Južna Amerika

Obnovljeno: 17.07.13 

Na tej strani najdeš nasvete, potopise in popotne dnevnike, ki jo na spletno stran Popotnik pošiljajo naši popotniki. Vse bralce vabim da si preberejo dolgo vrsto člankov, fotoreportaž in informacij z vseh koncev sveta.

Ko se prihodnjič odpraviš kam daleč, bomo vsi hvaležni, če eno kopijo svojih javljanj pošlješ tudi na naš naslov. Tudi vsi tvoji prijatelji jih bodo tam gotovo z veseljem prebrali.



pru.drevo.jpg (20939 bytes)  Srednja Amerika: Kostarika, Gvatemala, Panama, Honduras, Nikaragva, Belize, Mehika

povezava: Severna Amerika, Karibi: ZDA, Kanada, Kuba, Dominikana, Haiti, Jamajka
povezava: Južna Amerika: Čile, Bolivija, Peru, Ekvador, Kolumbija, Venezuela, Brazilija

Srednja Amerika
mex.plq2w.jpg (125874 bytes)   - Lonelyplanet's Top Picks For Central America
Tiny on a map, Central America packs in more diversity than any similar-sized area on the planet. No matter when you visit, or how long you're there, daily adventures are there for the taking. They come in all styles – fun, easy, bumpy, challenging, surprising, fulfilling – the sort you’ll be talking about for decades.

Caribbean white-sand beaches and offshore reefs border lazy backpacker towns while, not far away, coffee-scented mountains reach, Dr Seuss–like, through smoke-ring clouds. Spanish haciendas line the cobblestone streets of 16th-century colonial towns under the ominous gaze of lava-gurgling volcanoes. Wander through dense jungle to find Mayan pyramids that date back a millennium as bulldog-sized rodents scurry past and howler monkeys commute in the treetops above you.

Best are the people you’ll meet. Skip from country to country on open-boats over chocolaty waters, witness colorful modern Mayan life, not much changed over the centuries, or kick back in a Garífuna village, the home to African-Carib culture. Excellent Spanish schools abound so try a border-crossing study hop or stay with a local family to discover more about daily life.

Central America – Guatemala, Belize, El Salvador, Honduras, Nicaragua, Costa Rica, Panama and, parts of southern Mexico– is distinctly apart from its bigger, more well-known American neighbors. That it remains a mystery to so many, makes the trip all the more rewarding.

1 Parque Nacional Corcovado, Costa Rica
Remote national wonder of coastal rain forest where macaws circle above and whales dance offshore

2 Northern Cayes, Belize
Nurse sharks and stingrays brush against snorkeled bellies by unreal reefs at Caye Caulker

3 Bay Islands, Honduras
Scuba-diving heaven: these islands offer best-deal courses for marine rich reef dives

4 Antigua, Guatemala
A gorgeous tri-volcano-clad colonial town with a lively Holy Week and Spanish schools

5 Copán Ruinas, Honduras
Mountain adobe village boasting fabulous Maya ruins, plus heaps of horseback and tubing options

6 Granada, Nicaragua
A trip-maker, Granada's colonial lakeside gem rolls out the welcome mat with volunteering opportunities and volcanoes to climb

7 Bocas del Toro, Panama
Archipelago for island-hoppers seeking surf spots, village bars and a deserted beach or two

8 Parque Nacional Tortuguero, Costa Rica
Road-free 'mini Amazon' that is home to jigsaw canals, turtle-watching sites and Creole cuisine

9 Isla de Ometepe, Nicaragua
A fantasy island formed by joined volcanoes, with lovely villages, great beaches hiking and prehistoric rock art

10 Corn Islands, Nicaragua
One-time pirate hub, now a (seriously) low-key Caribbean kick-backer with fresh lobster and cheap dives

11 La Moskitia, Honduras
Wild, remote rain forest - explore it in a dugout canoe or just sit back in Garifuna villages

12 Panama City, Panama
Not all Central American capitals are boring; enjoy the great colonial district with Havana-esque faded charm, plus canal trips

13 Ruta de las Flores, El Salvador
El Salvador's quiet colonial hill towns, in a land of wildflowers, coffee farms, and oodles of hiking options

Central America Itinerary - For 6 months

I am currently planning a trip to Central America that would start at the end of September (2011). Time is not an issue - I plan on going for about 6 months+ because I know there is a lot to see and discover. 7 countries is a lot, and I want to take my time visiting them.

The thing is, I don't really have a schedule, an itinerary. I don't know where to start. I'm hesitating between just land there without plans (or few) or really try to plan it the best I could. I would love to have some kind of a small and clear "itinerary" to start with, though. My biggest concern is that I'm not good with travel times and stuff, I'm the kind who would go to Mexico City, take a bus to Cancún and go back to Mexico City. I guess you understand what I mean - I just don't know what to do to keep my schedule perfect, saving bus (or transportation) times and goings and comings.

My interests are wide. I like to do everything, really. I like culture. I like to discover things. I love to see beautiful scenes and landscapes. I like sports - I plan to take some surfing classes (where?). What other sports do you suggest? I love to climb mountains and volcanoes, mainly for the view and the feeling of "accomplishment" (if you know what I mean). So mainly, cultures, languages, great views. I also like to "melt" into an environment that's not "mine" or that I'm not used to to start with. So in one word: Experience.
One year ago I went to Guatemala for about 4 months, so I don't have to really concentrate on Guatemala that much - I have visited a lot there. I guess I would only want to go to Chichicastenango since I didn't have time to do it the first time. I also want to see some friends, so nothing to schedule in Guatemala really. I know the country very well.

So, I plan on landing from my country to Mexico City (by air) at first. I would like to see the best of Mexico I can. I was planing to spend some time in Mexico City, then go a little up north to Guadalajara, Tequila, then going south slowly. What do you recommend I could do in the "north" (well, more like center) of Mexico apart from Guadalajara and Tequila? Any other places that are worth it? And when I'll go down slowly, what do you recommend?
After Mexico I was planning Guatemala. But would it be better to go to the East coast of Mexico and go down until Belize, then Guatemala? In your opinion, what should my second country be?

Here's my plan really for now (in order): Mexico - Belize - Guatemala - El Salvador - Honduras - Nicaragua - Costa Rica - Panama
I would love to have suggestions on what is totally worth it in each country, suggestions that could make my route "faster", using shortcuts etc. Please keep in mind that you can skip suggesting things to do in Guatemala... :) Also, do you recommend any light books?

Thanks so much. I really appreciate the future help. I am excited to begin this... big trip.
P.S.: Under 25 male traveler.
-  The normal route, from people starting with a cheap flight to Cancun, is to explore the Yucatan, then head to Belize, then to Guatamala etc etc. The caribe coast is not easy to navigate via roads, but it is possible via boat, between Belize>Guatemala>Honduras, after that, you need to use land borders for the most part, until Costa Rica, then you can go to Panama via either the Pacific (Pan Am Hwy) or the Caribe via Sixoala and Bocos Del Toro.

The main bus services and routes, pretty much connect the capitols via the Pan Am Hwy (CA1), from Guatemala to Panama.

You have plenty of time to meander and flounder about the region, and go by seat of pants. The only plans you may want to make, is at Xmas/New Years if considering a beach area as tourism spikes then. Easter week is the biggest holiday of the year in the region, and the beaches are nuts.

Honduras offers a great opportunity to getting Scuba Diving Certification (PADI Open Water) on the cheap all the while enjoying classes in the beautiful setting of the worlds second longest reef, the Bay Islands dive shops offer free hostel lodging with courses, so you cant beat that. Though I think Oct/Nov is the rainiest time, so not sure about dive conditions. Odds are it will be fine though.

There are many areas few tourist have time to explore, due to the amount of effort and the fact some of these areas are very remote, and not cheap to get to, or require a fluid schedule as there is no transport times, you just go with the flow, the Miskito coast of Honduras is one such place, check the FAQ for some trip reports. Also the San Blas islands and the Kuna/Yula indigenous indians near the Darien Gap.

- I once started in Guadalajara, then worked my way south through the Valley of Mexico (D.F. and environs) and into Oaxaca, spent some time in and around Oaxaca, then into Chiapas. From Chiapas you can either cut into Guatemala (for the market at Chichicastenango), or go north into the Yucatan, then drop down into Central America from there via Belize (my preferred route, but I love Yucatan).

If you want to start that far north in Mexico, budget a month for it--you'll be selling yourself short if you rush through en route farther south. Other places that should interest you in that area are Guanajuato and Lake Patzcuaro, along with Mexico City and Teotihuacan.

SoloHobo's advice about starting in Cancun and heading for Belize after a loop around Yucatan may be a good alternative. Cancun is an easy and cheap place to fly to, and the Yucatan has a lot more in common with Central America culturally and politically than it does with Mexico--it was so loosely integrated with Mexico proper that it applied for US statehood at one point. Doing so might provide you with a more "coherent" trip, and you can then return to central Mexico at a time when you can really give it some solid attention.

mex.plq2w.jpg (125874 bytes) Costa Rica
Ali mogoce kdo ve za kaksno plazo na karibski strano Costa Rice, ki ni ameriski "gringoland",ampak bolj off the beaten tracks varianta?
Lp! Ana
Halo Ana
Na splošno Gringosi ne marajo karibske strani CR raje se zadržujejo na pacifiku - Montezuma, Jaco.
Zelo lepe plaže imaš v
Cahuiti, kjer je tudi dovolj nastanitvenih možnosti - Mesto ima pravi karibski flair, dve plaži Playo negro in Svetlo plažo v nacionalnem parku ki si ga moraš pogledat - Opice.
Puerto Vijeo de Talamanca je že bolj ameriški, večji in bolj turističen. Limon pa pozabi - sama industrija.
Če te še kaj zanima javi, v CR sem preživel mesec dni.
Pura vida - Uroš
Halo Uroš!
Mislim,da mi lahko še malo pomagaš:ok,plaže sva obdelala,kaj pa priporočaš glede nacionalnih parkov, vulkanov,ostalih (tebi) zanimivih zadevc.
Midva bova tam preživela pribl. 1 teden (potujeva skozi 4 države),zato sva malo na tesnem s časom.
- Pozdravljena,
kar se nacionalnih parkov tiče, jih je približno milijon v CR oz. cela je en sam nacionalni park, katerega bi ti priporočal, pa je odvisno od tega, kako potujeta oz. kako vaju vodi pot.Glede na to, da potujeta skozi, gresta verjetno smer SZ-JV. V vsakem primeru pa računaj na to, da so vsi nacionalni parki pod nadzorom in je obisk v njih možen bolj ali manj samo v organizirani varianti ( od vhoda v park vodiči ).Če se bosta zadrževala bolj na karibski strani, je najbolj atraktivna in divja varianta NP
Tortugero, ki pa ti bo vzel dva do tri dni ali pa NP v okolici Cahuite in Puerta Vieja.Če izhajaš iz San Joseja, pa je v okolici NP Vulkan Poas ( združuje oboje ) ali pa še kakih par manjših. Iz SJ pa je hitro in lahko dostopen tudi vulkan Irazu, ki je dejansko edini, na katerega lahko prideš do kraterjev ( vendar moraš biti na vrhu zgodaj do kakih 11 zjutraj ).Arenal, ki je sicer bolj slaven in delujoč, pa se da spremljati samo od daleč pa še to je ena sama loterija, ker se zna zgodit,da ga sploh ne vidiš ( zaradi oblačnosti ), pa si lahko tam sto let, lahko pa maš srečo, pa je viden že prvi dan. Če pa ti ni do gringotov, pa to območje kar spusti, ker jih je tu ogromno in cene temu primerne, pa še težko dostopno je.Je pa pokrajina zelo lepa. Od NP še priporočam Santa Rosa na skrajnem SZ na meji z Nikaragvo- na vhodu sicer pobirajo vstopnino, potem pa si bolj ali manj prepuščen sam sebi in svojim nogam...če želiš do plaže ( čeprav te bi na vhodu znali povedati, če je možnost prevoza s kakim čuvajem ali pa zaštopaš kakega džipa ). Je pa res ekstremno malo ljudi tam in na playi Naranjo imajo celo en mali kamp ( brez priključkov-je pa mogoče pri oskrbniku dat kako stvar v hladilnik )v katerem mrgoli "domačih " živali pa še plaža je za umret lepa .Je pa tudi en kamp na začetku parka.
V vsakem primeru pa je vseposod lepo, kamorkoli greš, v katerikoli NP, na katerokoli stran...
Moj izbor bi bil Santa Rosa ( 2 dni-3dni ) , če potuješ s šotori - Volcan
Irazu pri SJ in potem karibska Cahuita in njen NP. Tako bi dobila vpogled v obe strani narave v CR. Glede na to, da sta pa tako malo časa tam, pa od vulkanov Irazu in potem Cahuita iz katere si lahko organizirata tako NP Tortugero, kot NP Cahuita in Puerto Viejo z ogledi Bribrija in obisk tamkajšnjih indijancev.
Vzemi pa v zakup, da je CR zelo zelo turistično razvita in da so ti informacije na voljo skoraj vse posod - agencije, hostli, turistični biroji, zelo prijazni ljudje...in da se plača marsikaj, kar vidiš tudi zunaj NP kar tako mimogrede.
Pura Vida, Uroš

mex.plq2w.jpg (125874 bytes)
Komično prečenje meje med ZDA in Mehiko

Če so naju ob vstopu v ZDA fotografirali in nama vzeli prstne odtise pa je bilo prečenje meje med ZDA in Mehiko najbolj komično v najinem življenju.
Zapeljala sva v Mehiko ne da bi videla enega ameriškega carinika ali kakršnokoli ameriško carino. Meja je sredi mesta Nogales, ki je razdeljeno na ameriški ali mehiški del. Nikjer ni bilo nobene zapornice, nobenega okenca. Nihče naju ni nič vprašal. Kar naenkrat sva se znašla na mehiški strani, kjer naju je mehiški carinik samo vprašal od kje sva in kam greva. Odprl sem zadnje okno, da je videl koliko imava prtljage, se nasmejal in dal zeleno luč za vstop.
Tako ameriški varnostni sistem v praksi odpove na celi črti. Zakaj so nama na letališču v Los Angelesu jemali prstne odtise in naju fotografirali, če sploh ne vedo kdaj sva (bova) zapustila državo?
Prihod v Mehiko pa je pomenil prihod v drug svet. Prvi občutek je tak, da se počutiva bolj domače. Najprej pa morava usposobiti avtomobil. Zamenjati morava vzmetenje, zavorne diske in akumulator. Tako da trenutno vžigava avto na porivaje. Ampak tudi tako se daleč pride.

200.000 km na števcu

Za nama je 14 mesecev na poti in prevoženih skoraj 50.000 km. Danes pa je bil še posebno slovesen dan, saj se je na najinem Franciju števec obrnil preko 200.000 km. Vsa čast Franci, sva zavriskala.
V Hermosillu, prvem večjem mestu v Mehiki, so naju na Toyotinem servisu vzeli kar za svoje. Tri dni kot je trajalo, da so nama avto spravili v red, ta čas pa sva spala kar v najinem šotoru na servisu. Po treh dnevih smo se kar težko poslovili. Ampak cesta naju je klicala. Pot okoli sveta se nadaljuje.

Povsod sami ležeči policaji

Slabost Mehike so ležeči policaji na cesti. V tem pogledu so si res dali duška, saj jih je res nešteto. Večinoma so označeni se ti pa zgodi, da te kje presenetijo in tako dodatno trpi najino podvozje. Podobno kot ležeči policaji so postavljeni »vibradores«. To so mini ležeči policaji, kateri so nižji zato pa jih je več. Postavljeni so na vsake nekaj metrov na 200 metrskem odseku. Zastopim, da je potrebno zmanjšati hitrost ampak zakaj so jih postavili toliko?
Mehika ima odlične avtoceste, po celi državi. Slabost pa je visoka cestnina (cca 100 km = 1500 SIT), ki naju je prisilila, da sva koristila več stranske ceste.

Najlepše mesto v Mehiki

Guanajuato je za mene najlepše mesto v Mehiki. Mogoče sodim prehitro, ker je pred nama še kar nekaj mest, ampat težko si predstavljam, da bi ga kakšno prekosilo.
Kar 20.000 študentov daje mestu posebno vzdušje. Ves čas se nekaj dogaja. Čar mestu pa dajejo tudi številni parki in kolonialna arhitektura. Vsaka hiša je drugače pobarvana.
To je tista prava Mehika. Kjer se usedeš v lokal in si privoščiš pivo in za sosednjo mizo igrajo Mariachiji. Ali pa z domačini navijaš, ko v lokalu spremljajo domače nogometno prvenstvo.

mex.plq2w.jpg (125874 bytes) Mehika – dežela srečnih ljudi
Za naju je prišla Mehika v idealnem trenutku. Zadnje mesece sva se počutila prevečkrat reveža v dragih državah (za slovenske razmere), kot so Avstralija, Nova Zelandija, Tahiti in tudi ZDA. V Mehiki pa so cene nižje kot pri nas, vzdušje pa je tako kot bi se preselila na cvičkarijo v Novo mesto.
Mehičani znajo uživati v življenju. Na prvem mestu je glasba. Toliko glasbenikov kot je tukaj boš težko kje našel. Usedeš se na glavni trg in opazuješ ljudi in slejkoprej, se začne kaj dogajati.
Odlična je tudi hrana. Če gledam kaj sem vse jedel v zadnjem letu je mehiška hrana do sedaj najboljša na poti. Čeprav še vedno sanjam slovenske dobrote.
Vzdušje – ljudje so sproščeni in dobre volje. Kot da nimajo nobenih skrbi. Navdušila me je tudi pripravljenost ljudi za pomoč. Pa njihova nasmejanost in prijaznost. To je dežela srečnih ljudi.


Obiskala sva mesto Tekila, ki je rojstni kraj tekile.
Rastlino Blue agava (modra agava) so včasih imeli za hrano in tudi obleko. Danes pa je osnova za pridobivanje tequile. Osem do dvanajst let po vsaditvi je agava pripravljena za žetev, ki je še vedno ročna. Liste z mačeto porežejo stran. Brez listov pa sredica agave lahko še vedno tehta kar 150 kg. Potem sredico vržejo v posebno pečico za tri dni. Mehak del se razreže na koščke in iz njega iztisne sok. Ta sok se potem zlije v posebne fermentacijske naprave, kjer ga zmešajo s kvasom. Temu sledi destilacija, kjer dobijo tekilo. Po zakonu mora tekila vsebovati vsaj 51% agavinega sladkorja, da se še lahko imenuje tekila.
Osnovna delitev tekile je na:
»premium« tekile, katere vsebujejo 100% agavinega sladkorja in se jim ne dodaja ničesar drugega,
»lesser« tekile, katerim se lahko dodaja sladkorje, arome in barvila.
Poznamo štiri vrste tekile (katera je najboljša je stvar okusa):
Bela ali srebrna tekila, ki ni starana in se ji ne dodaja barvil in arome, edino sladkor.
Zlata »oro« tekila, ki ni starana, se pa ji dodaja barvila (karamela) in arome.
Zlata »odležano« tekilo, ki je starana in sicer jo pustijo v hrastovih sodih od dva do enajst mesecev.
Zlata »starana« tekila, ki je vsaj eno leto v hrastovih sodih in je tudi najdražja (oz. ji pripisujejo najvišjo kakovost).
Salud (na zdravje)!

Rio Lagartos – skriti paradiž
Rio Lagartos leži na polotoku Jukatan le 2-3 ure vožnje od znamenitih piramid v Chichen Itzi. Mala vasica živi izključno od ribolova in malo od turizma, saj je v okolici park Biosfera Ria Lagartos, kjer živi ogromna populacija flamingov. Odlični vodič Ismael nama je s čolnom razkazal okolico. Krenili smo navsezgodaj, hkrati s sončnim vzhodom saj je takrat najboljši čas za opazovanje ptic. Če imate radi naravo je to kraj za vas. Spremljale so nas številne ptice od čapelj (herons), jastrebov (hawks), vodomcev (kingfishers), čapelj žličark (spoonbills), burnic (frigate-birds), kormoranov (cormorans), žoln (woodpeckers), belih čapelj (great egrets), pelikanov...
Najlepši pa je bil pogled na flaminge, katerih je bilo na stotine, mogoče tisoče. In ko so ptice poletele v nebo je bil prizor katerega ne bom nikoli pozabil. Nebo je postalo rožnato!
Za zaključek smo odkrivali še krokodile, Kristina pa si je privoščila pravi fango. V močvirju imajo blato s katerim se namažeš po telesu in pomlaja kožo.
V Rio Lagartos imajo vsak dan na jedilniku ribe ali piščanca, ob sobotah lahko na tržnici kupijo svinjino, ob ponedeljkih govedino. Ko sva se poslavljala od Ismaela (26 let, ima dva otroka, govori tekoče angleško) je potarnal nad hurikani, ki jim vsako leto povzročijo veliko škode. Rib je vedno manj in edino rešitev vidijo v turizmu. Upam da bom še koga navdušil, da obišče ta skriti paradiž in jim s tem vsaj malo pomagal.

