knjiga popotniških zgodb

Format 15x21 cm, trda vezava, 16 barvnih strani in mnogo ČB slik. Maloprodajna cena: 24,88eur

Naročiš jo lahko tako, da 25eur nakažeš na račun: 
SI56 0204 5105 5140 195 in mi pošlješ obvestilo - klikni tukaj. 

Poštnina vključena.

Ali pa po povzetju.

Napiši, če želiš podpisan izvod.

Ne pozabi na nakaznico napisati svoje ime!

Preberi odlomke iz knjige.
________________________________________________

Med obema tečajema - Knjiga popotniških zgodb (prva):

Format 17x25 cm, trda vezava, v celoti v barvah, offset tisk. Tudi ta je že razprodana. 

Naročiš jo lahko za 30eur  - glej zgoraj.
________________________________________________
Popotniški priročnik
Format 15x21 cm, trda vezava, 16 barvnih strani in mnogo ČB slik. V knjigarnah ga ni več.

Naročiš ga lahko za 25eur - glej zgoraj.   

Preberi odlomke iz priročnika.

Kdo je pri meni naročil knjige, pa jih ni plačal?

Zahvaljujem se vsem, ki so knjige naročili (nekateri že pred leti) in pošteno plačali.

Žal pa so nekateri knjige prejeli, a so jih "pozabili" plačati.

Večkrat sem jih klical, ali jim pisal, pa ni pomagalo; morda bo pomagalo, če jih objavim na "wall of shame";

če še ne bo odgovora, bom objavil še e-naslov:

- Drame Viktor Dravinjska 25, Poljčane 2 knjigi

- Gracijela Colja, Vanganel 4b, Koper
- Martina Pezdir Dragomerška c. 26, Brezovica
- Športni Aktiv, Prva Gimnazija V Celju, Kajuhova 2 Celje 15 knjig!

(Uporabili so jih kot darila uspešnim športnikom. Eden od njih se mi je v trnovskem Partizanu zahvalil za knjigo)

________________________________________________

*** na vrh strani
________________________________________________
 Preberi odlomke iz nove knjige:
________________________________________________

Severna Afrika
______________________________________________
Gregor Födransperg – Fedr
Egipt
Hrumeča Karavana

Obupano gledam v sotesko pod sabo in kar verjeti ne morem, da se je moje navdušenje in veselje tako izjalovilo. Ena najbolj znanih dirk na svetu se mi je izmuznila tik pred nosom. Spektakel ki sem ga doslej gledal le po televiziji. Odslej tudi! Iz sanjarjenja me spet zbudi ropot v daljavi. Spet avtobus, pomislim. Ampak rohnenje ni tako glasno, v tresenju tal ni čutiti tiste intenzivnosti, v daljavi pa se vidi le ena luč. Ah, zgolj kakšen minibus s pokvarjeno lučjo, si rečem. Vseeno počakam in ko iz obrisa vidim, da ne gre za štirikolesno vozilo, ampak za motorista, za tekmovalca dirke Dakar, mi srce spet zaigra. Iskanje vendarle ni bilo zaman!
______________________________________________
Grega Topolovec
Maroko
Yalla, Yalla!

Neverjetno, prav nič nam ni šlo v račun, a treba je bilo sprejeti navidez brezizhodno situacijo. Škripanje gum in zopet smo bili v policijskem kombiju, kjer nas je premetavalo z leve na desno kot za šalo, gor in dol in gonili so kot da je šlo za življenje, vmes nekaj mrmrali v arabščini. V temi kombija smo se med seboj pričeli dogovarjati, kaj in kako. Imeli smo še enega aduta v žepu - Uršin mobilnik. ob prvi priliki moramo telefonirati domov.
In res pride prilika! Telefon ven, signal je bil, a še preden smo uspeli koga dobiti, nas je zapazilo ostro oko stražarja v civilu in po hitrem postopku je sledila likvidacija telefona. Vraga, kaj pa sedaj?
________________________________________________
Igor Brezovar
Afrika:
Z motorjem po severni Afriki

V Libiji so se kilometri zelo hitro nabirali, saj sem včasih lahko vozil tudi s hitrostjo 170 km/h. Bilo je zelo vroče, tudi ko je zahajalo sonce. Odločil sem se, da bom prenočil v prvi vasici, v katero se bom pripeljal. Razdalje med oazami so v Libiji ogromne, včasih tudi 400 – 600 km. Srečeval sem mlade ljudi, ki so me vabili domov. Bili so dobri in ljubeznivi gostitelji. Seznanili so me z ostalimi člani družine. Pripravili so dobro večerjo in vedno smo se trudili, da bi se čim bolje razumeli, saj smo se pogovarjali dolgo v noč. Angleško niso znali, jaz pa sem si pomagal s češko-arabskim slovarjem. Bili so Gadafijevi privrženci, tako zelo vdani, da so nosili njegovo fotografijo v denarnici ali na urinem pasu. “Gadafi is the best,” so me nenehno prepričevali in ko sem rekel: “No the best,” zelo čudno so me pogledali.
______________________________________________
Iztok Bončina
Egipt
Manan

Tam se delo seveda še ni končalo, kajti v vsej zmedi je bilo potrebno še priskrbeti sobe in, ker imajo Murpheyevi zakoni v Egiptu očitno domovinsko pravico, sta tik pred nami prišli še dve skupini. Usedel sem se v kot, pil welcome drink in čakal, da se nam kdo posveti. Receptorji so delali s polno paro, med štirimi ali petimi moškimi pa sem opazil tudi brhko arabsko mladenko, ki je švigala od enega pulta do drugega, podajala ključe gostom, delila prijavne kartone, vmes pa še uspela potolažiti kakšnega neučakanega tečneža.
Ko smo prišli na vrsto, sem pristopil k recepciji in namenila mi je enega tistih prijaznih, nenarejenih in odkritosrčnih nasmehov, ki jih tako pogosto pogrešam pri turističnih delavcih po svetu. Na beli srajci, zapeti do vratu in polepšani z modro ruto, je imela ploščico s svojim imenom, Manan. ______________________________________________
Tatjana O. Bensa
Egipt
TIK

Vsaka ječa v Iraku je bolj luksuzna. Nabil je nekje slišal, da so sudanske ženske nekaj izjemnega. Strastne, pohotne, z novimi nenavadnimi ljubezenskimi prijemi, ekstra fintami, kot je sam dejal. Te njegove ladies so bile rdeča nit pogovora vse tri dni. Nabil je po nasvetu bratranca potoval s to luksuzno ladjo ker je pričakoval, da bodo sudanske prostitutke oz. ladies že kar tam, kot nekakšno ladijsko osebje. Naša Noetova barka, kjer je cele noči meketalo, kikirikalo, ljudje pa so čepeli po palubi in kuhali nad žerjavico v železnih ponvah, pa je bila daleč od plavajočega bordela, to je bilo tudi njemu jasno.
______________________________________________
Podsaharska Afrika
______________________________________________
Alen Steržaj
Senegal
Piton na mavretanski meji

A nimam kaj – moram ga dodatno podkupiti, da si popoldne vzameva čas izključno za pitona. Podava se na pot. In tudi tokrat se začne izgovarjati, da očitno ne bo nič. Potem pa njegov kolega, ki se je z avtom peljal mimo, kakih dvesto metrov naprej ustavi in naju začne klicati. Stečeva, kar naju noge nesejo! »Neverjetno - na istem mestu kot včeraj,« pravi vodič! In res! Dolg, debel rjavo - siv život s čudovitim črno - rumenim vzorčastim motivom na spolzki luskasti koži! Počasi, a žal vztrajno leze v zeleno goščavje, tako da 'ujamem' le še njegova zadnja dva (!) metra!
»6 metrov ima,« meni vodič.
______________________________________________
Andrej Voje
Sudan
Na kosilu z morskimi psi

Nenadoma mi je postalo jasno, da sem nepovabljen gost na požrtiji, ki so jo ti potapljači pripravili za morske pse. V hipu so me obšle tri misli: to je običajna ceremonija na Bahamih, ki so morda najbolj znani po hranjenju morskih psov, potem kje je bratranec Andrej s kamero, da bo to lahko posnel in nenazadnje kje je Lucija, ki jo je že celo pot do Sudana skrbelo, kako bo ob srečanju z morskimi psi. Sledil je razmislek o tem, kaj naj storim. Naj se čim prej umaknem na varno, naj čim bolj neopazno obmirujem na mestu ali pa naj se previdno še bolj približam tej pogostitvi. Jasno mi je bilo, kam me vleče in nekaj besednih dvobojev s samim seboj ni bilo dovolj, da bi mi preprečilo, kar sem potem storil.
______________________________________________
Nina Križanec
Uganda
Kako dobiti belo punco

Potem pa vprašaj, če bi še kdaj kam šla. In ne omenjaj, da bi rad imel deset otrok!« Zdelo se mi je, da Kenneth tako zbrano posluša, da bi najraje vzel svinčnik in papir in si kaj zabeležil. Razložili sva mu tudi, da si od prostovoljk naj ne obeta preveč, saj smo tu prekratek čas. To ga je seveda čisto dotolklo, saj smo bile prostovoljke edine belke tam. Vmes se nam je pridružilo še nekaj fantov, Paulina pa mi je potem na samem dejala, da bi obogateli, če bi napisali priročnik o tem, kako Ugandčan dobi belo ženo. Tudi kuharici sta me dobili na samem in vprašali, če bi mi lahko dali svoji sliki, da bi ju pokazala svojim prijateljem in jim povedala, da iščeta moža.
______________________________________________
Petja Šega
Etiopija
Sanje o Ameriki

»Oče tam dela,« je neumoren mali. Spet je dobil priložnost, da se ga »vsemogočni« beli ljudje usmilijo.
»Kako ga boš vendar našel?«
Tišina.
»Za tako potovanje potrebuješ veliko denarja za letalsko karto.«
»Koliko?«
»Okoli 6500 birr,« prav na hitro izračunava.
»Veliko,« se strinja.
»Nimava toliko denarja, mali.«
________________________________________________

na vrh strani
Severna Amerika:

______________________________________________
Aleš Bravničar
ZDA
Betonska džungla

New York ti daje čuden občutek, da si vedno za nekaj prepozen. In res – zamudil sem “roaring twenties” in prohibicijo, gangsterje na Broadwayu, zakajene kavarne in dinerje petdesetih, Greenwich Village v času Hendriksa, pa sedemdeseta, ko so meščani nosili priponke “preživel sem vožnjo s podzemno” med navalom kriminala, ki je trajal do čistke Rudija Giulianija v desetletju po legendarnem razvratu Studia 54. New York je postal moje mesto v času, ko je doživljalo preporod po enajstem septembru in so se celo američani začeli zavedati, kako ranljiva sta njihovo srce in duša. V mikrokozmosu ras in verovanj je zrasel nov ponos in nova ljubezen do urbane džungle, ki mnogim predstavlja središče njihovega znanega vesolja. New York po petih letih spet blesti.
________________________________________________
Bori Grabovac Morse
ZDA
Lasvegaška poroka

