Azija-vzhodObnovljeno: 20.02.12
Na tej strani najdeš nasvete, potopise in popotne dnevnike, ki jo na spletno stran Popotnik pošiljajo naši popotniki. Vse bralce vabim da si preberejo dolgo vrsto člankov, fotoreportaž in informacij z vseh koncev sveta.
Ko se prihodnjič odpraviš kam daleč, bomo vsi hvaležni, če eno kopijo svojih javljanj pošlješ tudi na naš naslov. Tudi vsi tvoji prijatelji jih bodo tam gotovo z veseljem prebrali.
Janin
|
|
Malaysia Highlights
some of my personal favourite places in Malaysia. I must admit -
I knew very little about Malaysia before I decided to visit, and I was
fascinated when I found out about its diverse ethnic mix. As a
more-than-developing, but not-quite-developed (compared with the Western
notion of the term) country, I hadn't realised that it was a secular Muslim
nation of ethnic Malays, as well as having sizeable minorities of Chinese
and Indians too, all painted against a backdrop of recent British colonial
history. This was a place worth checking out.
Penang
Penang was my first experience of Malaysia, travelling down from
Hat Yai in Thailand on the train to the transport hub of Butterworth. The
train was very late, seemingly hanging around at the border for a good hour,
and I later learned that the underside of trains were (still are?) commonly
scanned for bombs due to Islamic insurgency in the south of Thailand. Penang
had all the elements I had read about: a Chinatown, cinemas offering
Bollywood spectaculars, huge British colonial buildings, and little Malay
restaurants serving up nasi goreng and other delicacies. Above all else, it
had a relaxed, gentle, even affluent feel after so many months in Thailand.
I only had enough time for a few hours' stop before continuing my journey,
but I have since returned and find it a very pleasant destination that's
well worth a stop-off when travelling between Thailand and southern
Malaysia.
KL Sentral train station highlights the economic differences
between Malaysia and Thailand. It's a sparkling, clean place, all modern
digital timetable boards and metallic corners, and makes poor old Hualampong
look in dire need of a spring clean. I enjoyed wandering around KL's
Chinatown, which has lots of decent food stalls where you can buy various
deep fried delicacies for no money at all as well as sit down and munch on a
proper Chinese meal. Little India was also a great experience, with its
colourful night markets and vast array of eating options. And of course, the
Petronas Towers are a marvellous sight that defines the whole city. Overall,
though, I must say I found the city less engaging than Bangkok.
Cameron Highlands
Up in the hills, the Cameron Highlands are an old British
colonial settlement. The temperature up there is far more palatable than the
searing heat of KL. You'll need a jumper! It's good tea-growing country, and
there are many plantations you can visit to drink a lovely fresh brew. There
are plenty of decent walks, too, clearly signposted, which will take you
through forests and past quaint rose gardens. The Cameron Highlands were
further evidence of the vast diversity of Malaysia.
Someone had recommended the Perhentian Islands to me and had
raved about the place, so I was keen to check it out. I was blown away; I
have never seen water so clear as I did in the Perhentians, nor sand so
white. You could see tens of metres down, and it was as hot as bath water in
the shallows. Prime scuba/snorkel terroritory, on a long snorkel trip I was
lucky enough to spot a shark and a giant turtle surfacing. On the beach
every night, the locals cook up today's catch and you can eat barbequed fish
(plenty of choice). The only downer about the whole place was that beer was
scarce and pricey, and it wasn't the best quality, but this is due to
Malaysia's Muslim majority supporting a government that whacks up tax on
alcohol (as well as the locals not wanting to have much to do with it due to
their beliefs, understandably). I highly recommend the Perhentians for a
visit.
Mount Kinabalu
Climbing Mount Kinabalu was right up there with the best
experience of my whole year-long round the world trip, and I would strongly
recommend attempting the climb, as it's very accessible. The best advice I
can give is for you to take your time when planning. Make sure you have
sturdy shoes, a headtorch, gloves, warm jacket and trousers, food and drink.
The first climb up to Laban Rata at 3,300 metres is fine; you then stay
overnight (accommodation is sparse, and MUST be booked in advance) and get
up at 2 or 3am (ouch!) for a climb in the dark up to the summit ahead of the
dawn which you watch from 4,000 metres. The climb is a fair challenge, and
you may start to feel the effects of altitude sickness, but it's well worth
it to see the sun rise at 13,000 feet. It's not an experience I will forget
in a hurry. ______________________________________ Kitajska
______________________________________
______________________________________ JV Azija: Tajska, Kambodža, Vietnam ________________________________________________ Indonezija:
______________________________________
10ti dan sva ze na poti in trenutno sva v
enem manjsem ribiskem mestu na SV delu malezijskega polotoka, ki je tudi
izhodisce za otoke Perhentian. ______________________________________ Pozdravljeni! Prvi dve sta iz Turčije, sledi jih šest iz Azije in pet iz Mehike. ______________________________________
Janin v Vietnamu
Domov ob 17h. Krvavo potrebujem spanje in načrtujem zgodnji umik – upam, da bo
tokrat ratalo. ________________________________________________ ________________________________________________ ________________________________________________ Brunej Pozdravljeni, Kot nekateri ze veste sem se povzpel na 4095 mnv, odsel v pristni dezevni pragozd in sem trenutno v brunejih. Pragozd mi je bil zelo naklonjen saj sem videl stevilne vrste opic, divlje slone, stevilne ptice, le krokodila nisem nasel, leva, kobre in tigra. Vseeno je bila avantura zanimiva.
Na poti sem spoznal 69 letnega kanadcana, ki se je ze dva krat
povzpel na vrh in stiriktar na 3100 mnv. Tudi tokrat je odnehal na polovici. Pravi da ima
6 otrok. Prvi otrok je posvojen iz bornea, drugi je prav tako posvojen vendar iz kanade
(otrok je ostal brez starsev) in zivi na japonskem, tretji je njihov in je trenutno na
cipru (preko interneta si je tip zrihtal zensko iz rusije-sta na prvem zmenku), cetrta je
hcerka, ki je z njim na potovanju in je locena in precej zatezena zato jo je vzel s seboj
da se malo skulira. Peti otrok ima dva sina, ki sta ze narkomana in ne bo nobene koristi
od njiju. Ta zadnji je peder in ima zelo prijetnega partnerja. Dobro se razumejo. Pravi da
je ta zadnji se najbolj cool. Zelo prijetna druzina. Mozakar z imenom loyd je sicer
predsednik privatnih hostelov po kanadi, ima tudi svojega v ontario. Pred leti je preko
cerkve imigriral burmejce-begunce. Zivel je na tajskem in v burmi, kakor tudi na borneo in
japonskem.
Lp senad
Pozdravljeni, Hja, borneo je precej drugacen kot kopenska malezija. Nisem pricakavol da je tako razvit kar se tice turizma pa vendar sem prisel na otok v pravem letnu casu. Kamorkoli se obrenm ali grem sem edini belec. V vsakem manjsem mestu me ljudje pogledujejo in se sprasujejo kaj ta tukaj dela. Zenske se rade posmehujejo, moski pa mahajo in se derejo helo, hov a ju. Fer ju go (hallo, how are you, where are you going)? Ko pojenjejo moski glasovi, so na vrsti spet zenske izjave: i love you. Ju veri hensam, one photo plizzz (you are very handsome, may i take a photo of you). Neverjetni ljudje, vedno odprti. Kar se tice turizma so skoraj vse atrakcije na visku turisticne razvitosti. Placas vsako najmanjso stvar. Z ladjo gres na primer na otocje, ki spada v narodni park. Placas karto in takse posebej, ko prides na otok pa se vstopnino v park. Ali pa recimo ta: v sepiloku placas 1500 sit zato da lahko gledas kako v rezervatu hranijo orangutane. Ne vem katera budala jim to pacuje, ce pa lahko gres na 3 dnevni treking po reki navzdol v jungle in placas zato 10000 sit in vidis poleg ostalih zivali se zajamceno orangutane v naravnem okolju. Ali pa recimo v kudatu placas vstopnino 2500 sit zato da lahko gledas plemena, ki zivijo v longhouses. Prireditveno tocko placas posebej se dodoatnih 3000 sit. Madonca, kdo sploh placuje te cirkusante, ce pa je nekaj kilometrov vstran prava plemenska skupnost, ki ti vse to razkaze pristno in brez pretiravanja pa se brezplacno. V narodnem parku kinabalu, kjer je najvisja gora jv azije placas vstopnino 5000 sit, 3000 sit vodica, 200 sit zavarovanje in 500 sit dovoljenje za plezanje. Kaj vse si se ne bodo zmislili in zahtevali da se enkrat zavedno dokoncno zasitijo s tem gnarom. Prevozniki so tisti, ki poskrbijo da ti ni dolgcas. Najprej se mores pogodit za ceno, ki je fiksna (vendar ne za turiste). Vcasih mi pride da kirega zgrabim in mu na stiri oci povem svoje, pa kaj ko nerazume anglesko. Potem, ko se napolni bus te koncno odpelje ne zeljeno tocko, ki je tocno nekje vmes med zacetno in koncno destinacijo. To pa je ponovno dodatna tezava zato ker za pot nazaj ne dobis nobenega praznega busa. Bus odpelje iz zacetne destinacije sele takrat ko je poln. Lahko se vgriznes v uho. In kaj mi preostane drugega kot da stopam. Na sreco ljudje radi pobirajo turiste, ob enem te brezplacno prepeljejeo in se dan polepsajo. Joj, joj, joj... Kaj vse bi vam lahko se napisal. Pred nekaj dnevi sem odsel v dezevni pragozd z namenom da vidim raflesio, najvecjo rozo na svetu, ki zraste do 160 cm v sirino. Raste celih 15 mesecev da je lahko odprta komaj 8 dni. Takrat se bohoti v zivo rdeci barvi. Prava lepotica. Videl sem jo, stela je komaj 38 cm. Nedavno nazaj sem bil na najsevernejsi tocki bornea, kjer valovi kitajskega morja nacenjajo stene otoka. Zraven je vec kot km dolga pescena plaza na kateri ni nikjer zive duse. Le senada je moc tam videt, ki se kot mali otrok mece v valove na vse mozne nacine. Celi dve uri sem se igrackal dokler me ni sonce dokoncno zapeklo in polepsalo radosti. Besede ne morejo opisat tega kraja, prevec je lepo, pristno in nedotaknjeno. Cel dan slisis samo sumenje valov, ki umirajo na pesku pod zivo zelenimi drevesi. Zadaj pa kokosove palme, hribi, nad njimi oblaki in se visje gor zarece sonce. Po sabahu se odpravim v bruneje, za katere potrebujem vizum.
Da sem ga dokoncno dobil sem se moral precej potrudit. Vse skupaj najmanj 3 dni ce imas ze
vso dokumentacijo in papiroligijo urejeno. Zahtevajo namrec potrdilo o rezervaciji hotela
v brunejih, kopijo letalske karte, dokazilo da imas s seboj dovolj denarja, kopijo potnega
lista ker original ni dovolj, 2 fotografiji in denar za vizum. To pa se ni vse zato ker v kota
kinabalu zivi veliko filipincev in indonezijcev. Kateri masovno odhajajo delat v
bruneje. Zaradi tega izdajo samo 50 vizumov dnevno. Prvi dan sem valjda zamudil, drugi dan
pa sem ob 4.30 zjutraj ze stal v vrsti za vizum. Cez eno uro je bilo pred konzulatom ze
mravljisce azijcev. Konzulat se odpre sele ob 8.00 zjutraj, bile so to dolge ure cakanja.