Majevska hrana

Vedno poskušava jesti čim več lokalne hrane, kjerkoli pač sva. Čisto enostavno, pogledaš kje jedo lokalci in se jim pridružiš. Še nikoli nisva bila razočarana. Vedno sva jedla poceni in izredno okusno. Če pa ne veš, kako se kakšna jed imenuje, preprosto pokažeš jed pri sosedu, katera se ti zdi najbolj okusna.
Še nekaj najinih priljubljenih jedi, katere boste našli na polotoku Jukatan:
Huevos mutulenos – jajca, na vrhu tortile, fižol, grah, šunka, klobasica, sir in chili.
Poc – chuc – koški svinjine marinirani v pomarančnem soku, pečeni in servirani s čebulo.
Quesadilas – tortilja s sirom (božansko dobro, male porcije), včasih dodajo še solato.
Tacos al Pastor – marinirana svinjina v takosih, koruzna tortilja, notri dodajo čebulo in ananas.
Burritos – z govedino. Doda se še sir, fižol, koščke solate, pečeno čebulo.
Za pijačo pa poskusite Jamaico (okus ima kot brusnica).

Otok Cozumel
Otok Cozumel je postavil na turistični zemljevid sveta znameniti francoski podvodni raziskovalec Jacques Cousteau leta 1961, ko je po svetu začel prikazovati dokumentarni film o prelepih podvodnih grebenih. Tako je danes lociranih preko 100 svetovno dobrih potapljaških mest in zato je Cozumel otok potapljačev. Lastnica agencije Blue Dive je Kolumbijka in skupaj sva obujala spomine na Kolumbijo, ki je trenutno žal prenevarna za obisk z najinim avtomobilom. Ko sem jo prvič hotel obiskati pred leti me niso spustili v državo, ker so preko noči spremenili predpise in za Slovence uvedli vizume. Po celodnevnem čakanju na letališču so me transportirali z zadnjim letalom v Ekvador in malo je manjkalo, da nisem odletel celo nazaj v Slovenijo. Tudi to dramatično zgodbo vam bom enkrat zaupal.
Simpatični potapljač Mehičan Pedro pa nama je zaupal svojo zgodbo, kako je najprej delal v ZDA, potem pa se je vrnil v Mehiko, da bi si našel idealen kraj kjer bi živel. Prečesal je celo Mehiko in živel pri prijateljih in sorodnikih in šele na otoku Cozumel je našel tisto kar je iskal. »Tako enostavno je vse tukaj. Čas teče drugače. Najlepše je to, ker so potapljaška mesta čisto blizu in se kmalu vrnemo. Pod vodo pa zmeraj vidim kaj novega,« je navdušen razlagal.
In kaj je tako lepega pod vodo? Počutil sem se kot prvi raziskovalec. Številni tunelčki skozi katere smo šli so mi pričarali še dodatne užitke. Nore formacije skal, obdane z najrazličnejšimi oblikami in barvami spužev (trobentaste, gobaste, drevesaste...), koral (pahljačaste, glavaste...) in živali (barakude, želve, morene, jate rib...) so ponovno potrdile neskončne lepote podvodnega sveta. Da ne omenjam odlične vidljivosti, tudi več kot 50 metrov in modre barve vode, ki je tako posebna.
Planet Zemlja je tako lep in poseben. Dajmo ga ohraniti tudi za naslednje rodove.

Hidden world – skriti svet.

Vožnja od vhoda parka do jame, v posebnem vozilu »Jungle mobil«, je bila prav posrečena. Gre za prastare razpadajoče tovornjake, ki so še vedno v voznem stanju za vožnjo po mehiški džungli. Zadaj je prikolica na katero se naloži potapljaške bombe in vso opremo ter ljudi. Med potjo smo srečevali številne iguane in ogromno rumenih metuljev. Prišli smo do votline in vso potapljačko opremo sta inštruktorja spustila po vrvi cca 15 m globoko. Sami pa smo se po stopnicah spustili v drug, podzemnni svet. V jami netopirjev (Bat Cave) smo se pripravili za potop. Potop v največji podvodni sistem vodnih votlin in jam na svetu, kjer so šele pred desetimi leti začeli raziskovati podvodne globine. V podzemni reki so nas obdajali stalaktiti in stalagmiti ter nebeško modra svetloba. Na trenutke sem se počutil, da sem v vesolju, da lebdim. Ko sem zagledal modro luč na koncu tunela sem mislil da sanjam. Potem se je prikazala še ena luč in ugotovil sem da gre za drugo skupino potapljačev. Vseeno sem se prepustil trenutku in občutkom, kot da živim življenje raziskovalca, kar me je vedno privlačilo. Samo prej nisem imel dovolj poguma, da bi živel tako življenje.

Dobrodošlica na meji
Na mehiško beliški meji so naju ponovno presenetili. Beliška carinica ni poznala usmiljenja in spet sva morala zlagati vso prtljago ven iz avtomobila, kar sva si najmanj želela. Sonce je žgalo, kot že dolgo ne in vedno bolj sem postajal nemiren. Radovednost carinice pa je bila neizmerna. Vedno znova se počutim tako nemočnega. Če bi imel samo nahrbtnik se z menoj sploh ne bi ubadali, zdaj pa ko po svetu potujeva z avtomobilom, pa izgledava kot največja »švercerja«. Na svetu je res malo takih »norcev«, ki bi prečili te konce s svojim prevoznim sredstvom. Na vsak način sem hotel slikati prtljago katero sva morala zložiti ven iz avtomobila, pa mi carinica ni pustila.
»Zakaj hočeš to slikati?«
»Rad bi dal fotografijo na internetno stran, kjer pišem o državah sveta. Novinar sem in svetu bi rad predstavil vašo državo. Hkrati pa bi rad pokazal ljudem, kako izgleda prečenje meje z avtomobilom.«
Potem se je le umirila in na moje presenečenje si sploh nisva rabila urediti vize za Belize. Običaj je, da si jo urediš na meji. Dobila sva štampiljko v potni list in brez kakršnih koli stroškov so naju spustili v državo.

Prvi kontakt z Belizejem je bil tak, da nama ni bilo nič jasno. Čisto druga država kot Mehika. Druga arhitektura, hiške so lesene, večinoma so postavljene na kolih. Povsod vidiš kupe prastarih odsluženih avtomobilov, nekateri ljudje so temni kot oglje. Tukaj živijo številne mešanice ljudi, potomci piratov, sužnjev iz Afrike (Garifuna), do mesticev (mešanci med Španci in lokalci), kreolov (mešanica med Afričani in Evropejci), Majev ter celo azijskih priseljencev. Prava mešanica različnih ljudi in kultur.
Belize city je bilo glavno mesto do leta 1961, ko ga je čisto uničil hurikan. Potem so sedež glavnega mesta preselili v Belmopan (malo mestece s 7.000 prebivalci). Belize ima skupaj cca 250.000 prebivalcev. V Belize citiju (70.000 prebivalcev) je kriminal velik problem. Državna vlada je nesposobna in ne drži obljub, so nama potarnali lokalci. Med ljudmi je veliko nezadovoljstvo. Ko sva prišla v državo so imeli ravno stavko učiteljev. In ko je stavkalo telekomunikacijsko podjetje, ki ima monopol kar za tri dni niso delali telefoni po celi državi. Vse se privatizira in veliko je novih tujih investicij, še posebej v turizmu. Žal gre skoraj ves dobiček ven iz države.

Belize city

V eni uri, ki sva jo preživela v Belize citiju, sva videla toliko sumljivih domačinov, kot prej na celi poti. Tudi drugi so nama kasneje potrdili, da je kriminal v mestu izredno velik. Služb ni, ljudje se potikajo po ulicah, pijejo. Kot bi prišla v kak ameriški črnski geto. Same sumljive, črne in kuštrave glave. Ko sem slikal hišo je ustavil možak in rekel 200$ te bo to stalo. Ko sem slikal avtobus je ven stopil moški in mi zabrusil:»To te bo stalo, men«. Številne povedi, ki jih izrečejo se začnejo ali končajo z najmanj »fuck off, men«. Vsi so zakajeni frajerji s pijačo. Mislim, da jih je veliko tudi pretepačev in je res dobro paziti kaj govoriš, delaš ali kam gledaš. Ko sem menjal na glavni banki res nisem imel občutka, da gre za neko pomembno usanovo. Bilo je podobno beznici. Ljudje so ležali pred vhodom. Ko sem zapustil banko, me je zasledoval neki tip. Nekaj je hotel od mene in sem se mu krasno izognil. Tina se je medtem zaklenila v avto in nervozno gledala naokoli. Tukaj res ne bi rad preživel noči.
Na varovanem parkingu sva pustila avto in se s čolnom odpravila na Caye Albergris, kjer bova preživela nekaj dopustniških dni.

Caye Albergris - dopust na poti
Kakšen dopust? Potovati po svetu pa je itak ves čas dopust, boste dejali! V resnici pa ni čisto tako. Nenehno seljenje, spanje v avtomobilu, kjer nimava kopalnice, zna biti po 15 mesecih na poti precej naporno. Ko sva si na otoku našla najcenejšo namestitev, je bilo to za naju nekaj najlepšega. »Glej tuš imava, pa lepo zakonsko posteljo, pa še na odlični lokaciji stoji, čisto blizu obale.« Nenazadnje je šlo tudi za moj rojstni dan. Če se spomnim na prejšnji rojstni dan v Pakistanu, ko sem imel diarejo, dehidracijo, temperaturni šok in se zgrudil ter brezmočno ležal na tleh (Tina me je morala polivati z vodo, da sem prišel k sebi), sem sklenil da bo letošnji lepši.
Odpravila sva se na izlet v znamenito Blue hole, modro luknjo. Gre za 300 m v premeru široko luknjo v morju, globoka pa je 120 m. Nekoč je bila to ogromna jama, kasneje pa se je podrl strop in zalilo jo je morje. Notri so se ohranili ogromni stalaktiti in stalagniti. Všeč mi je bilo, ker se je ta dan odvijalo vse počasi. Pred potopom ni bilo nobenega norenja.
Počasi smo se potopili. Spuščali smo se ob zidu do globine cca 40 m (tam ostali cca 8-10 minut), kjer so se pokazali orjaški stalaktiti. V precej hladnejši vodi kot je bila na površju, smo v občudovanju plavali med debelimi stebri. Sploh nisem imel občutka, da smo tako globoko. Kar naenkrat pa smo opazili prvega morskega psa in za njim še enega in še enega. Približno 15 morskih psov se nam je iz temne modrine pojavilo ob boku. V harmoniji so se dvignili nad nas. Lebdeče v vodi smo gledali proti gladini, od koder je prihajala svetloba. V modrem siju so nad nami krožili sharki (morski psi). Kot bi bili v filmskem prizoru. Noro. Za nekaj sekund sem bil kar omamljen. Na tej globini smo dihali vsi kot sloni in kmalu smo se morali začeti dvigovati.
Drugi potop je bil Half Moon wall, ki velja za enega najlepših v Belizeju.
Kmalu po spustu do koralnega grebena nas je izza skale pričakal ogromen »eagle ray«. Med občudovanjem pisanih koral in spužev smo zagledali nenormalno veliko jato malih ribic, velikih do 3 cm (na tisoče...). Tvorile so orjaški, srebrni oblak, ki se je prelival po kotanjah grebena. Za čudovito sliko kontrasta pa se je med njimi skrivala riba velika vsaj en meter (plenilec) in vsakič ko se je prebližala ribicam se je jata razmaknila. Potem sem se jim še sam približal in so bežale pred menoj. Odličen potop z krasnimi barvami. Kot rajski vrt. To je to! Sponges - spužve (rope, vase ali burrel, tube, ball) – vseh možnih oblik, vseh možnih barv.
Na otočku Half Moon Caye, poraščenem s kokosovimi palmami, smo imeli kosilo (all you can eat). Otok spada pod narodni park in je zaščiten, zato se iz otoka ne sme odnesti ničesar. Hkrati je otoček pokopališče školjk, ki jih naplavi. Velikih polžjih in drugih školjk je toliko, da ne vedo kam bi z njimi in so jih začeli zlagati okoli palm. V senci palm smo si postregli z okusno lokalno hrano, za sladico pa je bila kokosova pita. Njami!!!
Potep po otoku je bil prav prijeten. V senci postlani s suhimi listi so vršeli raki Hermit crabs, z velikimi polžjimi hišicami. Peščena potka, katero so tu in tam v diru prečkali veliki kuščarji iguane in se pred nami počutili varne šele na vrhu rogovil in dreves, nas je pripeljala do razglednega stolpa. Povzpeli smo se na ploščad od koder smo imeli lep pogled na drevesa, na katerih so čepeli črno beli ptiči Bobbies (z rdečimi tačkami). Tam so se nastavljali soncu in uživali v zibanju vetra.
Tretji potop pa spet špica. Imeli smo odličnega inštruktorja, ki je imel smisel za detajle. Kazal nam je stvari, katere sam ne bi nikoli opazil. Majhne živalice. Veliko sem se naučil od njega, katere stvari lahko primeš in kako gledati detajle. Odprl se nama je nov svet.
Eden najlepših dni na poti okoli sveta.
P.s. Priporočilo vsem potapljačem – agencija Amigos del Mar (Prijatelji morja) je daleč najboljša na otoku (Caye Ambergris).

Karibsko vzdušje
Otok Caye Ambergris (z mestom San Pedro), je po varnosti popolno nasprotje celini oz. Belize citiju. Prijazni otočani pa na otoku pričarano pravo karibsko vzdušje. Njihov slogan je: »No shoes, no shirts, no problem (tudi brez čevljev in srajc – ni problema)!«
Vsak dan se kaj dogaja. Živa glasba, plesi, petje. Pravi karibski ritmi, ki spominjajo na afriške.

Srečanje s starši v Gvatemali

Eden najlepših trenutkov na poti okoli sveta pa se je zgodil v zadnjih dneh, ko sta naju obiskala moja starša in skupaj smo potovali po Gvatemali. V hotelu v Antigui sva pustila kar nekaj zabojev z opremo, da smo v avtu sploh lahko sedeli vsi štirje.
Za bazo smo si izbrali mesto Antigua, ki je eno najlepših v Srednji Ameriki in je bila celo glavno mesto Gvatemale vse do katastrofalnega potresa leta 1773, ki je mesto hudo uničil. Poiskali smo si popotniški hotel v centru mesta in takoj začeli prazniti slovenske dobrote. Še zdaj mi ni jasno, kako sta starša uspela prinesti toliko vina in mesnih dobrot. Od Ravbarjevega Cvička do Tastovega Belokranjskega belega, pa domači šinek, salame, domač kruh od stare mame Tonke in pecivo od Tašče Marije. Kot bi naju obiskal Dedek Mraz in Božiček skupaj. Da ne omenjam, da sta prinesla tudi številne časopise in revije, ki nama pomagajo ohraniti stik s Slovenijo. Pa nove dvižne palice za šotor (zahvala podjetju Pahl d.o.o. g. Zupančiču), pa del klime (zahvala podjetju Toyota Adria) ter polnilec za prenosni računalnik (zahvala podjetju FMC). In seveda Dušan hvala za lepilo, da bova najin nesrečni šotor končno spravila v red.
Ob večerih smo skupaj gledali slike iz dosedanje poti in jima razlagala vse dogodivščine katere sva že prestala. »Ali ne bi malo skrajšala poti?« me je hotel prepričati oče. »Kaj boš s toliko fotografijami in zgodbami?« Stara mama Tonka pa je izjavila, da bi midva sigurno že prišla domov pa ne moreva, ker želiva speljati projekt do konca.
Kje je resnica? Včasih si res želiva da bi se za kratki čas prestavila v Slovenijo. Ampak do Slovenije naju pelje še dolga pot. Čakaju naju še številne preizkušnje. Ampak te naju le utrjujejo. Živiva za svoje poslanstvo.

Skupaj s starši smo se najprej prebijali skozi center Gvatemala citija, ki je z dvema milijonoma prebivalcev, glavno in največje mesto v Gvatemali. Če bi staršem prej povedal, da v glavnem mestu Gvatemale umre vsako leto kar 2000 ljudi nasilne smrti (pred leti je bila številka še višja), najbrž ne bi nikoli prišla na drug konec sveta.
Povsod po svetu se najdejo nevarni predeli ampak ko smo zapustili glavno mesto v 10 dnevih nismo imeli ene slabe izkušnje. Povsod smo se počutili izredno varno. Mami je še najbolj skrbelo v odmaknjenem kraju Nebaj, kjer smo videli le še dva popotnika v celem mestu. Komaj sem ji razložil, da so taki kraji najvarnejši.
Nasploh nas je Gvatemala presenetila s svojo prijaznostjo. Res je da se številni indijanci (potomci Majev) ne pustijo slikati, ampak ti to pokažejo na lep način. Predvsem pa se mi vedno bolj potrjuje prepričanje, da je največ odvisno od nas samih, kako nas bodo ljudje sprejeli po svetu. Zato je najbolje pozabiti na strahove in se sprostiti v srečanjih z domačini. Ne bo vam žal.

Jezero Atitlan

Jezero Atitlan velja za enega najlepših na svetu. Leži na višini 1.600 metrov obdajajo pa ga kar trije vulkani, San Pedro (3020m), Toliman (3158 m), za njim pa se skriva še vulkan Atitlan (3537 m). Jezero je globoko tudi do 300 metrov ob njem pa živijo potomci Majev. Vsakič te jezero preseneti z drugo podobo in vsakič ga na novo odkrivaš. Številne male vasice, ki ležijo ob jezeru dajejo poseben čar. Vasici San Pedro in San Marcos La Laguna pa sta tudi pribežališče popotnikov. Marsikdo ostane tukaj dlje kot je mislil, nekateri kar celo življenje. Investirajo v popotniške hotele in meditacijske centre.
Do vasi se je najlažje pripeljati s čolnom, ki vozijo na vsake pol ure iz turističnega centra Panajachel.

Čas za kavico

Nek dan smo se peš odpravili ob jezeru. Na sprehod smo šli do male vasi San Pablo. Gor in dol po asfaltirani cesti. Opazovali smo kako na strminah domačini obdelujejo pridelke (koruzo, fižol in čebulo). Gojijo pa tudi kavo, ki je eden glavnih izvoznih artiklov, sami pa je skoraj ne pokusijo.
Med hojo so nam mahali otroci in ko smo prišli do vasi ni bilo nikjer nobenega tujca. Slikal sem otroke in jim kazal fotografije na ekranu svojega digitalnega fotoaparata. Za njih je bilo to nekaj novega in kar naenkrat se je okoli mene drenjala množica otrok. Oče je nakupil bonbonov v trgovini in jih delil otrokom. Ker so se vsi drenjali jih je postavil v vrsto in res so ga ubogali.
Starša sta priznala da še na nobenem potovanju nista imela toliko časa za opazovanje ljudi, pokrajine, v miru sta lahko spila kavico in pozajtrkovala.

Slovo od staršev

Deset dni kot smo jih preživeli skupaj je tako hitro minilo. Lepo se je bilo srečati s starši na drugem koncu sveta. Brez njih ne bi bila tisto kar sva. Vzgoja je ključna za razvoj osebnosti. Zato hvala najinim staršem za vse kar so nama nudili do sedaj v življenju.

Spet sva v akciji

Ko sva se že malo pomehkužila od dobrih asfaltiranih cest sva spet prišla na svoj račun v Centralni Ameriki. Čeprav so v zadnjih letih asfaltirali ogromno cest s Kristino dostikrat zaideva v manj obljudene predele, kjer naju ljudje lepo sprejmejo.
Krasna zelena pokrajina, lesene hiške pokrite s slamo, prijazni domačini. Mahava jim oni pa nam nazaj. Orokom dostikrat deliva kemike in balone. Tako smo vsi srečni. Ko pogledaš domačine imajo simpatične, prijazne, dobrodušne obraze. Všeč nama je. Zelo varno se počutiva. Samo ponoči nimaš kaj delati na cesti. Drugače se je v Gvatemali začela deževna doba od sredine maja – sredine oktobra. Narava je bila tukaj prav potrebna dežja, saj od januarja ni deževalo.
Tako naju bo v naslednjem obdobju še kar nekajkrat zmočilo, pa tudi blatnih cest ne bo manjkalo.