'Naslednji, ' zakliče temnopolto dekle, in že se znajdeva sredi kopice vprašanj o najinih prednikih. Midva sva pri vsej zadevi očitno še najmanj pomembna.
Pol ure in 50 dolarjev pozneje, naju s potrdilom v roki pred zgradbo napade nepregledna množica ponudnikov poročnih paketov. Prospekti obljubljajo kapelice, v katerih se je poročil Jon Bon Jovi, pa Joan Collins in še kdo. Ob pogledu na ceno kmalu opustiva misel na piramido Luxor in se odločila za zmernejšo različico. Najina bela kapelica je, tako kot večina vseh, ki imajo državno licenco (na to je treba še posebej paziti, saj vam drugače poroke ne bodo priznali niti v Las Vegasu, kaj šele v Sloveniji), na posodo ponujala vse: od poročnih šopkov, oblek, fotografov in glavnika, pa vse do ličil in celo prič.
______________________________________________
Gregor Födransperg – Fedr
ZDA
Poštni urad na divjem zahodu

Sicer brez kolesarske kondicije, ampak po petih mesecih hoje v precej dobrem telesnem stanju, hitim po cesti, ki se neprestano vzpenja. Kmalu pridem do konca ceste, kjer na desni strani opazim brunarico, v kakršni je živel Grizli Adams. Možakar ob njej z motorno žago ravno podira drevo, ki se nevarno nagiba nad hišo. Iz varne razdalje mu pomaham, on pa nazaj le skoraj neopazno pokima.
Počakam, da do konca požaga drevo, ki potem pade tik ob hiši. Izgleda enostavno, ampak verjetno je potrebna dobra mera znanja in izkušenj, da podrto drevo ne pristane ravno na strehi. Stopim do njega, mu podam roko in se predstavim. Prijazen možak. Razložim mu, kaj počnem, da sem pred skoraj pol leta pričel hoditi z mehiške meje in počasi prispel prav do Stehekina.
________________________________________________
Jela Dolžan
Aljaska
Zgodba o volku

Cesta skozi Denali poteka visoko po pobočju, razgledi so veličastni. Skupina kakšnih dvajsetih karibujev - nomadov s severa - se je pasla na travniku. Dobro uhojene poti jih vodijo skozi park od obal Beringove ožine čez Aljasko na visoki sever do McKenzijeve delte v Yukonu, kjer se priključijo največji čredi karibujev, čredi porcupine. Tako samci kot samice imajo rogove; samice se z njimi branijo v pozni brejosti, ko niso več sposobne hitro teči. Prilagojeni so na ostro arktično podnebje, posebna votla dlaka jim zadržuje telesno toploto, maščevje ostaja mehko tudi pri zelo nizkih temperaturah. Njihovo najtežje obdobje je poletje, ko jih napada milijone komarjev in muh.
______________________________________________
Marko Soklič
Kanada
Tihotapec in izgnanec

Očitno se je nekaj zgodilo, ker je prišel nazaj skoraj ves renčeč! Kam, da grem, če ne vem kaj se v Ameriki dogaja, kaj da si predstavljam, da grem brez povabila in to kar sam, pa kaj vem kaj še!
Odpeljal me je do naprave, kjer so mi slikali zenice in kasneje poklical šoferja, s katerim sva prišla in mi »svetoval«, naj se poberem, če ne …! Še sreča! V ZDA sem itak šel zaradi vizuma. Celo še bolje; če bi se vse srečno izteklo, bi bil še isti dan nazaj doma pri Billu, z podaljšanim vizumom za bivanje v Kanadi. Torej, nazaj h kanadskim carinikom, tokrat upravičeno sumničavim. Seveda jih je zanimalo, zakaj sem bil zavrnjen. Hoteli pa so, da izpraznim žepe. To sem storil z nasmehom na ustih, ki pa je bil tudi moj zadnji tistega dne!
___________________________________________
Srednja Amerika:

______________________________________________
Alen Steržaj
Panama
Indijanci Embera, razpeti med starodavnim in modernim

Vas ob sončnem vzhodu prebudi poglavar - štirikrat udari po stari zarjaveli feltni. Takoj skliče moške na sestanek zraven improviziranega kioska, kjer se posvetujejo o birokratskih zadevah. Žene se z otroci umivajo ob napeljanih vodnih pipah. Mlada dekleta pometajo igrišče.
Po sestanku me obiščeta Johnson in Panču. Lahko ostanem še eno noč, pravita, Panču me bo vzel pod streho. In to le za 20 dolarjev, povesta skoraj ponižno, kot da bi jima bilo nerodno. Očitno so Emberci dojeli, da so včeraj pretiravali s ceno in kaže tudi, da so me sprejeli medse!
________________________________________________
Artur Štern
Dominikanska republika
V gnezdu hispaniolske pute

Psihološko in moralno je takšno poigravanje zelo zanimivo, prav toliko pa tudi kočljivo, in prav zaradi slednjega še toliko bolj dodatno zanimivo. Mnogo odtenkov in različnih dimenzij duše se skriva in razkriva v tem. Lastne in tuje. Do kje se lahko gre? Do katere točke smo pošteni do trenutne izbranke; do kod nismo žaljivi do našega nenavzočega partnerja; kaj si upamo; kaj želimo; kaj zmoremo oziroma bi zmogli... Je dotik že preveč? Objem ali božanje s strani potencialne prodajalke uslug; njen erotičen ples tako rekoč v tvojem naročju... Si plen? Si lovec? Manipulator? Moralist? Strahopetec? Mačo? Vse se pretaka, marsikaj je nepojasnljivo in nedorekljivo.
________________________________________________
Ciril Grošelj
Salvador
Denga (in papatači)

Po kakih 500 metrih hoje je prišel mimo domačin in nam dejal, da nam odsvetuje hoditi po ulici samim, da je prenevarno. Kot najizkušenejši iz skupine sem komaj prepričal ženo - najplašnejši člen skupine - da možakar pretirava, podali smo se naprej. Po naslednjih 500 metrih smo srečali drugega domačina in ta nam je ponovil trditev prvega. Sedaj smo svarilo vzeli zares, nastopil je vsesplošni preplah, ustavili smo prvi taksi. Ker nas je bilo šest, je ta poklical še drugega. Seveda se v tako ''nevarni'' situaciji v dva taksija nismo upali in smo izpogajali, da nas je za nekoliko višjo tarifo vseh šest pobasal eden. Sedeli smo eden na drugem in šli. Vozili smo se debelo uro po nekih temačnih ulicah in taksimeter z dodatno tarifo je ves čas tekel.
______________________________________________
Janin Klemenčič
Haiti
Turistični vodnik

»Iščeš hotel?« Z nahrbtnikom na rami tega res nisem mogel zanikati. »Vem za odličen hotel – samo štirideset dolarjev.« Za ta denar bi lahko marsikje prespal najmanj desetkrat.
»Ne ne, že vem kam grem.« Na zemljevidu v vodniku sem preveril če sem na pravi poti.
»Ja, kaj pa imaš tamle; kam pa greš, saj tam ni nobenega hotela! Daj no, te bom jaz odpeljal.« Torej je eden tistih, ki ponujajo vse – od hotelov in restavracij do prostitutk. Ko je videl da ne gre drugače, se je kmalu res predstavil kot turistični vodnik. To v resnici pomeni, da se tujcem na cesti vsiljuje kot vodnik po mestu ter da lastnikom hotelov in restavracij zaračuna provizijo, če jim koga pripelje.
»Ne laži – tamle je poceni hotel. Nikar ne hodi za mano.« sem bil vedno manj vljuden.
______________________________________________
Milan Rajtmajer
Mehika
Pri Zapatistih

Nočni receptor mi je sporočil, da me v recepciji čakajo obiskovalci. Pomislil sem, da se je komu izmed naših kaj zgodilo, zato sem se hitro oblekel in odšel v recepcijo. Ob receptorju je stala mlada črnolaska, očitno Indijanka in mi pokazala temno moder avtomobil pred vhodom v hotel.
»Prijatelji vas čakajo» mi je dejala v polomljeni španščini.
Radovednost me je prignala do avtomobila v katerem sta sedeli dve zakrinkani osebi in moški glas mi je dejal: »Vsedi se na zadnji sedež, tvoja želja po srečanju z Zapatisti se ti bo uresničila če nas boš le ubogal.« Pravzaprav sem bil bolj presenečen kot pa prestrašen tudi po tistem, ko so še meni na glavo potisnili črno kapuco.
________________________________________________

na vrh strani
Južna Amerika:

______________________________________________
Matej Košir
Čile
Izraelsko štopanje

Zgodaj zjutraj se približno 10 Izraelcev z velikimi nahrbtniki (namreč pol leta potujejo po Južni Ameriki) postavi ob makadamsko cesto in štopa tista dva avtomobila, ki se tekom dneva zapeljeta mimo njih. Seveda noben ne ustavi 10 popotnikom. Spusti se mrak, oprtajo nahrbtnike in se odpravijo do kampa, kjer ponovno postavijo šotore.
Naslednje jutro na vse zgodaj ponovno štopajo, a jim na njihovo žalost ponovno nihče ne ustavi. Tretji dan se zgodba ponovi, a četrti dan ugotovijo, da bi bilo bolje, da si kupijo avtobusno karto in se z avtobusom zapeljejo do naslednje vasice, ki je oddaljena cca. l00 km. V vasici sredi ničesar ponovno postavijo svoje šotore, preživijo kakšne tri dni, nato pa ponovno štopajo. Ponovi se ista zgodba.
______________________________________________
Matej Košir
Čile
Nacionalni park in trebušni krči

Vsa v solzah in me je prosila, da greva skupaj do zdravnika. Odhitel sem do domačina, pri katerem sva spala in mu obrazložil situacijo. Prišel je v sobo in naju potolažil, da gre za neko bolezen, ki jo v mladih letih dobi približno tri odstotke domačinov. Dvignil je svojo majico in nama pokazal, kako so njemu, ko je bil najinih let, zaradi te bolezni naredili zarezo v kožo pod trebuhom, nekaj odrezali v telesu in ponovno zašili.
Prestrašeno sva se spogledala, pa nama je obrazložil, da to ni nič takega in da bodo zdravniki na hitro samo nekaj odrezali in da bo Polona po nekaj dneh že zdrava. Skupaj smo odhiteli do bolnišnice, kjer je domačin na vsak način zdravnike preprečeval, da gre za omenjeno bolezen in da je potrebno rezati.
______________________________________________
Nataša Špindler
Venezuela
Delta Orinoka