Vizum sem cez 3 dni koncno dobil tako da lahko planirano nadaljujem svojo pot. Lp senad _______________
Jaz sem jo naredil v kathmanduju v 3 dneh in to za 15usd. Mislim da je v bangkoku cena ista. Se pravi ce imas cajt in letis na bkk..... Skoda denarja in cajta.... In to velja za vse vize jv azije. + Vizo za Myanmar si lahko urediš prek interneta. Stane 30 USD, sprejemajo pa samo kartico Visa. Zadeva baje deluje brez problemov, e-vizo dobiš v največ dveh dneh, velja pa 28 dni. Vse, kar moraš narediti v Myanmaru, je to, da se po pristanku na letališču postaviš v posebno vrsto. Poglej na www.Visa.Gov.Mm Lp + Letos na začetku leta sem bil v Burmi pa sem pristal na mednarodnem letališču v Yangonu in moram odkrito priznati, da si ne morem misliti, da bi tam kje imeli kakšno okence za "internetne vize". Za informacijo, takrat v Burmi ni bilo možno nikjer najti internetnega priključka. Možno je bilo samo poslati mejl, ne pa ga tudi prejeti (E-mail service, kot to popularno imenujejo v Burmi). Vizo dobiš najlažje v Bangkoku. Traja od enega do štirih (delovnih, ne pozabi) dni odvisno koliko se mudi in koliko je človek pripravljen plačati. + Se strinjam. Najlazje je tam in po mojem najcenejse in se malo bkk si ogledas. Priporocam najcenejso karto do bkk in potem si od tam rihtas vize in letalske karte. Ce ze moras cakat 4 dni zrihtas to na kao sarn r. In gres na kak otocek blizu bkk(samet,... )In nato v burmo. Easy Lp _______________
Oj, Jah.. V indonezijo sva priletela samo na Javo v mesto Bandung in sva s kolegom potem z vlakom preckala cel otok do mesta Surabaya in potem na Bali, tako da ti o sami Indoneziji tesko kaj vec povem... Je pa zeeelo zanimiva zgledala z vlaka Za ceplenje bi rekel da ne potrebujes nic, se pa dodatno pozanimaj :) Vizo pa potrebujes... Midva sva jo delala v Maleziji in sva zanjo dala okoli 8000sit, cakas pa 1 dan, zna se tudi zgoditi, da jo dobis se isti dan, ce si na veleposlanistvu zelo zgodaj. Zivljenje ni drago, oz. Spet odvisno koliko si bos privoscil... Naceloma je poceni.. Precej cenejse kot Malezija. Lp, Matjaz ________________________________________________
Malezija malo drugace Kot sem vam zadnjic obljubil, dolgujem pojasnilo o festivalu hari raya in indijskem deepavaliju. Poleg tega pa zapisem se kaj o obisku cajevih plantaz v malezijski planoti cameroon, plemenu orang asli, vzratno voznji lokalnega busa na dvopasovnici in se o cem. Selamat hari raya! Najvecji praznik muslimanov v maleziji se pricne po koncanem ramadanu in traja 2 do 3 dni. Po nase pomeni hari raya bajram. V casu ramadana je mohamed razkril nekja koranskih sur nad angelu gabrijanu. Za to priloznost se vsi muslimani lepo in na novo oblecejo, mastijo z najboljso in najslajso hrano. Malezijski bajram ima se eno lepo lastnost in sicer mesec odprtih vrat. V casu hari raye ima vsaka druzina odprta vrata svoje hise. Takrat se zakopajo stare zamere znancev in sorodnikov. Recimo da sem sosedu preklel babico in mi je to sosed strasno zameril. V tem primeru pocakam na hari rayo, se opravicim za svoje nepremisljeno ravnanje, kepko stisnem roko in jasno pogledam v oci. Sosed sprejme moje opravicilo in spet postanema najboljsa soseda, enako kot pred zamero. V casu hari raye malezijski muslimani povelicujejo hadze-ljudje, ki so se vrnili iz romanja v meko-sveto mesto muslimanov v savdovi arabiji. 15 dni pred pricetkom ramadana, verujejo da njihove domove obscejo umrle duse sorodnikov. Indijski deepavali, festival luci in financno novo leto. Deepavali ima dva pomena. Ko je lord krishna se zivel je v casu svojega zivljenja ubil materinega brata, ki je takrat po umoru svojega oceta vladal drzavi. To je bilo mracno obdobje. Z umorom tega kralja je kishna (indijski bog, avatar visnue) prekinil mracno obdobje, ki je vladalo dolga leta. Danes indijci obesijo lampioncke po stanovanju in prizgejo oljne svece kot simbol na "svetlejse" zivljenje. Takrat po hindujskem prepricanju, lakshmi-boginja bogastva vstopi v njihovo stanovanje. Na tak nacin praznujejo financniki pricetek novega poslovnega leta. Drugi pomen deepavalija je povezan z ramino zmaga nad kraljem demonov, ravanom, v mesecu aipasi (rama je prav tako reinkarnacija visnua). V nadaljevanju bom na krtako opisal obisk cameroon highlandsa, kjer je skotski raziskovalec zasadil prvi nasad caja v maleziji. Klima v planoti je glede na nadmorsko visino cca. 1500m precej ugodna saj se temperature le redko spustijo pod 15 stopinj in nikoli ne presezejo 25. V tej planoti zaradi tega uspeva tako rekoc vsaka rastlina, tudi tiste, ki niso obicajne v malezije. Tukaj je vec cajevih nasadov in vec vrst tovarn, v katerih predelujejo caj za izvoz. Najbolj znana tovarna je b.o.h., njihovi caji so popovnoma naravni brez umetnih dodatkov, razen ce gre za kaksen sadni caj pri katerih je pravi caj prisoten le v 1 ostotku, preostalih 99 odstotkov predstavlja posuseno sadje. Najboljsi caji so tisti, ki so rocno pobrani (srilanka) ostali jih pobirajo s stroji. Rocno pobrani caji so najboljsi zato ker pobiralka caja pobere samo prve tri liste caja, ki so tudi najkvalitetnejsi, medtem ko stroj pobere vec ali manj se ostale manj kvalitetne liste. Iz cajevega cveta zraste plod, ki se posadi v zemljo z dovolj vlage. Novo drevo tako raste 3 leta preden se z njega pricnejo pobirat cajevi listi. Cameroon highlnads ni znan samo po cajevih nasadih ampak tudi po stevilnih ohidejah in hibiskusih, rastlinjakih, metuljih, cebeljih farmah, osvezujocih jungle trekingih, divljih zivali med katerimi izstopajo tigri, sloni in kobre. Najbolj prepoznaven je cameroon po primarnih prebivalcih malezijie, oran aslijih. Orang asli so prvotni prebivalci malezije, ki zivijo se danes prvoten nacin zivljenja. Delijo se v tri glavne skupine, ki se nadalje delijo v podskupine. Vsaka skupina, kakor tudi pod skupina govori svoj jezik. Zivijo v vaseh v jungli. Hise, dvignjene na kolih, so narejene iz bambusa in pokrite s plocevino. Pod hiso zivijo domace zivali. Orang asliji so umetniki v izdelovanju lesenih proizvodov. Se danes ponekod lovijo zivali s pihalniki iz bambusa. Nekaj njih dela danes na cajevih plantazih, ostali javna dela. Danes jih drzava obskrbuje z rizom in ostalimi potrebscini zato da bi prenehali z lovljenjem na zivali, stevilne zivali so na tem podrocju pred izumrtjem. Pred nekaj dnevi sem obiskal fascinantno modro mosejo s 4 stolpi visjimi kot 140 m in so najvecji na svetu. Moseja je najvecja v maleziji in odseva svojo modro aluminijasto barvo. V njej se nahaja celo dvigalo, ki te popelje nadstropje visje. Do moseje sem potoval z loklanim busem. Bila je dvopasovnica in pred nami se je zrusilo drevo cez cesto. Le avti so lahko pod zrusenim drevesom nadaljevali voznjo. Nas sofer se je odlocil da bo raje odpeljal kaksen km vzrtano in potem zavil iz dvopasovnice na stransko cesto. "idi vun mulc in me usmerjaj da ne ruknem kirega" je sofer busa pospremil mladenica, ki je potem se usmerjal promet, da ne bi prislo do trcenja. Zanimivo. Danes odpotujem na borneo, kjer obiscem sabah, sarawak in bruneje v kolikor dobim vizum. Namen imam povzpeti se na goro kinabalau ( nekaj nad 4000 m.n.v.), obiskat orangutane v dezevnem pragozdu, se spoprijateljit z loklanimi plemeni in prenocit v njihovem long house, snorkat na enem najlepsem koralnem grebenu, prijet morskega psa za rep in ga sunit v trebuh da me grse pogleda. Ce prezivim se javim se vsaj enkrat. Do takrat pa lep pozdrav vsem, Selamat jalan Senad ______________________________________________________ ________________________________________________ ________________________________________________
Brane
Merhar,
Zdravo !!
Ob gledanju
ene izmed tvojih zadnjih oddaj sem se odločil, da ti nekaj več napišem o Baliju, kar bo
gotovo zanimalo vse bodoče popotnike in tudi ostale turiste, ki se odpravljajo v ta
predel JV Azije.
Torej, pred
petimi leti smo se štirje študentje geologije odločili, da pred dokončanjem študija
odpotujemo v JV Azijo (od Tajske do Lomboka in preko Singapurja domov) in si prvenstveno
ogledamo nekaj najbolj znamenitih vulkanov v tem delu sveta.(Krakatau,Bromo, Rinjani…).
Zaradi srečnega naključja na Baliju se je naše tri mesečno popotovanje podaljšalo na
slabega pol leta. Tam sem namreč spoznal dekle, s pomočjo katerega sem videl Bali z
drugačnimi očmi kot ostali popotniki in turisti. Tako zadnjih pet let večji del
prostega časa izkoristim za obisk tega otoka (zadnjič sem bil tam preko novega leta).
Zakaj ti
pravzaprav pišem!!
Punca- Ayu
Ari Astuti, ki se je že takrat ukvarjala z urejanjem dokumentov za tujce (kar je
omogočilo našo kar dolgo prekoračitev vise brez pretirano visoke denarne kazni), se je
odločila, da popotnikom in turistom kot prva prikaže svoj otok nekoliko drugače (ideja
o kateri je že dolgo sanjala in jo, tudi na moje prigovarjanje, postopoma začenjala
uresničevati). Po naše bi se temu reklo kmečki turizem- če pa prevedeš na tropske
razmere, pomeni to ogled prvotnega Balija v njeni rojstni vasi, kjer ne poznajo tujih
obiskovalcev in bolj ali manj ne govorijo angleško. Z malo sreče si lahko prisoten tudi
na kakšnem obredu, ki so sestavni del vaškega življenja (s prijatelji smo bili kot
glavni gostje na znanem »brušenju zob« 18 letne punce in njenega brata, sama sva
obiskala kar nekaj porok njenih sorodnikov…). Sestavni del obiska je tudi lahkotnejši
(ali pa tudi ne) tracking preko zelenih riževih polj in skozi džunglo do nekoliko
večjega slapu. Na poti pa svobodno trganje čilija in tropskih sadežev, tudi takšnih,
ki jih na krožnikih restavracij ne dobiš. Seveda je tudi hrana v času obiska sila
preprosta in pretežno enaka kot za ostale vaščane (res pa prav vsaka stvar ne tekne-saj
poznaš durian).
»Pobeg« iz
noro žurerske Kute in ostalih obmorskih turističnih mestec v hribovito notranjost Balija
k ljudem, ki živijo povsem običajno kmečko življenje in z malo sreče ogled njihovih
običajev, se je že meni zdel enkraten in sproščujoč ter popolnoma drugačen kot
preostal Bali. Mirno prebujajoče jutro na vasi z vzhajajočim soncem pa je tako in tako
povsod po svetu lepo.
Pišem ti,
ker je vas obiskalo že kar nekaj ljudi iz Slovenije (popotniki in malo manj popotniki) in
večina njih je bila očarana ter polna vtisov. Mislim, da bi bil ta kontrast med
peščenimi plažami turističnega Balija in umirjenim vsakdanjim življenjem Hindujcev
videti vznemirljiv tudi za vse obiskovalce tvojih spletnih strani, ki se odpravljajo v ta
konec sveta. Ker to pismo ni najbolj primerno za tvoje rubrike lahko naslednjič zapišem
nekaj o svojih vtisih iz Balija in dam več informacij za obiskovalce tvoje spletne strani
o ogledu vasi in kontaktih –zadeva se šele razvija, zato poteka vse bolj na osebnih
stikih (gotovo prednost!!).
Hvala za
tvoj odgovor in lep pozdrav!! prilagam še nekaj fotografij iz
trackinga!!! < < < _______________________________________________ od S Tajske do Sumatre > pozdravljen,
________________________________________________
Vožnja na Baliju
Če ima kdo
pomanjkanje adrenalina, naj pride na Bali, si sposodi avto in se gre malo vozit. Prva
stvar je, da vozijo na levi (načeloma, ni nujno), kar je ze samo po sebi malo čudno,
ampak se človek kar navadi. Problem je v tem, da tukaj ni cestnih pravil (vsaj uradnih se
nihče ne drži). Glavni moto je: nihče te ne sme prehiteti. Če koga prehitiš, izgubi
živce in divja za tabo, dokler ne doseže svojega. Glede na to, da tudi moja vožnja
spada v podobno kategorijo, sem se kar hitro vključil. Druga stvar je gneča. Neverjetna
gneča. Motorji prihajajo iz vseh možnih smeri in se več (jih je približno 10 na en
avto), tovornjaki so lastniki ceste in te brez problema zrinejo iz nje (se navadiš).
Krave, psi, mačke ležijo sredi
ceste in jih prav
malo briga, da se pac ti pelješ cez njihovo dvorišče. Isto je z otroki.
________________________________________________
Tajska (Ching Mai)
Na treking med
plemena sem se odpravila kljub temu, da je prej tri dni deževalo (čeprav nisem bila v
času monsuna). Ko sem vodiča vprašala, že ne vem katerič, ali bom res lahko hodila v
navadnih športnih copatah (supergah), je z nasmehom potrdil in pokazal na njegovo obutev:
opanke.
Hodili smo zelo
dolgo, več kot osem ur že prvi dan, da bi si lahko poleg zanimivih različnih vasi
gorskih plemen ogledali tudi nasade opija in ga poskusili. Tako visoko policisti ne
pridejo in zato so poskušine tako visoke varne, je zatrjeval vodič.
Predzadnji dan:
Ozko blatno pot je zamenjal neprehoden gozd, nato pa nekaj metrov hoje po izredno ozki
blatni stezici, pod njo pa tako strm prepad, da je vid jemalo. No, ko smo to prebrodili
– skupina osmih popotnikov -, nas je vodič poučeval o bujnem rastju, zanimivih
živalih. V džungli je rastje izredno veliko, tako so rože božičnice presegale meter
ali dva.
Ko smo se
spuščali po naslednji strmi drseči dolini, ko sem že bila na čelu četice, sem
zaslišala krike za mano.
"Pazi, pazi,
odmakni se, pazi!!!!"
Telo sem pomaknila
k zemlji za hrbtom in v tistem trenutku se je na mesto, kjer sem stala, odbila mogočna
skala in za njo še nekaj manjših.
"Je vse
ok?" je vprašal prestrašen vodič.
"Ja",
sem dejala, verjetno še vsa v šolku.
Ko smo hodili po
strmini, se je zadnjemu fantu v koloni udrlo in sprožil plaz kamenja in največje bi me,
če se ne bi odmaknila, verjetno zdrobila. Fant si je pri tem poškodoval nogo. Tokrat se
naš ves čas nasmejani vodič ni dobro izkazal, saj ni imel nobene prve pomoči. Ves čas
je namreč nosil - poleg kratkih hlač in opank - samo kitaro. Poškodovanemu fantu so
obvezali nogo in mu pri nadalnji hoji, ki je potekala zato veliko počasneje, pomagali.
Zadnji del poti so nam olajšali sloni. Jahanje slonov ni nič prijetno, vendar so to
izredno stabilne živali. Ko smo se spuščali po blatni strmini, sem že videla, kako se
bomo prevrnili v prepad. Pa se to ni zgodilo.
Prespali smo v
leseni kolibi ob reki, kjer me je zjutraj prebudil jok mladih psičkov, ki so imeli pasji
brlok pod mojo glavo. Zunaj so v kopanju uživali sloni, svoje spominke so prodajala
dekleta iz plemena Akha, ki so bila oblečene v njihove iz srebrna okrašena oblačila.
Domačini pa so nam iz bambusa med našim zajtrkom spletli dva splava, s katerima smo se
spustili po deroči vodi in srečno prispeli do vasi, bližje civilizaciji.
Andreja
Jernejčič
________________________________________________
Malezija Navidezna tolerantnost
Najštevilčnejši
so Malajci, ki predstavljajo približno polovico prebivalstva, Kitajci tretjino, sledijo
Indijci in številne druge etnične skupine, zlasti plemenska ljudstva na severu Bornea.