Kam naprej?
Še zadnjo noč, ko sva spala pri krasni družini Parada v Antigui, nisva imela plana za naprej. Ali greva naravnost v Honduras ali po malo daljši poti, najprej v El Salvador.
»Zakaj bi pa sploh šla v El Salvador, ki je čisto neturistična država, znana po svoji državljanski vojni?« sem razmišljal. Ja mogoče pa ravno zaradi tega, ker ni turistična in so ljudje pristni. Pošteni in dobrosrčni.
In res, po treh urah vožnje sva že urejevala vse papirje za vstop v El Salvador. Na meji se je ulilo kot iz škafa in k nama sta pristopila dva meniha (po rodu Američana), ki živita v samostanu v Nikaragvi. Bila sta na obisku v ZDA, zdaj pa se vračata v samostan. Prosila sta naju, če jima lahko dava nekaj denarja, samo da plačata za vstopno dovoljenje za El Salvador (10$/osebo). Razložila sta mi, da pripadata revnemu redu, kateri jim prepoveduje, da bi imeli kakršenkoli denar. Tako vse za preživetje dobita od drugih ljudi. Vso pot do Nikaragve pa bosta štopala. Dala sva jima še zadnjih 100 Quetzalov in obljubila sta, da bosta molila za naju. Kasneje smo se spet videli na salvadorski meji in ker nista rabila nič plačati za vstop, sta nama vrnila ves denar. To je bilo res pošteno od njiju, čeprav bi lahko obdržala denar.
Po svetu srečujeva številne ljudi, ki radi pomagajo drugim. Vedno več popotnikov se tudi odloča za prostovoljno delo v državah, ki so res potrebne pomoči.
Še v Antigui sva hotela razveseliti simpatičnega Američana Stephena za rojstni dan in sva mu podarila nekaj lepih fotografij. Še bolj pa naju je on presenetil čez nekaj dni ob slovesu. »Tukaj imata prevajalnik (špansko – angleški in angleško – španski), katerega bosta vidva bolj potrebovala kot jaz. Čez en teden se dobiva s punco v Kostariki in mi bo prinesla novega,« je povedal.
Hvala Stephen za res lepo gesto! Tudi midva se bova trudila še naprej, da razveseliva čimveč ljudi z dobrimi deli.
Dobra dela se vračajo v življenju, v to verjameva. Ne samo, da se človek potem res dobro počuti, tudi midva sva vedno dobila pomoč, ko sva jo potrebovala.

Narodni park Impossible

Prvi vtis v El Salvadorju je bil prav hecen. Medtem ko živi v Gvatemali v večini temnopolto indijansko prebivalstvo, sva se v El Salvadorju počutila kot bi prišla v Evropo. Izredno veliko ljudi je bele polti, nekateri s svetlimi lasmi in modrimi očmi.
Ker od El Salvadorja nimava nobene pametne mape sva precej odvisna od domačinov, ki nama razlagajo kam naprej. Tako sva šla najprej v narodni park Impossible. Prespala sva kot ponavadi v šotoru (na strehi avtomobila) na parkirišču vhoda v narodni park. Kristina je narezala šinek za večerjo, sam pa sem bral literaturo o El Salvadorju in kmalu sva se odpravila k počitku. V šotoru pa so naju kmalu napadle drobne mušice (sand flies). Pikale so naju po obrazu in rokah. Prekipelo mi je in prižgal sem čelno svetilko. V šotoru je bil roj mušic po vseh stenah. Notri so prišle skozi zaščitno mrežico proti komarjem, ker so tako majhne. In spet sva imela pokol.
Zjutraj sva se oba praskala po koži in se čudila številnim kolibrijem, ki so obletavali grme, družbo pa jim je delalo ogromno metuljev.
Sam sem šel na turo po deviškem tropskem gozdu z vodičem, ki mi je razložil, da se park Impossible (neprehoden) imenuje, ker je bil vse do leta 1978 neprehoden. Na eni strani parka je navpična skalna stena, pa tudi nobenih poti ni bilo. Ker pa so hoteli na vsak način tovoriti kavo, preko tamkajšnjih hribov do pristanišča, so zgradili most ter poti in park je postal Possible (prehoden).

Ogromna pomoč El Salvadorju prihaja iz tujine

V mestu Juayua sva imela zanimivo debato z domačinom, ki dela za vlado na področju računalniških sistemov. Hkrati pa pomaga voditi zaročenki družinski hotel.
Povedal mi je, da kar 1 milijon Salvadorcev živi v ZDA. Tam so prebežali pred, med in po državljanski vojni (med leti 1980 - 1992), v iskanju za boljšim življenjem in zaslužkom. Ti sedaj na veliko podpirajo sorodnike v El Salvadorju z denarjem. Tako pošljejo kar 1,5 milijarde $ pomoči na leto. Se pravi povprečno dobi vsaka salvadorska družina kar 10.000$ dodatne pomoči. Zato je tudi El Salvador bistveno bolje razvita država, kot bi marsikdo pričakoval. Večina Salvadorcev živečih v tujini vlaga v posel izključno v svoji domovini. In številni se po 20 ali 30 letih s kapitalom vrnejo v El Salvador.
V časopisu pa sem ravno prebral, da je predsednik Salvadorja obiskal ameriškega predsednika Bushu, ki mu je odobril 300 milijonov $ donacije. Le ta bo šla za izgradnjo čisto nove avtoceste (cca 300 km).

Vulkan Izalco

Pred letom 1770 je bila na mestu kjer je zdaj vulkan Izalco samo luknja v zemlji iz katere se je kadilo (črni žvepleni dim). Okoli luknje se je počasi začel oblikovat stožec. Kmalu je ta začel postajati vedno višji in višji, dokler ni dosegel ogromno višino, kar 1.910 m. Ker je Izalco neprekinjeno bruhal dim in ogenj si je pridobil ime svetilnik Pacifika. Leta 1957, ko je tako brez prestanka bruhal kar 187 let, je nenadoma ugasnil. Vseeno pa je še vedno označen kot aktivni vulkan.
Saj ni res pa je:
Na vrhu vulkana Cerro Verde so zgradili hotel de Montana od koder naj bi bili krasni pogledi na bruhajoči Izalco. Takoj ko so hotel odprli pa je vulkan nehal bruhat dim in ogenj.

Meja s Hondurasom
Malo je takih norcev kot sva midva, ki bi po svetu potovali z avtomobilom. V ZDA sva srečala švicarski par, ki je potoval po Srednji in Severni Ameriki, ter v Tikalu izraelski par, ki potuje po Srednji in Južni Ameriki. Drugače pa nikjer nobenega s svojim prevoznim sredstvom.
Začuda sem na zadnjih prečenjih meja presenetljivo miren, delno tudi ker se Tina vedno bolj vključuje v zahtevno pridobivanje papirjev. Po treh urah urejevanja birokratskih poslov na salvadorsko honduraški meji sem bil že prav psihično utrujen. Čakal sem v avtu, medtem ko je šla Tina kopirat še zadnje papirje za carinika. Najprej je na honduraški strani zmanjkalo toka in carinik ji je predlagal, naj gre naprej v vas, kjer je še en kopirni stroj. »A tam pa bo tok?« si je mislila Tina. In je šla nazaj na salvadorsko stran kopirat. Ta čas sem v avtu opazoval, kako so prek meje vozili krste (cca 15 krst na enem pick upu). Seveda jih ni nihče ustavljal za carinski pregled. Ko je Tina prinesla nazaj vse kopije se je carinik spomnil, da bi rad še kopijo nekega drugega dokumenta. Moji dragi je po treh urah urejevanja z birokracijo prekipelo in se je postavila zase. Konkretno mu je povedala, da ne gre več kopirat. In čudežno v trenutku jih ni več potreboval. Sledil je še pregled avta in carinik je bil presenetljivo dovzeten ter ni kompliciral. Pohodil sem gas in bila sva v Hondurasu. Yes!!!

Honduras – prvi vtis

Honduras – glavno mesto Tegucigalpa, 6.7 mio prebivalcev, 1$ = 18,90 LEMPIRAS
Imajo zelo slabo ekonomijo. Glavni cilj države je čim večji razvoj turizma. Imeli so kar nekaj problemov pri zmanjševanju kriminala, kar jim je uspelo s tem, da so po državi postavili veliko število oboroženih stražarjev.
Država ima izredno velik primanjkljaj v trgovini (deficit). Velike težave imajo tudi s preveliko sečnjo dreves. To ljudje delajo na črno, da bi zaslužili. Vse to pa se jim maščuje z erozijami in številnimi poplavami. V glavnem mestu Tegucigalpa so tako imeli hude poplave in številne hiše so se dobesedno sesule, saj je voda izpodnesla temelje. Noro. Tudi na poti naju vsak dan zaliva. Vsak popoldan močno dežuje.
Copan ruinas je arheološki biser Hondurasa. Gre za glavno znamenitost države, ki je pod Unescovo zaščito. Na vrhuncu je imelo mesto kar 20.000 prebivalcev (med 250 – 800 našega štetja). V teh stoletjih so vladali številni kralji z zanimivimi imeni Smoke Jaguar, Smoke Shell, Smoke Monkey, 18 Rabbit, Sunrise...
Glavna znamenitost Copana so stopnice s hieroglifi (ogromno reliefnih podobic) ter številni obeliski, ki so bili postavljeni v spomin na vladajoče kralje.
Izumrtje Copana je povzročila prevelika naseljenost, ker naenkrat zase niso več mogli pridelati dovolj hrane. Tako so jo morali začeti uvažati. Hkrati so posekali preveč dreves, prihajalo je do erozij in uničujočih poplav. Do leta 1200 našega štetja so vsi zapustili mesto.


Vedno je krasno, če imaš v državi kamor si namenjen nek kontakt. Ko te domačini vzamejo za svojega spoznaš deželo z drugimi očmi. Čisto po naključju sva v Tikalu (Gvatemala) spoznala Francisca, ki živi v Ponteloyi blizu Leona in povabil naju je, naj prideva k njemu v goste, ko prideva v Nikaragvo.
Res sva se oglasila pri njemu in postali smo pravi prijatelji. Francisco drugače izhaja iz premožne družine, vendar so jim med revolucijo leta 1979 vse pobrali. Takrat so si življenje rešili z begom v ZDA. Starši in vsi bratje so ostali v Miamiju samo Francisco se je vrnil. Po dolgih letih bojev z vsemi možnimi inštitucijami je uspel nazaj pridobiti delček nekdanjega posestva in zdaj se ukvarja s živinorejo ter prodajo mleka.
»Ni veliko, ampak življenje v Nikaragvi je tako poceni, da več niti ne rabim. Živina se razmnožuje in farma raste iz leta v leto. Imam delavce, ki poskrbijo, da vse deluje. Kljub temu, da od vseh sorodnikov najmanj zaslužim, se mi zdi, da najlepše živim. Predvsem brez stresov,« je pojasnil Francisco.
Njihova hiša, ki jo imajo na obali Pacifika v Ponteloyi je čudovita. Sedeli smo na gugajočih stolih in gledali, kako so se valovi lomili pred obalo. Vsak večer smo s Franciscom imeli pogovore pozno v noč. V ozadju smo poslušali šumenje valov in gledali zvezde. Pili smo vodko z limonado in modrovali. Lepo je imeti prijatelje na drugem koncu sveta. Takšni trenutki mi pomenijo največ.
Izmenjali smo si veliko izkušenj in se marsikaj naučili eden od drugega. Čeprav nas ločuje na tisoče kilometrov, različna zgodovina in navade, se mi zdi kot da smo eno. Neverjetno je, kako imamo podobne poglede na življenje.

Izmenjava pomoči

Cerro Negre – kar naenkrat najin avto Franci ni hotel vžgati. Spet smo obtičali sredi ničesar. »Mehanik« Tina je odprla pokrov motorja in poskušala poiskati vzrok. Najprej je ugotovila, da klema na akumulatorju ni tesnela kot bi morala. Hkrati je bilo okoli polno oksidacije od kisline. Vse to sva poskusila očistiti in pričvrstiti nazaj. Signalne lučke na armaturi so svetile, a avto ni vžgal. Že smo se spravili, kako bomo rinili avtomobil v hrib, ko se je od nekje prikazala rdeča Toyota. Kot bi avto poslal sam Bog. Izkazalo se je, da je šofer Hiluxa tudi mehanik. Poskušali smo vžgati avto še s kabli za akumulator, pa ni bilo nič. Izgledalo je, da akumulator normalno dela, le štarter je bil mrtev. Potem ko je mehanik zlezel na havbo in z roko šaril med vsemi kabli je končno ugotovil, kateri je od štarterja in da se je le ta staknil. Problem je bil rešen. Res smo imeli srečo!!! Tako smo lahko veselo nadaljevali potepanje okoli vulkana.
Že naslednji dan je domačin s Hyundajem tako parkiral avto v Poneloyi, da je motor nasedel na zemljo, kolesa pa so bila v zraku in ni mogel speljati. Tokrat smo mi priskočili na pomoč. Na srečo imamo s seboj vlačilno vrv in zatič (da jo je voznik lahko pritrdil na svojem avtu) in sem ga s Francijem potegnil ven.
Vedno pomagaj drugim, nikoli ne veš kdaj boš sam potreben pomoči!!!

Socialistična revolucija v Nikaragvi
Revolucija se je začela leta 1978. Julija 1979 so bili Sandinisti (socialistično gibanje) pred tem, da zasedejo glavno mesto Managvo, ko je predsednik Somoza (dikator) pobegnil iz države.
Reagan (predsednik ZDA) je kmalu zatem s pomočjo CIE ustanovil posebno vojsko »Contras«. V bistvu je šlo za številne pripadnike vojske nekdanje Nacionalne garde, ameriški denar je pritekal in tako so imeli kar 15000 vojakov. Na drugi strani pa so imeli Sandinisti 95000 vojakov, vojaško in denarno pomoč pa so dobili od Rusije in Kube. Leta 1985 so ZDA začele z embargom proti Nikaragvi in vplivale na druge države v okolici, da storijo isto. Kongres v ZDA je ustavil denarno pomoč za Contrase, Reaganova administracija pa je prikrito prodajala orožje v Iran po dvignjenih cenah in preostanek denarja namenjala za podporo »Contrasev«.
Šele ko so imeli v Nikaragvi demokratične volitve in ni bila več na oblasti socialistična stranka FSNL so Američani ukinili »Contrase«.
Posledice vojne in embarga so take, da je v državi kar 70 % ljudi revežev. Dejansko delajo samo za hrano. Dodatno je državo leta 1998 hudo prizadel hurikan Mitch, ki je povzročil pravo razdejanje. Nikaragva je tako druga najrevnejša država na zahodni polobli (za Haitijem).
Hkrati pa lahko rečem, da je Nikaragva najbolj pristna država Srednje Amerike. Ljudje so revni ampak dobrega srca. Prijazni in odprti.
Nikaragva je izredno bogata z naravnimi lepotami:
neverjetni vulkani (npr. Cerro Negre, vulkan Masaya...),
pacifiška in karibska obala (Corn Islands),
številna jezera z otoki na katerih so delujoči vulkani (npr. otok Ometepe),
kolonialna mesta Leon in Granada (fenomenalna arhitektura).
Zaključek: Nikaragva je skriti biser tega konca sveta. Pohitite preden vas ne prehitijo drugi.


Kostarika ima štiri milijone prebivalcev na površini 51.100 km2.
Je edina država na zahodni polobli, ki nima vojske. Leta 1948 ko se je končala državljanska vojna so vojsko namreč ukinili. Tako ni imela nobenih državnih udarov, diktatur, terorizma... Zato je najprej kot prva od držav Srednje Amerike razvijati turizem. V zadnjem obdobju pa se lahko pohvalijo s številnimi vlaganji Američanov in tudi Evropejcev v turistično industrijo. Kar posledično pomeni več turistov in višje cene. 27% ozemlja je zaščiteno (narodni parki).
Zdaj ko je bila za nama skoraj cela Srednja Amerika (razen Paname) je bil prvi vtis v Kostariki izredno slab. Izredno visoke cene v primerjavi z ostalo Srednjo Ameriko, »zateženi« policaji na cesti, slabe ceste, zapleti na meji...
Če bi prišla direktno iz Evrope bi državo verjetno doživljala čisto drugače. Zares je lepa in ima ogromno stvari za ponudit. Najin problem je bil ta, da so si države v Srednji Ameriki precej podobne in ko nekaj nekje vidiš te ne pritegne več drugje. Pa še nekaj – v deževnem obdobju od konca aprila do srede decembra ogromno dežuje. Tako nisva mogla videti nobenega vulkana, ki so ena od znamenitosti dežele. Vulkan Arenal je krasen na vseh razglednicah, samo kaj ko je bil za naju ves čas skrit za oblaki.
V državi je veliko turistov. Čeprav dežela na mapi sveta ni velika, pa potrebuješ vsaj dva do tri tedne da si jo zares pogledaš. Veliko časa porabiš na cestah, ki se vijejo gor in dol, pa tudi njihova kvaliteta je slaba.

Metulji, kolibriji in slapovi

»La Paz gardens« je po najinem mnenju najboljša zadeva v Kostariki, ki si jo je res vredno pogledati. Vstopnina je 12 $ za študente, sicer pa 20 $. To je privatna posest, ki leži ob reki s prekrasnimi slapovi. Imajo hišo metuljev, vrt kolibrijev, hišo plazilcev in žab, vrt orhidej, ribnik in še in še. Vse je zelo lepo urejeno v naravnem stilu in veliko mero dobrega okusa in iznajdljivosti. Po vseh vrtovih in okolicah je polno tropskih cvetočih rastlin, grmovij in dreves. V ogromnem mrežniku letajo veliki, modri metulji (blue morphos), ki so najlepši metulji, kar sva jih videla. Tina je enega ujela in ga je imela na roki. Ko je pihala vanj je odpiral krilca in nastala je super fotka. Navdušili so naju tudi kolibriji. Na tem delu sveta živijo številne različne vrste. Ti frčijo naokoli noro hitro, kot metki. Sploh jim ne moreš slediti s pogledom.
Slapovi na reki so bili res mogočni, ker je bilo deževno obdobje. Tura ob reki je lepo urejena in doživela sva pravi deževni gozd (rain forest). To je bil za naju vrhunec Kostarike.

Panama – prvi vtis
Ko sva se pripeljala v Panama city nisva mogla verjeti očem. Kot bi prišla v drug svet, kot bi prišla nazaj v civilizacijo. Občudovala sva visoke nebotičnike, ki so svetili v Pacifiku. Popoldan smo šli do starega dela mesta.
Kakšni pogledi na mesto, prelepa kolonialna arhitektura. Opiši ime mesta - Tako fotogeničnega mesta že dolgo nisem videl. Pa številne cerkve, muzeji, teater, zaljubljeni pari, svetilke....
Nočno življenje v mestu pa je daleč najboljše v vsej Srednji Ameriki. Šele ponoči mesto zares zaživi.

Pri prijateljih

Panama se nama je odprla v neverjetni luči. Kava, ki je še nikoli nisem pil tako dobre. Pa njihov rum... Pa nočno življenje... Pa Javierjeva soba, ki je spominjala na študentske čase. Pa gledanje slik in pogovori z njegovimi prijatelji pozno v noč. Še nikoli nisem srečal tujca, ki bi bil tako zaljubljen v Slovenijo kot Javier. Na steni mu visi slika Slovenije, obožuje Laško pivo in burek. Dobro jutro, dober dan in imaš lepe joške so bile prve besede ki se jih je spomnil. Ko se je vrnil domov iz potovanja po Evropi je resno razmišljal, da bi se preselil v Slovenijo in začel novo življenje.
Spoznala sva ga pred leti ko je prišel v Novo mesto in spal pri mojih starših, ki imajo prenočišča. Ponavadi ko pridejo popotniki me oče vedno pokliče, da jim posvetim svoj čas in vedno je veselo. Predstavil sem mu najin načrt o poti z avtom okoli sveta in po dveh letih smo se srečali na drugem koncu sveta. Včasih si mislim, da je svet tako majhen. Povsod mi je tako domače. Svet je dejansko postal moj dom. Postal sem državljan sveta.