Zjutraj na lov za barkačo, ki naju bi odpeljala malce globlje v delto. Najameva Jonija in njegov čoln, ki staneta desetkrat manj kot uradna agencija. Zjutraj odrinemo.
Prvi postanek. Joni nekam izgine, ne da bi kaj rekel, midva pa gledava, kaj se dogaja tam v daljavi. Joni s kolegi prikotali do obale sod goriva, ki ga bo kasneje prodal. Aha... OK, gremo dalje.
Čez deset minut spet stojimo, na obali reke neka družina pomiva posodo, Joni spet sopiha po hribu gor ne da bi kaj rekel, hja, doma je pozabil pulover in krožnike; aha njegov dom, OK... Odbrzimo dalje po kanalih delte. Nasproti šibajo Indijanci v drevakih, palme, bambus, opice na visokih drevesih, papaje, ribe, sladkovodni delfini, anakonde in še marsikaj.
______________________________________________
Uroš Blažko
Peru
Peklenska cesta pod oblaki

»Kraj je tako grozljiv, takoj izginiva naprej, « sem rekel Metki. Pa me ni slišala, stekla je ustavljat kamion, ki je pripeljal za nama. Zaradi goste megle bi naju prepozno zagledal in bi naju zbil s ceste.
Na planoti se cesta zravna, vendar ne postane nič lepša. Med skale se meša spolzko blato in velike luže. Poplesavala sva po njih in škropila na vse strani. Vozniki kamionov ustavljajo in spuščajo zrak iz gum. Mehkejše gume pomagajo blažiti udarce ob kamne, širša površina pa manj drsi po blatu, da ne kamion ne obtiči. Prav tako delajo afriški vozniki, ko po pesku vozijo čez Saharo. Kljub mehkejšim gumam so vozila na težki preizkušnji. Ob cesti stoji veliko kamionov z zlomljenim podvozjem.
______________________________________________
Uroš Ravbar
Kolumbija
Težave pri vstopu

Pulz mi je narasel na dvesto. Carlos mi ni mogel pomagati saj sva bila dogovorjena, da se dobiva pri izhodu iz letališke stavbe. V polomljeni španščini sem varnostnikoma odgovarjal, da gre za pomoto. Zahteval sem, da me odpeljeta do svojega nadrejenega saj bo drugače resno sranje in bosta izgubila službo. Malce sta se res ustrašila in me tako odpeljala do emigracijskega urada, kjer sem se drenjal skupaj z begunci iz Armenije in Turkmenistana. Ko se je po eni uri prikazal vodja urada sem bil še vedno prepričan, da bomo zadevo rešili.
»Slovenija potrebuje vizo za Kolumbijo, « je bil neomajen uradnik.
______________________________________________
Zvone Šeruga
Bolivija
Najbolj kilav dedec v Andih

Proti večeru me je ponovno zvilo. Mraz, tresavica, glavobol in utrujenost, od katere bi le zlezel vase in se nič več pobral. Ves dan nisem ničesar jedel.
    - Jože, ajd k Lari, je poveljstvo prevzela Marjana. Nocoj bom jaz spala pri Zvonetu.
    - Pa večerja?! sem skušal medlo ugovarjati nenadni naglici. In šampanjec ...?
    - Ti bom jaz dala šampanjec! In večerjo tudi ...! Najprej boš vzel Paracetamol. Proti glavobolu! In vsakih osem ur Diamox. Na recept je, proti višinski bolezni!
    Marjanca je po obeh starših iz zdravniške družine. Kako naj ji torej ugovarjam?
    Zares pa se je ponovno začelo ob štirih zjutraj. Le da precej huje kot dan pred tem.
______________________________________________

na vrh strani
zahodna Azija
___________________________________________
Arne Hodalič
Irak, maj 2002
Rojstni dan brez slavljenca

V Bagdadu sem na svoje veliko razočaranje opazil, da nas je takih, ki bi radi rezali torto in streljali na balkonu precej več, kot sem si sprva mislil. Na slavje je bilo namreč povabljenih okoli 400 novinarjev iz celega sveta. Nastanili so nas v ogromnem državnem hotelu in že prvi večer priredili tiskovno konferenco. »Najbrž pride tudi ON, najbrž pride tudi ON!« se je zarotniško šušljalo v hotelskem preddverju in vsi polni pričakovanja smo se odpravili na sprejem. Gneča in nervoza v dvorani, ko se kar naenkrat odprejo z usnjem oblazinjena vrata. Zagledam visoko in samozavestno postavo v brezhibno zlikani uniformi, z nezmotljivimi brki in vojaško beretko na glavi. To je torej ON!
______________________________________________
Igor Kovše
Kirgizistan
Kako ne kolesariti po srednji Aziji

Ko sem že parkiral svoj bicikl in se obrnil proti stojnicam, je potihoma, brez opozorila, pritekel pes od zadaj in me zgrabil za levo meče, malo potresel in zarenčal, nato pa zginil tako hitro kot je prišel. Vse se je zgodilo tako bliskovito, da sem le opazil, da je pes bil bel. Zobe mi je zaril precej globoko. Opral sem rane z nekaj litri vode, jih obvezal, vzel nekaj antibiotikov in nekaj spil in pojedel, ko sem čakal, da se krvavitev ustavi. Nato sem kar nadaljeval proti Kašgarju. Bilo je to počasno pedalanje proti naklonu in rahlem vetru, vse je bilo pa še poslabšano z bolečino v nogi, ki je proti koncu dneva postajala vse večja. Ko sem prišel do jezera Karakol, že nisem več mogel niti pošteno hoditi.
______________________________________________
Janin Klemenčič
Turčija
Zlomljena noga in zavarovanje

V Dogubayazitu je sicer klinika, nimajo pa rentgena, zato so zdravniki po pregledu naročili, naj jo peljemo v 100km oddaljeni Agri. V mestu Agri prevladuje turško prebivalstvo, naš Ahmet pa je Kurd. Že pri recepciji je besno ugotavljal, da ga uslužbenka gleda postrani in da z njim ni govorila dovolj spoštljivo. Špelo smo naložili na ležišče s kolesci in jo odpeljali proti rentgenu. Ahmet je izginil za nekaj minut in se vrnil še bolj razjarjen. Tudi dežurni zdravnik je bil nespoštljiv do Kurdov, zato ga je Ahmet zgrabil za ovratnik in mu resno zagrozil. Turek zdaj ni hotel z nami imeti nobenega opravka in po dolgih pogajanjih smo komaj prepričali drugega zdravnika, da je Špeli posnel nogo. Ni pa bil kvalificiran za dajanje mavca in dali so ji samo elastični povoj.
______________________________________________
Nataša Pirc - Musar
Iran
Dežela strogega islama

Res narobe svet, me tu namreč komaj čakamo, da pridemo domov in make up spravimo z obraza. Vse Iračanke po vrsti, s katerimi sem se pogovarjala o pravilih oblačenja, so mi zatrdile, da jim je to všeč, da resnično želijo biti lepe samo za svoje može. Miselnost, ki je nam precej tuja, kajne. In Koran morajo spoštovati tudi majhne deklice. Pravila oblačenja namreč začnejo veljati za deklice pri devetih letih oziroma takoj, ko gredo v šolo.
Prej sem napisala, da nam je celo všeč postalo imeti ruto na glavi. No, naj povem po pravici - samo za osem dni. Takoj, ko smo vstopile v letalo Iran Aira v Teheranu na poti domov, smo namreč rute vse, brez izjeme, odvrgle.
______________________________________________
Senad Osmanaj
Iran
Pokvarjeni šoferji

Voznik si je brez razloga premislil in mi zaračunal 300.000 Rialov oz. pet krat več kot je bilo dogovorjeno, ostali so plačali 15.000 do 20.000 Rialov. Za to ceno pa že dobim letalsko karto do Teherana. Še ne točno na cilju sem izstopil iz avta, zaloputnil z vrati, vzel nahrbtnik in mu ponudil dogovorjenih 60.000 Rialov. Ker jih ni sprejel sem zahteval da me odpelje na policijo. Bil je v prednosti zaradi jezika in jim natvezil vse mogoče, po drugi strani pa policisti vedo zakaj sem prišel na postajo in koliko bi moral plačati. Poklicali so v oddaljeno pisarno na pol angleško govorečega policista, kateremu sem lahko povedal zgodbo tako da jo je vsaj na pol razumel. Takrat so policisti planili na voznika in ga ozmerjali. Bil je tiho in pordel, jaz pa sem ga dodatno, pordel od besa, glasno ozmerjal in mu švigal s prstom.
______________________________________________

na vrh strani

južna Azija
______________________________________________
Alja Rebolj
Indija
Kašmir

Včerajšnji večer je kot mora. Ne moreva zaspati. Strah naju je. Strah, ker ne veva, kaj se dogaja izven hiške na jezeru, kaj se dogaja po napadu na Afganistan po Kašmirju. Vojska se zbira v mestu, občutek imam, da naju ljudje še bolj čekirajo s pogledi, kot so naju. Da za temi pogledi ni več skrita le gola radovednost nad dvema svetlima turistkama, ampak vprašanje »a sta iz Amerike?« A spadata med tiste, ki ne marajo muslimanov, ki govorijo o vojni in napadu na muslimanski svet? Od ljudi izvem le don`t worry. Nihče noče nič povedati. V želodcu imam kepo, strah me je. Mami je telefonirala, govorila mi je o eksploziji na avtobusu v Srinagaru. Samomorilski napad. Doma vlada panika, mediji strah le še povečujejo. Na jezeru odmeva le tišina, ni slišati bombnih eksplozij, krikov ranjenih, siren reševalnih vozil.
______________________________________________
Andrej Rozman
Indija
Voda

Vasi so postale redke. Cesta je šla vedno bolj v hrib. Drevesa, ki so mi nudila vsaj malo sence, so se spremenila v grmičevja. Dežela je postajala podobna puščavi. Bilo je hudo vroče in ostal sem brez pijače. Kolo je postalo pretežko za neskončen klanec. Nekaj časa sem ga tiščal. Potoki znoja so tekli iz vsake pore. Po nekaj kilometrih je zmanjkalo znoja in v glavi mi je začelo brenčati. Zavedal sem se, da sem popolnoma dehidriral, da moram nemudoma kaj popiti in se skriti v senco pred žgočim soncem. A ni bilo ne pijače, ne sence. Kolo sem položil na vročo rdečkasto zemljo in legel na rob ceste. Čez čas sem vstal, se premaknil za nekaj metrov naprej v klanec, omagal in ponovno legel. Mimo je prihrumel motorist in me vprašal kaj je narobe.
______________________________________________
Andreja Jernejčič
Indija
Kričanje je rešitev

Naslednje jutro sva avtobus čakala skoraj dve uri. In opravičilo receptorja. Da so zamenjali agencijo in so s tem spremenili uro. Indijci so neverjetni v izgovorih, za vsako stvar jih najdejo! Ko je prišel avtobus, na njem ni bilo niti enega belca, čeprav so nam zagotovili turistični avtobus, so naju dali na sedež za šoferjem. To je bil neke vrste zasilna lesena klopca, ne pa normalni stoli.
Pol ure sem se vztrajno pritoževala. Sprevodnik in še dve osebe, ki sta bili poleg v kabini, naju niso jemale resno. Nato sem močno povzdignila glas, da želim za to ceno normalno sedeti. Ustrašil se me je celo moj sopotnik, da ne omenim prestrašenega obraza sprevodnika, ki je že v naslednji sekundi našel dva normalna stola v majhnem avtobusu.
______________________________________________
Edvin Ramić
Nepal
Zakaj? Zato!