Čeprav je navzven videti, da vse rase živijo složno in prijateljsko, pa le nekaj
pogovorov enkrat z Malajci, drugič z Kitajci pokažejo pravi obraz. In ta je drugačen od
tistega, ki ga želi predstaviti in vzpostaviti malezijska vlada. Med različnimi rasami
in religijami le na videz vlada harmonija, saj v resnici obstajajo gospodarske, politična
in verska trenja.
In kako se
razumete, sprašujem najprej hotelskega prijatelja Cletusa:
"Kot Malajec
se ne oziram, kaj delajo drugi. Spoštujem jih, vendar se ne vtikam v njihove stvari, niti
me ne zanimajo, prav tako ne zahajam v kitajsko četrt, tako, da me Kitajci ne
motijo," mi je razložil že drugič, ker mu nisem najbolj verjela.
Potem sem po
naključju srečala prijaznega in zgovornega, predvsem pa zelo razgledanega Kitajca.
Najprej je ovinkaril, da se držijo svojih četrti in ga drugi ne motijo. Po večurnem
klepetu se mu je razvnel jezik:
"Država daje
prednost Malajcem, nas Kitajce pa omejuje, ker smo sposobnejši in se boji naše moči.
Vendar to v javnosti ne smemo govoriti, takoj pristanemo v zaporu."
"Kako to, da
ste si upali povedati meni?" sem radovedna.
"Vi ste le
obiskovalka, pravite, da odhajate in mi ne morete škodovati," mi razloži. Govoriva
še o šolanju njegovih otrok, ki je, ker so Kitajci, dražje kot izobraževanje Malajcev,
pa tudi o tem, kako jih država omejuje, vendar se ne da in skuša čim več zaslužiti,
saj le čim boljša izobrazba otrokom lahko prinese lepše življenje, kot je njegovo.
"Tudi
demokracija je le bolj napisana. Svoboda tiska ne velja, saj je vsaka novinarjeva beseda
pod budnim nadzorom oblasti," mi razlaga, ko govoriva o novinarjih.
Posledica etnične
raznolikosti so tudi številni prazniki in slikovita praznovanja. Novo leto tako slavijo
kar nekajkrat na leto: kristjani ga slavijo prvega januarja, malajsko-islamska večina
konec januarja, Kitajci pa se predajajo bučnim in pisanim novoletnim slavnostim
najpogosteje februarja. Nekatere hindujske sekte proslavljajo novo leto marca, druge
aprila ali maja. Kot je dejal moj zgovorni Kitajec, glavne praznike vsi praznujejo od vseh
in to pomeni, da imajo na leto veliko prostih dni: “Seveda s tem niso zadovoljni šefi
in se nenehno jezijo, saj pravijo, da imamo preveč praznikov.”
Andreja
Jernejčič
________________________________________________
Bila sva
nekoliko pozna, zato sva s težavo dobila dva sedeža za tri dolarje. Najhujše naju je
šele čakalo. Šestnajst ur vožnje do gorske vasice Kalau. Kot se za Burmo in njene
ceste spodobi vožnja ni potekala ravno gladko. Pripeljala sva se do Meiktile, križišča
cest, ki vodijo na sever, vzhod ali zahod države. Okrog štirih zjutraj je v mestu že
vrvelo od življenja, le midva utrujena nekako nisva spada v to idilo.
- Hello mister bus, super bus do Kalau, veri čip, zelo poceni ... Mister baj a ticket? je tulilo in se za posel
borilo vsaj deset posrednikov. Bila sva edina belca.
- Počakajte
malo, samo malo ... sem napol zaspan brundal.
- No, no ... poceni karta, super bus... nič počakati..
- Samo malo, we are very tired ... zelo sva utrujena, prosim.
- My bus ... najboljši, look ticket ... so se še bolj izdatno prepirali
med seboj….
Končno sva
se vkrcala v najbližjo lokalno mrcino, ki nas bo odpeljala do gorske vasice Kalau ...
Avtobusi imajo prav neverjetna imena, recimo: Tiger
Head Express, Tigrova glava express, Dragon
Express, Zmaj express itd.
Predpotopna
zverina Kitajskega izvora je odpeljala s polurno zamudo. Avtobus je bil dodobra zdelan,
tako kot se za Burmo tudi spodobi. Leto izdelave je gravitiralo v leto 1950, temu primerni
so bili sedeži – pardon klopi. Moja klop je bila le naslonjena na nosilce, da je
vsakič, ko smo zapeljali v luknjo skupaj z desko odskočila. Tudi in ostalo udobje je
bilo res na vrhuncu.
Vozniku pa
se seveda ni nikamor mudilo. Vozil je dostojanstveno, s postankom ob vsaki kolibi in z
daljšim sproščanjem v vsaki manjši vasi. Na koga ali kaj smo čakali mi ni bilo jasno.
Ko je
zverina ponovno zagrizla v hrib se je šele dogajalo. Avtobus se je zibal in ril med
luknjami. Vedno znova se je vkrcalo nekaj sopotnikov, drugi so izstopali, skratka ritual
se je ponavljal vsaj pet ... morda šest ur. Za dekoracijo so lokalni moški čez okna
pljuvali redečo slino in z veliko vneme žvečili bitlove oreščke s tobakom.
Že ob
vstopu v avtobus sem se butnil v glavo, da so se mi pokazale vse zvezde. Slaba karma…
Sedeli smo na zadnjem koncu avtobusa, o klimi ne duha in sluha. Še huje, tudi sprednja
vrata se niso zares zaprla. Iz zadnjega dela, kjer sta sedela Petra in Igor je bilo
čutiti vročino in pregrevanje motorja. Preko ventilatorja nad glavo in iz odprtih
sprednjih vrat nas je dušil prah pomešan z izpušnimi plini.
Nenehna
narkoza izpušnih plinov, mi je dušila pljuča, avtobus se je prebijal po ozki cesti in
se srečeval s kamioni nevarno ob prepadu. Avtobus je poskakoval iz luknje v luknjo, ko je
nekaj dokončno počilo. Ura je bila okrog dve ponoči. Slaba karma in še slabše ceste
in rezultat - zlomljen nosilec zadnjega kolesa.
Ampak
Burmanci se ne vdajo brez boja. Nič ni tako hudo pokvarjeno, da se ne bi dalo pokrpati.
Mojstri improvizacije so se zbrali ob kolesu in se z lučjo lotili posvetovanja. Nekaj
ljudi se je spravilo k delu, brez varilnega aparata in pravega orodja so zadevo popravili
v dveh urah.
Posebna
dogodivščino pa smo doživeli – ja že spet! – le kje drugje kot na cesti.
Lonely
planet priporoča ogled slapov Anisakan. Kompleks petih slapov je precej zanimiv, še bolj
zanimiva pa je bila hoja v tropski kotel, skoraj navpično do vznožja prvega slapu.
Do tja smo
imeli pol ure vožnje. Postavili smo se na postajo od koder Willisovi džipi iz II.
svetovne vojne vozijo na obrobje mesta. V džip ki je na prvi pogled podoben Ladi Nivi, se
v normalnih okoliščinah lahko spravi pet ljudi. Ne pa tudi v Burmi. Skoraj nismo mogli
verjeti, ko so novi in novi sopotniki lezli v in za avto. Na koncu se nas je odpeljalo 19
(devetnajst!!), pa še dva žakla so vrgli na motorni pokrov. In smo šli do slapov. Lepo
počasi, dostojanstveno, s hitrostjo filozofskih kolesarjev, kot se za Burmo spodobi!
Sicer pa smo
na Burmanskih cestah srečevali smo vsa mogoča in napol-mogoča prevozna sredstva: od
predpotopnih avtobusov, kamionov iz druge svetovne vojne, troosnih vlačilcev,
multikultivatorjev, do traktorjev, mini kombijev, podrtij s tremi kolesi, japonskih
ponaredkov Toyot. Vrhunec motorizirane parade pa predstavljajo najnovejši Toyotini
terenci - Land Criserji.
Vendar to
še ni vse: na cestah so bili tudi kolesarji, pešci, razne vprege, psi...
Zgodilo se
nam je celo, da smo sredi štiripasovne avtoceste skoraj povozilo prasca in videli dva
psa, ki se parita. Na koncu nas niti ni več presenetil prizor, ko je naložen kamion
ustavil sredi ceste, voznik in sopotnik pa sta mirno zaspita pod njim
Matej Špenko
________________________________________________ Enega lepega jutra v Laosu
Pred leti sem na popotovanju po tej
lepi, zeleni in romantični deželi po naključju spoznal eno zelo simpatično domačinko,
katera je pozneje postala moje dekle in moj razlog za ponovne obiske njene očarljive
dežele. Nekaj ur vožnje severno od glavnega mesta Vientiane leži njen kraj, mestece
Vang Vieng, obdan s prelepo okolico. Tukaj se je čas ustavil. Apnenčasti hribčki, oviti
v jutranje meglice in zelena riževa polja se lesketajo v jutranjem soncu, ki se dviga in
postopoma krajša sence, ki jih hribi mečejo prek mesteca in živahne tržnice v
središču. Stojnice se šibijo pod ponudbo pridelkov in že pripravljene hrane, ki jo
sproti kuhajo nasmejane ženice izza pultov.
Dekle se je prebudilo že zelo
zgodaj, vstalo iz najine tople postelje ter se odpravilo na tržnico po zajtrk, tako kot
ponavadi. Zakaj bi kuhal doma, če pa na tržnici dobiš praktično vso hrano že
pripravljeno ?
Ker rek "rana ura, zlata
ura" ni ravno moj stil, sem raje še malo podremal. Čez nekaj časa se je deklina
nasmejana vrnila s skodelo omake ter pleteno bambusovo posodico, polno
"lepljivega" riža (t.i. sticky rice ). V trenutku sem bil pokonci, saj me je
vonj hrane predramil. V Laosu in na Tajskem se tak riž je z roko. Vsedla sva se na tla,
delala majhne kepice iz riža ter jih namočila v začinjeno omako, v kateri sva občasno
zagrabila še kakšen košček mesa. Hrana je bila še vroča in nama res teknila, saj sva
si smeje kar oblizovala prste. Le meso se mi je zdelo malenkost žilavo. Je pa bilo
okusno, zato sva kar tekmovala, kdo bo hitreje vso stvar pojedel. Bila sva kakor dva
navihana otročiča, nasmejana in zbadajoča en drugega.
Tako je ostal še edini večji kos
mesa v omaki, katerega sem se namenil vzeti. Nakar mi dekle skorajda vzklikne: "Ne!
Tega ne jesti! To je glava.". Začudeno sem jo pogledal, češ, kakšna glava neki.
Skodelo sem vzel v roke ter jo malo nagnil, tako da je omaka stekla na eno stran, tisti
kos mesa pa pokukal na plano. Na moje veliko presenečenje me je iz tiste skodele res
gledala glava - podgane ! Prava pravcata podganja glava, pa še ostre zobe sem čisto
razločno videl. Tisto, kar sem prej mislil, da je verjetno kakšen kos zelenjave, pa je
bil podganji rep ! Zdaj sem vedel, zakaj se mi je prej zdelo meso nekam žilavo. Nasmejal
sem se sam sebi, dekle pa me je gledalo, kaj neki se toliko čudim. Vsak dan je za zajtrk
prinesla kaj drugega, danes pa je na vrsti bil pač podganji golaž. Za njene pojme nič
posebnega, "riba ka riba" bi rekli Dalmatinci.
Ja, nimaš kaj, drugi kraji - drugi
običaji. Podgano so verjetno prejšnji dan ulovili na bližnjem riževem polju. Sicer pa,
če dobro pomislim, tista podgana niti ni bila tako slaba... ;-)
lp, Sami
________________________________________________
Okradeni na avtobusu
Bojan Sturm
Po več
dnevih zadrževanja v glavnem mestu Laosa Vientinne, sem končno dobil vizo za povratek na
Tajsko. Tako sva se s prijateljico Anne iz Amsterdama, ki sem jo spoznal par dni prej
skupaj odpravila proti Bangkoku in naprej proti jugu Tajske, natančneje mestu Crabi.
Po polnočni
vožnji v kombiju sva prispela okoli treh ponoči v Bangkok in sicer na skrajni rob mesta,
kjer naju je kombi odložil. Po razmisleku kaj naj storiva, sva se odločila, da vzameva
taxi in se odpeljeva do Kao Sun Road, središče popotnikov v glavnem mestu Tajske
prestolnice. Ko sva prispela tja malo pred peto zjutraj sva se preprosto pridružila
popotnikom, ki so sedeli na ulici in klepetali med seboj. Ker sva se namreč že zvečer
odpravljala naprej, nisva najela sobe v hotelu in sva bila tako prisiljena nekako
preživeti dan z vso prtljago ob naju. No, kasneje sva jo lahko čez dan brezplačno
pustila v Mednarodnem centru za popotnike.
Torej
pridružila sva se ostalim na ulici in se zapletla v pogovor z Portugalcem, ki je že par
let potoval po svetu. Pogovarjali smo se o tem na kakšen način je najceneje potovati po
Tajski. Sam je vztrajal, da vedno vzame uradne vladne avtobuse z avtobusne postaje. Sam
sem protestiral, da je cenejše in tudi veliko priročneje, če vzameš prevoz v eni izmed
turističnih agencij na Kao Sun Roadu, ker te peljejo izpred agencije in ti torej ni
potrebno na avtobusno postajo in še cene so dokaj kunkurenčne plus to, da so boljši
avtobusi. Sam je dejal, da je to sicer vse res, vendar pri tem reskiraš, da te na
avtobusu okradejo oz. ti pregledajo prtljago. Sam nisem poznal nobenega takega primera in
tudi tega svarila nisem prav resno vzel.
Tako sva z
Anne po preživetem dnevu v Bangkoku zvečer odpravila proti Crabiju, karto za avtobus pa
sva kupila v agenciji, ki jo je ponujala po najnižji ceni. Torej sva uporabila najlažjo
varianto…
Avtobus
proti jugu Tajske ni bil poln, tako, da sva z Anne dobila celo vsak dva sedeža in se čim
udobneje namestila za celonočno vožnjo proti Crabiju, kamor naj bi prispeli okoli
enajste ure dopoldne. Spomnim se, da kar nekaj časa nisem mogel zaspati, ker je bila
klima izjemno ohladila avtobus in me je pošteno zeblo, vendarle sem okoli druge ponoči
le padel v spanec. Denar in ostale dokumente sem imel v moji potovalni torbici za okoli
pasu, ki je bila v večji torbi pod mojim sedežem v avtobusu. Prav ta dan sem namreč
torbico za okoli pasu snel z le-tega, ker je bilo čez dan strašansko vroče in me je
motila.