Kanal – največja znamenitost Paname

Panama kanal so odprli leta 1915. Gre za 80 km dolgo vodno povezavo od Panama cityja (Pacifik) do Colona (Atlantic). Tako vsako leto preči kanal približno 14000 ladij. Ladje po svetu so zgrajene glede na dimenzije kanala (ne daljše kot 305 m in ne širše kot 33.5 m). Ladje plačujejo glede na njihovo težo (povprečno se plača 30.000$/ladjo). Največji znesek je bil plačan leta 2001 - 200.000$. Povprečno potrebujejo ladje 24 ur da pridejo iz Atlantika v Pacifik in obratno.
Kanal ima tri sklope zapornic (Miraflores - Pacific, Pedro Miguel - Pacific in Gatun – Atlantic). Ladje ki gredo iz Atlantika proti Pacifiku dvignejo preko Gatunskih zapornic do velikega umetnega jezera, ki je nastal, ko so zajezili reko Chagres (ogromen jez). Potem pa jih preko zapornic Pedro Miguel in Miraflores spuščajo na nivo pacifiškega oceana.
Država: Nikaragva
Po sedemnajstih mesecih na poti so za njima že Evropa, Azija, Avstralija in Oceanija, Severna Amerika, počasi pa zaključujeta s prečenjem Srednje Amerike. Do sedaj sta prevozila 59.000 kilometrov in 26 držav. Trenutno se nahajata v Leonu v Nikaragvi (Srednja Amerika).
V Nikaragvi so številni vulkani in tako sta se s svojim avtomobilom Toyoto 4 Runnerjem odločila zapeljati tudi po enem od delujočih vulkanov. Lokalni vodič jima je pokazal pot do vulkana Cerro Negre. Ta je pokrit z vulkanskim peskom in na njem je Francoz Eric Barone podrl leta 2001 svetovni rekord v hitrostni vožnji s gorskim kolesom (130,4 km/uro). Zakonca Ravbar sta se odločila, da se bosta z avtom zapeljala čim višje in tako sta uspela priti do polovice vulkana.
V Latviji sta z avtom letela po zraku in skoraj zaključila pot okoli sveta. V Pakistanu sta z avtom plavala po previsoki reki, ki je odnesla avto. V Nepalu sta vozila preko ognjenih zubljev na cestah. Na Tajskem sta za las ušla tsunamiju, ki je uničil njun bungalov na otoku Ko Phi Phi. Zdaj sta se vozila z avtom po delujočem vulkanu.
Uroš je povedal: “Da se bom kdaj z avtomobilom vozil po vulkanu si res nisem mislil. Ampak pobočje vulkana Cerro Negro je res primerno za kaj takega. Do vrha ni uspelo priti še nobenemu avtomobilu, ker je zgornji del zelo strm. Sem pa dobil idejo za drugič, da bi se dalo ta del presmučati. Čeprav imam smuči s seboj bi oster vulkanski pesek uničil spodnjo maso in pomeni da smuči ne bi mogel več uporabiti za smučanje na snegu. Ker pa bova v Južni Ameriki obiskala tudi Ande, bi rad smučal še s kake od višjih gora v Peruju.”
Kristina pa je povedala: “Najine misli so že usmerjene v prevoz avtomobila iz Paname v Ekvador. Kopensko prečenje med Panamo in Kolumbijo ni možno, saj je vmes neprevozna darienska džungla in hkrati skrivališče prekupčevalcev z drogami. Tako iščeva najugodnejšo ponudbo prevoza s tovorno ladjo v Južno Ameriko.”
Vse mnenj, želja in misli sta zares vesela in jima veliko pomenijo.
Čimveč užitkov pri gledanju internetne strani in srečno
Nanciyaga, Veracruz, Mexico
Ko pisem te besede, lezim v mrezi sredi carobne dzungle
Tuxtla, 700 kilometrov stran iz Mexico City-ja.
Zadnji teden je bil precej naporen - iskanje sponzorjev za mojo letalsko karto, ucenje japonscine… in sredi teh naporov prejmem email od prijateljice s katero sva se spoznala prejsnji teden:
"Nikakor ne mores zapustiti Mehike brez da bi obiskal
TAMAZCAL v Nanciyagi v Veracruzu. Ze imam karte za avtobus in rezervirano kabanjo. Greva v cetrtek zvecer. Se strinjas?"
Pismo je res prislo kot veliko presenecenje. Odgovoril sem:
"Cool. Sem za. Se vidiva v cetrtek."
Odhod: 00:00 iz mesta kaosa proti kraju polnem pozitivne energije in miru.
Prihod: 08:00 v regijo
Tuxtlas, v Catemaco, Veracruz.
Nanciyaga je ekoloski park, ki ponuja obiskovalcem edinstveno izkusnjo povezanosti z naravo, mir in pozitivno energijo. Khm... in fantasticne masaze in blatno kopel in super lepe lesene hisice kjer prebivami in...
Lesene kabinice so licne in udobne in iz okna se ponuja cudovit razgled po laguni Catemaco. Vceraj sem imel blatno kopel ter nato masazo z zeliscnimi listi.
Vceraj nama je Aurora, maserka naredila eno fantasticno masazo in na koncu, ko je zelela oditi, jo je moja prijateljica prijela za roko in ji re kla:
"Zeliva se ti zahvaliti za to fantasticno masazo... Ulezi se."
Presenecena naju je pogledala, slekla oblacila in se ulegla na masazno desko.
Cez pol ure...
"Ok, to bo za danes vse, seńora," sem ji rekel
"Waaw, vidva sta ubijalska - KRASNO! Nihce mi ni naredil masaze ze odkar sem rodila zadnjega sina pred 4 leti!"
Se zdaj mi gre na smeh, ko se spomnim vcerajsnjega dogodka in vidim vse njene lepe bele zobe v velikem nasmehu.
Uzivam v dajanju in prejemanju masaz. Verjamem, da je dajanje in prejemanje masaz cudovita oblika sprostitve. Prav tako je to cist in ljubec nacin komunikacije med ljudmi. Podariti nekomu masazo je kot reci mu: "Ej, rad te imam in ti zelim narediti en superlep dan."
Zakaj se ne bi ljudje vec masirali in dovolili energiji, da krozi?
Prijateljica me danes zapusca in gre proti Mexicu, jaz pa ostanem tukaj se nekaj dni. Res se veselim izkusiti kopel Temazcal.
Temazcal je prehispanicni ritual, ki simbolizira ponovni vstop v maternico zemlje, kateremu sledi sauna z aromami zelisc. Med tem ritualom ostane vsa tvoja negativna energija znotraj Temazcala in ti prides ven prerojen.
Komaj cakam! Se beremo kmalu. Poglejte na spletni strani prejsnjo reportazo, ki vam je nisem poslal. Vsak dan sem pisal tudi dnevnik, kaj se mi je dogajalo med tednom.
Vam posiljam en velik objem iz Mehike,


mex.plq2w.jpg (125874 bytes) Po kopnem iz ZDA v Čile
Vsem popotniškim dušam en lep pozdrav, Kaj ima kdo izkušnje s potemo iz LA skozi srednjo Ameriko v Južno vse do Čila? Kako je s prehodom čez Meniko, Gvatamalo, Nikeragvo, Kostariko, panamo in naprej po Južni Ameriki?Se je kdo tega že lotil po kopnem? Kako je kaj z varnostjo, vizami in finanančnim zalogajem za tako pot?
S fantom grema 29 novembra od Mehike cez Gvatemalo, Salvador, Honduras, Nikaragvo, Costarico v Panamo. Najin transport bo po vecini bus, ker drugega tam ni. Pes ni priporocljivo hodit, busi se priporocajo samo cez dan. Od vseh je najbolj nevarna Guatemala, sledi ji Salvador. Za ostale drzave ni panike.
Vizo rabis samo za Costa Rico (ki jo baje ni problema dobiti V Nikaragvi-Managua za 20$) in Panamo. Kolikor sem seznanjena znajo komplicirat za Panamo! Midva grema za 2,5 meseca in nama bo dnevni budget 30$ na enega.
Lepo se imej!
Klara ti je prav povedala glede viz, rabiš pa jo še za Belize (če seveda greš tja). Vize se dajo kupt spotoma in ni nikakršnih težav.
Gvatemala, če si vsaj malo pazljiv, ni nič bolj nevarna kot katerakoli druga država Latinske Amerike, je pa na vsak način ena od držav, ki ti lahko dajojo največ (seveda od teh, ki sem jih kdaj obiskal). Salvador je tudi kul. Pojdi, se splača...
Baje, da se ne da po kopnem med Panamo in Kolumbijo zaradi izjemno obsežnega močvirja (imenuje se Darien Gap), polnega hudobnih živali in še hujših banditov, ki se potikajo po tamkajšnjih mlakah, napadajo turiste in švercajo kokain iz Kolumbije. Predlagam ti, da pošljeđ svoje vprašanje še na forum od Lonely Planeta - Thorntree na: \" www. Lonelyplanet. Com  \ ". Po mojem boš dobil kak odgovor iz prve roke, saj je nabrž trenutno kdo ravno tam.
Srečno! Jure

mex.plq2w.jpg (125874 bytes) Niki


Potrebovala bi pomoc za vize za Guatemalo in Belize.
Ali obstja moznost, da se dobi viza tudi na meji Mehika-Guatemala za Guatemalo? In kako je potem iz Guatemale v Belize?
Prosim, da mi ciprej kdo odgovori, ker sem kmalu pri Guatemalski meji.
veš,zelo težko se je da dobiti,mene so zavrnili in sicer na meji belize-guatemala.ni šans da greš noter (ker smo na listi št. 4 (skupaj s pastikanci itd) - to pomeni najslabše. je pa frend šel mehika - guatemala in je imel srečo, da je podkupil carinika in tako dobil vizo za 4 dni, sestra npr ni tega mogla!! nočem te strašit, samo zna se zgodit, da te pošljejo nazaj,
kar se tiče guatemala - belize moraš plačati cca 25 $,
veliko sreče
jaz sem obe vizi dobil brez večjih težav že v miamiju.
v belizu ni bilo problema, gvatemalski carinik je pa najprej težil, češ da mora kontaktirati glavno mesto, potem je pa le popustil. seveda vsi čakajo podkupnino in poskušajo greniti dokler imajo še upanje.
me pa zanima, ali se da vizo za belize dobiti na meji. ali je kdo poskusil?
hvala za info.
Jaz sem danes klicala se v
Mexico city na guatemalsko ambasado, sicer tip ni znal govoriti anglesko tako, da sem ob pomoci prijazne mehicanke iz Oaxace uspela zvedeti, da dejansko ne rabimo vize. Tip je garantral, da je ne....pa da vidimo, sicer ga pojem. Javim, ko pridem cez, ce pridem :-)
Drzte pesti ;-)
Za Belize pa jo rabimo - na tej ambasai v MC pa prijazna gospa govori tekoce anglesko in mi je le po pojasnila, da jo sicer lahko dobimo v Guatemala cityu ali na juzni meji v mestu Ch.... (ne spmnim se tocno imena ampak je vecje mseto na meji Mehika- Belize).
ja, jaz sem jo dobila vizo (za 25 $-izpolnis formular),in sicer na meji chatumala(nekaj takega),res pa je da je bilo to pred 5 leti.
kar se tice guatemalske vize - po tanovem ne mores dobiti vec vize niti osebno v Mexicu city (vcasih je bilo namrec tako)!
midva sva se ravno vrnila od tam- za Belize dobis vizo na meji, stane 25 dolarjev, za Gvatemalo je pa ne rabis. Za Belize moras placat se cca. 20 dolarjev izhodne takse, pri Gvatemali taks ni, razen ce letis iz drzave- v tem primeru je 30 dolarjev.
Midva tudi nisva rabila vize za gvatemalo vceraj Talisman(Mehika). Za ostale tarife pa imama enake podatke kot Masa in Ales.
srecno :-)


Tudi sama rada potujem in odkrivam lepote našega planeta. Po spozavanju bližnje okolice Slovenije, sva se s fantom podala v Turčijo, pred dvema letoma na Tajsko, v Malezijo in Singapur, lansko leto pa sva šest tednov preživela v Mehiki. Slovence sva vedno srečevala in očitno smo res popotniški narod.
Pošiljam vam nekaj fotk z najinih poti.

Prvi dve sta iz Turčije, zelve (2).jpg (37087 bytes) ata (2).jpg (25668 bytes)

sledi jih šest iz Azije buda (2).jpg (49353 bytes) paradice (2).jpg (35569 bytes) policaj (2).jpg (37192 bytes) sadje (2).jpg (69331 bytes) tribe (2).jpg (55500 bytes) trznica (2).jpg (65361 bytes)

in pet iz Mehike. guanajuato (2).jpg (60021 bytes) festival (2).jpg (67609 bytes) imujeres (2).jpg (73489 bytes) malban (2).jpg (41926 bytes) ohcet (2).jpg (27556 bytes)
Pozdrav in veliko užitkov pri pripravi novih oddaj in seveda pri nadaljnih poteh.
Rebeka ,Kranj


Mehika, Belize, Gvatemala
Zivjo Janin!
Na tvoji zadnji oddaji si omenil, da so kratki potopisi pri tebi dobrodošli. Tako sva se odlocila, da napiševa enega. Pred manj kot enim mesecem sva se namrec vrnila iz dvomesecnega potovanja po Mehiki, Belizeju in Gvatemali. Clanek in fotografije, ki ti jih posiljava so iz mehiške zvezne drzave Veracruz, ki nama je bila zelo vsec. Za zdaj je to vse, mogoce pa ti bova poslala se kaksen clanek v bliznji prihodnosti.

Hvala! Oren in Teja

File: 2Catemaco.jpg (39995 bytes) Catemaco

File: 2Salto.jpg (22564 bytes) Salto de Eyipantla

File: 2Tovarna1.jpg (27255 bytes) Tovarna cigar


Na južnem delu mehiške zvezne države Veracruz leži hribovita regija imenovana, Los Tuxtlas. To je zelo zelena in rodovitna regija z jezeri, rekami in čudovitimi slapovi, njeno središče pa je mestece San Andrés Tuxtla, ki leži na višini 365 metrov.

Sámo mesto je sicer zelo prijetno, vendar pa poleg majhnega trga in skromne katedrale radovednemu turistu ne ponuja prav veliko. Vseeno pa je San Andrés kraj, ki ga je vredno obiskati, predvsem zaradi zanimive tovarne cigar. San Andrés je mehiška prestolnica cigar, Los Tuxtlas pa področje, kjer pridelajo največ tobaka v državi.

Tovarna Santa Lucia je samo ena od mnogih izdelovalk tako imenovanih »purosov«, oziroma cigar. Tovarno redkokdaj obišče kakšen turist, tako da so se najinega obiska zelo razveselili in naju vljudno ter z velikim nasmehom na ustih povabili noter in nama dovolili, da se sprehodiva naokrog in si vse natančno ogledava. Tovarna je pravzaprav en sam malo večji prostor v katerem ima vsak delavec ali delavka svoj prostor in seveda svojo zadolžitev. Osušene tobačne liste najprej z vodo navlažijo in raztegnejo, nato pa jih s pomočjo preprostih lesenih priprav ali pa povsem ročno zvijejo v cigare. Vsaka cigara je nato zavita v celofan ter zapakirana v lično leseno škatlo ali pa v paket. Celoten postopek izdelave cigar je ročen, delavci in delavke pa so zelo spretni in hitri, saj so plačani po številu izdelanih cigar.

Kmalu je k nama pristopil ponosni »šef« tovarne, ki nama je veselo razložil, da v tovarni dnevno izdelajo do 20.000 cigar in da gre večji del le teh naročnikom iz tujine.

San Andrés Tuxtla je tudi odlično izhodišče za obisk okoliških krajev in znamenitosti. Ena od the znamenitosti pa je nedvomno impresivni Salto de Eyipantla, 50 metrov visok in 40 metrov širok slap v majhni vasici, ki je od San Andrésa oddaljena samo 12 kilometrov. Že sama vožnja do vasice je zelo prijetna, saj pot pelje čez čudovito pokrajino s plantažami koruze, banan, fižola, sladkornega trsa in seveda tobaka. Takoj ko sva izstopila iz avtobusa so naju »obkolili« vaški otroci. Nekateri so se zadovoljili že s kakšnim pesosom, dva fantka pa sta vztrajala na tem, da bosta najina vodiča. Skupaj smo se odpravili proti slapu, ki je bil od nas oddaljen 242 stopnic.

Najina prisrčna vodiča sva seveda primerno nagradila s kakšnim pesosom in se odpravila proti glavni cesti, kjer sva zaštopala prvi avtobus, ki je šel mimo. Izstopila sva v majhnem ribiškem kraju Catemaco, ki leži na zahodni obali istoimenskega jezera. Tukajšnji prebivalci živijo predvsem od ribolova in od obiska mehiških turistov, ki v poletnih mesecih tukaj zelo radi dopustujejo. Z lokalnim čolnarjem sva se odpeljala po tem 16 kilometrov dolgem jezeru, katerega obkrožajo nizki hribi vulkanskega izvora. Najprej smo se odpeljali do Otoka opic (Isla de los Monos), kjer živi kakšnih 60 rdečeličnih opic. Opice izvirajo iz Tajske, sem pa jih je pripeljala univerza iz Veracruza v raziskovalne namene.

Nato smo se odpeljali še na severno obalo jezera, kjer smo si ogledali ekološki rezervat Reserva Ecológica de Nanciyaga, ki ohranja še majhen del deževnega pragozda, v katerem je možno videti tukane, opice, želve, rakune, merjasce in druge živali.

Oren in Teja

mex.plq2w.jpg (125874 bytes)   Južna Amerika

povezava: Srednja Amerika: Kostarika, Gvatemala, Panama, Honduras, Nikaragva, Belize, Mehika

Južna Amerika: Čile, Bolivija, Peru, Ekvador, Kolumbija, Venezuela, Brazilija


  Venezuela 2011
Lov je uspel: anakondo smo ujeli.


ja31.jpg (55261 bytes) Venezuela

Ali ima kdo kakšne podatke o situaciji v Venezueli? Menda se je zaradi nestabilne politične in gospodarske situacije potovanje veliko bolj nevarno in nesigurno.
Mislim ,da sva midva ze dopisovala na
www.travelover.net (yana).Ja v Venezuleli je trenutno zelo napeto.Do augusta bo verjetno tako ostalo,ker takrat so volitve za novega predsednika.Vendar pa se mi zdi da ni nevarno za popotnike.Vazno je da se izogibas velikih mest, ker tam lahko nastanejo demonstracije.Spodaj sem ti prilozil odgovor prijatelja v Venezueli glede potovanja tja.
Well the situation in venezuela is regular, we are in expectation of many things.
it is very difficult to know what it will happen, but in two months the situations maybe will change.
But I believe that is not dangerous to come.
midva sva lani precej prekrižarila venezuelo, pa je bilo vse zelo v redu.
srečal sem jih mnogo s podobnimi vtisi, res pa so taksisti na poti z letališča oropali tri slovenske popotnike.
h2 (126a.jpg (39621 bytes)- jetam
Janin,a imas kaksne iz kusnje z rent a car v Venezueli.Hvala.
žal ne, ampak vsi javni prevozi - celo taksiji - so neverjetno poceni, ker je bencin skoraj desetkrat cenejši kot pri nas.
v večini ameriških držav je cena za manjši avto od 20-30 dolarjev na dan.
upam da kdo ve kaj več.
A je kdo bil v
Gran Sabani?Je treba vzeti tablete lariam?
sicer pravijo da je venezuela omejeno varna, a vseeno je mnogo primerov malarije v delti
orinoka in v džunglah na jugu.
na lariam so komarji že marsikje imuni. najnovejše podatke imajo na inštitutu za varovanje zdravja.
Zivjo v Venezueli smo bli skoraj dva meseca in naj takoj povem da slabih izkušenj nismo meli.
Znanje vsaj osnovne španščine je nujno, ker maš res srečo če naletiš na nekoga k zna anglešk.
Drugače bi se osebno izognu
Caracasa ker se mi zdi precej nevarna prestolnica za turiste (še v Sao Paulo smo se počutl bl varne)
Obvezno pa si pejte pogledat
Los Roqes (najbolj fantastični otoki na svetu),
Ciudad Bolivar odskočna deska za v
Canaimo ki je startna pozicija za k Angelskim slapovom in pa mesto Merida ki slovi po najdaljsem sistemu gondole ki te pelje na 4800metrov.
Zanimiv je bil tudi
Puerto la Cruz Isla Margerita mi je bila pa osebno izguba časa.Tipični all inclusiv resorti izven njih pa nič posebnga.
Ne bi pozabu oment še mizastih gora oz. Roraime ki me je res fascinirala tko da sem pol še knjigo prebral, izgubljeni svet.
Če ma kdo kšna vprašanja nej mi piše na mejl rade volje odgovorim.
Ja pa kaj če so demonstracije, sej vas ne bojo pojedli ali kaj podobnega.
S fantom sva bila v venezueli 7 tednov prejsnjo zimo in je bilo fantastično.Videla sva vse od stevilnih plaz do mizaste gore
Roraime, ki je vredna 6 dnevne hoje do meride in njene vzpenjace, pa Los Llanos; dalec najboljsi pa so bili dnevi na trekingu/izletu po Rio Cauri, ki sva jih naredila ob spremstvu Miguela Estabe, ki ga najdete v hotelu Posada don Carlos v Cuidad Bolivarju. Fant je indijanec, domacin iz vasi ob rio cauri in se res spozna na zadevo, da o prijaznosti in ustrezljivosti ne govorim. Sli smo celo na nocni "lov" za zivalmi. res priporocava! sicer pa je venezuela res lepa drzava s pac malo ekstravagantnim voditeljem, ki pa se zdalec ni razlog za oklevanje glede obiska. Veliko lepih poti...