Pripovedoval je, kako je on sveti mož, kako je meditiral nekje v nekih jamah, kako potuje brez denarja in da ga ljudje spoštujejo. Vsa tista stara šara pa naj bi bila sveta. Zgodba je bila zanimiva in bi ga mogoče še celo resno vzel, če ne bi bil sveti mož rahlo opit. Med svojo zgodbo je pa venomer ponavljal vedno eno in isto stvar: »Pazi na svoje stvari, ne puščaj iz izpred oči, okradli te bodo«. Ko je bil čas za odhod, sem se povzpel nazaj na avtobus in počakal, da pridejo še ostali. Vendar mi sadhujeve besede niso dale in miru, in proti svojim občutkom sem odprl mali ruzak, ki je bil ves ta čas na avtobusu, ter ga na hitro pregledal. To sem v zadnjih treh minutah naredil še petkrat, preden sem končno dojel, da so me okradli.
Fotoaparata namreč ni bilo več!!!
______________________________________________
Igor Gatnik
Nepal
Maoisti in berači

Verjetno bodo vodiči zaradi daljše poti zahtevali dodatek. Postal mi je jasen napis na skali - plačati moraš v vsakem primeru - vodičem ali maoistom.
Ob povratku v Jomson so nas vojaki ponovno popisali in označili prihod v knjigo. Mesto je sedaj kazalo drugačno podobo. Na desni strani ulice so na hišah visele rdeče zastave, nasproti vhoda na letališče je visel velik rdeč transparent. Levo stran vasi je imela v oblasti vladna vojska, desno stran pa so zavzeli Maoisti. Na trgu nas ustavi mladenič v pisani zeleno rumeni uniformi in zahteva plačilo za Maoiste. Vladni vojaki, nekaj korakov stran, oblečeni v enako pisane uniforme le v sivo modrem odtenku, brezbrižno opazujejo. Vladi smo že prej plačali.
______________________________________________
Irena Kopitar
Malezijski taksisti

Tri ure kasneje so me poklicali iz recepcije. Izgubljeni taksist je vil roke v paničnem stahu zame in zahteval petkratno plačilo. V izgovor je povedal, da ni vedel kje naj bi me sploh iskal v tem velikem mestu (da sem mu povedala ime hotela in številko sobe ni omembe vredno). Le kako me je našel, ha, ha???
Pogovor začneva prijazno, ne zavedajoč se, da je to ogrevanje uvertura v malezijsko nočno moro.
Postajal je vedno bolj napadalen, grozil je s policijo. Prav, sem se strinjala in se tresla po vsem telesu. Kaj mi je tega treba bilo? Ampak zdaj je, kar je. Tu, zdaj in sama moram rešiti problem.
Poklicali so managerja hotela, povedala sva vsak svojo zgodbo, nato so naju ločili. Jaz sem ostala v zavetju ogromne hotelske avle, taksist pa na zunanji strani steklene stene.
________________________________________________
Ksenija Tratnik
Indija
Birokratska Indija

Šel je od pisarne do pisarne sprašujoč, kje bi lahko dobil to pismo in ljudje so ga pošiljali od vrat do vrat. Ko je končno prišel v pisarno, kjer so povedali, da lahko to pismo dobi le od podsekretarja za te zadeve. To je bil zelo prijazen možakar, ki ni videl težav, da Cyril pisma ne bi dobil. In začel je diktirati Cyrilu prošnjo za oprostitev davkov in prekoračitev vize. Bilo je v stilu: Potoval sem z mojo družino (pomembna olajševalna okoliščina), kot turist po deželi in raziskoval čudovite plati Indije, njeno zgodovino in kulturo in sem popolnoma pozabil na čas. Ko mu je Cyril oddal ročno napisano prošnjo, je vprašal kdaj bo dobil uradni odgovor in podsekretar mu je zagotovil, da »ni problema. To bomo uredili takoj.«
________________________________________________
Nina Ličen Goričan
Šri Lanka
A se ti že kaj spi?'

Pogumno smo stopali po pokrajini s fotoaparati v roki in dihali to čarobnost vase. V najetem kombiju smo ob odhodu še vsak zase zasanjano gledali skozi okno in razmišljali o drugačnosti dežele.
Naenkrat pa Boštjan dvigne eno hlačnico in vidim, da mu kar izstopijo oči iz jamic. S pogledom sledim njegovemu žarišču strmenja in kriknem :''Aaaaaaaa, kri, koliko jo je, kar teče in teče!'' Prijateljici Barbara in Mihaela se v hipu obrneta nazaj in izrazi na njunih obrazov se v trenutku spremenijo. Vodič z dvignjeno obrvjo počasi pogleda nazaj, saj so nenadni izbruhi slovenske glasnosti in dobre volje prej pravilo kot izjema, a vseeno vpraša, če je kaj narobe. Vsi v en glas zavpijemo: ''Blood!''
________________________________________________
Petja Šega
Indija
Radžastansko pivo

»Pivo, fant, pivo!« se oglasi eden izmed naših. Naročimo nekaj velikih steklenic, saj manjših sploh ni, svetlega, hladnega kingfisherja. Kaj drugega paše Slovencem po dolgi, vroči poti?
Natakar si zapiše število steklenic in stopi za pult, kjer naroči podrejenemu, naj prinese kar je potrebno. In to takoj! Mož uboga, odhiti za vogal in čez pol ure prisopiha s toplimi steklenicami. A zdaj skupinici ni več važno, pomembno je le, da se lahko končno odžeja. Soglasno ugotavljamo, da je prohibicija alkohola v tej državi več kot resna. Med temi zaključki spet pristopi natakar z belo cunjo ter s ponižnim glasom, manjšo zadrego in narejenim nasmeškom prosi:
»Ljudje s ceste gledajo… vi pijete pivo… restavracija… slab glas! Položite steklenice na tla.«
______________________________________________
Romana Oven
Indija
Dragi kamni

Ob vsem razlaganju je seveda beseda nanesla na garancijo, da bo on svojo robo v Sloveniji res dobil. Ta garancija naj bi bila avtorizacija z naših kreditnih kartic: s podpisom na odrezku z več sto dolarskim zneskom naj bi garantirali za predajo pošiljke, ki bo prispela v Slovenijo, v njegove roke. Tako je gospod »šef« zapakiral nekaj popisanega nakita v dve kuverti z izpisanimi našimi naslovi. V pisarno, nič kaj podobno pošti, smo odnesli pripravljena paketa nakita in ju odposlali. Šele po prihodu v Slovenijo sva s prijateljem ugotovila, da na »poštnem odrezku« sploh ni niti štampiljke. Seveda se je izkazalo, da so podpisani odrezek takoj naslednji dan unovčili.
Mogoče so nam tudi kaj namešali v čaj, saj smo tam presedeli cel večer, ampak krivda je vsekakor na naši strani. Prevara je bila seveda točno dodelana, mi pa smo jim nasedli.
______________________________________________
Vesna Velišček
Pakistan
Tistega dne v Pakistanu

Panično zakričim »Potres!« Stečem iz stavbe, za mano pa še trije uslužbenci. Eden izmed njih nosi s seboj že dvakrat prešteti denar za karte do Islamabada. Tla se še vedno tresejo... 20 sekund... 30 sekund in tresenja kar ni konec. Opazujem gore, ki nas obdajajo. Vse so prekrite s snegom. Oblaki prahu nad njimi opozarjajo, da potres ni bil tako nedolžen, kot se je nam zdel v prvem trenutku. Sprožijo se manjši plazovi.
Ljudje se zbirajo, strmijo v oblake prahu in modrujejo o jakosti potresa. Sami nismo vedeli kaj je potres povzročil, tako da niti domov še nismo poklicali. Nato se s kombijem odpravimo v sto kilometrov oddaljeni Karimabad, našo naslednjo destinacijo. Nekateri deli ceste so zasuti. Te gmote kamenja brez večjega napora zaobidemo.
______________________________________________

na vrh strani

vzhodna Azija 
______________________________________________
Artur Štern
Indonezija
Guru

Stopil sem v razred – čudno bitje, beli (četudi tedaj že docela od sonca ogoreli) gozdni človek ali kaj, so si morali misliti. Malce so bili osupli, toda nemudoma so videli, da je divjak prijazen. Vprašal sem jih, kje je njihov učitelj, guru, kot pravijo – in potem sem jim sporočil, da sem pravzaprav tudi jaz (no, nekoč; kakorkoli; da ne kompliciramo) po poklicu... Hej, kako dobro sem se počutil: biti – takole, malo – guru. In oni so se tudi prav zabavali, ko sem jim tam na tablo pisal, kako mi je ime, in potem tudi njih spraševal podobne in druge reci. Učitelja tako rekoč v gatah najbrž res še niso ne videli in še manj – sami imeli.
Tako nobel fora se jim je to morala zdeti, da so kmalu poslali delegate v sosednji razred, ki je bil na moje rahlo začudenje (no, če pomislim, morda je bil pa tudi ravno odmor) prav tako brez nadzora gurujev.
______________________________________________
Jon Grošelj
Japonska
Kopališče in Celica

Ker se nama je stvar zdela zanimiva in sva predpisano spolno pripadnost izpolnjevala, sva vstopila.
Poskus predhodnega informiranja v recepciji je bil ob najinem znanju japonščine brezuspešen in pričelo se je nočiti, zato sva sklenila, da ostaneva. Po prijavi in plačilu precej drage nočnine je nastopilo prvo presenečenje. Vsak je dobil ključ na oranžni plastični zapestnici, ki se jo pripne na roko. Drobna Japonka naju je ob čebljanju, podobnem golobjemu gruljenju odpeljala v veliko garderobo, nama pokazala omare, ki so se ujemale s številko najinih ključev, dala vsakemu zeleno pižamo s hlačami do kolen ter oranžne kopalke, iz njenih kretenj je bilo razvidno, naj se povsem preoblečeva in greva v sprejemnico.
Bosa in s kopalkami v roki sva odkorakala naprej. V sprejemnici naju je prevzela druga, tokrat bosa Japonka in naju vodila po hostlu.