Zjutraj se
je po celonočni vožnji avtobus ustavil, že ob osmi zjutraj. Par minut smo se vsi
potniki na avtobusu gledali med seboj, kaj se dogaja, potem pa je prišel nekdo na avtobus
in dejal, da smo v Crabiju in da naj se izkrcamo. Ko smo se vsi zaspani odpravljali z
avtobusa, so nas nahrbtniki že čakali pred avtobusom. Z Anne sva bila med zadnjimi, ki
sva odhajala z avtobusa in šofer nas je že kar priganjal, da naj pohitimo.
Takoj, ko
smo se vsi izkrcali, je avtobus že odpeljal naprej. Že prav kmalu, pa je ena izmed
potnic ugotovila, da so bile stvari v njenem nahrbtniku premetane. Drugi je ugotovil, da
ima uničeno zadrgo, spet tretji, da je ključavnica z katero je zaklenil skupaj zadrgo
zlomljena. Tako smo vsi začeli pregledovati našo prtljago in ugotovila, da nam je nekdo
»šaril« po nahrbtnikih. Tako je eden izmed potnikov našel objektiv od fotoaparat, ki
ni bil njegov v svojem nahrbtniku in je pripadal drugemu potniku. Začeli smo pregledovati
še stvari, ki smo jih imeli na avtobusu in tudi za te ugotovili, da so bile pregledane.
Sam sem nekajkrat preštel svoj denar in z grozo ugotovil, da mi manjka 100$ in 50 EUR,
medtem ko so mi ostali denar pustili. Kot, da bi računali na to, da izgube ne bom opazil.
Ustavili smo
se pred restavracijo in turistično agencijo, ki je očitno imela povezavo z turistično
agencijo, katere v lasti je bil avtobus. Vodja turistične agencije nas je spraševal, kaj
se dogaja in če nam kaj manjka. Eden izmed potnikov je ugotovil, da so mu ukradli
fotoaparat in je takoj odšel iskat policijo. Ostali potniki so ugotovili, da jim nič ne
manjka in so počasi začeli odhajati proti mestu. Sam sem dejal lastniku agencije, da so
mi ukradli 100 $ in 50 EUR. Odšel je na telefon in klical v Bangkok. Ko se je vrnil je
dejal, da mi bo agencija vrnila ukradeni denar, to je 100$. Popravil sem ga, do so mi
ukradli tudi 50 EUR, vendar se je takoj izgovoril, da mu prej nisem povedal za le-te in da
sem mu omenil le manjkajoče dolarje. Ker sem videl, da se nima pomena prerekati z njim,
sem sprejel njegov predlog. Tudi potnik, kateremu so ukradli denar se je medtem že vrnil
z policijo, ki pa ni kazala resnega zanimanja za naš problem. Tudi njemu je lastnik
agencije obljubil povračilo za ukradeni fotoaparat in nama dejal, da naj prideva
naslednje jutro po denar, ko mu ga bo agencija nakazala iz Bangkoka. Po nekaj minutnem
pregovarjanju, če bom res dobil denar, sem se z velim nezaupanjem in dvomi odpravil v
mesto.
Naslednje
jutro sem bil seveda ob dogovorjeni uri v agenciji in lastnik le-te me je resnično
pričakal in mi vrnil obljubljeni denar. Vsaj nekaj sem si mislil in se tako sprijaznil z
izgubo 50 EUR. Kljub tej negativni izkušnji, je Tajska ostala v mojem spominu kot ena
izmed najlepših in najzanimivejših dežel sveta. In drugič bom resneje vzel nasvete
drugih popotnikov.
Bojan Sturm
_______________________________________________
Matija
Rovsnik matija_r@hotmail.com
V osrčju džungle
Z Vido sva se namenila po reki Rejang
navzgor, v osrčje Bornea, v prostranstva tropskega deževnega gozda, na obisk k Ibanom,
nekdaj lovcem na glave.
Po hudih
naporih nama je uspelo priti v »Long house« in okusiti gostoljubje izjemno preprostih
Ibanov. Ob spoznavanju njihovega vsakdanjika, njihove kuhinje, tradicionalnega načina
Ibanskega tetoviranja,…, se je dan počasi prevesil v noč. Družaben večer sva
preživela v družbi domačinov v eni od večjih sob, kjer smo žejo gasili s Tuakom
(njihovo rižovo vinom) in se okajali z domačim tobakom. Z vsakim kozarcem vina, ki je
bilo dokaj močno, za nekatere izmed domačinov premočno, so postajale naše veke težje
in težje, dokler nismo teži podlegli in se odpravili spat.
Pravi utrip
vasi, združene pod eno streho, se je pokazal na najbolj neobičajen način in ob najmanj
pričakovanem času. Bilo je nekje okrog treh zjutraj, ko me je prebudil hrup s hodnika.
Radovedno sva pokukala iz sobe in na hodniku videla en velik direndaj. Nekdo izmed
domačinov je ujel divjega prašiča. V trenutku je bila zbrana cela vas (cela hiša),
okrog 70 ljudi. Prispela je še improvizirana tehtnica ter nož in začela se je tržnica.
Lovec je rezal prašiča kos za kosom, ga dajal na vago in ga potem prodal najboljšemu
ponudniku. Procesija je trajala slabo uro. Ko je mesa zmanjkalo so se ljudje porazgubili
nazaj v svoje sobe, noč pa je nadaljevala svojo pot.
________________________________________________
Guru
Tekajoc po
indonezijskem otoku Lembonganu, sem se tuintam, ko je bilo kje kaj zanimivega, naprimer
ribiška vasica, posušeno mocvirje, truma barvitih rakcev, vrt z bonsaji naprodaj,
podzemna hiša, ali kaj desetega, seveda ustavil in si stvar ogledal. Ves prepoten, malce
dehidriran, oblecen le v kopalke in bos, sem se tako nekega dne znašel na pragu
tamkajšnje osnovne šole. Pokukal sem noter in videl, da v klopeh sedi osem ucenckov, po
štirje vsakega spola na vsaki polovici prostora, stari morda kakih osem ali devet let;
ucitelja pa nikjer. Stopil sem v razred – cudno bitje, beli (cetudi tedaj že docela od
sonca ogoreli) gozdni clovek ali kaj, so si morali misliti. Malce so bili osupli, toda
nemudoma so videli, da je divjak prijazen. Vprašal sem jih, kje je njihov ucitelj, guru,
kot pravijo – in potem sem jim sporocil, da sem pravzaprav tudi jaz (no, nekoc;
kakorkoli; da ne kompliciramo) po poklicu... Hej, kako dobro sem se pocutil: biti –
takole, malo – guru. In oni so se tudi prav zabavali, ko sem jim tam na tablo pisal,
kako mi je ime, in potem tudi njih spraševal podobne in druge reci. Ucitelja takorekoc v
gatah najbrž res še niso ne videli in še manj – sami imeli.
Tako nobel fora se
jim je to morala zdeti, da so kmalu poslali delegate v sosednji razred, ki je bil na moje
rahlo zacudenje (no, ce pomislim, morda je bil pa tudi ravno odmor) prav tako brez nadzora
gurujev. V nekaj hipih zatem se je po vsej šoli dvignil neznanski vesel hrup, in naposled
so se pojavili tudi trije ucitelji, od katerih je bil eden menda ravnatelj. V spominu
nanje mi bo ostalo predvsem to, kako so me, sicer kar tolerantno, toda dokaj skepticno
gledali, ko sem jim povedal, da smo v bistvu kolegi. Otroci so se vsekakor vedli bolj
prvinsko – še desetine metrov stran od šole, ko sem odhajal, sem slišal razleganje
njihovih glasov, ki so razposajeno vpili moje ime.
Tudi že prej sem
vedel, da je biti stalni ucitelj sicer v redu in da si lahko tudi precej priljubljen –
toda skoraj nic na svetu se ne more primerjati z uletelim predavateljem, ali celo takimle
prismuknjencem, ki pac naredi trenuten vtis in nato za vselej izgine nazaj v svojo
pravljico.
LP,
Artur
_______________________________________________________
sem bila
tokrat ze cetrtic, ampak prvic v Andamandskem morju. Prejsnic sm pocitnice vedno
prezivljala na otuku Ko Samui, ki lezi v Kitajskem morju. Ker sm se tokrat za Tajsko
odlocila zadnji hip-glede na to, da sem jo ze 3x videla, tudi sklenila, da vsaj
pocitniskemu delu zamenjam lokacijo. Torej; pristala sva na letaliscu Puket in prvo noc
prezivela na eni izmed najbolj turisticnih obal-to je bila predzadnja noc lanskega leta.
Silvestrovo pa sva hotela preziveti na tako opevanem Pi-pi islandu. In razocaranje ni bilo
majhno. Saj v bistvu ne vem, kaj sm si sploh predstavljala, ampak vsekakor bolj umirjen
otok, ki je znan po tem, da na njem ni prevoznih sredstev, razen koles.
Ko te
trajekt pripelje s celine, te tam cakajo dolgi, ozki colni z motorji, ki neznansko
ropotajo. To kali mir tega otoka. In ti colncki te potem odpeljejo do hotela, kjer si
nastanjen. Saj ne morem r eci, da je bil cas prezivet na Pipiju vrzen stran, le drugac sem
si ga predstavljala. Ker je bila to zadnja destinacija katero sva si rezervirala ze doma,
me je malo skrbelo, kako za naprej, saj sva imela namen se na Ko Lanto in na Krabi.
Zdaj pa
pride to, zakar sm ti v bistvu pisala:za potnike, ki nameravajo potovati na Tajsko
neorganizirano-v lastni reziji, naj si ne rezervirajo in placajo aranzmajev ze v
Sloveniji, ker tam-na licu mesta to dobis zlahka in veliko ugodneje. Tako sva tudi midva
obzalovala, da sva to storila ze doma. Otok Ko Lanta je veliko mirnejsi od Pipija in ga
priporocam za tiste, ki ne hrepenijo po diskotekah in temu podobnem. Krabi, kamor sva se
podala v nadaljevanju poti, pa je zivahnejsi in ponuja veliko moznosti, kako preziveti
dan.
Se glede
prevoznih sredstev na Tajskem par besed: tisti, ki jih ne preganja cas, si lahko
privoscijo cenejse prevozno sredstvo, kot je vlak. Npr:midva sva mogla pridet iz Bangkoka
do severa-Chiang Maia in nazaj ter potem od tu do Puketa. Nazaj pa iz Krabija do
Bangkoka,od kjer sva letela nazaj proti Evropi. Stiri vlak karte bi prisle manj kot 10 000
sit, za letalske karte pa sva odstela malo vec kot 50 000 sit. Se vedno poceni, ce je
problem cas.
Lp, Moja
________________________________________________
Allo
prijtlji,
ce cist po
pravici povem, se je men cist zmesalo tle dol!!!
Ko sem
nazadnje pisal, sem imel bungalov tri metre od morja in uzival na soncu. Trenutno pa se
nahajam v osrcju severnega Laosa, zunaj pada
dez, temperatura je blizje 20 stopinjam kot 30, pa se blatno je povsod. In kdo je kriv, da
se je to zgodilo?? Kdo neki, zenska seveda, tako kot vedno!!
Dan po mojem
mejlu iz Koh Taa, je prisla za mano ena punca, ki sem jo spoznal v Bangkoku, po rodu iz
Cipra, drugace anglezinja iz Londona, no... pol smo pa mal soncne zahode gledal, pa
zvezde, pa na dolgo in siroko filozofiral in nakladal, pa ce cist po pravic povem vmes se
kaksnega skadil, ... no zdej sem pa tu, v osrcju mrzlega Laosa. Tako je to, ko moski misli
z napacno glavo!!
Ampak ne
bojte se zame, prav uzivam, hrana tukaj je odlicno, domace prav nic ne pogresam, jem vse,
kar z ulice, pa doslej ni blo na sreco se nobenih problemov. Doslej sem probal le kace in
zabe, za kaj drugega ni blo casa. V Laosu pa je tudi kraljestvo opija, tako da bomo
videli...
Vceraj smo
sli tudi v ene jame, pa so proti nam letel netopirji kot v Indiana Jones, sm se kar mal
neprijetno pocutil...
Se mi zgodi
toliko stvari, da sploh ne vem kje bi zacel, tako da bom kar pocasi koncal! Sem hotel se
prestaviti let, da bi letel iz Singapurja kar v Peking, kamor grem v sredini aprila, pa se
na zalost ne da, tako, da bom moral priti 18.3. kar domov. Le se en dober mesec pred mano,
ce bo tako, kot je bilo do zdaj, mi bo minil, kat vam mine en teden, tam v mrzli
Sloveniji.
Naj se se
zahvalim vsem, ki ste mi pisali in okregam vse, ki se nic ne spomnete name. Grdo od vas,
sem prav jezen!!!
Srecno vsem,
Bojan
________________________________________________
Iz mojega
dnevnika:
Bandung, Java, Indonezija, 13.julija
2000
Sonce
pripeka, dan po potresu, se spočita trojica popotnikov odpravi s štirikolesno škatlo,
imenovano avtobus, proti Bandungu. Kot zadnji vstopajoči potnik bi bil rade volje zaprl
ali vsaj priprl vrata, če bi jih našel. Prijazni Javanci so nam, najbrž, ker smo bili
edini belci, odstopili zadnjo klop, kjer smo se dokaj udobno namestili. Slednje ni bilo
neumno, saj je bila vožnja dolga in moreča kljub kratki razdalji. Če odmislim vse
kokoši in vreče riža ter ostalo gnečo, smo doživeli postrežbo prvega razreda.
Nasmejan poba nam je prinesel arašide, časopis in ledeno kokakolo. 197ml za tretjino
ameriškega dolarja.
