalivskega toka, ima bistveno nižje temperature. Vsekakor se je treba obleči toplo in nepremočljivo. Najboljše je uporabiti večplastna oblačila. Obvezna je tudi dobra obutev.

Islandci radi pijejo kavo in dostikrat jo je mogoče za nizko ceno dobiti neomejene količine, kolikor je pač lahko popiješ. Druga zgodba je z alkoholom. Vino in žganje so legalizirali leta 1933, točenje piva z več kot 2.2 % alkohola, pa je bilo prepovedano vse do leta 1989! Alkohol je drag in ga ni mogoče kupiti v običajnih trgovinah. Tudi drugače je Islandija draga država, saj morajo skoraj vse uvažati.

Islandščino verjetno malokdo obvlada in na srečo skoraj vsi govorijo angleško. Od voznika avtobusa, do starejše ženice, mladi pa tako ali tako. Islandci so prijazni, ponosni in nikakor ne skandinavsko hladni.

Matej Belcic

Več fotografij: http://www.parakrilec-drustvo.si/islandija /

*****************************************

Zdravo Janin!

Pred tremi meseci  sva se s kolegom odpravljala prekolesarit Skandinavijo in nisva imela časa. Dejal si mi naj se ti oglasim, ko prideva nazaj. Zdaj sva prišla domov in imava precej gradiva, predvsem digitalnih fotk (jpg format...). Za vzorec sem ti poslal 4 izmed mnogih. Prekolesarila sva celo Finsko, do Nordkappa in se vrnila do Osla po obali Norveške, od tam pa sva z letalom letela do Prage in spet na kolo do doma navkljub katastrofalnim poplavam. Prevozila sva 4761km in bila na poti 43 dni...

lp Mare

________________________________________________

 Primeri virtualnih mest:
Ljubljana:
http://www.e-ljubljana.com/
Rothenburg:
http://www.rothenburg.de/
Udine:
http://udine3d.uniud.it/en/index.html
Dunaj:
http://www.pl2.com/wien2/wien2_warp.htm
Davos:
http://www.davos.ch/  Virtualno mesto Davos
Helsinki:
http://www.virtualhelsinki.net/  
Xanthi:
http://www.67100.gr/ 
Montmartre:
http://www.parallelgraphics.com/showroom/solutions/travel-presentations/montmartre/
Cybertown:
http://www.cybertown.com/ 
LP, Jaka.

______________________________________________

Grčija Potop v najvecjo podzemsko dvorano na svetu