______________________________________________
Lojze Lenček
Filipini
Do čokoladnih gričev

A glej ga zlomka, star, ves okrogel, na pol razpadel avtobus brez vseh stranskih stekel se zaustavlja kar sam, saj vendar ne more pustiti družino štirih od daleč vidnih nebogljenih turistov usodi čakanja naslednjega, verjetno podobno ali še bolj polnega avtobusa. Takoj ko se avtobus ustavi, potniki, ki so že do sedaj bili le z eno nogo na vozilu, izskočijo, da se vsaj malo pretegnejo. Vsi nekaj časa gledajo nas, nekaj časa našo prtljago, nato očitno eden od poklicanih prime naše nahrbtnike in nam pokaže naj se povzpnemo na streho avtobusa, kamor je bilo namenjenih tudi že nekaj potnikov, ki so uvideli, da je to boljše mesto za vožnjo, kot stojišče na prvi stopnici pri odprtih vratih. Namestitev na strehi je bila glede na spodnjo situacijo kar udobna. Zračenje in razgled sta bila odlična, pa še to le toliko časa dokler se stvar ni začela premikati in se nagibati po ovinkasti strmi cesti.
______________________________________________
Luka Romih
Tibet
Čez Tibet s kolesom

Američanka, ki je prva z avtobusa dobila svoje kolo, je povsem logično najprej odpeljala kolo in se nato nameravala vrniti po torbe. Napaka! V trenutku, ko se je odpravila nazaj, smo zaslišali glasno kričanje in pritekel je vojak s pripravljeno puško, uperjeno vanjo in z nedvoumnim izrazom na obrazu prepovedoval vrnitev na kirgiško stran. Vsi tam okrog smo se ustavili in šokirano opazovali dogajanje. Ker sem bil najbližji, mi je vojak pomignil, da naj prinesem njene torbe. Medtem ko sem jih prinašal, je v s škornjem v peščena tla točno na sredini slavoloka označil namišljeno mejo, Američanki pa dovolil priti do razdalje kakšnega metra od tiste črte. Isto je dovolil meni, nato pa sva se morala krepko nagniti drug proti drugemu, da sem ji lahko podal torbe.
________________________________________________
Tatjana O. Bensa
Japonska - Tibet
Najini avtoštopi

Takoj so mi bila všeč rdeča lica visokogorskih prebivalcev, ponosen nastop, širok nasmeh, nagajiv pogled, poslovna spretnost. Bivala sva v hotelu, ki so ga desetletje prej udarno zgradili kitajski delavci iz province. Hotel je imel balkone, a ni imel vrat nanje, samo majhno okno. Kopalnica je bila ena sama za celo nadstropje, topla voda le od 10h do 11h zjutraj.
Razumljivo, da sva čimprej hotela od tod, naprej, v Lhaso in na Potalo, kakorkoli in s čimerkoli. Spraševala sva avtobuse, a bili so polni in počasni. Potem sva slišala za tovornjakarsko parkirišče v predmestju in s prtljago vred sva čakala na prvega v najini smeri. Tovornjaki so eden za drugim prihajali in odhajali v različne smeri, en sam je bil namenjen v Lhaso.
___________________________

na vrh strani

Evropa
______________________________________________
Andrej Rozman
Nizozemska
Dolga noč

»Všeč mi je tvoje kolo,« je rekel. Počasi in nejevoljno sem zlezel iz spalne vreče, jo zvil in zataknil na potovalno torbo zadaj na kolesu.
»Ja, res je kar v redu kolo,« sem mu odgovoril.
»Vzel ga bom,« je rekel tip.
»Ne, ne boš,« sem skušal biti še naprej prijazen, pa čeprav mi je srce močno razbijalo. Hotel sem oditi, pa se je tip postavil pred vrata čakalnice in mi zatežil:
»Give me the fucken money! (Daj mi zajeban denar!)«
»Nimam denarja. Če bi ga imel, ne bi spal tukaj.«
»Potuješ brez denarja? Ne me zajebavat! Daj mi zajeban denar!« je bil vedno bolj razkurjen.
___________________________________________
Ciril Grošelj
Španija
Bedenje ob pokojniku

Nama je uprava kolegija, po ne vem kakšni logiki dala ključ in sva lahko v kolegij prihajala svobodno. In že to dejstvo naju je v očeh študentov naredilo silno imenitna. Pod drugo, sva pa bila komunista. Resnici na ljubo naj povem, da sem bil jaz najbrž vsaj zatorej katoličan, kot kdorkoli od njih in Matjaž zelo strpen ateist (pa kasneje oče teologa). Ampak: vsako noč so masovno drveli v najino sobo, tam čepeli do treh in hoteli v naju videti komunista in zvedeti vse o komunizmu. In sva jim stregla po najinih najboljših močeh. No, upam, da jih, glede na najino ne posebno zagretost, kaj posebno pokvarila nisva.
______________________________________________
Irena Dolschon
Sibirija
Tiger

Potem se je zapletla v vrvico šotora. Ni bilo več dvoma – tiger. Videla sem se že v mlinu ogromnih zob. Ki se zasadijo, zaskeli, odtrga… morda nogo, roko, glavo, šapa z ogromnimi kremplji iztrga črevesje. Vidim, kako loka mojo kri… Potem se je lomastenje oddaljilo. Spet se je zabliskalo. In stvor, ki me je v moji domišljiji še pred nekaj trenutki požrl, je zarezgetal. Po konjsko. Konj! Konjiček! Bolj ali manj krotka domača žival! Mogoče celo tisti, ki je nosil mojo prtljago. Na čelu, na temenu, po hrbtu, sem čutila, kako se mi ohlaja znoj.
Kakšno uro sem ležala v šotoru, srečna, da sem živa in besna, ker sem tako nora, da sem se spravila v to divjino. Bliskanje se je vse bolj bližalo.
.
________________________________________________
Lojze Lenček
Italija
Goljufivi popotnik

Ne odgovarjajoča karta na za mene pravem vlaku... težka bo!
»Biglietto, biglietto...«
Takoj mu porinem karto tja pod nos, a mi jo še hitreje vrne, rekoč...
» Non valido per expresso... !«
Kaj zdaj? Eros Ramazotti bi mi moral poslati kakšno bogato »Adesso tu« vendar sem namesto muzike zaslišal »Venti mille lire...« brez prego. Ja kaj mu pa je, saj ni normalen.
»No lire, no money...« in začnem vleci iz žepa povsem izsušeno denarnico. Dovolj ubogo, da je že od daleč videl, da tu ne bo nič, zato je kar takoj začel vpiti..
» Documento, passaporto... !«
______________________________________________
Marko Soklič
Španija
Razstreljena potovalka

Lahko bi že iz Azije vedel, da ljudje, ko ne razumejo angleško, vedno rečejo: yes! No, Francoze sem imel za malo bolj omikane, oziroma se imajo sami. Napaka! Ko sem prišel nazaj – priznam, čez eno uro – potovalke ni bilo več tam. Isto gospo, verjetno ji je bilo ime ga. Yes, sem seveda vprašal, kje je, in spoznal, da vsak gonič volov v Kambodži zna bolje angleško.
S prstom so kazali na policijo nekaj 10 metrov stran. Torej grem tja in vprašam za prtljago, angleščina pa spet na istem nivoju. Dobro, da imam zdrave roke! Končno policaj pokima in se vrne s prozorno plastično vrečko in v njej moja scefrana obleka. Medtem ko sem jaz srebal pivce na rivieri, so meni razstrelili potovalko!
______________________________________________

na vrh strani

Oceanija, Antarktika
______________________________________________
Andrej Voje
Palau
Peleliu Ekspres

Prvi znak da tu vladajo drugačne razmere, je bila pahljačasta gorgonija nekaj metrov pod menoj. Ponavadi gorgonije rastejo vertikalno, saj jih tok nosi levo ali desno. Ta gorgonija pa je rasla horizontalno, kar pomeni, da jo tok boža navzgor ali navzdol. Nenavadno, a zelo pomemben znak, da je potrebna maksimalna previdnost. Tudi dokaj nenavadno je, ta potapljač vodnik na globini več kot dvajset metrov zelo odločno pokaže, da se je potrebno nemudoma potopiti nekaj metrov in se oddaljiti od koralne stene. Žal me moj regulator plovnosti ni tako hitro ubogal, kot sem si želel, zato me je tok, ki je ob steni prihajal iz globine, začel nositi preko koralnega grebena. Sprva sem se poskušal oprijeti s kljuko, a ni šlo. Kar dvakrat je kljuka popustila pred silo vode. Najprej z eno roko, kmalu pa z obema, sem se preprijemal po robu koralnega grebena od korale do korale.
________________________________________________
Miryema Žagar
Avstralija
Nagradno potovanje

Ampak, če se je sam odločil, vso srečo! S še tremi sotekmovalci in sotekmovalkami se poda v boj za glavno nagrado. In zmaga! Izbira med Kapverdskimi otoki (dokaj novo in turistično zagotovo še nepokvarjeno področje), Abu - Dhabijem (cene so tam zagotovo krepko začinjene) in Malezijo. Povsod hotel. Pa bova zdržala 14 dni v hotelu? Midva, ki sicer komajda zdrživa 3 dni v istem vsaj 2 - milijonskem kraju, ki ima kup imenitnih stvari za turistični ogled. No, bo že kako. Bova pa najela avto in se potepala po svoje. Saj je pravzaprav najpomembneje, da imava prenočišče. V mislih že plezava na Petronas Towers v Kuala Lumpurju, se potepava po deževnem gozdu in se potapljava v Indijski ocean.
___________________________________________
Nina Schlosser
Avstralija
Lov na kenguruja

Z avtom smo se peljali kakšnih 10 minut, ko je kar naenkrat avto sredi ceste ustavil ter obrnil poševno, tako da je z žarometi osvetljeval polje. Puško je nameril v kenguruja in po dveh minutah rekel, da ni pravi, ker se pripravlja na parjenje. V naslednji minuti je nameril, ustrelil in ubil rjavega kenguruja. Nato nama je rekel, da se usedeva v avto, zapeljal do kenguruja, ga privezal na sprednji del avta in tako peljal v vas. V vasi je kenguruja za noge privezal na drevo ter ga pred nama razrezal na kose. Vse opisano je trajalo približno 45 minut. Meni je bilo malo slabo, nad celotnim dogodkom sem bila kar precej zgrožena.
___________________________________________
Stane Klemenc
Antarktika 2000

Poslovil sem se brez posebnih ceremonij – kot bi šel na izlet, s katerega se bom vrnil na večerjo. Pred menoj je bilo več kot 2000 kilometrov poti do tečaja in še tisoč kilometrov nazaj do baze Patriot Hills. Na tej velikanski ledeni površini, veliki kot Avstralija, naj bi pešačil skoraj 80 dni z Elanovimi smučmi in vezmi, podobnimi tekaškim, vprežen v težke sani, na katerih je bila naložena vsa za preživetje potrebna oprema in hrana; kar 160 kilogramov je bil težak moj celotni tovor.
Sani so po gladkem ledu skoraj brez trenja drsele za menoj. Ko se je pokrajina začela dvigati, sem smuči zamenjal z derezami. Le nekaj sto metrov za menoj sta hodili Liv in Ann. Toda, ko sem zapeljal na sneg, je bila vleka po njem bistveno težja kot prej po ledu.
______________________________________________

***

Po dolgem času in pripravah je izšla druga knjiga popotniških zgodb.