‘Pristanek’
na avtobusni postaji v Bandugu je bil pričakovan. Šoferji rikš (becak) in taksisti so
kar planili na nas. Najbrž je bilo že na daleč vohati ‘hodeče bankovce’. Nizozemec
Jonald ni bil presenečen, pač pa je izkušeno odvrnil prvemu: ‘No…. mister…
bankrot, too expensive… ‘. Takrat pa je vsak ponujal nižjo ceno vse do svoje
‘zajamčene plače’. Jonald pa: ‘that’s for three of us, ok?’. In smo imeli
prevoz do najbolj elegantne luknje, ki jo je možno najti na peščeni ulici, kjer je bil
nekakšen zbirni center zgubljenih svetovnih popotnikov.
Da nas
taksist med potjo ni dolgočasil, nas je prepričal naslednji dogodek. Pri rdečem
semaforju, ki mimogrede služi le označevanju križišča, je zbil kolesarja. Nekaj
korakov naprej se je ustavil, pogledal v vzratno ogledalo in ko je opazil, da je možakar
vstal, je bil zadovoljen ter je odpeljal naprej do hostla. Stavba, v kateri je bila v
predprostoru restavracija z izključno indonezijsko hrano, recepcija in družabni prostor,
je imela s tankimi predelnimi stenami ograjen hodnik in v njih tri postelje. To je bilo
namesto sob, a za dolar in pol na osebo. Družabni prostor je bil pa vreden svojega imena.
Skupina potepuhov je kovala načrte za potovanja, se odločala kdo gre s kom in kam, ob
tem pa prepevala ob spremljavi kitare, nasi gorenga in indonezijskega piva, Bintang.
Vendar dneva
še ni bilo kmalu konec. Jonald, Nina in jaz smo mahnili nizdol po peščeni ulici. Pot je
vodila čez nabito tržnico, polno sadja, zelenjave, rib, živih piščancev, kokoši,
ukradenih in ponarejenih izdelkov, ki jo je umivanje stojnic spreminjalo v živahno
močvirnato ploščad. Spremljajoč smrad je pospešil našo hojo in naposled smo se
znašli na lepo urejeni ulici pred svetovno veleblagovnico, ki je lahko vzor čistoče
tudi v naši deželi. Kakor, da bi prestopili zaveso, ki so jo zagrnili bogati, da ne bi
videli revščine. Temu primerne so bile tudi cene, primerljive z našimi. Po
‘osvežitvi’ v čistem okolju smo si ogledali še film v kinematografu, v angleščini
in indonezijskimi podnapisi. Medtem se je zmračilo in posledično je bila pot, po kateri
smo prišli prazna, tiha in zastrašujoče temna.
Nobenih
stojnic, izložbe so zagrnile železne zavese, umazanijo in smeti v blatni poti pa je tu
in tam razsvetljevala mežikajoča svetilka. Pred vrati ‘raja’, na drugi strani ceste
so čakali šoferji becakov na stranke. Mi smo natanko vedeli, da je naš hostel blizu, le
nobeden od njih ni hotel peljati čez temačno tržnico. Naokrog pa je bila cena
nesprejemljiva, tako, da smo bili vsi v čakalni vrsti. Mi za prevoz, oni za stranke.
Porodila se nam je ideja. Ustavili smo taksista in mu poskušali razložiti naš načrt.
Ni želel slišati. Plan B. Nina dvigne roko nad cesto in ustavi naslednji taksi. Zaigra
svetovnega reveža, mu natvezi zgodbo o revnih bratcih (to naj bi bila midva?), možakar
pa premisli…in naposled reče:’ok, this vej, bat tentauzen rupija’.
Zbrali smo
jih osem, kar je takrat zneslo nekaj manj kot en dolar, se spokali na zadnji sedež in
prosili boginjo usode, da se taksi ne ustavi. Skozi umazano okno avtomobila je bilo moč
spremljati temno grozo na ulici, ki jo je za trenutek osvetlila svetloba umirajoče
žarnice. S strahom ali grozo, vendar bi se na tej ulici še najbolje počutil kot truplo.
Zdelo se mi, da je teh pet minut vožnje trajalo neskončno dolgo. Prva šala iz naših
ust v družabnem prostoru hostla je zaživela šele po nekaj Bintangih.
Imre Cikajlo
________________________________________________
Priložil sem ti moje maile, ki sem jih pisal domov
iz dvomesečnega potovanja po Avstraliji, pa
še prej en teden na Baliju. So 'rahlo'
nepovezani itd., pošiljam ti jih samo, da vidiš če se ti zdijo zanimivi, jih bom pol
predelal, če bi jih rad objavil... Za malo boljše razumevanje: najprej en teden balija,
potem en mesec v Perthu pri prijateljici in njeni družini z nekaj potovanji okoli, pol pa
še en mesec v centru in na vzhodni obali.
Lep pozdrav,
Luka lukab@bigfoot.com
________________________________________________
Frankfurt
Pred pol ure
so me zmesani nemski varnstnki obtozili, da nekje na sebi skrivam britvico. Po
desetminutnem pregledu se je izkazalo, da jim je na rendgenu cisto navaden kuli izgledal
kot britvica?!?
Po letaliscu
se sprehajajo americani, katerih vecina nosi majice z amerisko zastavo.
Vreme je
cist v kurcu (dez, 2 stopinje) tako da se bom najverjetneje do 7h, ko imam odhod, nekam
zavlekel in spal, spal, spal.
Vsem skupaj
lep pozdrav; se slsimo (beremo), ko pridem na Bali.
+
Bali
Uspešno
prispel na bali. vroce, vroce, vroce. Hehehehehe
Polet je bil
kul. Sem ubral tradicionalno varianto (z enim avstralcem in enim kiwijem smo spili gajbo
pira cemur je sledilo stiriurno spanje, par izletov na wc, par cikov in spet stiriurno
spanje). Ko sem se zbudil, sem bil ze v Jakarti
(ogromno mesto). Cez dve uri pa se 1,2h let do balija.
Pravkar sem
se svinjsko najedel (red snapper - se ne spomnim tocno po slovensko, v glavnem zlo velika
riba).
+
Spet en mali
update...
Po enem
dnevu v kuti sem imel dovolj, sposodil sem si
avto in se v nedeljo odpeljal proti vzhodu otoka, kjer prejsnjic nisem bil. Noro.
Najprej malo
glede voznje. Ce ima kdo pomanjkanje adrenalina, naj pride na Bali, si sposodi avto in se
gre malo vozit. Prva stvar je, da vozijo na levi (naceloma, ni nujno), kar je ze samo po
sebi malo cudno, ampak se clovek kar navadi. Problem je v tem, da tukaj ni cestnih pravil
(vsaj uradnih se nihce ne drzi). Glavni moto je: nihce te ne sme prehiteti. Ce koga
prehitis, popizdi in divja za tabo, dokler ne doseze svojega. Mene in moje prehitevanje pa
tako poznate, tako da sem se kar hitro vkljucil. Druga stvar je guzva. Neverjetna guzva.
Motorji prihajajo iz vseh moznih smeri in se vec (jih je priblizno 10 na en avto),
tovornjaki so lastniki ceste in te brez problema zrinejo iz nje (se navadis). Krave, psi,
macke lezijo sredi ceste in jih prav malo briga, da se pac ti peljes cez njihovo dvorisce.
Isto je z otroki.
Predvsem
juzni del otoka je nor, ko prides bolj na vzhod se stvari malo normalizirajo. Povprecna
hitrost na jugu je nekje med 20-30km/h, na vzhodu pa se povzpe do vrtoglavih 60km/h.
Najvec, kar sem se peljal do sedaj je bilo 80km/h.
Naslednja
postaja je bila Triniganga - vodna palaca enega
inzmed vzhodnobalijskih kraljev. Cudovito.
Proti veceru
sem prisel na vzhod otoka v Tulamben, kjer se
je nedalec od obale med drugo svetovno vojno potopila Ameriska vojaska ladija (s pomocjo
torpeda japonske podmornice). Danes zjutraj sem se dogovoril za t.i. beginners dive, kar
pomeni potapljanje za tiste, ki se nimajo izpita. Stalo je $35 in je bilo vredno cisto
vsakega dolarja posebej in se vec. Pod vodo sva bila (zraven gre vodic, ki tudi skrbi, da
se ti kaj ne naredi) 41 minut, najvecja globina je bila 20m. Ladija je fantasticna. dolga
je 100m, prerasle so jo korale in na/v/pod/nad njo zivi na miljone rib vseh barv, ki jih
poznam, pa se nekaj novih sem videl. Ne da se opisat feeling, ko plavas po notranjosti
ladije 15m pod vodo. Noro.
Nato sem se
odpravil proti severu otoka, Lovini, kamor sem
prispel nekje okoli 1h popoldan. Od takrat sem si privoscil eno masazo (400 SIT/uro), se
malo skopal in odsel pogledat novo hiso sina lastnika hotela, ki sem ju spoznal Januarja.
Tip ma pravo vilo, zgleda fantasticno. Zvecer gremo tja igrat sah.
+
Halo, halo!
Day 4:
Zjutraj smo vstali ob 6h zjutraj in sli gledat delfine. Cudovite zivali, ampak mislim, da
smo jim sli na zivce (za njimi se podi okoli 20 sestmeterskih colnov ki jih iz vseh smeri
obkrozijo in jim potem sledijo - delfini so pa takrat na zajtrku – lovijo tune).
Potem smo
sli se malo snorklat. Ribe na koralnem grebenu so res nekaj posebnega.
Po zajtrku
sem se z avtom odpeljal proti zahodu otoka, kjer sem si ogledal t.i. monkey temple - Pura
Pulaki - kjer zivi cca. 300 opic v treh skupinah. So ful zanimive in lustne, ce jim hitro
ne das nekaj hrane ali ce stopis v 'njihove' sobe, znajo biti pa tudi dosti agrasivne.
Potem sem
spoznal Jano, ki ima skupaj z Dusanom na Baliju
potapljasko solo (iz slovenije sta sem prisla pred 3 leti). Tam sem ostal okoli 3 ure -
bla bla bla bla -in se med drugim dogovoril tudi za se en introductory dive, tokrat
zastonj z Jano (Jure: Jana te na vse pretege pozdravlja, prav tako delija).
Se ena
zanimivost glede voznje: Ce vidisi znak za 'valovito cesto' - taksen kot je pred mostom
cez avtocesto v dramljah - definitivno _zelo_ zmanjsaj hitrost, drugace se ti zna zgoditi,
da dozivis podoben polet kot jaz (ziher okoli 5m). Drugace sploh ni vec panike in se na
cesti pocutim ze skoraj kot doma.
+
Vceraj sem
po 530 prevozenih kilometrih (Bali je velik nekako za tretjino Slovenije - da dobite malo
predstave) nekako pregural nazaj do kute.
Vceraj zjutraj sem se sel se potapljat z Jano, blo je se boljs kot pri ladiji.
Padlo je
vprasanje, kako je s turizmom na Baliju v povezavi z 11 sept. Vsi jamrajo, da je turistov
dosti manj ceprav sam tega nisem opazil. Kuta je naguzvana kot zmeraj, ostali deli pa v
dezevnem obdobju itak
lep pozdrav,
se slisimo, ko pridem v Avstralijo.
________________________________________________
Kdaj na pot:
Kdajkoli. V Singapurju je tropsko podnebje in v nobenem, nam poznanem letnem času, moraš
biti pripravljen na tropski naliv okoli četrte, pete ure popoldan.
Koliko
denarja na dan: Glede na to, da ima Singapur odličen standard, te dan tam, seveda če ne
sediš v hotelu, stane s podzemno, posteljo, hrano v odličnih Food Courtih in raznimi
vstopninami okoli 20-25 USD.
Letalska
karta: Pri STA (nad podhodom Ajdovščina ) je okoli 120.000 za študente oz. stare do 26
let.
Viza: Do 15
dni bivanja ni potrebna.
Kam iti:
Veliko možnosti tako ni, ker je Singapur relativno majhen, a na tem otočku se da videt
marsikaj in še več. Obvezen je živalski vrt, center mesta, podzemna, ki je State of
Art, različni muzeji in razstave, ki so urejene na visokem nivoju, vstopnine pa so, vsaj
za študente dokaj sprejemljive.
Zdravje: Ni
problema. Singapur velja za oazo čistoče med Indonezijo in Tajsko. In resnično na ulici
vsaj v centru ne vidiš niti enega papirčka. Vsi so zelo urejeni in tudi vse ostalo zelo
lepo urejeno. Prej boste zboleli doma kot tukaj.
Ljudje: Zelo
različni. Singapur je multietnično mesto. Kljub temu pa so vsi zelo ustrežljivi,
prijazni, a se ne zgodi, da bi te kdo povabil domov. To pač dela mesto.
Kako
naokoli: Zelo preprosto. Podzemna gre v vsak kotiček mesta, enako avtobusi, ampak jih je
treba pogruntat. Problem so predvsem enosmerne ulice, ampak ko pogruntaš sistem, ni
problema. Sicer pa tudi peš glavne stvari niso predaleč.
Splošni
vtis: Zelo pozitiven. Resnično sva uživala. Najbrž predvsem zato, ker sva na poti iz
Indonezije komaj čakala, da prideva v mesto med ljudi. Sicer pa je mesto, ki ga zelo
hitro vzljubiš in bi se brez pomislekov še vrnil.
Kdaj na pot:
V bistvu je vseeno. Tropsko podnebje s popoldanskimi nevihtami. Edino Sumatra je malo pod
vplivom poletnega monsuna, a ni toliko opazen kot npr. v Indokini.
Koliko
denarja na dan: Za 10 USD na dan živiš kot kralj.
Letalska
karta: Mislim, da je za študente do Jakarte ali Denpasarja na Baliju ok. 140.000 pri STA.
Viza: Dobiš
jo na Prešernovi, nasproti vlade RS.
Kam iti:
Povsod, a je to nemogoče, ker je Indonezija gromozanska. Priporočam lahko leto, kar sva
videla midva; Java (čeprav naju ni posebej navdušila), Bali, Lombok (ta otok je super,
ker je na njem veliko manj turistov kot na bližnjem Baliju, a je prav tako lep!) in
Sumatra, ki je svet zase. Midva sva po naključju spoznala nekega Indonezijca, ki naju je
povabil k njegovi prijateljici v osrčje pragozda na prepovedano območje. Na Sumatri je
namreč še veliko območij, kamor tujcem ni dovoljeno. A je res nepozabna.