Južna Amerika 08: Nazca- Cuzco- Ollantaytambo- Macchu- Uros- Taquile- Copacabana- LaPaz- Camino de diablo- Salar de Uyuni- Atacama- Arequipa- Ica- Pisco


ja31.jpg (55261 bytes) Brazilija - Peru
Zanima me, kako je z varnostjo v Braziliji in Peruju? Greva konec januarja s kolegico za tri mesece. Skrbi me, ker ne znava portugalsko.
jaz ti lahko povem samo za
Brazilijo, kjer sem potovala sama in tudi stopala in ni bilo nobene panike. Rio je mogoce malo bolj nevaren, zato ne sili ravno v favele, s seboj nosi malo denarja in to je to!!
uzivajta, brazilija je fantasticna...
Osebno sem nisem pocutil varno in sem bil tudi "skoraj" oropan samo v
Limi. Z manjso tatvino imam tudi izkusnje iz Ica (kjer sem pa foto potem dobil nazaj). V Braziliji slabih izkusenj nimam (razen tega, da sem po lastni krivdi v wcju rodoviarije v riu ostal brez denarnice in 5 realov), ceprav mi tudi Sao Paolo ni bilo najbolj prijetno mesto. Seveda, nevaren je tudi Rio. Pac, nikjer v juzni ameriki ne kazes okoli kolicine denarja ali denarnice, ali pa okoli vratu nosis fotoaparata. Zato, cim manj vzbujanja pozornosti in ne biti panicna. Ze to, da si tujec je "velika" pozornost...
Favele v riu tudi znajo biti dozivetje, seveda s pravim vodicem!!!
V vsakem primeru pa uzivaj in ne misli na tatove...
v peruju te ne bodo oropali, ampak okradli, ali pa nategnili. meni so pokazali novo foro in nekomu sem poklonil 100$ - pa se rad delam pametnega.
portugalščina ne bo problem. španščino vsi razumejo, mnogi tudi angleščino. baje imaš velike šanse da te oropajo če nosiš NOGAVICE!!! to je baje ZNAMENJE BOGASTVA?!
h2 (126a.jpg (39621 bytes) JorgeBen
Osebno sem bil sam, oz. moje sopotnice, skoraj oropan (predvidevam, da je rop kraja z "orozjem, saj je bila ze tema, malo ljudi na avtobusni,...). Ker pa nisem pravnik pa se tudi ne spoznam na terminologijo... Na sreco me je na nepridiprave opozorila prodajalka v bliznji trgovinici... Dogajalo se je pa v
Limi... na sreco je pravi trenutek pripeljal mimo taxi..
Aja... tole z nogavicami pa prvic slisim, pa sem tam 2x! Poznal sem pa brazilske primerke, ki nogavic niso prali, ampak jih imeli za enkratno uporabo... Pac, beli stumfi so tam poceni...
Hja - klasična razlika naj bi bila, da pri ropu veš, kaj se dogaja, pri kraji pa ne.
Srečal sem mnoge, ki so iz
Brazilije imeli kako roparsko zgodbo (Rio, Sao Paulo, Iguacu…), iz Peruja pa samo MNOŽICO tatinskih zgodb. Dve sem doživel tudi sam (in eno prevarantsko). Ti si prvi.
Če se ti ljubi, malo opiši, kaj se je dogajalo.
Klasicna zascita pred krajo in ropi je ne izstopati iz mnozice, oziroma ne izgledati gringo. Sam mogoce imam sreco, ker sem temnolas in na splosno bolj zagorele polti, zato sem mirno sel skozi kot Limeño ( prebivalec Lime ), v najslabsem slucaju pa Spanec. Seveda, dokler nisem odrpl gobca, haha. Pri jeziku te dokaj hitro pogruntajo, od koder v bistvu prihajas.
Zato.... predvsem v
Limi ne izstopati in ne opletati z jezikom vse povprek. Ce si tiho, bodo mogoce na momente samo posumili, da si mogoce tujec....ce pa spregovoris, pa ne bo nobenih dvomov vec, hahaha.
"ne izstopati" pomeni tudi ne nositi aparata ozir. kamere okoli vratu ali pa sploh s sabo, kar pomeni ogromno izgubljenih prilik za fotografijo.
PAC. To je davek na varnost. Volk sit in koza cela pac ne gre vedno skozi.
V bistvu je najbolje hoditi okoli praznih rok, tudi brez tiste tipicne "torbice za pasom", ki te takoj izda za turista. Pa ne pozabi na vsite zadrge na VSE zepe, ki jih imas na sebi. Zeparji so mnogo aktivnejsi, kot pa je videti na prvi pogled. V cyber-cafeju se ne zatopi v pisanje maila, ampak raje imej se "oci na hrbtu" ter budno opazuj okolico. Koliko krat so sosedje v cafeju sprobavali, ce grejo prsti v moj zep !
Ce ze moras imeti kaksen privesek ( torbo, rusak ) s sabo, pa ga imej non-stop na oceh. Ce se obrnes s pogledom stran za nekaj sekund, se prepricaj, da prej z NOGO stopis na njega oziroma naramnico.
V velikih mestih ne priporocam brezbriznega in sproscenega tavanja in potepanja, ampak raje naj te spremlja misel dneva "kako se prebiti skozi dan, da te nihce ne nategne oziroma okrade".
Mogoce pretiravam, ampak ce ti je nacelo in cilj potovanja tudi v tem, da ti nikoli nihce cesar ne ukrade, potem pac moras biti bolj premeten od samih domacinov, in jih nadmudriti s pravilnim predvidevanjem situacij.
Popotovati po svetu in nikoli imeti problemov s krajo in kriminalom ( razen po lastni krivdi zaradi pozabljivosti ) ? Je to sploh mogoce ?
Seveda je mogoce. Ampak to zahteva tudi dobrsen delez aktivnega delovanja ( misljenja, preventive ) v tej smeri, ter veliko truda. Samo od sebe nikoli nic ne rata.
Pa srecna popotovanja zelim vsem skupaj. ;-)
h2 (126a.jpg (39621 bytes) -  JorgeBen
Nic ne pretiravas. Tako v
Peruju kot v Braziliji moras pac hoditi okoli z odprtimi ocmi. Ne smes pa biti panicen, ker potem ali 1) ne bos nikamor sel 2) bos delal bedarije in bos se bolj izstopal. Pravzaprav edina drzava doslej, kjer me ni pretirano skrbelo za varnost, je bila Kuba...
Glede "blending into the crowd". Nisem temnejse poti, imam svetlejse lase, in verjemi... kjerkoli v juzni ameriki (in srednji, in afriki, in aziji) sem videti kot gringo... in kakorkoli sem oblecen... in temu pac ne morem uiti... ma kaj, v takih drzavah bom vedno zirafa med severnimi medvedi...
Seveda, lahko pa tudi osebe s taksnim izgledom izboljsajo varnost. Npr. nevpadljive obleke (pravzaprav sam zgledam kot klosar na potovanju, in sem dostikrat slabse oblecen kot pa ljudje - primer brazilija - ceprav je bolje biti oblecen kot ljudje, kar pomeni kavbojke, kavbojke in se enkrat kavbojke), nobene torbice okoli pasu (ali to sploh kdo nosi??? ker v juzni ameriki se nisem srecal popotnika s tako torbico) - seveda tu pride v postev tista torbica pod hlacami, nobenih dragih ur (v afriki sem mel staro zmahano casio uro, pa jo je vsak "prodajalec" hotel zamenjati za novo "nike" uro hehe - ura je vseeno zgledala bolje kot katerakoli ura, ki so jo prodajali, pa se casio je bila), nobenega nakita (zlatnina, srebrnina,...). Fotooprema mora biti cimvec v kaksnem malem in cimbolj nevpadljivem rukzaku. Sam sem imel zraven se "karabin" s katerim sem rukzak imel pripet na pas, tako da mi ga na hitro noben ni mogel ukrasti...
Edino mesto v juzni ameriki, kjer sem se nekoliko pocutil kot neturist in sem se lahko izgubil v mnozici je bil
Sao Paolo, pa se to po skoraj treh mesecih potovanja po Braziliji, po precejsnem poznavanju navad, jezika, malo zagorel in seveda oblecen v obvezne kavbojke in v braziliiji kupljeno majico...
No jaz lahko povem iz lastne izkusnje, da so zeparji v
Peruju res spretni. Na lokalnem avtobusu v okolici Cuzca je poleg mene sedel domacin, jaz sem imel nekaj denarja v denarnici v zepu, ki je bil zaprt z zadrgo, hlace pa tesno pritisnjene ob mojo nogo! Pa je vseeno vse skupaj slo. Se sedaj mi ni jasno kako mu je to uspelo.
Pa pozornost na razne prevarante, ki te hocejo nategniti.
In ne podcenjuj njihove spretnosti. Res so dobri in iznajdljivi!
Na splosno pa brez strahu in z veseljem na pot.
:))) ko tole berem me kar malo spreleti... A lahko tam sploh uzivas???? Ocitno, ker ste se vseeno vracali...
Ja midve imava mesane obcutke ob odhodu - bova vidle, kako bo...
To je del potovanja - tudi zaradi tega se odpraviš na pot. So pa take in podobne zgodbe vedno tiste najbolj sočne,prve ki jih začneš pripovedovat ko prideš domov - tudi če takrat ni bilo najbolj prijetno se čez nekaj časa le nasmehneš in rečeš - kakšna dogodivščina... Sicer pa so se očitno vsi srečno vrnili domov... :)
Le na pot!
h2 (126a.jpg (39621 bytes)- spela
jaz sem se ravno vrnila iz 3 mesecnega potovanja po j ameriki in moram priznati, ko sem sla tja nisem znala niti besede spansko (tudi sedaj ne znam bog ve kaj), a vseeno sem prezivela z mojo anglescino in veliko mahanja (pa tudi risanje pride v postev). kar se tice varnosti je tako, da jaz osebno nisem imela nobenih tezav glede tatvin je pa res kot so ze drugi pisali, da moras imeti oci na pecljih, a se vseeno da uzivati. kar se tice bolivije je tako, da res iztopas kajti si bel pa se vecji od vecino prebivalstva tam. v
braziliji pa nisem imela obcutka, da bi iztopala (edino ko sem odprla moja usta), kati tam (rio, sao paulo) so me veckrat nagovorili po portugalsko. to trimesecno potovanje je bilo prvic samostojno zame, a kljub vsemu slabemu kar sem prebrala sem se podala na pot z mislijo, da se bom vrnila srecno domov in sem se. bosti pa verjetno doziveli veliko dobrega in nekja slabega tudi kar je del poti.navaditi pa se bosta na bolivijskih pet minut, ki so na koncu dolge tudi do ene ure. a si na potovanju zato imas cas.
veliko srece in uzivajti kolikor se da. jaz vem, da bom stvar se enkrat ponovila.
Noise Data
Špela, portugalsko so te nagovorili, ker brazilci menijo, da je Brazilija = Južna Amerika in da je brazilščina (portugalščina) svetovni jezik. Torej ne zato, ker so mislili, da si njihova, ampak, ker so preprosto ignorantski in vzvišeni.
Je pa to ravno čar potovanja po Braziliji :)

nekateri smo se videli včeraj, nekateri že čisto preveč časa ne! Skratka, še vedno sem v Kolumbiji, še vedno delam cele dneve, še probam izkoristiti vsako možnost, da kam grem. Tokrat smo izkoristili velikonočne praznike (tukaj jih jamljejo precej resneje kot pri nas) in se podali na pot z avtom od Quita do Lime. Kr naporno, po cele dneve v avtu - največ 17 ur - a izjemno zanimivo in predvsem zelo, zelo fajn. Vsekakor oddih, ki ga človek vsake toliko rabi narediti!
Vi? Kako ste?
Pozdrav iz Bogote, Bojan

in pogled na morje.JPG (208418 bytes) in še plaz.JPG (200880 bytes) Lima - glavni trg.JPG (137114 bytes) Lima_small.JPG (9364 bytes) najvišja točka poti - 4750 m.JPG (152002 bytes) najvišji tunel v Peruju.JPG (205575 bytes) naš bungalov na plaži.JPG (190653 bytes) oslički.JPG (88246 bytes) Peri ali Indija - ni čisto jasno.JPG (86609 bytes) perujski indijančki.JPG (370870 bytes) peščine.JPG (56129 bytes) pogled iz okna - Lima.JPG (80707 bytes) prebijanje preku plazu.JPG (216410 bytes) sončni zahod iz okna.JPG (52815 bytes) tudi na plaži imamo sestanke.JPG (152018 bytes) življenje nad 3500 m.JPG (225220 bytes) tihoitje_small.jpg (7718 bytes)


h22 (157b.jpg (27918 bytes) Robi: venezuela

Zivjo v Venezueli smo bli skoraj dva meseca in naj takoj povem da slabih izkušenj nismo meli.
Znanje vsaj osnovne španščine je nujno, ker maš res srečo če naletiš na nekoga k zna anglešk.
Drugače bi se osebno izognu Caracasa ker se mi zdi precej nevarna prestolnica za turiste (še v Sao Paulo smo se počutl bl varne)
Obvezno pa si pejte pogledat Los Roqes (najbolj fantastični otoki na svetu),
Ciudad Bolivar odskočna deska za v Canaimo ki je startna pozicija za k Angelskim slapovom in pa mesto Merida ki slovi po najdaljsem sistemu gondole ki te pelje na 4800metrov.
Zanimiv je bil tudi Puerto la Cruz Isla Margerita mi je bila pa osebno izguba časa.Tipični all inclusiv resorti izven njih pa nič posebnga.
Ne bi pozabu oment še mizastih gora oz. Roraime ki me je res fascinirala tko da sem pol še knjigo prebral, izgubljeni svet.
h22 (157b.jpg (27918 bytes) Hola amigas y amigos!

Po dolgem casu spet en velik pozdrav vsem!
Saj veste, je prisla moja draga k meni, na juzno poloblo, pa je takoj zmanjkalo casa za vse ostalo. Pa tudi v sluzbi je kar pestro, ga ni dneva, ko bi prisel domov pred 6-7 zvecer. Tako ne ostane prav veliko od dneva, saj ponavadi ze pred deseto padem v posteljo...
No, pred 10 dnevi sem prispel v Ekvador, kjer je kljub vsemu malo lazje... koncam ze ob 17:30...hahahaha

Hvala bogu pa imam ta teden dopust, tako, da sva sla z Matejo mal na potepanje po Ekvadorju. Pa se z avtom od firme, dzip, tako, da je prav mega se voziti sam po drugem kontinentu. So ceste precej drugacne kot pri nas, vcasih s kako ornk luknjo, vecinoma pa trikrat sirse in kar brez crt. Pol pa vozis kjer ti pase... Pa so eno glavno cesto zaprli avtobusi, ne vem al so strajkali al kaj, pa sva sla preko nekega obvoza. To pa je bilo, ko bi se vozil po luni. Je en ogromen plaz zasul cesto, pol se pa vozis po eni improvizirani cesti, 10 na uro... se dobro, da imava 4x4. Pa na en vulkan, ki je se aktiven, sva poskusala osvojiti, naju je skoraj zadusil vulkanski pesek zmesan z dezjem, sipe pa take, da nisem nic videl skozi...

Vceraj pa se cez en prelaz na 4000 metrov, pol pa direkt na 0 v tropsko dzunglo... med polja banan in manga... skratka, mega je! In sedaj koncno na morju na zasluzenem pocitku... ki pa je bolj klavrn, saj imajo tudi tukaj pac praznike in so vse cene poskocile za 100% in sva izbrala najcenejso sobo, ki niti ni tako slaba, le ta smola je, da je nad diskacem. Tako, da danes ponoci nisva ravno veliko spala, za danes pa ne bo druge, kot, da se pridruzimo vsem v diskacu... kaj cmo?!

Kako je kaj v Sloveniji? Upam, da ste max izkoristili praznike, saj ste imeli, kot sem slisal prav lepo vreme... Pisite kaj...!!!
Pa enga lupcka vsem,

Južna Amerika 2006: Peru, Bolivija, Čile

DSC01242a.jpg (32957 bytes) h2 (70a.jpg (57286 bytes) DSC01586a.jpg (66558 bytes) h2 (126a.jpg (39621 bytes) ja6d301b.jpg (24025 bytes) h22 (78a.jpg (42375 bytes) h22 (64a.jpg (62935 bytes) h22 (157b.jpg (27918 bytes) ja6d666b.jpg (49126 bytes) ja6d731a.jpg (63172 bytes) jam6_858b.jpg (33391 bytes) jam6_309a.jpg (22870 bytes) jam6_82a.jpg (32669 bytes) jam6_10b.jpg (26219 bytes) ja06_899a.jpg (29837 bytes) ja06_811a.jpg (22065 bytes) ja06_720a.jpg (28040 bytes) ja06_239a.jpg (30533 bytes)

 Opravicilo ker se vam dolgo nisva javila. Imava hude probleme z racunalnikom in izgleda da bova morala celo zamenjati hard disk (spomin).
Poleg reševanja tehničnih problemov rešujeva tudi prevoz avta iz Argentine v Južnoafriško republiko, ki nama spet dela sive lase. Če bo posreči bo prišel avtomobil v Afriko v mesecu decembru, kjer naju čaka še zadnja (najtežja) etapa, prečenje Afrike.

h22 (157b.jpg (27918 bytes) Lokacija: Huaraz, Peru
Dolenjec smučal v Andih 

V sklopu  svoje poti z avtom okoli sveta (
www.ravbar.t-media.si) se Novomeščan Uroš Ravbar (člana Alpinističnega odseka Novo mesto) loteva tudi nekaterih alpinističnih podvigov. Uroš je najprej smučal skupaj z Davom Karničarjem iz najvišje evropske gore Elbrus (5.632 m). V Nepalu pa se je priključil zasavski odpravi na Mera Peak (6.470 m) ter uspešno smučal iz vrha do baznega tabora. V Andih pa je uspešno smučal iz vrha gore Vallunaraju (5.686 m), ki leži v bližini Huaraza (Peru).

Uroš je povedal: Eden od ciljev poti okoli sveta je bilo tudi smučanje iz vsaj ene gore med 5.000 – 6.000 m v Andih. V Huaraz sva prišla z zamudo konec septembra, ko je tudi konec alpinistične sezone. Z lokalnim vodičev sva se uspela povzpeti na vrh Vallunarajuja iz katerega sem smučal v dolino. Zgornji del je bil zahteven zaradi pomanjanja snegu in večjih ledeniških razpok. Narejene so bile grbine in presmučati je bilo treba nekaj kratkih poledenelih odsekov s precejšnjo naklonino. V spodnjem delu pa so bile razmere idealne. Na srečo sem bil dobro aklimatiziran saj sva bila s Kristino nekaj dni prej na vrhu gore Pastoruri – 5.240 m.«

V nadaljevanju poti z avtom okoli sveta je njun naslednji cilj vožnja preko Bolivije, Čila do Buenos Airesa (Argentina) od koder nameravata s tovorno ladjo poslati avtomobil v Afriko (Južnoafriška republika).


h22 (157b.jpg (27918 bytes) Vzpon in smučanje z gore Vallunaraju (5.686 m) –

Eden od ciljev poti okoli sveta je bilo tudi smučanje iz vsaj ene gore med 5.000 – 6.000 m v Andih. V Huaraz sva prišla z zamudo konce septembra, ko je tudi konec alpinistične sezone. Letos tudi razmere niso bile ravno blesteče. V tem obdobju so bili vrhovi goli, brez snega. Odločil sem se da poskusim na gori Vallunaraju, ki ima zelo kratek dostop, saj leži v bližini Huaraza. Najel sem lokalnega vodiča in z najinim Francijem smo se podali na goro. Vodič mi je razložil, da se z vrha zaradi pomanjkanja snega ne da smučati, ampak trmast kot sem sem dilce vseeno sklenil vzeti s seboj na goro.

Da smo prišli do koče, ki je izhodišče za vzpon smo se vzpenjali po pravi »off road« poti. V najhujšem klancu se je pred nami pokazala čreda krav in ovac. Še dobro da ima avto pogon na štiri kolesa in reduktor, da sem sploh lahko speljal v klanec.

Cijazili smo se po res slabi, uničeni cesti višje in višje. Kmalu so izginile zadnje vasi, videvali smo samo še ljudi, ki so obdelovali polja, nekaj ženic pa je paslo živino. Potem so se pred nami pokazale samo še pobeljene gore in naš cilj, gora Vallunaraju. Že od daleč sta se videla dva vrhova.

Pri refugio-koči (uporabljajo jo gorski vodniki za šolnje) sva se spravila v red. Na ruzak sem si pritrdil še dilce in z vodičem Raulom sva zagrizla v strm breg. Že na začetku sem dihal kot slon, saj je bila strmina precejšnja, teren pa zahteven za hojo v turnih pancerjih. Povzpeti sva se morala po številnih golih skalah, ki so mi dodatno jemale energijo. Veliko lažje bi hodil v treking čevljih. Ruzak – vsaj 20 kg je pritiskal navzdol, Raul pa me je priganjal naprej. V eni uri sva naredila kar 300 višinskih metrov, kar je precej na višini prek 4000 metrov. Raula sem prosil, da gre počasneje, ampak 25 letnemu fantu s preveč energije je bilo težko kaj dopovedati. V Huarazu ima dve dekleti in še v Cuzcu eno.

V dveh urah sva že bila na mestu, kjer sva postavila šotor – kamp 1 na višini cca 4800 m. Ko sva postavila šotor sva se vrgla vanj in oba zmatrana zadremala. Šele ob pol petih popoldan sva začela pripravljati kosilo oz. večerjo. Zunaj je začelo snežiti in nebo se je čisto zaprlo. Nič kaj obetajoča napoved za vzpon. Bal sem se, da bo preko noči zapadlo preveč snega kar nama bo precej otežilo vzpon.