Pri novih založnikih se je tako zavleklo, da sem izgubil upanje.

Knjigo sem založil kar sam.

Žal se načrt o štirih/petih knjigah ni izšel, zato smo morali obseg zelo omejiti.
Kljub kvaliteti mnogih tekstov nismo mogli objaviti.
Prednost so dobili teksti z več dogajanja,
iskali smo tudi čim bolj raznolike tekste.

Teksti so bili lektorirani in po potrebi skrajšani.
Prosim, napiši da se strinjaš s pogoji in dovoljuješ (ponovno) objavo.
Če ne želiš da je kaj objavljeno (spremenjeno), to sporoči.

Napiši še nekaj besed o sebi, lahko dodaš še malo reklame

za svojo dejavnost, spl. stran/knjigo, tvoj spletni naslov…

Žal ne bo honorarja, zagotovo pa dobiš vsaj primerek knjige.
Dva avtorja sta mi javila, da prve knjige nista dobila, ker je nista zahtevala v letu po izidu.
Če je še kdo tak, dobi vsaj drugo izdajo.

Zbiramo že zgodbe za morebitno naslednjo knjigo popotniških zgodb. S tem je mišljeno predvsem kaj takega, kar se je zgodilo tebi ali tvojim znancem/ prijateljem. Torej gre bolj za dogodek (kaj zabavnega, smešnega, nenavadnega, nevarnega, groznega…), manj pa za opis pokrajin in ljudstev. Vsak tekst naj bi se vrtel okrog ENE osrednje dobre ZGODBE, ne pa potopisov, pisem, dnevnikov in poročil.

Zgodbe so lahko dolge od nekaj vrstic do nekaj strani. Prednost imajo bolj avanturistični članki, ki opisujejo nenavadne dogodke. Morda pa bomo drugič izdali drugačno - razmišljam o knjigi nasvetov in popotnih dnevnikov - nekatere si že zdaj lahko ogledaš: Evropa/ Azija/ Amerika/ Afrika/ Avstralija/ Oceanija.

Knjiga naj bi bila zabavna, teksti pa naj bi služili tudi kot nasvet/opozorilo drugim popotnikom. Mišljeno je predvsem kaj takega, kar se je zgodilo tebi ali tvojim znancem/ prijateljem.
Poleg naslova in mednaslovov lahko dodaš tudi nad- in podnaslov.

Če so to dnevniki, naj bodo predelani v nekaj krajših sklopov. Če so pisani v domačem dialektu, jih predelaj v sprejemljivo slovenščino. Kletvice in kvante poberi ven. Če ne želiš da je kaj objavljeno, to sporoči.
Od knjige ne pričakujemo kakega posebnega dobička (tudi s popotniškim priročnikom ga ni bilo), ker je pač tržišče zelo omejeno. Zato ti tudi ne morem obljubiti kakega hudega honorarja, zagotovo pa dobiš vsaj primerek knjige.
Pošlješ lahko tudi tekst, ki je že bil kje objavljen, vendar preveri, kako je z avtorskimi pravicami.

Janin

Preberi nekaj odlomkov:

Iz poglavja: potovanje
    Turist je človek, ki na letališču sede v poseben avtobus, ki ga odpelje do vrat škatlastega hotela, pred katerim se bo sedem dni pražil na napihnjeni blazini. Prvi dan dopusta preživi na plaži, si ogleduje postavne mladenke in si predstavlja kaj vse bi počel z njimi, če bi bil dvajset let mlajši. Preostalih šest dni podnevi leži v hotelski sobi in si zdravi sončne opekline, zvečer pa v baru opazuje postavne mladenke in razlaga prijatelju, kaj vse bi počel z njimi, če ne bi bilo zraven njegove zoprne žene.
    Turist je tisti, ki se prevaža od ene znamenitosti do druge in tam kot ovca sledi zdolgočasenemu vodiču, ki mu z zastavico v roki sedemkrat pripoveduje isto šalo v sedmih različnih jezikih. V karirastih kratkih hlačah, v rožasti srajci s kratkimi rokavi, v kapi s ščitnikom in v sandalah s "trotelj" aparatom fotografira tisto, kar vidi, da fotografirajo tudi vsi drugi, in zamišljeno ugotavlja, da če je petek, potem so verjetno v Španiji.
    Turist ne opazi zanimive pokrajine, ker med vožnjo piše razglednice. V cerkvi in v muzeju z "rajzefirerjem" v roki dirja od enega kipa do drugega in si v beležko zapisuje vseh petdeset letnic, ki mu jih je odrecitiral njegov vodič in ki jih nikoli več ne bo pogledal. Pred vsako znamenitostjo se zaleti v stojnico s spominki in domov privleče trideset kosov kičaste šare, za katero že čez en teden ne bo vedel, ali je z zadnjega potovanja po Dalmaciji ali s predprejšnjega po Tuniziji. To pa ga ne bo oviralo, da ne bi vsakega svojega gosta zadavil s štiriurnim predavanjem ob presvetljenih, motnih diapozitivih, na katerih ni ničesar razen njega, žene in otrok.

Iz poglavja: taksi in sorodniki
    Taksibus: V vecini držav Tretjega sveta se boš pogosto prevažal tudi v manjših vozilih, ki funkcionirajo kot avtobusi. Najveckrat bodo to kombiji, vecji avtomobili in predelani kamioneti. So bistveno cenejši od taksijev, malo dražji od avtobusov in vozijo na krajše razdalje.
    Pogosto nadomešcajo tudi mestni potniški promet. Najveckrat imajo spredaj na šipi napisano, na kateri poti vozijo - kot npr: Moste - Žale - Center - Vic, ponekod (npr. v Iranu) pa moraš stati ob cesti in vsakemu vpiti, kam bi rad. Ce gre tja, se bo ustavil. Podobno kot avtobusi ta vozila odpeljejo šele, ko so polna; v vecini primerov dobesedno "polna".
    Na raznih koncih sveta imajo taka vozila razlicna imena: v Turciji se imenujejo "dolmuš", v Keniji "matatu", v latinski Ameriki "publico", na Jamajki "robot", v Dominikanski republiki se manjši imenujejo "carro", vecji pa "gua gua", na Haitiju "tap tap", v Tanzaniji "dalla dalla", na Filipinih "jeepney", marsikje pa kar "taxi" ali "bus".
    Carter: Marsikje lahko take taksibuse najameš kar z voznikom vred - tudi za nekaj dni. Ce vas bo dovolj, bo tak prevoz celo cenejši od avtobusa. V Indoneziji se taka storitev imenuje "carter".

Iz poglavja:  prevare in triki
            "Bi kupili necarinjeno videokamero? Zelo poceni!" sta nas ustavila dva mlajša možaka na tržnici v starem delu mesta.
            "Za koliko?"
            "Najprej poglejte, potem se bomo pogovarjali o ceni!"
    Ker smo bili štirje, nam ni bilo prevec nelagodno, ko sta nas odpeljala v stransko ulico. Iz parkiranega avtomobila sta privlekla kartonsko škatlo, jo odprla in nam temeljito razkazala kamero z vsem dodatnim priborom, vprašala, ce nas še kaj zanima, potem pa vse skupaj spet zapakirala in nam ponudila škatlo. Zdaj šele sta se bila pripravljena pogovarjati o ceni: milijon lir.
    Po krajšem posvetu, med katerim sta uvidevno gledala stran, smo sklenili, da cena sicer ni pretirano nizka, da pa se jo bo dalo verjetno še precej zbiti.
        "Sto tisoc lir?" je skoraj kap zadela enega od prodajalcev, ko je slišal našo ponudbo. "Z vami se pa res ne mislim pogovarjati!" Pograbil je škatlo in izginil za vogalom.
        "Daj no, kaj pa mislite!" nas je prepriceval drugi. "Saj bo spustil ceno, ampak pretiravati pa le ni treba."
    Prvi je bil res kmalu nazaj, užaljen. Kmalu smo se pogodili za tristo petdeset tisoc, ceprav se je prodajalcema to še vedno zdelo sramotno malo. Nikakor pa nista pristala na to, da bi še enkrat pogledali kamero. Med našim barantanjem sta namrec samo kartonska škatla in njena teža ostali isti.

Iz poglavja: kje bom spal?
    Najenostavneje je sploh ne iti spat. V velemestih se vso noc kaj dogaja na ulici, mnogi lokali, klubi, trgovine in hoteli pa so odprti vso noc. Vendar boš vec dni zapored tako ne-spanje le težko prenesel.
 *          Ce je tvoja duša klošarska, ti ne bo nerodno prespati na postaji podzemske železnice, v parku na klopci ali v katerem od javnih lokalov, ki so v velikih mestih odprti vso noc. Svojo prtljago v takem primeru zakleni v omarico na postaji ali pa prosi v kakem lokalu, naj ti jo shranijo. Ce jo imaš pri sebi, lezi nanjo, ali se je okleni, ce je tvoj spanec preglobok.
 *           Marsikdo spi tudi na železniških in avtobusnih postajah, ali na letališcih. Ker tam spijo tudi mnogi potniki, te ne bo nihce imel za kaj posebnega. V manjših krajih take postaje ponoci marsikdaj zapirajo. Poskusi prepricati nacelnika, naj ti dovoli prespati v eni od zaklenjenih cakalnic. Zoprna okolišcina pri takem spanju je, da vecino postaj zjutraj cistijo in te bodo okrog treh najbrž vrgli pokonci, ce boš sploh lahko zaspal ob vsem hrupu, luceh, zvocnikih in pijanckih, ki te bodo vso noc zabavali.
 *           Ce si dostojno oblecen, ti bo vcasih uspelo, da boš prespal v sprejemnici kakega hotela. Vecji ko je hotel in bolj ko je ponoci obljuden, vecje so tvoje možnosti, da te bodo pustili pri miru, ko se boš zavalil v katerega od globokih foteljev, saj te bodo imeli za enega od ekscentricnih bogatašev, ki so jih taki hoteli vedno polni. Verjetno se ti bo prikljucila tudi kaka prijateljica noci.