Zdravje:
Dobro je biti cepljen proti hepatitisu A, antimalarike potrebuješ le na Sumatri, Borneu,
Molukih in Sulaveziju, z drisko pa večjih problemov ni. Dobro pa je predvsem na Baliju in
Lomboku paziti, da se ne porežeš na koralah.
Ljudje:
Sprva si navdušen nad njihovo drugačnostjo, a vsaj nama so hitro začeli najedati
živce, pa ne zaradi česa posebnega, le povsod jih je bilo veliko in včasih si se
počutil prav ujetega v njihovih moledovanjih in prošnjah.
Kako
naokoli: Zelo preprosto je z avtobusi, malo bolj nadležno je z vlaki, najdražje z
letali, najprijetnejše pa z motorjem.
Splošni
vtis: Ni potrebno dolgo časa, da te pokrajina, hrana in atmosfera navduši, a včasih se
resnično zgodi, da ljudje s svojo občasno nadležnostjo nekoliko zatežijo. Sicer pa so
tudi tukaj ljudje, ki so odlična družba, zelo zabavni in ne pričakujejo od tebe gore
denarja.
Anja
Leskovar &Domen Grögl lesicka99@hotmail.com
________________________________________________
Pozdravljen,
Janin.
Tajska
torej. Od zmeraj sanjan, ekzoticen center Indokitajskega polotoka. Odprta,
neproblematicna, razmeroma poceni in kar razvita obenem.
Najboljsa
primerjava se mi zdi, ce primerjam Indokitajski polotok s tlorisom stanovanja. V tem
primeru bi Tajska imela vlogo hodnika. Iz njega namrec prides v vse "sobe":
Burma, Laos, Kambodza, Malezija.Vietnam bi lahko bil nekaksen "balkon" na
katerega prides skozi eno od sob.
Tajska, stari. Zakon. Res. Ne morem ti opisati
kaksno veselje me je popadlo. Vse kar sem zmeraj sanjaril, gledal po televiziji, bral, se
ucil tajske pisave - pisanja in branja ( res, ze doma sem se kar dobro
"pripravil" ), vse to je naenkrat bilo tu, v zivo. Vsak dan je bil poglavje
zase. Skoraj vsaka stvar, ki sem jo videl, je bila, kakor da je nekdo mene spraseval kako
in kaj ter na koncu tocno tako naredil. Veckrat, se po tednu in vec sem kolegu govoril
"daj uscipni me za lice da res ne sanjam". Temperament Tajcev, njihov blag in
nenasilen pristop, zelo vljuden in preprost, nikoli se ne razburijo, ne kricijo en na
drugega, zelo ponosen narod in nearoganten obenem, to je nekaj, kar sem do tedaj mislil,
da na svetu najbrz ne obstaja, vsaj ne kot ena CELA drzava ( 60 mio ljudi). Pustimo ulicne
"barabe" v Bangkoku in turisticnih krajih. Govorim o navadnih, preprostih
ljudeh.
In potem Tajke... ( OK, okusi so razlicni - to so
ze Grki ugotovili ) ... stari, to so ene najlepsih in ljubkih zensk kar sem jih videl,
res. Ciste poteze obraza, tako preproste in popolne obenem, z nerazlozljivo misticno
lepoto Orienta. In glavna stvar: Tajski nasmeh. Clovek, ki ostane ravnodusen do tega, ima
preprosto kamnito srce. Druge razlage ni.
Tajska ( in Laos pozneje ) se mi je tako
"ulegla", da lahko povem, da mi je spremenila potek zivljenja. Ni mi resitve.
Res, vse moje sanje od majhnih nog so tukaj.
Tajscina je
sicer zelo tezaven jezik, ampak trudim se kolikor morem, vsako leto mi gre bolje. Pocasi,
ampak gre. Moram reci tudi, da so Tajci in Laoscani zelo veseli in zelo spostljivi do
tujca, ki se trudi uporabljati njihov jezik.
Seveda sva s
kolegom "prekontrolirala" tudi nocno zivljenje, ki je ZELO zivahno ;-)
Mogoce
najboljsi primer je stavek, ki mi ga je kolega povedal v enem od nocnih lokalov v
Bangkoku, obrnivsi se proti meni ( oba sva imela "polne roke" ) :" KAM SVA
PADLA ... ZDAJ SVA GOTOVA ! " Naprej ne bom komentiral...;-)
Ze naslednje leto sem se odpravil sam, se pravi
letalska karta v zepu, nekaj $$$ in nahrbtnik Tako sem se lahko se bolj vklopil v kulturo,
med ljudi. No, pa smo zaceli : Indonezija ( Bali in Lombok ), Burma, Laos, Kambodza,
vsakokrat pa seveda tudi Tajska.
Mimogrede, pred kratkim si imel kot gosta v oddaji Tomaza Cepona - Brazilija, Cile, Argentina ( skoda, da mu je
mikrofon delal tezave). No, s Tomazem sva se spoznala na Lomboku, zadnji vecer pred
odhodom na trekking na vrh 3700 m vulkana Rinjani. Bil je skupaj s se enim kolegom,
Klemenom. Zanimivo je bilo tudi nase srecanje. Namrec jedel sem vecerjo, ko sem naenkrat
zaslisal Ljubljanski naglas pri sosednji mizi. Tomaz in Klemen. Ampak bil sem tiho, za
nalasc. Hotel sem namrec ugotoviti, ali sta ta dva Ljubljancana v redu, ali pa sta samo
dve "zabarski afni". Tu in tam sem vcasih na popotovanjih srecal tudi kake
Slovence, ki niso ravno v ponos nasi dezeli. Prevzetni, napihnjeni arogantnezi ( ala
Israel ), ki se afnajo in "preseravajo". S takimi niti ne spregovorim, ter jo
mahnem po svoje.
No, ker sta
se pogovarjala zelo normalno in sta se zdela OK, sem malo pocakal na pravo priliko. Malo
pred tem me je se Tomaz spraseval v anglescini "Is this chair free ? Can I take it
?". "Yes, sure. It's free." sem odgovoril. No, ko sta pojedla, pa sem
naenkrat cisto normalno vprasal "Odkod pa sta ?" To bi moral videti ! Oba sta
tako izbuljila oci, da jih je skoraj kap. Kar pozirek jim je zastal v grlu. Super je blo,
res. No, do noci smo se ze spoznali in zadovoljno ugotovili, da je svet pac majhen. Ne bos
verjel, ampak Slovence na Lomboku kar poznajo. Glavni chief organiziranja trekkingov na
vulkan mi je pokazal knjigo gostov: tisto leto jih je bilo okoli 15 Slovencev na vulkanu (
samo pri njemu ). Slovenci smo zelo majhen narod, ampak zgleda mahnjeni na gore ( doma ali
pa tisoce kilometrov dalec ).
Od vseh dezel, ki sem jih obiskal v JV Aziji, mi je
osebno Tajska se zmeraj najbolj vsec, takoj za njo (close behind) pa Lao P.D.R. ( ali
"Lao" na kratko, "Laos" je narobe prevzeta popacenka iz francoscine,
zato raje uporabljam "Lao". Tudi Tajci recejo "Lao")
Laoscani so
zelo podobni Tajcem, pisava je kar podobna, ampak zgodovinsko starejsa, jezik pa je tudi
dokaj podoben (kot Slovenscina in Hrvascina). Tudi glasbo imajo prakticno enako SV delu
Tajske (Isan), ker je dialekt Isana prakticno skoraj Laoscina. Needless to say, ta glasba
( Look Thung ali Morlam ) mi je osebno resnicno vsec, ker menim, da mojstrsko predstavlja
narod in pokrajino, kjer je nastala. Obenem je enostavna in kompleksna, nekako vecplastna,
z izrednim obcutkom za prenos zelo sirokega spektra obcutkov. Zadrzana in globoka obenem.
Taksna kot Laoscani sami. Vsaj osebno jo tako dozivljam. Cudovito, res.
Lao ti je
nekaksna JV azijska Crna Gora. Ljudje se ne pretegnejo pretirano. So revnejsi od Tajcev,
ampak zelo miroljubni in preprosti. Mogoce najboljsa primerjava je izjava "Lao is SE
Asia in slow motion". Nikomur se dejansko nikamor ne mudi, ne po opravkih, ne v
njivo. Za razliko od Vietnama. Vietnamci so pravo nasprotje : pravi garaci.
lep pozdrav iz Ankarana,
sabai dee,
________________________________________________
Zdravo!
Sem Blanka Mežnar. Pred časom sem precej redno
spremljala vašo oddajo, odkar sem se preselila, pa je ne uspem več "ujeti".
Vendar sem jo imela možnost videti ravno v ponedeljek. Govora je bilo o Kambodži. Sama
sem bila tam mesec dni leta 1999, vendar ne kot tipičen popotnik. Imela sem priložnost
delati v bolnici v Phnom Penhu in v
rehabilitacijskem centru v provinci Kompong Speau,
ki ga je takrat vodil nek znanec. Seveda je bil čas za resnejše delo prekratek, s
kolegom sva predvsem pomagala pri edukaciji kmerskih fizioterapevtov in zdravnikov.
Stanje je
bilo takrat res nekoliko drugačno, kot ste govorili vi, vendar ne bistveno. Onih čudnih
prevoznih sredstev nisem opazila, večinoma smo se po mestu prevažali z mopedi z
voznikom, ki si ga "snel" ob cesti. Od tistih, ki niso želeli biti
"taxisti" si jih ločil po tem, da so taksisti nosili kapo. Cena prevoza je bila
odvisna od spretnosti pri pogajanjih, vendar nizka. Avtobus po Phnom Penhu ni
funkcioniral, vsaj NGO-ji niso imeli občutka, da sploh obstajajo redne proge. Sva pa šla
z avtobusom do Sihanukwilla, cena je bila pri isti firmi različna za pot tja in nazaj,
vendar se je gibala okrog 2$. Takrat so nama vsi tujci, ki so delali pri NGO zelo
odsvetovali vlak, ker je bil baje za tujce zelo nevaren. V Siam rap sva odšla z avionom,
nazaj pa z nekim čudno majhnim motornim čolnom, ki sicer na oglasih izgleda pravi
gliser. Cena zanj je zelo različna za tujce ali domačine in je precej visoka, vendar se
je ne spominjam točno.
Glede
prenočišč nimam večjih izkušenj, saj sva v Pnom Penhu stanovala pri omenjenem znancu,
ob morju in v Siam Rapu pa na mestih, ki so jih svetovali NGO-ji. Cene so bile precej
ugodne, dalo se jih je znižati, možno se je bilo celo dogovoriti v, za kamboške
razmere, vilah za sobe, ki so jih oddajali, seveda neuradno. Mislim, da sva plačala okrog
15 dolarjev za dva in za dve noči, soba je bila čista, z lastno kopalnico s tekočo
toplo vodo in air-con.. Seveda se da spati tudi bistveno ceneje. Vendar sem imela vtis, da
se je takrat počasi začenjal turizem, ob morju je bilo mnogo novih hiš, precej se je
gradilo, tudi nekaj restavracij je bilo takih, ki še niso bile omenjene v stari izdaji
Lonley planeta, so pa bile po najinih izkušnjah boljše in cenejše kot nekatere toplo
priporočane.
Sicer pa,
kot ste verjetno ugotovili sami, je dežela neverjetna. Morda je mene bolj očarala, ker
sicer na žalost ne potujem veliko in je bilo to moje prvo večje popotovanje. Uživala
sem vsak trenutek. Ker sva bila "oborožena " z nasveti ljudi, ki so tam delali
že dlje časa, nisva imela nikakršnih težav. skoraj se ne spominjam neprijetnega
trenutka, nikoli pa nisem prišla v situacijo, ki bi lahko bila nevarna.
Hrana je
poceni in dobra, opozarjali so naju le pred pitjem vode iz vodovoda in ledom, narejenim iz
te vode. Zdravstvenih težav nisva imela nikakršnih. Morda pa bi lahko priporočila, da
bi se ljudje, ki jih imajo obrnejo na bolnico Callmette (morda se pše nekoliko drugače),
kamor se hodijo zdravit vsi NGO-ji. Nisem jo obiskala, zato ne vem, kako funkcionira. Sama
sem teden dni delala v Sihanouk Hospital-Center of Hope, bolnici, ki jo financira
katoliška organizacija Hope, vodijo jo tujci, zelo dobri zdravniki, je pa nekakšen
izobraževalni center za kmerske zdravnike. Ne vem, če sprejemajo tujce, vendar, če jih,
je ta bolnica zaupanja vredna. Ostale tako imenovane bolnišnice, katerih reklame se vidi
po mestu, pa so, po navedbi NGO-jev zelo nesigurne.
Upam, da
bodo informacije, ki so sicer že precej stare, komu pomagale.
Žal mi je
da ne morem naprej spremljati vaše oddaje, saj me potovanja zelo zanimajo, in ko bom
imela kako možnost jo bom seveda izkoristila. Veliko uspehov tudi naprej, tako na
potovanjih kot tudi pri oddaji.
Če bi vas
zanimalo še kaj, bom z veseljem odgovorila, če bom seveda znala.
Lep dan!
Blanka
e-mail: blanka.meznar@terme-catez.si
________________________________________________
Najprej en
lep pozdrav!
Ker vam
pišem prvič naj se najprej predstavim; Sem Jure iz Slov.Konjic.Ukvarjam se z radijsko
postajo, drugače pa je moj hobi potovanja in tako sem lanski konec septembra in zacetek
oktobra izkoristil za ogled dela Indonezije (od
Balija preko Lomboka do Flores). Moram reci najprej, da sem ravno potoval v tistem
času, ko so se pričeli napadi na Afganistan, vendar ni bilo nikjer niti na Lomboku
čutiti nobene napetosti oz. ni bilo nobenih težav (saj vemo da je Lombok pretežno
muslimanski).