V spalko sem dal vložke turnih pancerjev, da so bili na toplem in ob pol sedmih sva že spala. Zunaj je kar še naletavalo, mešanica sodre, snega in dežja. Na gori sva bila čisto sama. Poznalo se je, da je konec sezone za vzpone v Peruju.

Budnica malo pred tretjo uro zjutraj. Raul je zavrel vodo, da sva imela toplo pijačo za vzpon in ob pol štirih zjutraj sva le krenila proti vrhu. Bilo je jasno brez vetra. Najprej je pot vijugala po nesrečnih skalah kjer sem se spet lovil s turnimi pancerji. Že na začetku mi je klanec pobiral moč. Po eni uri sva le prišla do začetka ledenika, kjer sem spet začel dobivati voljo nazaj. Ko sem si nataknil dereze in sva se navezala sem postal drug človek. Kot bi ribo vrgel v vodo.

Vseeno se mi je na tankem ledu, že na začetku vdrlo, tako da sem imel cel turni čevelj v vodi. »Scheiße« sem zaklel po nemško in upal, da ne bi imel problemov zaradi mokre nogavice na mrazu.

Skoraj nisva imela postankov, konstanto sva grizla v hrib. Spodaj se je kar udiralo saj je zapadlo cca 20 cm novega snega. Višje je bilo novega snega le 10 cm in nisva imela težav, saj je bila spodaj trda podlaga.  Na vsake toliko časa sem srknil požirek toplega čaja in pojedel košček čokolade (katero sem imel na toplem v velurju, drugače bi zamrznila). Počasi se je začenjalo daniti. Začel se je delati krasen dan. Nekje malo pred šesto uro zjutraj so bile najlepše barve na nebu. Okoliške gore so se rdečkasto pobarvale in to me je prikovalo na mesto. Ne da bi snel ruzak sem slikal levo in desno. Na eni strani Huaskaran s Huandoyem, pred nami se je kazal vrh Vallunarajuja, na desni strani pa se je počasi začek kazati sonček izza gore. Še bolj desno pa je kraljevala gora Huantsan v nebeški podobi.

Kolikokrat prej sem se spraševal kaj hudiča mi je tega treba. Zakaj spet rinem v klanec. Ob takih pogledih pa je bil ves trud poplačan, vsi pomisleki so izginili. Dobil sem strašno energijo. V tistem trenutku sem vedel, da bom zmogel vse do vrha. Vrh se je počasi vedno bolj kazal pred nami, ampak vedel sem, da je pred nami še dolga pot. Počasi sva začela vijugati in se izogibati številnim ledeniškim razpokam. Sam se še bolj opazoval okolico, da ne bi kasneje med smučanjem slučajno spregledal kako ledeniško luknjo.

Čeprav sem bil dobro aklimatiziran, se je počasi vedno bolj poznala višina. Spet mi je izginjala energija in pot se mi je vlekla kot že dolgo ne. Nekaj prečenj razpok je bilo kar adrenalinskih, saj sva morala oba skočiti na drugo stran. Včasih bi potrebovali že lestev za prečenje. Že prej sem vedel, da smučanje iz vrha ne bo možno, saj so mi to povedali v pisarni gorskih vodnikov. Isto mi je zatrdil gorski vodnik Mitja, ki se je pred dnevi povzpel na vrh. Raul mi je pokazal mesto, kjer naj pustim smuči, katere bom pobral nazaj grede. Res sem začel že stikati dilce iz ruzaka, ko me je nekaj preblisknilo. Kaj pa če se bo z vrha dalo smučati.

»Raul, smuči bom nesel na vrh«, sem se odločil. 

h22 (157b.jpg (27918 bytes) Na tistem mestu sva gledala v največjo ledeniško razpoko. Vse skupaj pa je bilo res strmo, tako da mi je bilo jasno, da se tega mesta ne da presmučati. Komaj sva se oba spravila na drugo stran in po cca 60% naklonu le prišla do vrha tega dela. Tudi nadaljevanje ni obetalo smučanja. Narejene so bile grbine, na trenutke poledeneli odseki, ter oster zavoj v levo, ki je bil na precejšnji naklonini. Po tem delu pa se je pobočje položilo in pred nami se je pokazal vrh. Vsaj jaz sem tako mislil. Ko smo že prišli blizu vrha se je izkazalo da je vrh še daleč naprej. Zadnji metri so se vlekli kot še nikoli. Še ko sva bila samo 20 metrov od pravega vrha sem prosil Raula za odmor, da sem se malo nadihal. Poznalo se je, da v zadnjem letu in pol nisem imel pravega treninga. Ampak volje pa vedno več in več.

Vrh – končno. Objela sva se in si čestitala. Kakšni razgledi iz vrha. Kakšni prizori. Huascaran v pravljičnih oblakih, pa ledenik Cope pred nami, na desni strani Oscapalca in Ranrapalca. Iz doline je prihajala skrivnostna meglica, ki je vse skupaj delala še bolj mistično.

Sklenil sem, da bom poskusil smučati vse od vrha. Če ne bi šlo je imel Raul vrv in bi me lahko varoval čez najbolj nevarne predele. Začel sem se pripravljati na smučanje, snel sem si dereze in gamaše. Potem pa šok, saj nisem našel rokavic. Izgledalo je, da jih je odnesel veter med slikanjem. Preiskal sem cel nahrbtnik pa nič, našel sem le protektorje. Pri drugem iskanju, ko sem bil že kar paničen pa sem jih le zagledal v stranskem žepu. Pulz mi je res narastel.

Ko sem stopil na smuči sem se počutil tako sigurno, kot bi bil celo zimo na snegu. Čeprav nisem smučal že 11 mesecev, od smučanja v Himalaji iz Mera peaka, sem začutil, da bom zmogel. Na goro sem si pozabil vzeti prusika, da bi si naredil varovanje, da v primeru padca ne izgubim smuči, Raul pa mi je tudi že ušel proti dolini. Prej sem ga prosil, da me počaka na nevarnem mestu. Sledilo je ogrevanje in zapenjanje turnih pancerjev ter popolna koncentracija na spust. Za smučanje iz visokih gora potrebuješ precej energije, saj veš, da si napake ne smeš privoščiti. Na srečo je bilo prve 100 metrov lahkih in ravno to sem potreboval, da sem nazaj pridobil vso samozavest. Prvo najtežje mesto sem premagal z dvemi plužnimi prestopi in kratkim odrsom. Prvi del je bil za menoj, zdaj pa še najtežji del. Precejšnja strmina na koncu pa ledeniška razpoka, katero je bilo treba preskočiti pod pravim kotom. Bočno sem zdrsel najstrmejši del. Potem sem se moral sredi precejšnje naklonine na mestu obrniti za 180 stopinj, da sem imel razpoko direktno pred seboj. Raul me je čakal, če bi potreboval njegovo varovanje. Iz višine sem dobil občutek, da bi se to luknjo dalo preskočiti. V tistem trenutku sem bil v sebi prepričan, da mi bo uspelo. Spustil sem se proti luknji, sledil je skok in potem pristanek na strmi del, kjer sem moral odrseti še dodatnih deset metrov. Iz mene je privrel vrisk. Jupiiiiii. Uspelo mi je. Od tam naprej sem vedel, da bom brez težav našel pot med ostalimi luknjami. Vidljivost je bila odlična in ko sem sproščeno naredil prve prave zavoje sem bil v nebesih. Res mi je šlo, pa tudi sneg je bil perfekten.

Prejšnji dan sem se bal, da bo zapadlo preveč novega snega in bi morala gaziti v cel sneg do vrha. Določeni deli so bili res taki, da se nama je precej udiralo ampak večinoma je zapadlo cca 10 cm novega snega spodaj pa trda podlaga. Idealno. Vriskal in vijugal sem v dolino. Užitek posebne vrste. Vse je postalo enostavno. Razgledi so mi jemali dah, zagledal sem dva jezera katera pri vzponu sploh nisem opazil. V zadnjem delu je bil sneg že malo južen in sem bil bolj previden. Ko sem snel smuči sem razmišljal o radostih življenja. Sedel sem na skali in čakal Raula. Tisti trenutek sem imel občutek, da se da v življenju narediti vse česarkoli se lotim.

Spust po skalah vse do kampa, kjer sva pospravila šotor in se otovorila z vso kramo. Spet je bil ruzak težak, spust pa res zahteven. Po skalah je drselo in od mene je tekel pot. Ko sva se prebila do ceste sva si spet čestitala. Zdaj nama je zares uspelo.

Uroš Ravbar

h22 (157b.jpg (27918 bytes) Lokacija: Cotopaxi, Ekvador
Dolenjca na vrhu najvišjega aktivnega vulkana na svetu
V sklopu svoje poti z avtom okoli sveta (www.ravbar.t-media.si) se Novomeščana Kristina in Uroš Ravbar (člana Alpinističnega odseka Novo mesto) lotevata tudi nekaterih alpinističnih podvigov. Uroš je najprej smučal skupaj z Davom Karničarjem iz najvišje evropske gore Elbrus (5.632 m). V Nepalu pa se je priključil zasavski odpravi na Mera Peak (6.470 m) ter uspešno smučal iz vrha do baznega tabora.
V Andih pa sta Kristina in Uroš uspešno prišla na vrh najvišjega aktivnega vulkana na svetu – Cotopaxi (5.897 m), ki leži v Ekvadorju. Vzpon na Cotopaxi je v zadnjem letu postal veliko zahtevnejši kot prejšnja leta saj že več kot leto dni ni snežilo. Tako so odpravo ogrožale številne ledeniške razpoke in strmi ledeni odseki.
Vsa izmučena od vzpona sta Ravbarja priznala da je bilo težje kot sta pričakovala, saj so v zadnjem letu spremenili smer pristopa zaradi ledeniških razpok. Na določenih odsekih pa ju je presenetil izredno močan veter.

h22 (157b.jpg (27918 bytes) Hola!
Kako kaj? Ste preziveli naporne praznike? No, jaz sem jih tokrat malo
drugace kot ponavadi. Ampak lepo po vrsti.
Cuzcoja , kjer sem vsega skupaj prezivel kar 14 dni, sem tako
opravil tudi Inca trail, 4-dnevni treking proti
Machu Pichuju. Po
mnenju vecine turistov sila naporna zadeva; no meni se je zdel precej
lahek. Je bila pa super druzba, pa prelepa narava... in na koncu se
prihod do Machu Pichuja. In od fenomenalnega razgleda nanj ni ostalo
nic, ker je bila taka megla, da sem videl le par metrov pred sabo. Se
je pa zato kasneje zjasnilo in sem si v miru vse ogledal. Sam kraj je
le en malce vecji kup kamenja (verjetno marsikdo ne deli mojega
mnenja), je pa zato sredi prelepe narave.
Od tam sem se nato podal nazaj na jug Peruja v
Arequipo. Ceprav sem
imel hoje ze polno glavo, me je punca v agenciji prepricala, da grem
na 3-dnevni treking v Canjon
Colca, ki je baje drugi najglobji na
svetu. Pa sem spet hodil od 4-6 ur na dan.
In kot, da to se ni bilo dovolj, me je en tip v eni drugi agenciji
preprical, da je pa greh, ce ne grem na 6-tisocak Vulcano
(6075m). In tako sem spet celo noc zmrzoval v sposojeni in pretanki
spalki in nato stiri ure in pol sopihal proti vrhu. Pa je spet
osvojitev vrha poplacala vse napore, le zapiti ga nisem mogel, ker mi
je voda zmrznila v flasi. Nisem imel pa tokrat nobenih problemov z
visinsko boleznijo in tudi drugace je bilo precej lazje kot v Boliviji.
Seveda to se ni bilo dovolj in sem se tako se isti dan podal na
16-urno voznjo z avtobusom do
Lime. Po vec kot mesecu dni nad 3000
metri sem tako spet prispel do nadmorske visine 0. In ze mi je vroce...
h22 (157b.jpg (27918 bytes) Hola todos!!!
Zivljenje na drugi strani sveta tece dalje... in mi z njim... la, da
je verjetno tukaj precej bol pestro kot pa tam dalec doma...
Tako so me naslednji dan po mojem prvem javljanju okradli do nazga
(no, skoraj, moje sexy gate so mi le pustili...), sem pa zato ostal
brez Mini diska in pa predvsem brez fotoaparat!!!! In vseh slik!!! ...ma ni vazno, je ze pozabljeno...
Nato sem sel na worlds most dangerous road... in prezivel, pa se
fenomenalno je bilo... pa potem najvecji izziv do sedaj - je padel
Houtayna Potosi (ce smo natancni 6088 m). Sem parkrat skoraj
bruhal, pa sopel, ko se nikoli v zivljenju, pa se skoraj prsti so mi
zmrznili, ampak na koncu ga je le zmanjkalo in smo osvojili vrh!!!
Potem pa sem srecal se pet kolegov od povsod in ga sedaj ze teden dni
skupaj zuramo, tako da moje telo ze precej trpi... no, vsak dan imam
tudi tecaj spanscine, tu v
Couzco, kjer cakam, da se podam na pot proti slavnemu Machu Pichuju!!!
Kam pa potem bog si ga vedi, po vsej verjetno mal na
Amazonko, da ze
grem s teh 3500+ metrov nadmorske visine in pridem spet na polni zrak!
Vi pa le uzivajte!!!
h22 (157b.jpg (27918 bytes) Hola!
No, pa smo tam...
ocala, denar (cca 40$), mini disk, fotoaparat z vsemi slikami in karticami... se komapas... everything is fucking gone!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Ponoci na avtobusu... avstralcu se pasaport in kartico, pa aparat tudi, francozu kamero vredno 2000 EUR + pasaport...vsaj nisem sam v nesreci. Smo rekli, da se ga gremo danes napit!!!
No, da ne bo vse tako crno, sem vceraj spoznal eno lustno deklico iz La Paza, ki me prav sedaj razkazuje naokoli. In ker ne govori prav cist nic anglesko imam schnel kurz spanscine!
Juhhuhu, kako je fajn. Sedaj sem dejansko skoraj brez vseh skrbi, tako ali tako mi nimajo kaj vec vzeti! Pasaport bom pa kr pojedel, da bo na varnem...
Ha, ha, srecno vsem, pa zapomnite si, da so materialne stvari v zivljenju najmanj pomembne... vsaj to prepricujem sam sebe!

mex.plq2w.jpg (125874 bytes) Hola!
En prav prelep pozdrav vsem iz juga
Kot verjetno ze vecina vas ve, jo tokrat vandram naokoli po Juzni
Ameriki za dva dobra meseca in sicer od Cileja, preko Bolivije,Peruja, Ekvadorja do Kolumbije.
Tako sem na poti sele en teden pa sem posnel ze vec kot 300 slik.
Narava je tako neverjetna, fascinatna, da bi kar naprej drzal aparat v
rokah. Mi je uspelo pridit do visine 4800 m, pa slana puscava, gorska jezera, okoliski vulakni in 6 tisocaki...
Res vidis precej manj zanimivih stvari kot recimo v Indiji (ipak so
tukaj precej bolj razviti), ampak okolica odtehta vse!
Tudi druzba je zaenkrat super. Na zacetku sem se en vecer prav lepo
zakramljal z eno Parizanko, nato par dni vandral naokoli z eno
Norvezanko, sedaj pa z se dvema Avstralcema hitim proti La Pazu, kjer
naj bi ga totalno zazural saj ima eden od njih rojstni dan! Bomo videli...
Skratka, popotniski feeling je spet tu, tako da je cas, da odkrijem se
en kontinet in dodam se par glavnih mest na mojo listo!
Vam pa en prelep pozdrav v naso preljubo Slovenijo in uzivajte!

pru.drevo.jpg (20939 bytes)

za potovanje po Kolumbiji in Venezueli se priporoča cepljenje proti rumeni
mrzlici.(Zlasti, če boste potovali po ruralnih območjih). Cepiti se je
potrebno z enim odmerkom cepiva; potrdilo o cepljenju prične veljati šele
10.dan po cepljenju in velja 10 let. Cepite se lahko na Inštitutu za
varovanje zdravja RS, Trubarjeva 2 (IVZ RS), Ljubljana ali na Zavodu za
zdravstveno varstvo Koper; drugje cepiva nimajo.
Od ostalih cepljenj se priporoča cepljenje proti hepatitisu A. (Hepatitis
A je zlatenica, ki se prenaša z okuženo hrano in vodo oz. preko umazanih
rok. Po načinu prenosa sodi med črevesne nalezljive bolezni). Proti bolezni
se zaščitimo z dvema odmerkoma cepiva. Prvi odmerek se priporoča vsaj 14 dni
pred pričetkom potovanja na endemično področje, drugi pa čez 6 do 12 mesecev
po prvem odmerku. Pridobljena odpornost proti bolezni traja vsaj 20 let.
Zlasti za potovanje v Kolumbijo se priporoča tudi cepljenje proti tifusu.
Potreben je en odmerek cepiva, ki varuje pred boleznijo 3 leta.
Proti hepatitisu A, tifusu in tetanusu se lahko cepite na zavodih za
zdravstveno varstvo ali IVZ RS.
Tako kot pred vsakim daljšim potovanjem se priporoča, da preverite, kdaj
ste bili nazadnje cepljeni proti tetanusu. V kolikor je od zadnjega
cepljenja preteklo več kot 10 let, se priporočavsaj en odmerek cepiva.
Za potovanje v južno Ameriko (oz. Kolumbijo in Venezuelo)se priporoča tudi
zaščita s tabletami antimalarikov.
Od ostalih "težav" na potovanju je najpogostejša t.i. potovalna driska.
Priporoča se uživanje čim bolj"varne"hrane, to je hrane, ki je dobro
toplotno obdelana in pitje pijač,ki so industrijsko pripravljene.
Za lajšanje driske se priporoča kinolonski antibiotik,ki ga vzamete samo v
primeru, če se pojavi huda driska in praški za pripravo raztopin za
rehidracijo kot je npr.Nelit. Antibiotik vam lahko predpiše izbrani zdravnik
ali zdravnik na zavodu ali inštitutu.
Za cepljenje na IVZRS se morate vnaprej naročiti, na ZZV Ljubljana
naročanje ni potrebno.
Delovni čas ambulante ZZV Ljubljana je vsak delovnik od osme do pol druge
ure, ob torkih do pete ure.

pru.drevo.jpg (20939 bytes) Dober dan!
V prejšnjem letu (oktober, november) sem potoval po
Južni Ameriki in med
drugim prišel tudi v La paz glavno mesto
Bolivije. Prvega dne je bilo se vse v redu saj sem si zaradi bližine večera lahko ogledal le bližnjo okolico hotele
in poiskal pralnico. Vse poceni in u redu, vključno z restavracijo, kjer ne strežejo samo perutnini, ampak tudi govedino, lame, ribe,...
No drugi dan pa sem si zaželel ogledati mesto zato sem si najel taksi, ki me je odpeljal do lunine doline (Luna valley), nato čez bogati del mesta in nato na
razgledno točko nad mestom. Do tle vse v redu, cena tudi zlo ugodna. Potem pa sem se z vrha (na vrhu so revnejši predeli) napotil peš v nazaj v center.
K meni je pristopil malce zavaljeni možakar v civilu, se predstavil z izkaznico kot policist in rekel da sem sumljiv in da me mora odpeljati na policijo, da me
preiščejo zaradi drog. (Govoril je angleško, ker špansko ne obvladam). Prav tako je ustavil se enega "turist", ki se je predstavil kot Čilenec. Nakar je
policist ustavil taksi in zahteval, da se odpeljemo do policijske postaje.
Nakar se je taksi na obrobju ustavil in so me oropali.
Vso zadevo sem prijavil lokalni policiji (policia turistica), kjer sem med slikami celo zagledal svoje roparje. Povedali so mi da ne morejo ničesar
ukreniti, ker so vsi trije državljani Peruja in hodijo čez mejo samo ropat!
Nasvet pa je sledeč:
1 v Boliviji nimajo civilnih policajev, vsi nosijo uniforme
2 zahtevajte zmerom da vas odpeljejo na Policijsko postajo (čeprav je to ko si že obkoljen s tremi malce težje)
3 zahtevajte da vas odpeljejo z avtomobilom, ki je policijski (ne z taksijem)
4 ko hodiš po mestu imej čim manj denarja s sabo, bolj varen je v hotelu
Ostal sem brez cca 200 USD, tako da sem razmišljal ce se mi prijava sploh splača, vendar je zanimiva zaradi potrdila, ki ga dobiš od policije!
Lep dan

Hvala za opozorilo. Če ne drugega, bo kateri od popotnikov zato malo bolj pazljiv. Fantazija prevarantov in tatov je neizčrpna in vsak dan se domislijo kakega novega trika.