Iz poglavja: potovanje s svojim vozilom
    Na živce ti bo šlo, ce boste cakali nekoga, ki ga ne bo ob dogovorjeni uri, ce se bo nekdo usedel tja, kjer bi rad sedel ti, ce se bo med vožnjo z lepljivo kožo naslanjal nate, ce mu bodo smrdele noge in ce bo po nepotrebnem tecnaril. Zato ne pozabi na štiri bistvena pravila, še posebno, ce se sopotniki še ne poznate dovolj dobro med seboj:
*     Disciplina: Držite se dogovorov in ne zamujajte, saj je neprijetno čakati nekoga, ki se je za pol ure nekje zataknil, medtem ko vsi drugi sedijo v razgretem kombiju. Iz tega se hitro izcimijo resni prepiri, ki bodo pokvarili potovanje.
*     Pogovor: Na daljšem potovanju bodo brez dvoma nastali nesporazumi, užaljenosti, prerekanja in jeza. Od časa do časa se pomenite o vsem, kar vas teži in presenečen boš, kako hitro lahko izginejo vsi problemi!
*     Potrpežljivost: Ne bodi siten in ne izbruhni takoj, ko ti kaj ne bo šlo "v račun". Poskušaj se vživeti v želje in motive drugih ter svoja pričakovanja pojasni drugim!
*     Vljudnost: O vseh problemih se poskusi pogovoriti sproti, brez povzdigovanja glasu. Ne bodi zadirčen in pazi na ton svojega govora! Svoje želje sporočaj na strpen in prijazen način! Uporabljaj besedo "prosim" in zatiraj svojo slabo voljo. Čudil se boš, ko te bo slaba volja tudi v resnici minila.
 

Iz poglavja: janinov zakon
 
PRTLJAGA
* Tisto, kar med potjo iščeš v prtljagi, bo vedno:
a) na dnu nahrbtnika.
b) v zadnjem od vseh žepov, ki jih preiskuješ, ne glede na to, kje boš začel iskati.
c) doma.
* Pozabil boš s seboj vzeti ravno predmet, kar boš na potovanju najbolj potreboval. Če ga boš prihodnjič vzel s sabo, ga niti enkrat ne boš uporabil.
* Da si nekaj pozabil, se spomniš, ko je prepozno.
 
...in še nekaj strani drugih zakonov...
 

Iz poglavja: vse vere sveta
    2. Doktrina povracila govori o zakonu vzrocnosti, ki strogo pravicno in nepristransko velja za vsa bitja, celo za bogove. Besedo "karma" (pali: kamma) vcasih napacno prevajajo kot "usoda". Vse misli, besede in dejanja so posledica prejšnjih in vzrok prihodnjih misli, besed in dejanj v istem ali v drugem življenju. Karma tudi doloca, kakšno bitje bo nekdo v svojem naslednjem življenju. Top lestvica inkarnacij, v katerih se lahko rodimo, odvisno od svoje karme, sega od nebeških do peklenskih bitij: bog - brahman - clovek - žival - rastlina - demon.
    Novejši avtorji poskušajo zakon karme razložiti tudi psihološko: ce "opazujemo" lastne misli, ugotovimo, da si sledijo po dolocenem vzorcu, pri cemer ena misel vedno asociira drugo. Ta medsebojna pogojenost v miselnem toku je posledica avtomatizma pri tvorbi naših miselnih vzorcev. V veliki meri je odvisna od okolja, zavestno pa se nanjo skoraj ne da vplivati.
    3. Nirvana (pali: nibbana) je ugasnitev, ukinitev, odrešitev od zunanjega sveta, od neugodja, od jaza. Pomeni prenehanje rojevanja in s tem prekinitev toka bivanja in prekinitev zla. Stanje absolutnega miru in odtujenosti življenju, ko zavest nima nobene vsebine vec je neopisljivo za vsakogar, ki o tem nima nobene izkušnje, tako, kot bi si zaman prizadevali, da bi slepemu opisali barve. V tekstih je nirvana zato najveckrat podana z metaforami: dežela brez sledov, neminljivost, neizreceno, otok zase, onkraj dobrega in zla ipd. Osebno mi je najbolj všec naslednja opredelitev: nirvana ni nobeden od štirih nacinov bivanja. Ce vemo, da so štirje nacini bivanja 1. biti 2. ne-biti 3. biti in ne-biti 4. niti biti niti ne-biti, je nirvana torej stanje, ki ni niti biti, niti ne-biti, niti biti in ne-biti, niti niti biti niti ne-biti.

 Iz poglavja: potovanje z letalom
Stand by: Zelo razvpit način potovanja, do katerega pa ni tako lahko priti in je največkrat na voljo samo na domačih poletih - predvsem v Ameriki. To je cenejša vozovnica, s katero boš dobil mesto samo, če bo kakšen sedež prost v zadnjem trenutku. V takem primeru je treba na letališču čakati, če se kdo od potnikov ne bo pojavil, ali pa če se bo izkazalo (največkrat se), da nekaj sedežev ni zasedenih. Popusti so omembe vredni - vprašaj pri več letalskih družbah - lahko kar na letališču!
Prebukiranje in bump: Letalske družbe poskušajo prodati čim več sedežev. Pri večini poletov nekaj potnikov manjka (no show), zato včasih rezervirajo kar več potnikom, kot je sedežev. Če boš prišel na letališče pozno, se ti lahko zgodi "bump" - ostal boš na letališču.
Air pass (zračna prepustnica) in Add on (dodatne) karte: Pri mnogih zračnih družbah ti bodo zelo poceni prodali nekaj dodatnih domačih kart (največkrat 3-6), če imaš njihovo mednarodno vozovnico. Npr.: če si kupil Garudino vozovnico iz Evrope do Jakarte, boš doplačal samo 300 € za štiri dodatne lete kamorkoli v Indoneziji; npr. na Irian ali na Borneo. Ponekod (npr. v ZDA) vključujejo tudi avtobusne in železniške prepustnice. Take karte so na voljo samo občasno; pozanimaj se pri svojem agentu!
Povratne in "Open jaw" karte: Povratne karte so praviloma bistveno cenejše (tudi do 45 %) od dveh navadnih kart. Če isti prevoznik vozi v dve mesti (npr. v Caracas in Limo), lahko kupiš "odprto čeljust" - karto, ki te pripelje v eno mesto in odpelje iz drugega - da se ne bi vračal po isti poti. Cena je podobna ceni povratne karte.

Iz poglavja: Potovanje z agencijo
    Obljubljeno silvestrsko zabavo nam je pripravil tričlanski ansambel, ki ni znal igrati ničesar drugega, razen dixielanda. Nastopili so v oguljenih domačih oblačilih in plastičnih copatih, glasbenih želja pa nikakor niso hoteli upoštevati. K sreči so popili toliko, da že ob desetih niso bili več sposobni igrati. Na njihov ojačevalec smo priključili enega od naših kasetofonov in potem ni bilo več težav z glasbo.
    Ko se je bližal čas našega odhoda, smo izvedeli, da bomo izlet brez jasnega vzroka podaljšali za en dan. Za pot nazaj nam je manjkal en avtobus - tisti, ki je odpeljal nezadovoljne goste iz prvega mesta. Dogovorili smo se, da bo Hrvate odpeljal avtobus, ki je ostal, v Slovenijo (da ne bo treba prek Zagreba) pa bo odpeljal drug, ki ga bodo najeli na Češkem. Vodnik je obljubil, da se bo potrudil in nam organiziral čim lepšega, da bi se malo odkupil za vse sitnosti, ki smo jih preživeli.
    Ob uri odhoda nas je razveselil razmajan avtobus mestnega potniškega prometa. Pred avstrijsko mejo so Štajerci šli vodnika vprašat, ali bi lahko izstopili že v Mariboru. Ne bo šlo. Zakaj ne? Ker ne gremo skozi Maribor. Kako da ne? Ker ne gremo skozi Avstrijo, ampak skozi Madžarsko do Zagreba. In zakaj ne? Ker avtobus mestnega prometa vendar ne more voziti po avstrijskih avtocestah! In zakaj so prej rekli, da gremo skozi Avstrijo? Upali so, da ne bomo opazili razlike.

    Vse naštete zakonitosti so diametralno nasprotne siceršnjim pravilom varovanja zdravja, zato te nikakor ne silim, da mi verjameš. Tudi sam sem se že večkrat prepričal, da ne držijo prav vedno.
    Pred leti sem se na Kitajskem z Nemcem in dvema Angležinjama pogovarjal o njihovih driskah in na vsa usta hvalil odpornost svojega želodca. Da bi podkrepil svoje besede, sem si takoj privoščil sladoled s stojnice, ki so se mu oni raje odrekli - Kitajci ga namreč delajo iz neprekuhane vode. Ves naslednji dan sem preživel v postavljanju rekordov na kratke proge med posteljo in straniščem v našem prenočišču. Naslednjih nekaj tednov sem zelo pridno pazil, kaj sem jedel in se zelo malo hvalil.