Lp, Jure aljaz.arnus@guest.arnes.si
________________________________________________
Pišem ti
zaradi oddaje (pon. 19.11.2001).Kot nagrajenec tvoje oddaje in predvsem zaradi morebitne
zainteresiranosti bralcev tvojih spletnih strani sem se odločil, da bi svoje izkušnje iz
letošnjega dvo mesečnega popotovanja po Indoneziji
delil z njimi. Ker vem, da je o otokih Java in Bali že precej znanega, pa bi morda koga
zanimala mojo izkušnja o nadaljevanju popotovanja po Sulawesiju in predvsem kraju Tana-Toraja in
Togejskih otokih in njihovih prelepih koralnih grebenih in neokrnjene narave. Ker sem v
zadnjem delu dvo mesečnega popotovanja imel v načrtu še indonezijski otok Borneo-Kalimantan, pa mi je teroristični napad na ZDA to
posredno preprečil, bi rad, da bi sam navezal stike s kom, ki je tam že bil. Zato je tu
moj e-mail naslov, domači naslov in tudi moj telefon.
JANEZ BOHINC
e-mail: janezbohinc@hotmail.com tel.: 041-384-303
________________________________________________
Lep pozdrav
Sem dokaj
reden gledalec oddaje in mislim, da je oddaja zelo zanimiva. Še posebej za popotnike.
Včasih je kar težko dobiti koristne podatke od držav, mest in zanimivosti krajev v
katere se odpravljamo in ravno zato lepo pozdravljam to oddajo in stran za popotnike. S
tem namenom tudi jaz pišem to pismo. Imam kar nekaj podatkov od Malezije in nekaj malega
od Singapurja, ki bi lahko koristili popotnikom, ki se odpravljajo v katero od teh dveh
držav. Zadnje tri poletne počitnice sem namreč preživel v tropih. Natančneje v
Maleziji. Malezija je zelo velika država, ravno zato je zelo zanimiva. Zelo težko je
obiskati vse znamenitosti v kratkem času. Lahko pa rečem da sem videl velik del
Malezije. Najbolj zanimive stvari so seveda lepa mesta in prečudoviti tropski otoki. Kot
vsak popotnik, ki obišče Malezijo, tudi jaz nisem izpustil potepanja po prečudoviti
vzhodni obali, ki je posejana z prelepimi tropskimi otoki, ki so prepolni koralnih
grebenov in prečudovitih živalskih vrst, tako pod in nad vodo. Vsako leto obiščem otok
Perhentian, ki se nahaja v bližini Tajske meje. ta otok je zelo obiskan in opevan, s
strani turistov. Še posebej je znan kot Meka za potapljače. To sem izkusil tudi sam, ko
sem letos naredil potapljaški izpit in sem se potapljal po prečudovitih koralnih
grebenih. Že prej sem tauhal po vodah okoli Perhentiana in lahko rečem, da dokler se
nisem potopil v prečudoviti svet, nisem videl skoraj nič. Nič ni lepšega kot
"lebdeti" nad baby moreno, gledati male morske pse, zasledovati želve, bežati
pred barakudami in podobne vragalije, ki jih s kratkotrajnim potopom (na dah), pač ne
moremo izkusiti.
Nekaj čisto
drugega pa je voda na zahodnem delu Malezijske obale, ki je motna in dokaj polna, kar
velikih, meduz. Vendar se je še vedno prav prijetno namakati v topli tropski vodi, ki je
lahko tudi dokaj razburkana. Prvo leto, ko sem obiskal brezcarinski otok Langkawi, ki je
situiran skoraj na Tajski meji, sem občutil 3-4metrske valove, ki so se zaletavali v
peščeno obalo. Prav ti valovi so me spravili v bolnico s spahnjeno ramo. V tej čisto
novi bolnici me je doktor na rendgenu spraševal kaj mislim o sliki, ali je v redu ali ne.
Lahko povem da ni prav nič prijeten občutek stati v bolečinah pred doktorjem, ki te
sprašuje, če misliš, da imaš vse kosti cele. Tam namreč niso navajeni poškodb, ker
so malezijci dokaj leni in so, če že grejo na počitnice, cel dan v sobi in gledajo
televizijo. Ko sem povedal doktorju, da sem plaval v morju, sem mislil, da bo on padel
okol in ne jaz. Rekel je da on še v bazen ne gre, kaj šele v take valove. Kr mu čisto
verjamem, saj sem na Perhentianu srečal družino totalno oblečeno v obleke in rešilne
jopiče. Oče jih je pa učil, seveda tudi on brez rešilnega jopiča ne bi zapustil
obale.
Obiskal sem
tudi otok blizu Kuala Lumpurja, otok se imenuje Pangkor. Na ta otok se pride iz mesta
Lumut.Tam sem se vkrcal na trajekt in užival v pol urni vožnji z ladjo. Med vožnjo so
nas spremljali veliki klobuki belih in rumenih meduz. Do sedaj sem bil dvakrat na tem
otoku in vedno sem videl ogromne meduze, še posebej v okolici vojaške baze, ki zna biti
zelo zanimiva, če imaš s seboj daljnogled ali kamero, da si malo pobluže ogledaš
velike vojaške ladje ali če imaš srečo, lahko vidiš celo jedrsko podmornico.
Tu je še
veliko mest, ki so vredni ogleda. Najbolj znamenito je staro Portugalsko mesto Melaka, ki
popotniku prežene domotožje, saj je zgrajen v evropskem slogu. Veliko malezijcev pravi,
da sta otok Penang (na katerega je speljan nekdaj najdaljši most na svetu) in mesto Kuala
Kangsar vredna ogleda in tudi jaz se pridružujem temu. V Kuala Kangsarju stoji
veličastna muslimanska cerkev, ki je najlepša v celotni Maleziji. Lepota pa se kaže
samo na zunaj. Kot vse muslimanske cerkve je tudi ta zelo turobna in pravo nasprotje
prelepim notranjostim evropskih cerkva. V neposredni bližini cerkve je tudi palača
kralja Peraka (državica v Maleziji). Malezija ima državice v takem odnosu, kot so bile
pri nas v stari Jugoslaviji. Zraven palače stoji stara-začasna lesena palača, ki je
služila kralju, ko so njegovo prenavljali. Leseno palačo in notranjost cerkve (kolikor
je to dovoljeno za nemuslimane) si je možno tudi ogledati, seveda za skromno plačilo.
Potem so tu
tudi še Camerun Highlands, ki so nekakšen naravni park v Maleziji. To so skupek gorovja.
Med potjo do vrha lahko vidimo aborigine, ki so prvotni prebivalci Malezije, ki pa jih
malezijci ne priznavajo kaj preveč. Te ljudje živijo v lesenih kočah, ki so spletene iz
bambusa in podobnih stvari, ki jih najdejo v dzungli. Živijo preprosto in v glavnem od
prodaje stvari turistom. Pot pelje mimo slapa, golf igrišč, ki jih je po celi Maleziji
polno. Mislim, da imajo Malezijci edino golf igrišče na svetu, kjer je možno igranje
ponoči, saj je osvetljeno. Pod vrhom gora pa se začnejo odpirati pogledi na prečudovito
pokrajino in polna polja čajnih plantaž, ki jih je resnično polno. Med potjo tudi
srečamo majši, a zato toliko dražji, hotel v evropskem stilu, ki se nahaja nad blatno
reko, v mirnem okolju. Na vrhu pa se nahaja velik hotelski kompleks in dva ali tri mesta,
ki se ponašajo s plantažami čaja, kaktusov, metuljev in orhidej.
Tu je še
toliko prečudovitih stvari s katerimi se ponaša Malezija. Mislim, da je to pismo že
tako ali tako predolgo in ne bom več dolgovezil. Že sedaj sem ga skrajšal na minimum,
da sem lahko opisal vsaj nekaj stvari.
Seveda pa z
veseljem odgovorim na vsako vprašanje, ki ga prejmem na mojem elektronskem naslovu, ki pa
je primozstraus@hotmail.com Z veseljem pa bi prebral tudi kakšen nasvet ali dva, kaj se
da še pogledati v Maleziji, saj bom gotovo poleti odpotoval nazaj. Tako da bi bil vesel
vsakega nasveta, ki mi ga lahko pošlješ.
Hvala in
lepe dogodivščine na popotovanjih še naprej.
Primož |
|
Vzhodna Azija: Mongolija, Kitajska, Japonska, Hong Kong, Koreja, Filipini ________________________________________________
Leteli smo z Air France iz Ljubljane preko Parisa do Manile in nato še notranji let do otoka Panay-Kalibo. Nato smo bili 14 dni na Boracayu, ki je odličen otoček z kristalno čistim morjem,bungalov za dva ob plaži 10 evrov, večerja na plaži na self servis 3 evre po osebi, malo pivo stane 70 tolarjev, ko imajo happy hour od 16 do 20 ure, vsak dan. Najeli smo kolesa in se prevozili po otočku, cena 500 tolarjev na dan. Najlepša plaža na Boracayu je Dinwid beach za naš okus, malo folka in morje, da padeš dol. Bili smo aprila, zelo vroče, veliko domačih turistov, saj imajo takrat oni dopust in otroci počitnice. Veliko je bilo tudi Korejcev, Evropejcev pa bolje malo. Nazaj grede smo bili še v Manili, spali v Best Western hotelu, ko smo se zdilali za ceno 30 dolarjev za dve osebi in še zajtrk. Shoping je zelo pester in zelo zelo poceni. Obiskali smo tudi vulkan, ki je od Manile oddaljen cca. 3,5 ure z avtom. Drugače pa so tudi otočja okoli Cebuja zelo obiskana, manjši otoček Malapusca je baje odličen in smo se odločili, da se še vrnemo na Filipine. Ja, ladje so veliko ceneje, če imaš čas in nimaš problema z dopustom in datumi. Se splača in so poceni, večerja na plaži za dve osebi 6 evrov in ješ par ur, kar ti je volja, malo pivo, ko imajo happy hour samo 70 sit, cigareti marlboro 80 sit in zelo dober shoping v Manili, ampak Manila samo za par dni, ker je veliko gužve in slabši od Bangkoka na Tajskem. Poglej malo v Lonely Planet in preveri cene, mislim, da so Filipini cool,vizo dobiš v Ljubljani, v Kosezah je v privat stanovanju konzul in cena je 7500 sit, pa rabiš eno fotko, formular pa tako dobiš tam. Mare _______________________________________________________ Štirinajst kilometrov
severozahodno od Bontoca leži v hribih vas Sagada. Do nje se da priti z džipnijem, ki
skoraj vsak dan pelje tja in nazaj, vendar ni nobenih fiksnih voznih redov, zato ga je
težko ujeti. Zjutraj ga ni bilo in nihče ni vedel ničesar o njem, zato smo se odpravili
peš. Po dveh urah pa nas je vseeno dohitel na kamniti stezi sredi hriba in nas pobral.
Bil je že poln, zato sem se pridružil dvema Avstralcema na strehi, ostali pa so se
stlačili noter. Sedeli smo na velikih vrečah riža, džip pa je z največjo možno
hitrostjo poskakoval po ozki skalnati poti nad prepadi in čudovitimi riževimi polji.
Sliši se romantično, vendar če se ne bi držal z vsemi štirimi, bi hitro pristal nekaj
sto metrov niže. Janin _______________
________________________________________________
VIZE:
kitajsko vizo dobite na kitajskem veleposlaništvu v Ljubljani, Koblarjeva 3, Ljubljana,
telefon 01/420-2855 in 420-2866. Za 85-dnevno vizo smo morali prinesti uradno bančno
potrdilo, da imamo na računu dovolj denarja za tako dolgo pot.
Turistične
dovolilnice za Tibetansko avtonomno republiko pa lahko dobite na različne načine. Edini
res legalni je, da po Tibetu potujete skupaj z registrirano in organizirano skupino, kar
vas bo precej stalo (vsaj nekaj sto dolarjev); take skupine najdete izven Tibeta (Kašgar,
Katmandu) kot tudi v Lhasi. Kakršenkoli drug način prevoza po Tibetu je nelegalen in
lahko do dovolilnic pridete le po čudnem ključu hkratnega plačila kazni in nakupa
dovolilnice. Vendar pa moram opozoriti, da smo v Tibetu kolesarili od avgusta do oktobra
2001 in ker se je vmes »zgodil« 11. september, smo kmalu začenjali čutiti spremembe,
ki jih je uvedla kitajska vlada, uradno zaradi bližnje meje z Afganistanom. Dejstvo je,
da so neodvisni popotniki kitajski politiki velik trn v peti, saj od njih nimajo skoraj
nič in hkrati ne morejo nadzorovati gibanja po področjih, ki jih hočejo skriti pred
ostalim svetom. Tako sem lani (2002) preko interneta izvedel za več deset kolesarjev, ki
jim ni uspelo priti čez Tibet in samo za enega, ki mu je, in še to z ogromno skrivanja
in nočnega prečkanja t.i. checkpointov. Tibet je do nadaljnega torej za neodvisne
popotnike skoraj hermetično zaprt in dokler ne boste imeli dovolj trdnih informacij, da
so se stvari korenito spremenile, kolesarjenje po Tibetu odsvetujem.
ZDRAVSTVENA
TVEGANJA: cepili smo se proti hepatitisu A in steklini. Veliki tibetanski psi so največja
grožnja glede stekline in je v primeru okužbe to tudi smrtna obsodba, saj se na velikemu
delu poti s tovornjakom pelješ več dni do prvega večjega mesta.
PREBIVALCI:
Okrog 6 milijonov Tibetancev in 7,5 milijonov Kitajcev (večinoma v provincah Amdo in
Kham). Okrog 150.000 Tibetancev živi še v Indiji, Nepalu, Švici in Ameriki.
Vreme: zima
je izredno mrzla (-30 do –40 stopinj), zato ni primerna za potovanje. Poletja so prav
tako dokaj mrzla, vendar se čez dan temperatura lahko dvigne tudi do 20 stopinj, medtem
ko so noči vedno pod 0 stopinj (-5 do –10 stopinj). Zaradi Himalaje na jugu monsun
ponavadi ne pride do pravega izraza, tako da poletja niso tako mokra, vendar se vseeno
zgodi, da nekaj oblakov pride čez Himalajo in voda nato ceste spremeni v blatne kopeli,
ki so popolnoma neprehodne; v takih pogojih so problematične tudi narasle reke. Še
najbolj se monsun čuti na skrajnem vzhodu, kjer ni dovolj visokih gora, da bi ustavile
monsun, ki pride z juga.
ČAS OBISKA:
glede na to, da je v zgodnjem poletju razen monsunov tudi precej naraslih rek zaradi
taljenja snega v hribih, se je bolje odpraviti v drugi polovici poletja. Od avgusta do
oktobra je največ možnosti, da z vremenom ne bo prevelikih težav. Že oktobra pa so
noči spet čedalje daljše in hladnejše, zato postaja skoraj premrzlo za spanje v
šotoru kot tudi v neogrevanih hišah.