Južna Amerika 04: Venezuela - Caracas - Maracay - Pto. Colombia - Puerto de la Cruz - Tucupita - Orinoko - Caracas - Merida
Kolumbija - Bogota - Popayan/ Silvia/ Coconuco – Ipiales - Las Lajas
Ekvador - Tulkan - Otavalo - Quito - Banos - Huaquillas
Peru -Tumbes - Truhillo - Chimbote - Huaraz - Lima - Ica - Nasca - Pisco - Chacao - Lima

ja31.jpg (55261 bytes) ja32.jpg (39186 bytes) ja33.jpg (35513 bytes) ja34.jpg (47102 bytes) ja35.jpg (28861 bytes) ja36.jpg (21651 bytes) ja37.jpg (50279 bytes) ja38.jpg (40973 bytes) ja310.jpg (46418 bytes) ja311.jpg (20894 bytes) ja312.jpg (28791 bytes) ja313.jpg (51610 bytes) ja314.jpg (56544 bytes) ja315.jpg (29160 bytes) ja316.jpg (29535 bytes) ja317.jpg (29386 bytes) ja319.jpg (29391 bytes) ja320.jpg (42309 bytes)


ja314.jpg (56544 bytes)   Peru: GRINGO NA SVETLEČI POTI

         ...Že tako ne najbolje razpoložena, sva zjutraj v Ayacuchu izvedela tole: uporniki so spet pobili nekaj potnikov in zato zaenkrat ni avtobusov naprej. Prvi avtobus, ki bo morda vozil, bo odpeljal v petek popoldne. Bil pa je torek zjutraj! Kaj pa zdaj? Druge poti ni - edina možnost, ki ostane, je vrniti se v Limo in potovati po obali.
          Pa se je le pojavil rešitelj: tovornjak, ki je sicer dražji od avtobusa in hudo neudoben, zato pa bo odpeljal že čez pol ure. No ja! Vožnja bo trajala kakih 10 ur - morda manj, od Andahuaylasa naprej pa bo prav gotovo vozil kak avtobus. To so sicer obljubljali že prejšnji dan, a upajmo, da  tokrat resno mislijo.
          Prvih nekaj ur sem stal in se z vsemi štirimi držal za ograjo in za osrednji drog. Kasneje sem si prizadeval sedeti na zviti spalni vreči, pa mi to ni najbolje uspevalo, ker je tovornjak prav nemarno poskakoval po kamniti cesti, moj sedež pa ni hotel držati ritma z njim.
          Včasih smo s kamnite zavili na zemeljsko pot. Tam nas je sicer manj premetavalo, ampak enkrat se nam je to krepko maščevalo. Več kot dvajset minut smo porivali kamion naprej in nazaj, preden smo ga izkopali iz blata.
          Na policijske kontrole smo se kmalu navadili - v vsaki vasi je bila rampa, kjer smo se ustavili, voznikov pomočnik je uslužno tekel v kolibo kjer je bil policijski ali vojaški generalštab, potem se pa ponavadi dolgo dolgo ni zgodilo nič, le pomočnik je sem ter tja spet pritekel in odtekel, ker je oblast zahtevala še kakšen papir. Navsezadnje se je primajala še njegova visokost dežurni (v precej posvaljkani uniformi), nas zaničljivo premerila, se malo znesla nad enim ali dvema kmetoma, se še malo važila okrog šoferja, nas pustila še nekaj minut čakati, potem je pa končno le milostljivo pomignila, mi pa smo hvaležno odropotali naprej mimo še dveh ali treh grdogledih stražarjev. Ker so vasi tam zgoraj k sreči precej redke, smo vedeli, da bo vsaj naslednje pol ure mir.
          Na eni od kontrol sva se morala vpisati v knjigo. V zadnjem mesecu in pol je šlo tod mimo samo pet gringov: trije Švicarji in dva Španca.
          Tisti, ki poznajo Murphyjev zakon, vedo, da stvari nikoli ne gredo tako slabo, da ne bi mogle iti še slabše.
          "Kam pa greš?" se je zadrl oficir na našega voznika, "ali ti nisem že prejšnji teden povedal, da tukaj do nadaljnjega ni nobenega prehoda več?  
"Vsi dol s kamiona!" se je obrnil proti nam in nisem se mogel načuditi, kako strumno so vsi začeli skakati dol in brskati po culah ter vleči ven svoje dokumente.
          "Najbrž bomo morali nazaj", mi je pojasnil sopotnik, ko sem ga vprašal, zakaj so vsi tako zaskrbljeni. Upal sem, da se moti, kajti drugega za drugim so nas spuščali skozi rampo in zelo natančno pregledovali papirje in pisali sezname. Trajalo je skoraj uro. Spet smo čepeli na drugi strani in upali, da bodo spustili še tovornjak. Vendar namesto odrešilnega: "A delante!"  je pokopal naše upe uničujoč: "Atras! - Nazaj!" Krasno! Čaka nas najmanj tri dni vožnje nazaj do Lime, potem pa lahko šele začnem svojo pot!
         Šli smo nazaj do tovornjaka in sklenili, da še ne bomo obupali. Prva delegacija se je od glavnega šefa vrnila z dolgim nosom. Tudi šofer se ni dosti bolje odrezal. Tretja sva bila na vrsti midva, kot edina predstavnika gringovske rase. Medtem ko sem vojakom na široko razlagal o tradicionalno imenitnih odnosih med našima državama in o svojih neagresivnih turističnih namenih, so pritisnile še senjore s polcilindri na glavah in tulečimi otroki na hrbtu...


jamerika11.JPG (35635 bytes) jamerika12.JPG (18474 bytes) jamerika13.JPG (29401 bytes) Belo plava neskoncnost
Na svetu je veliko ljudi, ki bi si želeli potovati bolj kot karkoli na svetu, pa za to nimajo možnosti. Nekateri jo imajo, vendar so jim bolj pomembne druge stvari. Redki pa so tisti, ki imajo možnost in jo z vsem srcem izkorišcajo. Jaz sem eden od slednjih in za to sem Bogu z vsem srcem hvaležen.
Med študijem sem si vzel eno leto 'off' z namenom izkoristiti ga za potovanje in se s polno paro lotil dela. V kratkem sem si našel zaposlitev in po šestih mesecih sem nacrtoval potovanje na Kitajsko za tri mesece. Vsi vemo kaj se je s Kitajsko zgodilo (SARS) in šest mesecni nacrti in priprave so mi padli v vodo in sicer tri dni pred odhodom. Vendar sem se odlocil ne vreci puške v koruzo in se po moji presodi odlocil za drugi najbolj zanimivi kontinent –
Južno Ameriko. Vendar je bilo vse na vrat na nos in vse kar sem vedel o Južni Ameriki je bilo v LPju, ki sem ga kupil nekaj dni pred odhodom, pa še takrat ga zaradi tisocih problemov, ki so se zgodili zadnji teden, nisem uspel niti odpreti, kaj šele prebrati. Tako sem informacije zacel zbirati šele, ko sem bil dejansko že tam. Med branjem vodica, raznih prospektov ter iz pogovorov s kolegi backpackerji sem znova in znova zasledil ime nekega kraja. In po žarecih oceh pripovedovalcev sem se za trdno odlocil, da tega kraja ne zgrešim za nic na svetu. Ta kraj so Salar de Uyuni v Boliviji…

jamerika21.JPG (15840 bytes) jamerika22.JPG (17721 bytes) jamerika23.JPG (20619 bytes)
Najprej je bilo treba priti v mesto
Uyuni, ki je v neposredni bližini solin. Tam se v eni izmed tisoc agencij dogovorite za organiziran 3 – 4 dnevni izlet in z malo srece se lahko že naslednji dan predstavljate pisani drušcini bacpakerjev iz celega sveta in to v terencu, ki je na poti k solinam. Z barantanjem ne dosežete veliko, vendar si nekako lahko priborite da so nekatere stvari (dodatna spalna vreca, vstop v park…) že vkljucene v ceno.
Prva postaja na izletu so bile seveda znamenite soline, za katere lahko recem, da je nekaj najbolj norega, kar sem v življenju videl! Na tem mestu je bilo pred davnimi casi slano jezero, ki je skozi tisocletja izhlapelo, tako da je ostala samo še sol. Tam kjer je prej stalo jezero je bila sedaj ogromna plošca soli, ki je trdna kot led in popolnoma ravna z redkimi gorami daaalec na obzorju.. Vtisi so približno taki: kolikor dalec lahko seže oko se lahko vidita samo dve neskoncni ravnini. Ena pripada nebu, ki ima zaradi višine (od 3500m naprej) kristalno cisto modro barvo, brez enega samega oblacka. Druga pripada zemlji, ki je zaradi soli snežno bela, brez najmanjšega madeža. Ti dve ravnini se razprostirata kamorkoli se obrnemo in kakor da si želita postati eno, se nekje dalec na obzorju koncno stikata. Zaradi zelo redkega kisika, so barve neverjetno razlocne in mocne, da svetloba že kar malo bode v oci, vse skupaj nam pa seveda projektira neverjetno sliko! Ta cudežna lepota je na mene naredila velikanski vtis, in ko sem se znašel sredi vsega tega, nisem vedel ali naj se tekoc z razširjenimi rokami na ves glas derem do sladke onemoglosti, ali naj se nekje usedem in v popolnem miru uživam v božanski lepoti. Na sreco sem naredil slednje in to je bila izkušnja, ki jo bom pomnil vse življenje…
V neskoncni belini so posejani zelo redki otocki z edinim rastlinstvom na tem obmocju. To so kaktusi, ki zrastejo tudi do dvanajst metrov visoko, kar pomeni da so stari tudi do 1200 let in tako seveda spada pod zašcitene parke. Pravzaprav je pravi cudež da na takem obmocju sploh kaj uspeva, saj so temperaturne razlike naravnost ekstremne. Podnevi zna biti tudi do trideset stopinj, medtem ko nocne temperature znajo pasti tudi do minus 200C! Mraz je tudi edini minus na tem izletu, vendar kot sem že omenil, do ektremov pride le ponoci in zgodaj zjutraj, kasneje se vsa stvar pogreje, tako da smo lahko že v kratkih rokavih, pa še lepo barvo smo vsi skupaj dobili. Sam sem bil obut le v poletne sandale, ker so mi trecking cevlje ukradli nekje v Boliviji. Vendar z dodatnimi tremi pari debelih nogavic ni bilo prevec hudo…
Poleg solin smo na tem izletov videli tudi številne druge fascinantne oblike pokrajin, kot tudi številne barvne lagune, od katerih je bila
Laguna Verde oziroma Zelena laguna meni najljubša, mogoce zaradi okoliških gora, ki na gladino jezera projektirajo svojo popolnoma zrcalno sliko. Spali smo v preprostih hišah, ki so bile zgrajene na takih krajih, da sem se dolgo v noc spraševal in skušal dojeti, zakaj bi nekdo sploh gradil tam hišo, oziroma kaj ljudje tam sploh pocnejo, ker smo bili dobesedno sredi nicesar! Da je potovanje bilo še bolj zanimivo, nam je vsake toliko casa šlo na terencu nekaj po gobe, tako da smo se spraševali, ali bomo sploh še uspeli speljati. Vendar se je naš šofer izkazal kot boljši mehanik kakor vodic (ja, bil je vse troje) in vedno smo uspeli nadaljevati pot…
Info: Mesto Uyuni leži na jugozahodnem delu Bolivije, do tja se brez težav pride z avtobusom oziroma vlakom. Za štiri dnevni izlet pri agenciji Briso sem placal 80$. Cene so po agencijah vse iste, s tem da imajo nekatere v ceno vec vkljuceno (morate vprašati!). Ne pozabite toplih oblacil in soncnih ocal!! Hrano smo imeli odlicno, s tem da so se nekateri pri drugih agencijah cez njo pritoževali. Vize za vstop v državo nisem potreboval. Za dodatne informacije:

Edvin Ramic
Tel: 031/349-084

pru.drevo.jpg (20939 bytes) Pozdravljen Janin,
Za kakršnokoli info. o, pri nas premalo znani
Kolumbiji, sem tako tebi, kot
bralcem in gledalcem na razpolago po mailu
Popotniški pozdrav!
Od Kolumbije zadet Klemen:
V decembru 2000 sva s Tanjo potovala po Kolumbiji.
Iz Bogote v Manizales, Medellin, Cartageno, Isla Rosario, St. Marta, Ciudad Perdida, polotok La Guajira, park Tayrona. V začetku januarja sem se iz Bogote vrnil nazaj domov, Tanja je nadaljevala pot naprej v Venezuelo in Brazilijo. Kolumbijo sva doživela kot deželo prijaznih, odprtih ljudi,
navdušila naju je tudi narava in hrana.
Držala sva se pravil. V večjih mestih ponoči nisva kolovratila po praznih
ulicah, o trenutni situaciji sva se pozanimala pri domačinih. Celotno
potovanje je minilo brez problemov, nobenega poskusa kraje ali celo kaj
hujšega nisva doživela. Celo berači niso bili vsiljivi, kot so marsikje
drugje po svetu.
Potovala sva izključno z javnimi prevozi (avtobusi, jeepi,..) in celo z
Za prenočišče sva si izbirala najcenejše hotele, običajno iz
"Lonelyplaneta", v Tayroni in La Guajiri sva kampirala.
CENE: 2.000 COP = 1 USD
Park Tayrona: vstopnina: 6.000 COP/ 1 vstop
spanje v mreži (kamp Bukaru poleg kampa el Paradiso): svoji: 5.000 COP, najeti 6.000 COP
Hoteli: 5.000 - 18.000 COP /2 osebi
Hrana: Kosilo: od 2.500 COP naprej, 1/2 l sveže zmiksanega sadnega soka
1.000 - 1.500 COP, voda ca 2.000 COP za 1,5 - 5 l.
Izleti in ture: Isla Rosario: 1 dnevni izlet s čolnom in kosilom: 25.000 -30.000 COP/os
Ciudad Perdida: 6 dnevni treking po džungli na višino
1200 m. Osebno prtljago nosiš sam. Hrano, hamocke in mreže za komarje mule
in konji. Proti doplačilu tudi os. prtljago. Cena: 260.000 COP (130 USD) /os.
V ceno sta všteta tudi kuhar in vodič. Info. v hotelu Miramar v St. Marti,
kjer turo 1x tedensko tudi organizirajo.
Prevozi: Medellin-Cartagena, klimatiziran, z zajtrkom, 13 ur: 50.000 COP
St. Marta-Bogota: Coche bano: 60.000 COP, climatizado,TV, 14 ur 70.000 COP
Na dan sva v povprečju zapravila 18 USD (vključeno je vse razen letalske
Cene v "Lonelyju" kar držijo, če pa se malo pogajaš, pa plačaš še manj.
Nekje sem prebral, da so kolumbijci najsrečnejši ljudje na svetu. Razen 25%
tistih, ki so na robu preživetja, so verjetno res.
Hasta luego Colombia!

Hvala za pismo in koristne informacije! Še bolj bom vesel, če boš opisal kakšen dogodek in morda priložil kako preskenirano sliko. Objavil jih bom v reviji, ali na spletni strani.



pru.drevo.jpg (20939 bytes) Zdravo Janin!

Tukaj je še malo daljši opis moje poti po Čilu.

Torej 16. Decembra 1998 sem odšel na pot oz. smo šli na pot. Z letalom smo leteli z Brnika do Frankfurta in potem v Buenos Aires in šele od tam v Santiago de Chile. Pot je trajala okoli 15 ur. Torej še isti dan, ko smo prišli v Santiago de Chile smo se ratdelili v skupine po dva in dva in odšli k družinam, ki so naš že čakale. Jaz in moj prijatelj sva dobila izredno dobrosrčno družino (Slika: Happy Family), ki je pa imela manjši problem in sicer, da ni nihče v družini imel niti malo pojma o angleščini. Tako smo se prve dni sporazumevali s kretnjami in s slovarji, vendar smo se dokaj hitro naučili, mi malo špansko, oni pa malo angleško. In tako smo s to družini ogromno prehodili in prevozili po samem mestu. Santiago de Chile je namreč velemesto (Slika: Santiago de Chile) in tako smo iz enega dela mesta na drugega potrebovali tudi po nekaj ur.

Po štirih dneh tukaj smo se vse skupine oz. cela slovenska odprava zopet zbrali na nekem stadionu, kjer smo taborili in od tam imeli pohode in izlete v okolico Santiaga. Tako smo enkrat šli v Ande (Slika: Chile - land), predvsem pa smo raziskovali samo mesto (znamenitosti Santiaga).

Po teh sedmih dneh smo odšli na prizorišče 19-ega svetovnega srečanja skavtov. Tam smo imeli tudi veliko aktivnosti in sicer vse so se dogajale izven mesta. Namreč samo prizorišče je bilo okoli 60km oddaljeno od samega mesta. Tako smo imeli veliko pohodov v naravo in podobnih stvari, predvsem pa smo se na tem srečanju spoznavali skavti med sabo, saj so tukaj bili skavti s celega sveta in si tako na enem mestu lahko videl najrazličnejša izročila itd.

Po tem srečanju pa smo odšli zopet v Santiago de Chile. Tam smo ostali le nekaj dni. Enkrat smo takrat šli še v Ande in sicer v kanjon reke Maipo. Potem pa smo z avtobusi odšli najprej do Pacifika in sicer do Valpraisa in Vina del Mara (najpomembnejših čilenskih turističnih obmorskih mest ). Potem pa smo se odpeljali z avtobusi ob obali proti jugu in sicer 600 km bolj južno do mesta Temuco. Tam smo obiskali tudi neko indijansko vas, ki pa je bila več ali manj prazna. Bila je skoraj kot mesto duhov, le redko kje si srečal kakšnega človeka. Nato smo obiskali še tamkajšnji vulkan. Sicer je na tistem območju cela vrsta vulkanov. Po tem zadnjem obisku smo se odpravili le še do Santiaga de Chile in potem nazaj proti Evropi.

Slika:Happy Familly.jpg (33889 bytes) Happy Family
Družina pri kateri sva s prijateljem preživela štiri nepozabne dni in spoznala ogromno število novih prijateljev. Res enkratna družina in prav rad bi jih še enkrat obiskal.
Santiago de Chile.jpg (29963 bytes)
Santiago de Chile
Velemesto Santiago de Chile - glavno mesto države Čile. Res ogromno mesto!
Chile - land.jpg (45234 bytes)
Chile - land
Čilenska pokrajina v Andih; ob vznožju Andov in sicer na takšni geografski širini kot leži tudi glavno mesto Santiago de Chile. Kajti južneje je vse bolj zeleno, severneje pa vse bolj rjavo (?) - pravzaprav brez rastlinstva (puščava Atakama).
To je to. Hvala Janin!