VAROVANJE PRED OKUŽBAMI
    Ljudje si pogosto predstavljajo, da z nahrbtnikom lahko potujejo samo zdravi in krepki avanturisti. Kaj pa tisti, ki so občutljivi in šibkega zdravja? Nobenega strahu! Vsak pozna sam sebe in svoje morebitne bolezni; do njih naj se obnaša enako kot doma. Pazi naj le, da se ne bo pretirano izčrpaval. Kadar je naspan in spočit, se ga zlepa ne bo lotila nobena bolezen. Edino, česar se je na potovanju treba res varovati, so okužbe.
    Osnovna pravila varovanja pred okužbami pa so:
**    Redno si umivaj roke, še posebno, če si se dotikal umazanije, denarja in podobnega. Kadar to ni mogoče, pazi, da umazanija s tvojih rok ne pride v stik s tistim, kar boš pojedel.
**    Izogibaj se stikom z bolniki, okuženimi z nalezljivimi boleznimi! Če se pogovarjaš z njimi, jim ne prihajaj preblizu!
**    Ne pij neprekuhane ali nerazkužene vode, mleka in drugih pijač! Kadar ne dobiš ustekleničenih pijač (zadnje čase jih dobiš praktično povsod) in kadar nimaš možnosti za kuhanje, vodo kloriraj ali jodiraj!
**    Jej samo hrano, ki je pravkar kuhana/pečena in še topla ali ki si jo sam olupil (sadje, zelenjava)! Ne jej sumljivega sladoleda, svežega sira in hrane z umazanih stojnic!
    V teoriji vse lepo in prav, a, kot že omenjeno, sam navedena pravila le redko upoštevam, saj preveč zapletejo življenje. Poskusi v poskakujočem avtobusu olupiti ananas ali sočno breskev in pri tem ostati čist!
    Poznam ljudi, ki prvi teden potovanja preživijo ob konzervah, ki so jih prinesli s seboj, preostanek pa ob ameriški hitri prehrani. S pretiranim varovanjem zdravja boš zamudili velik del zabave in užitkov na potovanju.

  ALI NAJ S SEBOJ VZAMEM ZDRAVILA
    Na potovanjih boš pogosto srečal nahrbtnikarje, ki so pravcate potujoče lekarne. S seboj nosijo cele torbe zdravil za vse mogoče bolezni in poškodbe, zraven pa še mrežo proti komarjem in dva ali tri medicinske priročnike.
    Tako početje je ne samo v nasprotju s pravilom o čim manjši količini prtljage, ampak je tudi nepotrebno. Največkrat tako ravnajo ljudje, ki tako vestno pazijo nase, da ni niti teoretičnih možnosti da bi se s čim okužili. Vse svoje pripomočke torej samo peljejo na izlet.
    Za zdravila velja rok trajanja, zato se jih ne izplača kupovati "na zalogo". Prav malo je možnosti, da boš potreboval ravno tista, ki jih imaš s seboj; Murphyjev zakon pravi, da boš zbolel ravno za tisto boleznijo, za katero nimaš tablet.
    Če se boš v neki deželi česa nalezel, bo to gotovo bolezen, ki je tam pogosta in so lekarne največkrat dobro založene z zdravili zanjo. V večini držav Tretjega sveta (kjer je nevarnost okužbe največja) so zdravila tudi bistveno cenejša kot pri nas. Izjema so table proti malariji, ki jih ponekod v Afriki težko dobiš...

 
  HIGIENA – tako in drugače
   
    ... Meso se v omenjenih deželah kupuje na trgu. O hladilnicah največkrat ni govora; večje kose raztelešenih živali prepoteni nosači pobirajo s svinjskih tovornjakov, jih prenašajo na golih hrbtih in odlagajo na še bolj umazana tla v "mesarijah" na prostem. O stoodstotni vlažnosti okuženega tropskega zraka in o milijonih muh, ki napadajo sveže meso, ne bi posebej izgubljali besed.
**
    V Aziji in Afriki ne uporabljajo angleških stranišč in toaletnega papirja, pač pa se po opravljeni potrebi umivajo. Za to uporabljajo vedno levo, "nečisto" roko, in na straniščih boš na levi strani, ob "čučavcu" vedno našel vodno pipo, v odročnejših krajih pa vedro ali konzervo, polno vode. Milo uporabljajo le redkokje. V južni Aziji ne uporabljajo pribora, ampak tudi jedo z roko - tokrat z desno, "čisto" roko. Vse lepo in prav, če bi to veljalo tudi za kuharje. Vendar pa sem se neštetokrat sam prepričal (večkrat si grem ogledat kuhinjo), da že pripravljeno hrano na krožnike prav veselo nalagajo z obema rokama.
**
    Na indijski stojnici velja za znak pozornosti, če ti umazani prodajalec vsak kos hrane še malo prevalja po rokah, preden ti ga zavije v časopisni papir ali v bananin list.
**
    Na Kitajskem štejejo pljuvanje - kot dihanje - za najosnovnejšo človeško potrebo. Pljuvajo torej kjer koli - na avtobusni postaji ravno tako kot pred okencem v pisarni ali v hotelskem hodniku; na beton ravno tako kot na parket. Upoštevaj torej, da je vse, kar je kdaj imelo stik s tlemi (npr. blok ledu, ki so ga privlekli do restavracije), zelo verjetno okuženo. Ponekod sicer visijo napisi o prepovedanem pljuvanju in marsikje stojijo pljuvalniki, ampak: zakaj bi jih upošteval, če pa jih že mojemu pradedu ni bilo treba?

  OKUŽENA VODA
    ... Pred leti smo se na večmesečnem potovanju z našim kombijem ustavili pri vojaški postojanki na prostem, v majhni, prašni oazi sredi puščave v pakistanskem Beludžistanu. Bilo je proti večeru in vročina je bila morilska. Petlitrsko plastenko čaja, ki smo ga bili skuhali prejšnji večer, smo že zdavnaj izpraznili, vode pa nismo videli že ves dan. Vojska je vodo seveda imela - več deset glinastih vrčev - in z veseljem so nam jo ponudili. Niti pretirano topla ni bila in požrešno smo se vrgli nanjo. Šele potem smo se spomnili, da bi bilo dobro vprašati, od kod imajo to vodo.
    Ko so nam pokazali blatno mlako, v kateri je kar mrgolelo mrčesa, smo sklenili, da drugič raje ne bomo spraševali.

  ZDRAVSTVENE PRIPRAVE NA POT
   
    ... Proti rumeni mrzlici moraš biti cepljen, druge zaščite pa niso več obvezne, vendar jih zelo priporočajo. Cepljenje proti nekaterim boleznim pomeni več injekcij v razmaku nekaj tednov, zato na to misli dovolj zgodaj! Po injekcijah cepiva proti koleri in tifusu boš morda imel vročino, bolela te bo glava in slabo se boš počutil. Imunost po cepljenju traja različno dolgo:
*    tuberkuloza (verjetno si že bil cepljen) - vse življenje
*    otroška paraliza (poliomielitis) - več deset let
*    rumena mrzlica - deset let
*    tetanus (tri injekcije) - 5 do 10 let
*    tifus (dve injekciji v razmaku 14 dni) - eno do tri leta
*    kolera (dve injekciji v razmaku 14 dni) - šest mesecev
*    virusna zlatenica (hepatitis A) - 3 do 6 mesecev
*    malarija - zanjo ni cepiva, pač pa ti bodo dali zaščitne tablete.
    Cepiva in tablete proti malariji stanejo pri nas nekaj tisoč tolarjev, v eksotičnih državah pa tudi več desetkrat manj - razmisli, kje in kako se boš zaščitil!

  EKSOTIČNE BOLEZNI
    Od različnih paničarjev (najpogosteje od dobronamernih sorodnikov) boš slišal vrsto grozljivih zgodb o neozdravljivih boleznih, ki ti pretijo na poti - od črvov, ki ti zlezejo skozi podplate in te razžrejo od znotraj, do virusov in bakterij, zaradi katerih ti bodo razpadli zunanji in notranji organi.
    Ne nasedaj jim preveč - če boš normalno pazil, boš le redko staknili kaj res nevarnega, preveč lahkomiseln pa le ne bodi!

Bilharzija
    Povzročajo jo zajedalci, ki živijo v žilah mehurja in debelega črevesa. Njihova jajca se izločajo z blatom ali urinom in če pridejo v stik s sladko vodo, se naselijo v vrsti polža. V njem se razmnožijo in razvijejo ter v vodi potem čakajo na naslednjega gostitelja - človeka. Vanj bodo vstopili skozi izločalne poti, zato so za ženske nevarnejši kot za moške.
    Bilharzijo je zelo težko ozdraviti. Če imaš kri v blatu ali urinu in močne bolečine, čim prej poišči zdravniško pomoč!
    Polž živi v plitvi stoječi vodi, torej si pred njo varen v morju; v rekah pa nikoli ne veš. Bolezen je najpogostejša v Afriki - okužena so vsa jezera, razen jezera Malavi.

  Malarija
    Malarijo povzroča krvni parazit, plazmodij (soroden amebi), ki ga prenašajo samice vrste komarja, imenovane anofeles. Simptomi so včasih kar precej dramatični - visoka temperatura, drgetanje, hud glavobol in splošna šibkost. K sreči obstajajo zdravila, zato nemudoma poiščite zdravniško pomoč.
    Obstajata dve glavni obliki malarije - falciparum, ki je ozdravljiva in vivax, ki vas bo spremljala vse življenje, če boste imeli srečo in se okužili z njo. Poznam človeka, ki ga "vrže" skoraj brez izjeme enkrat mesečno. Dva ali tri dni skupaj je bolan in skoraj nepremičen, sicer pa nima nobenih težav.

Če vas komarji opikajo, se ne praskajte! Ugrize namažite s kremo proti srbenju, ali pa z milom! Komarjeva "slina" je kisla in alkalno milo jo bo nevtraliziralo.
    Proti malariji so se nekoč ščitili s kininom, zdaj pa so paraziti marsikje že imuni nanj, zato boste tam jemali poleg kinina še maloprim. Te tablete (prodajajo jih pod različnimi imeni) ne preprečujejo okužbe - vstopa mikroorganizma v telo, pač pa preprečujejo to, da bi se parazit v telesu razvil in razmnožil.

Na Inštitutu za varovanje zdravja ali pa v območnih zavodih za zdravstveno varstvo imajo natančne podatke o tem, katera zdravila so najbolj učinkovita v določenih krajih. Tam vam bodo tudi prodali (precej drago!) tablete, ki jih začnete uživati dva tedna pred odhodom, nehate pa dva tedna po povratku.

Obstajata dva tipa tablet: ene jemljete vsak dan, druge pa enkrat tedensko (npr. zloglasni Lariam). Nobena zaščita pa ni sigurna. Zdravila ne uničijo plazmodija, ampak samo ovirajo njegovo razmnoževanje v telesu. V Afriki nisem srečal nikogar, ki bi preživel tam nekaj mesecev, pa še ne bi imel vsaj enega napada, čeprav so nekateri jemali oboje tablete - tedenske in mesečne. Ta zdravila imajo tudi zoprne stranske učinke - šibkost in slabo počutje, ki trajata vsakokrat po dva dni. V tem času je vsak tudi bolj občutljiv za druge bolezni, zato nekateri zdravniki zadnje čase jemanje tablet sploh odsvetujejo.
(več v priročniku)