VALUTA: ker
je Tibet v kitajski okupaciji od leta 1951, se uporablja kitajska valuta Juan (CNY), ki je
trenutno vreden okoli 26 SIT. Banke v večjih mestih menjajo denar in tudi potovalne
čeke.
Stroški:
le-ti so povsem odvisni od načina potovanja in je popolnoma nemogoče napovedati, kakšni
bodo. Tudi zelo poceni kolesarjenje se namreč v primeru aretacije in plačila visoke
kazni ter prisiljenega skupinskega izleta ven iz Tibeta lahko prelevi v zelo drago. Vendar
se lahko, če ni prevelikih težav, pride skozi dokaj poceni. Problem je tudi pri
Kitajcih, ki za spanje in hrano mimogrede zaračunajo večkratno (vnaprej dogovorjeno)
ceno, če ne govoriš vsaj nekaj kitajščine. Tako smo plačevali vse v razponu 10 pa do
60 juanov za hrano ali spanje. Vsekakor priporočam nošenje dodatne zaloge denarja za
primer, da gre vse narobe. Samo denar vas bo namreč rešil iz kakšne globoke zagate
(aretacija, težave z zdravjem ali opremo,…)
Popotniški
forum z veliko informacijami: http://thorntree.lonelyplanet.com
Izredno
dober potovalni priročnik: Mapping the Tibetan World
(Kotan
Publishing, http://www.kotan.org ); zaradi sprememb v kitajski politiki za popotnike
trenutno ni povsem verodostojen glede potovalnih informacij, vendar je sicer zelo popoln.
Luka
e-mail: Luka.romih@guest.arnes.si
_
________________________________________________
Pozdrav vsem
popotnikom, Pred casom sem popotoval po Japonski in sem 'nabral' kar nekaj
izkusenj.
email: imre.cikajlo@guest.arnes.si
________________________________________________
Andrej,
ocitno ti ni dolgcas, glede na to, da gres po podobni poti kot sem sel sam pred nekaj leti
(ko smo se bili studenti in smo si lahko to privoscili), ti vsekakor svetujem dva ali tri
dnevno treking turo po tiger leaping gorge blizu lijianga, ki je gotova ena boljsih stvari
na kitajskem.
jasno
pricakujem povabilo na diase do takrat pa srecno , predvsem na avtobusih, lepo se imej,
bostjan
Quoting
andrej rekar <andrejrekar@hotmail.com
Zivjo vsem
skupaj!</ >
> <
>se drugic se javljam, tokrat z visine 2.500 m, iz mesta Songpan na> robu
tibeta...</ >> < >vs eskup izgleda precej drugace kot pretekli teden v
dolini in me> mal spominja na lanski peru...temp. in vreme sta precej bolj ugodna
in> tud narava je veliko lepsa...jutri gremo za3 dni pogledat po tibetu s>
konji...</ >> < >tolk zaenkrat, pa lp z drugega konca sveta,
> Andrej
________________________________________________
Živijo vsem
skupaj!
se drugic se javljam, tokrat z visine 2.500 m, iz
mesta Songpan na robu tibeta... vse skup
izgleda precej drugace kot pretekli teden v dolini in me mal spominja na lanski
peru...temp. in vreme sta precej bolj ugodna in tud narava je veliko lepsa...jutri gremo
za3 dni pogledat po tibetu s konji...
tolk zaenkrat, pa lp z drugega konca sveta,
Andrej
________________________________________________
Lep pozdrav
vsem poznanim!
S 40 stopinj in bolj malo sonca se oglasam ,
trenutno iz Xianjana...ogledali smo si ze kitajski zid in prepovedano mesto v pekingu,
jemo zelo pocen (dobro kosilo s tremi piri je okoli 280 sit)....popijemo pa 4 do 5 l
pjace, voda ali pir.... scer pa je vecinma
megleno(smog) in vroce....
Lp, Andrej
________________________________________________
Živijo,
Janin.
Oprosti, ker
se kar nekaj casa nisem oglasil, vendar saj ves kako je - na ovanju je obicajno casa premalo,
prijateljev, ki jim je treba odgovoriti na mail pa veliko.
Trenutno sem
v Hiroshimi in sem le se 200 km oddaljen od mojega cilja na Z Japonske (Shimonoseki),
tako, da bom verjetno ze v sredo zjutraj v Koreji.
Do sedaj sem
prekolesaril 4300 km, mogoce nekoliko manj kot sem mislil, vendar sem imel kar precej
slabega vremena. Pravijo, da je bila letosnja dezevna doba prezgodnja in je zacelo
dezevati ze sredi aprila ter kot kaze je sedaj ze konec, ker je ze cel teden lepo vreme in
bo vsaj se naslednji teden.
V zacetku
tedna sem bil na obisku pri nasih nogometasih v Mimasaki. Fantje so kar v redu in na oko
izgledajo dobro pripravljeni. V torek so bili se nekoliko utrujeni, v srewdo zjutraj pa ze
precej bo;lj sprosceni. Vzbudili so kar nekaj zanimanja med prebivalci Mimasake ter med
lokalnimi (pa tudi nacionalnimi) mediji. Prav tako je bil seveda v srediscu pozornosti
neki nori "gaijin" (tujec) s kolesom in veliko zastavo. Japonci so se izkazali
kot pravi profesionalci v organizaciji in glede varnostnih ukrepov mogoce kar nekoliko
pretiravajo (nasi novinarji pa bentijo).
Drugace se
moje 2 mesecno bivanje na Japonskem izteka. Izgleda, da bom prisel skozi s 110.000 jeni,
kar je res malo za 2 meseca. Japonska sicer velja za drago drzavo, vendar sta zelo draga
transport in nastanitev, ce pa ujes
tako kot jaz - s kolesom in spis v sotoru,
em je tako ovanje
cenejse kot marsikje v Evropi. Zato bi Japonsko toplo priporocal vsem encialnim kolesarskim popotnikom v
Sloveniji. Ceste so v redu, obcasno gostega prometa se privadis, vozniki vozijo zelo
varno, pa tudi ace je
Japonska zelo varna. Edini problem je, da je nekoliko vec padavin kot v Evropi.
Toliko
zaenkrat in lep pozdrav, Matjaz
________________________________________________
Lep pozdrav
Mirko iz Ljubljane
________________________________________________
________________________________________________
|
|
|
.jpg)
.jpg)
.jpg){kind=small}
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
Treking na mont kinabalu (glej
sliko) je zelo zanimiv za povprecnega slovenca, saj je ta gora ocitno visja od nasega
triglava. Starta se v narodnem parku kinabalu, zascitenem od unesca, na nadmorski visini
priblizno 1800 m. Prvi dan se povzpnemo na 3100 mnv, kjer prespimo, naslednji dan zjutraj
ob 2.30 pa nadaljujemo pot do vrha. Bili smo stirje v skupini: jaz, indijka in dva
nizozemca (njihov najvisji hrib lez na 100 mnv). Skupina je bila tak hudo pocasna da smo
namesto v stirih do petih urah prsili prvi dan na cilj v sest in pol urah. Pot proti vrhu
se brez prestanka vzpenja, ob poti se spreminja narava iz dezevnega pragozda, v gozd, iz
gozda v opustoseno grmicevje, sledijo se redka drevesa po tem pa se samo granit. Najlespe
rastline ob poti so pitcher plants, ki lahko nosijo do 4 l vode v sebi. Nekaj teh je poleg
ostalih rastlin endemicnih kakor tudi nekatere zivali in orhideje. Nad 900 mnv je polovica
vseh rastlin endemicnih. Ko smo prisli na vrh smo se po dragi vecerji napotili spat. Hrana
je precej draga zato ker jo nosijo vsak dan po hribu navzgor, sploh ne oporekam cenam. No
naslednje jutro, ko bi skupina morala nadaljevat sta nizozemca odnehala, dobila sta namrec
visinsko bolezen (driska, bolecine v trebuhu, glavoboli). Napotila sta se v dolino medtem
ko sva midva z indijko pot nadaljevala. Ob 2.30 zjutraj si samo zvezde na nebu videl. Brez
svetilke in podbore privezanih vrvi je pot nemogoca. In zdaj se je pricelo zares. Korak za
korakom. Na taki visini se vsako pretiravanje pozna. Tisti, ki so hiteli so se precej
hitro utrudili. V hitrem tempu zacnes cutit glavobole, srce pricne hitreje biti zaradi
redkega zraka in odmor postane nuja. Najboljsi tempo je precej pocasen, tako kontroliras
bitje srca in tudi z dihanjem nimas odvecnih problemov. Sam sem imel tezave edino z
manjsim glavobolom zaradi ne aklimatizacije na taksno visino. Na vrh smo pisli se pred
soncnim vzhodom. Zgoraj nas je pricakala podgana velikanka in mraz. Okoli 0 stopinj je
bila temperatura, se kosti so se mi tresle ceprav sem imel na sebi majco, srajco,
trenirko, telovnik in zimsko jakno. Seveda tudi rokavice in kapuco. Ko veter pihne ti nic
ne pomaga. In potem vidis soncni vzhod v napol oblacnem vremenu. Prekrasno, sonce nas je
malo ogrelo in potem nazaj v dolino na 1800 mnv. Pot nazaj ne bi bila nic posebnega ce ne
bi celi dan dezevalo. Premoceni do totalke smo le prispeli na cilj in zatem takoj v
poring, naravne vrelce, na opuscanje misic. Seveda se zdi teh 4095 mnv na papirju nic
posebnega, vendar sele ko sprobas in se podas na pot se srecas s tistimi tezavami, ki jih
papir ne prenese. To so obcutja, dozivetja, videnja, razgledi, itd.
Sam sem svojo pot
nadaljeval proti kinabatnagan reki v osrcju dezevnega pragozda. To podrocje je
najbogatejse za opazovanje divljih zivali in rastlin na podrocju jv azije. Za cirka 12.000
sit smo se trije nadebudnezi odpravili na 3 dnevni treking v jungle. Zadeva zgleda
tako da zgodaj zjutraj (6.00) in zvecer (17.00) iz colna opazujes zivali ob reki. Cez dan
se gre na treking v jungle ali pa lovis ribe ob jezeru ali v reki. Spi se v enostavnih
lesenih kolibah brez elektrike in pri odprtih vratih. Za hrano poskrbi vodic za
prekinanje monotonosti pa kuharca, ki namesto da kuha raje obraca svoj jezik. Tusiras se
zvecer ob bregu temno rjave reke, wc-ji pa so direkt na reki. Sprva ne ves ali bi se
najprej pohcal in pol stusiral ali obratno. Kakorkoli ze smo videli kar precej zivali.
Sprva opice maccao, potem proboscis opice z dolgimi nosovi, ki zivijo se samo na borneo.
Za njimi smo videli silver leaf opice in na koncu se orangutane. Vmes smo na obali srecali
se kolonijo slonov. Skupina je stela komaj 10 slonov od 200, koliko bi jih naj bilo na tem
podrocju. Bili so ob reki in se napajali. Potem so se maknili v jungle mi pa za njimi.
Nismo se jim smeli prevec priblizat saj so v malih skupinah precej neverani. Ko so se nam
odaljali smo jih iskali tako da smo hodili za poteptano travo in ostanki velikanskih
iztrebkov. Poleg vsega tega smo videli se razlicne vrste hornbillov, znacilno ptico za
sabah in sarawak (glej sliko) in ostale vrste pric. V jungle zivijo se levi, tigri, kobre
in se kaj bi se naslo. Teh zivali nazalost nismo videli saj so aktivne predvsem ponoci.
Trenutno sem v brunejih in zivljenje tukaj je precej tiho.
Drzava je prepoznavna po bogatem sultanu 
in visokem zivljenskem standardu ljudi. Tukaj ni revezev
za kar poskrbi sam sultan. Ljudje imajo stevilne bonitete: zelo malo casa prezivijo v
sluzbah, zastonj izobrazevanje, zdrvastvena oskrba, zagotovljene penzije za vsakega
drzavljana, stevilne subvencije, tudi za nakup avtomobila, itd. V drzavi je prepovedan
alkohol, po 7.00 uri zvecer pa mesto zamre. Na ulicah glavnega mesta, ki steje komaj
340000 prebivalcev ni vec zive duse razen tu pa tam kaksnega tranzvezita. Kriminala tukaj
sploh ni, kakor tudi ne raznih zabav, koncertov, dogodkov. Drzava je strogo muslimanska in
stevilni prebivalci se danes nosijo tradicionalna oblacila. Arhitektura je zelo bogata,
kar se najbolj opazi na mosejah. Sam sultan je mestu podaril najvecjo mosejo v brunejih z
zlatimi kupalimi iz 24 karatnega zlata. Sultan zivi v palaci, ki je vecja od vatikana. V
njej je vec kot 1700 sob, vec kot 200 wc-jev, vec kot 4000 ljudi jo lahko obisce, v
garazah pa so parkirani najdrazji avtomobili na svetu. Sultan je namrec najbogatejsi
clovek na svetu in je 50 odstotni lastnik naftne druzbe shell. Sultan je tipicni primer
cloveka, ki ni egoist. Svoje premozenje deli s sodrzavljani. Zaveda se moci blaginje in
njenih prednosti. Drzavi je prav tako podaril enega najvecjih zabaviscnih parkov na svetu,
sprva ni bilo nobene vstopnine, sedaj pa je malo manj kot 1700 sit. Ljudje so zaradi tega
zelo nezadovoljni, sploh se ne zavedajo kako dobro zivijo. Vstopnin v muzeje sploh ni
in so brezplacni. Nekateri so izjemno dobri s sojo zbirko. Vasicam na morju (hise na
kolih) je zgradil sole, bolnice, moseje, ... Skratka sultan je neverjeten, da ne govorim o
tem koliko ima politicnih zaslug za razvoj brunejev. On je tisti, ki jeta 1984 osamosvojil
bruneje od britancev. Svaka mu cast! Danes je bozic in razen filipincev, ki tukaj zacasno
delajo, ga ne slavi nihce drug. Moj bozicni vecer tako mineva v prespani
obicajni noci. Pa kaj, saj ni zadnji. Vsem vam pa za na konec se enkrat voscim vesel
bozic.