pru.drevo.jpg (20939 bytes) BAJK TITICACA, avgust 2004
Ce me kaj vedno prevzame v Juzni Ameriki, je to pozitivna energija, ki jo oddaja jadransko modro jezero Titicaca. Obsla me je ideja, da bi ga s kolesom obkrozil. Tone je bil za. Pepe tudi. In smo zaceli...
Startali smo v Copacabani, mestecu ob jezeru Titicaca, na 3810 metrov nadmorske visine. Prijetno je in predvsem blizu otoka Sonca, na katerem se je po legendi rodil prvi Inka, Manco Capac (v 12. stoletju). Lezi med dvema hribckoma in pogled z bliznjega klanca zelo spominja na pogled na Rio de Janeiro. Od tod tudi ime najbolj znani plazi na svetu. In tu smo zaceli naso kolesarsko avanturo. Imeli smo zelo povprecen zemljevid Peruja (in ne jezera!), nobenih informacij kako preckati mejo, kam piha veter in na koliko kilometrov si sledijo vasi. Skrbela nas je predvsem zgornja stran jezera, ki je popolnoma nepoznana in kamor zaide le kaksen ducat popotnikov in kolesarjev na leto. Imeli smo en sotor, ampak za dve osebi. Pa dva armafleksa. Popolne opreme torej ni bilo. Noci pa so zelo zelo mrzle.
POT: Zamislili smo si, da bi pot prekolesarili v nasprotni smeri urinega kazalca, nekako takole: Copacabana-Achacachi-Puerto Acosta (meja)-Moho-Huancane-Puno-otoki Uros-Ilave-Juli-Yunguyo-Copacabana. Priblizno deset dni, dobrih 500 kilometrov. Ampak to so bile zelje, racuni brez krcmarja. Ze tretji dan smo krenili s poti in naredili enega najlepsih kolesarskih spustov (kar se pokrajine tice), v Sorato. Peti dan, ko bi morali v Puertu Acosti zapustiti Bolivijo in vstopiti v Peru, smo zaradi formalnosti morali obrniti nazaj v Copacabano (piz... jim m...; stokrat smo vprasal, al je na meji kdo, ki bo pozegnal pasport in 99krat dobili pritdilni odgovor - izkazalo se je, da je bil edini resnicoljuben odgovor tisti, ki je rekel, da ne ve!). Ta dan je zacelo nagajati tudi vreme. Iz Copacabane smo potem morali nadaljevati v smeri urinega kazalca, preko meje v Peru in preko Puna in plavajocih otokov Uros, do meje z Bolivijo. Tako smo naredili nekaksen klescasti kro g. Toliko o poti.
NOCITVE IN HRANA: Kot se je izkazalo, je bil strah pred tem, da na poti ne bi bilo dovolj his s streho nad glavo in hrano, popolnoma odvec. Sledile so si namrec na nekaj kilometrov, v najslabsem primeru smo morali kolesariti kaki dve uri med njimi. Se bolj presenetljivo (in dobrodoslo) je bilo dejstvo, da so povsod imeli celo "turisticni" objekt za prenocitev (vecinoma najnizjega moznega kakovostnega razreda). Tako smo prvo noc v San Pedru ob ozini Tiquina prespali v hotelu, katerega smrad je celo presegel nasega. Ze naslednjo noc pa smo spali v luksuznem hotelu v Achacachiju, z vroco vodo. Za isti denar (cca. 350 SIT). Sploh so bile nocitve na celi poti poceni (200 do 400 SIT), pravtako kosila (cca. 75-200 SIT) in piscanci (cetrtina piscanca s krompirjem in juhico, za 150 SIT). Vse skupaj nas je prislo krepko pod deset dolarjev na dan, pa smo vsakic zalili s pirckom.
OSTALE NEVSECNOSTI: Bolj kot vreme in streha nad glavo so nas zaceli skrbeti presneti psi. Ze prvi dan smo imeli bliznje srecanje z zelo jeznim crnodlakim psom, ki se je iz cistega miru, ko smo drveli po klancu navzdol, pognal za nami. Sploh nisem vedel kaj storiti. Tako hitro po mojem se nikoli v zivljenju nisem pedaliral. Se dobro, da je po nekaj deset metrih pes omagal. Ampak kaj, ko bo pes stekel, ko se bomo pocasi plazili po klancu navzgor?
KAKO SE BRANITI PRED PSI?: Srecali smo kar nekaj kolesarjev in jih malo povprasali, kako kaj s psi na poti. Veliko mrtvih na cesti, so rekli (tako, kot skacejo v kolesarje, skacejo tudi v avtobuse, tam imajo pa manj srece!). In povedali kar nekaj nacinov, kako jim ubezati: hitro mimo njih, tako kot smo naredili mi, drugi so se ustavili in med psa in sebe postavili kolo. Ponavadi se je pes tudi ustavil in po nekaj secundah lajajoc zapustil cesto in se zleknil nazaj v senco. So pa tudi taki, ki potujejo s kamni v zepu in potem nakazejo, kot da ga bodo vrgli v psa (sistem deluje!). Spet drugi priporocajo palico, s katero naj bi udrihali po psu. So pa tudi taki, ki kolesarijo s kosi mesa v zepu. Baje vse deluje. Ampak kasneje sem pri domacinih videl, da ni potrebnih nobenih pripomockov, saj se pes vedno le pribliza, laja in kaze svoje grde cekane ter se po nekaj metrih umakne. Sicer prav nic prijeten prizor, ampak se ga navadis. In kolesaris v svojem tempu nap rej.
PROBLEMI NA MEJI: Na poti proti Bolivijsko-Perujski meji v Puertu Acosti smo policaje, vojake in ostale uradnike sprasevali, ali je problem prestopiti mejo in ali nam bodo pozigosali nase potne liste na meji. Brez problema, je bil odgovor. Prepricani, da je res tako smo peti dan prikolesarili v Puerto Acosta. Na carini za kamione sem povprasal, kje je imigracijska pisarna, in rekli so mi, da na glavnem trgu. Pa smo tam nasli le policaje, ki so nam prijazno povedali, da ze dve leti imigracijska pisarna v Puertu Acosti ne obratuje. Po zig je potrebno v La Paz. Da ne bi slucajno postali nezazeleni turisti v Peruju ali Boliviji, smo se z busom naslednji dan vrnili v Copacabano in nadaljevali pot v obratni smeri, preko najbolj pogosto preckane meje med drzavama (Casani-Yunguyo). Ze v prvih kilometrih v Peruju pa smo dobili novega sovraznika - veter. Kolesarjenje v veter je hujse kot v klanec! V klanec vsaj vem zakaj garam, tako pa je bila pred mano ravna asfalt na cesta, gonil sem kot nor, slo ni pa nikamor!
S KOLESOM NA PLAVAJOCE OTOKE? - SAJ STE NORI!: V Punu smo kolesa vkrcali na coln, ki nas je popeljal 40 minut stran, na iz trsja narejeni plavajoci otok Jacha Tato (Veliki Oce). Ravno na noc polne lune. Kako lepo je bilo, ko je luna vzsla iz jezera, drugi dan pa se sonce (medtem ko je isti trenutek luna padla nazaj v jezero) si lahko samo mislis. Popolna tisina, bozanski mir, sonce in luna. Eden tistih trenutkov, za katere bi zelel, da trajajo vecno.
QUEST FOR PUSI: Sledil je del poti, ki je bil na zemljevidu zelo povrsno narisan. Nekako preko Pusija smo zeleli iti. Pusi! Pusi! Pusi! Mogoce zato, ker ze dolgo nismo videli svojih zensk, ime pa tako lepo spominja na tisti del, ki ga tako pogresamo (no, vsaj jaz sem ga!)? Ne vem zakaj smo bili tako trmasti, saj so nam domacini govorili, da je bolje iti malo bolj vzhodno ali pa malo bolj zahodno. Ne, mi smo zeleli direktno. In jasno nas je ujela tema. Pusi pa od nikoder. "Za hribom!", so nam rekli. In obstali smo v vasi, edini na poti brez hotelcka ali kaksne prijazne druzine, ki oddaja sobe. Zgubljeni smo hodili po njej in sprasevali domacine, ko se nas je nek mladenic le usmilil in ponudil svojo sobo, tik nad prasici, ovcami, kravami in psom. Postregli so nam se z vecerjo in andsko folk glasbo. V zivo, saj je mladenic s svojimi kolegi vadil, medtem ko smo mi srebali kokin cajcek.. En kup srece v majhni nesreci. Naslednji dan pa napad na Pusi. Kako do tja ? Domacini so imeli tri razlicne odgovore (kot vedno in ponavadi nobeden ni pravi!). Udarili smo direktno in uspelo nam je - po prasni poti smo le prodrli v Pusi. In kaj je bilo v Pusiju? Nic, eno solidno kosilo in nobene pusi...
ZAKLJUCEK: Enajsti dan, po 582 prevozenih kilometrih, nam je le uspelo priti v obmejno mesto Ninantaya, na drugi strani Puerta Acoste, kjer smo se morali prvic obrniti. Zadovoljni in presrecni, da smo se odlocili za tako lepo in neverjetno pisano pot, smo nazdravili z Arequipeno (pivo) in si privoscili se zadnjega pecenega piscanca (pollo broaster). Tone je potem odsel nazaj v Bolivijo, kjer ga je cakalo se nekaj zanj neprevozenih kolesarskih kilometrov, midva s Pepetom pa sva odsla proti Arequpi, ki je ravno v tem casu praznovala svojo 463. obletnico. Glavni sponzor pa je bila pivovarna Arequipena. A je treba sploh se kej napisat?
pru.drevo.jpg (20939 bytes) Uros Kastelic urosk@yahoo.com
1. Nekaj o venezuelskih obcestnih stranišeih

Z avtobusom smo povsem na zaeetku potovali od Caracasa do Puerto La Cruza. Po približno treh urah vožnje smo se ustavili na eni od obcestnih postojank. Že ko si stopil iz avtobusnega „zmrzovalnika“ v kaksnih 10cm globoko blato, te je v nosu zašeemelo od smradu, ki se je širil iz okolice. Nekaj teh „prijetnih“ vonjav je prihajalo od pomij, ki jih meni nie tebi nie odmetavajo kar vsepoprek. Veeji del pa se je širil z javnega stranišea: prostor 4mx4m, obdan s koritom. Ja, tistim „ta pravim“, betonskim, brez odtoka. V njem pa na kilograme narezanih pomarane in limon - oeitno cenejša rešitev od vodnega odplakovanja. In tukaj se je opravljalo tako malo kot veliko potrebo, drug ob drugem, brez pregrad.


Južnoameričanke slovijo po svoji lepoti. So pa te punce tudi izredno odprte. Večkrat so pristopile k meni in me vprašale, koliko je ura. Ko me je tako ogovorilo tretje dekle, se nisem več trudil s pojasnjevanjem koliko je ura v španskem jeziku, pač pa sem jim povedal, kdo sem in od kod prihajam. Finta z uro je le pristop, ki smo ga mi uporabljali v srednji šoli, tam pa očitno še vedno zažiga. In to uspešno.
pru.drevo.jpg (20939 bytes) Bolivija Policisti ki ropajo
Dober dan!
V prejsnem letu (oktober, november 2002) sem potoval po Juzni ameriki in med drugim prišel tudi v La paz glavno mesto Bolivije. Prvega dne je bilo se vse uredu saj sem si zaradi blizine vecera lahko ogledal le bliznjo okolico hotele in poiskal pralnico. Vse poceni in uredu, vkljucno z restavracijo, kjer ne strezejo samo perutnini, ampak tudi govedino, lame, ribe,...
No drugi dan pa sem si zazelel ogledati mesto zato sem si najel taksi, ki me je odpeljal do lunine doline (Luna valley), nato cez bogati del mesta in nato na razgledno tocko nad mestom. Do tle vse uredu, cena tudi zlo ugodna. Potem pa sem se z vrha (na vrhu so revnejsi predeli) napotil pes v nazaj v center.
K meni je pristopil malce zavaljeni mozakar v civilu, se predstavil z izkaznico kot policist in rekel da sem sumljiv in da me mora odpeljati na policijo, da me preiscejo zaradi drog. (Govoril je anglesko, ker spansko ne obvladam). Prav tako je ustavil se enega "turist", ki se je predstavil kot Cilenec. Nakar je policist ustavil taksi in zahteval, da se odpeljemo do policijske postaje. Nakar se je taksi na obrobju ustavil in so me oropali.
Vso zadevo sem prijavil lokalni policiji (policia turistica), kjer sem med slikami celo zagledal svoje roparje. Povedali so mi da ne morejo nicesar ukreniti, ker so vsi trije drzavljani Peruja in hodijo cez mejo samo ropat!
Nasvet pa je sledec:
1 v Boliviji nimajo civilnih policajev, vsi nosijo uniforme
2 zahtevajte zmerom da vas odpeljejo na Policijsko postajo (ceprav je to ko si ze obkoljen s tremi malce tezje)
3 zahtevajte da vas odpeljejo z avtomobilom, ki je policijski (ne z taksijem)
4 ko hodis po mestu imej cim manj denarja s sabo, bolj varen je v hotelu Ostal sem brez cca 200 USD, tako da sem razmisljal ce se mi prijava sploh
splaca, vendar je zanimiva zaradi potrdila, ki ga dobis od policije!
Lep dan
Decembra se odpravljam v Peru in Brazilijo.

Za vstop v državo potrebujem potrdilo o cepljenju proti rumeni mrzlici. Ker je cepljenje v Trstu cenejše, bi prosila za telefonsko številko bolnišnice, ki to opravlja in je že bila objavljena na teh straneh (še neprenovljenih).
Najlepša hvala!
Pa si ti sigurna, da rabis potrdilo? Vprasam zato, ker sem bil v Braziliji 2x pa tudi v Peruju in drugih juznoameriskih drzavah, pa nikjer niso zahtevali tega potrdila... Vseeno...
Res pa je, da se pojdi cepit NE GLEDE na to ali rabis potrdilo ali ne... ne vem pa ce se ti splaca samo zaradi cepljenja proti rumeni mrzlici voziti do trsta (razen ce si primorka)...
Naslednje poletje se s odpravljam v Južno Ameriko in sicer če bo le mogoče v
Peru. Zanima me kje bi lahko dobila poceni letalsko karto oz. da bi bil cel let organiziran in ne samo en del.A mogoče kdo ve koliko stane karta?
Med poletnimi pocitnicami bos tezko dobila poceni letalske karte! Meja naj ti bo od 14-20.6, ko najvec firm podrazi letalske, ne dobi pa se vec budget kart...
Za peru poleti lahko racunas na letalsko od 140.000 SIT naprej (sam sem dal leta 2001 160.000 SIT skupaj s taksami z Lufthanso (v eno smer Bogota, nazaj Lima). Pristeti moras se takse! Firme: Lufthansa, Iberia, Air France (ko sem sam potoval so imele te firme se sprejemljive cene, se pa to zelo spreminja...). Ce hoces dobiti cenejse sedeze moras ze zelo zgodaj rezervirati; npr. ce potujes junija bos marca ze tezko dobila za Limo najcenejse sedeze. jaz sem rezerviral leta 2001 konec marca, pa sem bil na cakalni listi 1 mesec in pol - za povratek iz Lime avgusta, poleg tega pa sedez ni bil med cenejsimi)
Ce potujes izven sezone so popusti lahko zelo veliki... Preveri tudi na STA ce si seveda mlajsa od 25 let (mislim da ma te karte CMT mladi turist v LJ). Na lufthansi dobis 10% popust ce si mlajsi od 25 let... Za karte se lahko pozanimas v kaksni agenciji, npr. Airpass, Kompas,... Sam imam boljse izkusnje z rezervacijami direkt na Lufthansi kot pa npr. preko Airpassa (ce seveda letis z LH)...
p.s.: kako mislis, da bi bil cel let organiziran???
pru.drevo.jpg (20939 bytes) Popotniki!
Potrebujem nasvet glede nameravanega potovanja v J.
Ameriko, naslednje leto za približno 3-4 tedne. S fantom se sploh ne moreva odlociti v katero državo oz. katere države J.Amerike naj se podava.
Zato naproščam vas popotnike, da svetujete kam po vašem mnenju naj se odpraviva. Najraje bi potovanje organizirala tako, da bi prepotovala več J.Ameriških držav (vsaj dve ali tri).
Če ste se mogoče že sami podali na takšno potovanje,
pa vas naprošam, da poveste svojo popotniško doživetje.
Naprošam, da napišete kdaj je najprimerneje iti (katero letno obdobje),
koliko so vas stali stroški potovanja, kaj ste počeli, doživeli, kaj je še posebej vredno ogleda, na kaj je potrebno paziti...skratka čimveč informacij...
Za vse INFO najlepša hvala!!!
Peter & Vesna
Vec drzav? 3-4 tedni so zelo malo za vec drzav v južni Ameriki. V stirih tednih bi se dala naslednja pot: Peru - Bolivija - Cile (ali pa nazaj v Peru, o natancem nacrtu se lahko pogovarjava drugic) . Vse skupaj bi bilo mozno tudi v 3 tednih, vendar bi bilo to sibanje 100 na uro, vglavnem to ne priporocam! Pravzaprav se da v stirih tednih pridt tudi od Ekvadorja do Cila, samo... moras vecino zanimivih stvari izpustit..
V treh tednih bi lahko tudi prisla od Cila do Argentine (tega se nisem pocel, tako da ne vem kako in kaj...), v Braziliji bi si lahko pogledala v tem casu Rio+Nordeste, 3-4 tedni so ravno prav za Ekvador, isti cas bi lahko brez problema namenila kolumbiji.
Letno obdobje? Odvisno kam gres v juzno ameriko... Npr. Macchu Picchu je najlepsi poleti, ko je tudi vreme najlepse, medtem ko pozimi dezuje... Potovanje poleti ima tudi veliko slabost, saj je takrat prevec drugih turistov (popotnikov), cene so visje, ... ko si enkrat na altiplanu (del Bolivije, Peruja,...) pa ni vazen letni cas, saj je skoz lepo...
Stroski potovanja? Spet moras biti bolj specificna... Ker je toliko razlicnih drzav se stroski zelo razlikujejo... Najdrazje drzave so Cile, Argentina (mogoce so se ob financni krizi razmere spremenile) in Brazilija. V teh drzavah lahko pricakujes da porabis od 800-900 USD na mesec, medtem ko se za Bolivijo (je med najcenejsimi) ali Peru ta znesek prepolovi...
Na kaj je potrebno paziti? .... poglej Janinov prirocnik :) Vsi pravijo kako je J Amerika nevarna, sam se pa imel v treh potovanjih samo dobre izkusnje... ("najmanj varno" sem se pocutil v Limi (Peru) in Belem (Brazil))
pru.drevo.jpg (20939 bytes) Zivjo Janin!

Pred kratkim sem si imel priloznost pregledati tvojo knjigo. Moram priznati, da je zanimiva, predvsem zelo uporabna za tiste, ki se prvic odpravljajo na potovanje!
Prav zanimivo je, kaksne nacine najdejo "lokalci", da bi iz nevednih tujcev izvlekli nekaj denarja.
Nekaj podobnega se mi je dogodilo lani, ko sem preckal mejo med
Ekvadorjem in Perujem in sem na crnem trgu menjal nekaj dolarjev. Obmejno mesto na ekvadorski strani je cel kaos in raj za tihotapce (da se ne bova napacno razumela, tihotapce "cheap" robe, od oblek, igrac do elektronskih naprav). In ze na ekvadorski strani kot sokoli prezijo na "tujce" menjalci denarja, ki te ze od izstopa z avtobusa vztrajno prepricujejo, da brez solov v Peruju ne prides dalec. Prvo mesto (Tumbes) je oddaljeno cirka 30km, zato... In odlocil sem se, da bom menjal 10 USD (tiste bankovce za dolar, ki sem jih prejel v Ekvadorju, in katerih velika verjetnost je bila, da so bili ponarejeni). Mozak mi je ze prej povedal menjalni tecaj, 3.5 sola za en dolar in takoj sem mu rekel, da hocem 35 solov. Ok mister, no problem. In mi izroci tri bankovce po 10 solov ter kovanec s stevilko 5. Dolarji so se vedno prebivali v mojem zepu, ko sem preverjal in stel denar (treba je preveriti "trdnost" vsake bankovca, le ti se znajo zelo hitro strgati, se posebej ce so ponarejeni).
Problem je nastal s kovancem, na katerem je pisalo 50 centavos, s tem da je bila nicla malo zabrisana. mozak me je vztrajno prepriceval, da je to 5 solov jest pa: no senhor. Na koncu mi je le dal kovanec za 5 solov in se hitro pobral.
Izkazalo se je, da sem tukaj menjal najbolje dolarje v sole, saj so bili povsod drugje menjalni tecaji slabsi. Ce bi mu uspela prevara pa bi me lepo opeharil. Slabse se je godilo moji sopotnici nekaj kilometrov naprej, ko se je odlocila zamenjati 5 USD po tecaju 3.5 sola za USD. Menjalec nekaj tipka na racunalnik in namesto 17,5 sola le ta prikaze 16. Poskusava sama zracunat, vendar nama kalkulatroja ne uspe "spravit v pogon", menjalec pa nama takoj, v eni sekundi spet zracuna isto cifro. Nekako nama taka enostavna matematicna operacija v tistem kaosu ni sla, se posebej ker je prevoz v Tumbes cakal samo se na nas. Kasneje ugotovimo, da je bil kalkulator seveda prirejen, in da je tistih 1,5 solov pac davek na kaos.
Pravzaprav pa se nam je se dobro godilo. V Peruju smo kasneje srecali popotnike, ki so preckali isto mejo. Dva sta menjala po super tecaju 30 USD. Kot prvo, vsak je za 30USD dobil 96 solov (tako je pokazal kalkulator, namesto 105), od teh 96 solov, je bil pri vsakem bankovec za 50 solov ponarejen, kar sta ugotovila, ko sta hotela placati taksi.
Pravzaprav, na tej meji ti ni potrebno menjati ne solov v dolarje ne dolarjev v sole. Ze z dolarji lahko placas prevoz do Tumbesa, kjer kar nekaj menjalnic, ceprav ti menjalci na meji zagotavljajo, da to NE drzi. (to seveda drzi ce prides v Tumbes v nedeljo ali zvecer).
Lep pozdrav,
pru.drevo.jpg (20939 bytes) Bolivija
Sva popotnika, ki se trenutno nahajava v
Boliviji. Tukaj so trenutno nemiri zaradi vstaje kmetov, ker zeli drzava uniciti polja koke. Ker ni nikakrsnih informacij o tem niti na internetu, po besedah prijateljev doma tudi ne na televiziji te lepo prosiva, da v svoji oddaji opozoris ostale popotnike, da je drzava zaradi cestnih blokad(kmetje jih blokirajo z kamenjem ter obmetavajo avtobuse) rizicna. Midva sva obstala v La pazu in cakava kdaj se bodo ceste odprle, da bova lahko pobegnala v Peru. V Peru je mozno samo z letalom, ker so cisto vse ceste v drzavi blokirane.
Se ena kruta resnicnost. Tiste, ki kradejo in sedaj izkoriscajo situacijo, ljudje pretepejo dostikrat pa tudi na sredi ulice lincajo. Sva videla veliko slik in komentarjev v Casopisih.
Zelo ti bova hvalezna ce bos opozoril ostale popotnike. Sva pa na voljo za kakrsnakoli vprasanja preko Interneta, ker naju se nekaj casa ne bo domov.
Maja Henke in Matjaz Ojstersek


Srednja Amerika: Kostarika, Gvatemala, Panama, Honduras, Nikaragva, Belize, Mehika
Južna Amerika: Čile, Bolivija, Peru, Ekvador, Kolumbija, Venezuela, Brazilija








števci www.izmenjava.com